<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 13/2010
ECLI:SI:VSRS:2010:X.IPS.13.2010

Evidenčna številka:VS1012058
Datum odločbe:07.07.2010
Področje:CARINE - UPRAVNI SPOR
Institut:obračun carinskega dolga - dovoljenost revizije - odločitev v obnovljenem postopku - neenotnost prakse sodišča prve stopnje - odstop od prakse v zadevi, ki ni predmet presoje - združitev zadev - odstop od stališča sodišča Evropskih skupnosti

Jedro

Navedbe tožeče stranke o neenotni praksi prvostopenjskega sodišča glede uporabe 1. in 2. točke 260. člena ZUP pri uvedbi obnove postopka ter navedbe glede razmerja med določbami ZUP o obnovi postopka in določbami Carinskega zakona o naknadnem obračunu carinskega dolga, po presoji revizijskega sodišča glede na vsebino obravnavanih primerov niso bistvene za odločitev, zato z njimi tožeča stranka tudi ne more uspešno izkazati pogojev za dovoljenost revizij. S takšnimi navedbami tožeča stranka namreč problematizira pravilnost uvedbe obnove postopka, medtem ko gre v obravnavanih primerih za odločitev v obnovljenem postopku.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču vodijo kot X Ips 13/2010, X Ips 27/2010, X Ips 28/2010, X Ips 29/2010, X Ips 30/2010 in X Ips 31/2010 se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 13/2010.

II. Revizije se zavržejo.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedene pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetniku vložila revizije. Njihovo dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

K I. točki izreka:

2. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj tožeča stranka v vseh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v vseh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K II. točki izreka:

3. Revizije niso dovoljene.

4. Z izpodbijanimi sodbami je prvostopenjsko sodišče v vsakem posameznem primeru zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopenjskega carinskega organa, s katero je ta v obnovljenem postopku carinjenja obračunal in odmeril tožeči stranki doplačilo uvoznih dajatev za rabljen osebni avtomobil. Pritožbe tožeče stranke zoper prvostopenjske odločbe je Ministrstvo za finance zavrnilo kot neutemeljene. Postopki so bili obnovljeni po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, ker je bilo naknadno ugotovljeno, da carinsko blago ni blago s poreklom v smislu evropskega pridružitvenega sporazuma, zato uporaba preferencialne carinske stopnje ob prvotnem obračunu carine ni bila upravičena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojih sklepih Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Tožeča stranka navaja, da je Upravno sodišče, Oddelek v Celju, v sodbi U 275/2006-15 z dne 18. 11. 2008, glede deklarantove odgovornosti za carinski dolg, obračunan zaradi naknadno ugotovljene neverodostojnosti potrdil o poreklu blaga, zavzelo drugačno stališče kot prvostopenjsko sodišče v izpodbijanih sodbah. Sodbe prvostopenjskega sodišča, na katero se sklicuje, tožeča stranka ni predložila, kar bi morala storiti (peti odstavek 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pač pa je njeno vsebino delno povzela. Glede na navedeno lahko Vrhovno sodišče v zvezi s tem le opozori na svoje ustaljeno stališče, po katerem je deklarant lahko odgovoren za carinski dolg, obračunan zaradi naknadno ugotovljene neverodostojnosti potrdil o poreklu blaga (glej npr. sodbe X Ips 679/2005, X Ips 647/2006, X Ips 801/2006, X Ips 836/2006 in X Ips 1183/2006) in ugotovi, da izpodbijane sodbe od tega stališča ne odstopajo. Poleg tega morebiten odstop prvostopenjskega sodišča od prakse Vrhovnega sodišča, v zadevi, ki ni predmet obravnavane revizijske presoje, ne omogoča dovolitev revizije v zadevi, ki od ustaljene sodne prakse ne odstopa.

8. Navedbe tožeče stranke o neenotni praksi prvostopenjskega sodišča glede uporabe 1. in 2. točke 260. člena ZUP pri uvedbi obnove postopka ter navedbe glede razmerja med določbami ZUP o obnovi postopka in določbami Carinskega zakona o naknadnem obračunu carinskega dolga, po presoji revizijskega sodišča glede na vsebino obravnavanih primerov niso bistvene za odločitev, zato z njimi tožeča stranka tudi ne more uspešno izkazati pogojev za dovoljenost revizij. S takšnimi navedbami tožeča stranka namreč problematizira pravilnost uvedbe obnove postopka, medtem ko gre v obravnavanih primerih za odločitev v obnovljenem postopku.

9. Dovoljenosti revizij tožeča stranka tudi ne more izkazati s sklicevanjem na odstop od stališča Sodišča Evropskih skupnosti iz sodbe C-204/07-P z dne 25. 7. 2008. V obnovljenih postopkih so podlaga za odločanje materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje, ter dejansko stanje, ki je obstajalo v času prvega odločanja, kar za obravnavane primere pomeni, da se morajo presojati po pravnem in dejanskem stanju, ki je obstajalo v času uvoza blaga (ob vložitvi posameznih carinskih deklaracij). Takrat – v letu 1999 – Republika Slovenija ni bila članica Evropske unije, zato je pravo te mednarodne organizacije ni zavezovalo.

10. Ker zatrjevani pogoji za dovoljenost revizij niso podani, je Vrhovno sodišče revizije kot nedovoljene zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

11. V skladu z določbama prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.


Zveza:

ZUS-1 člen 22, 22/1, 42, 42/1, 83, 83/2-2.  ZPP člen 367b. ZUP člen 260, 260-1, 260-2.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUwMjM3