<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 478/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.478.2007

Evidenčna številka:VS24081
Datum odločbe:17.01.2008
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - presoja pritožbenih navedb - sprememba obtožbe - kršitev kazenskega zakona - pravna kvalifikacija - nadaljevano kaznivo dejanje - ogrožanje varnosti - resna grožnja

Jedro

Pri tako imenovanih osebnih kaznivih dejanjih, tudi če so istovrstna, gre za toliko dejanj, kolikorkrat je storilec napadel isto žrtev.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo z dne 15.5.2006 obsojenega M.V. pod točkami I do V spoznalo za krivega petih kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, tako da mu je za vsako od kaznivih dejanj po prvem odstavku 145. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora in mu nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca R.V. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo v plačilo 60.000 SIT povprečnine, stroškov iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa kot strošek, nastal v pritožbenem postopku, naložilo 600 EUR povprečnine.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve drugega odstavka 371. člena v zvezi s 344. členom ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru navaja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane in je zato neutemeljena.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojeni M.V. Navaja, da se njegovi sovaščani nad odločitvijo sodišča dobesedno zgražajo in se sprašuje, kako je lahko sodišče obsodilo enega od najbolj pravičnih in miroljubnih ljudi vseh časov, ne da bi za to imelo podlago v izpovedbi katerekoli priče. Oškodovančeva žena je pristranska, očitno pa gre pri stvari za najbolj prefinjeno metodo izsiljevanja iz koristoljubnih nagibov. Zavzema se, da Vrhovno sodišče krivično sodbo razveljavi in odloči, da se mu povrnejo stroški, ki jih je imel z zagovornikom in ostali stroški postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da se višje sodišče v sodbi ni opredelilo do posameznih pritožbenih razlogov in tudi ni utemeljilo svoje odločitve, zakaj jih je zavrnilo. Poudarja, da je pritožbeno sodišče navedlo samo, da je prvostopenjsko sodišče korektno povzelo vsebino dokazov, ki jih je izvedlo v dokaznem postopku, v delu, ki je odločilen za obravnavano razsojo. Te svoje ugotovitve pa ni argumentiralo, zaradi česar obsojenec sodbe drugostopenjskega sodišča ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Po prvem odstavku 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi pritožbene navedbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Obrazložitev drugostopenjske sodbe mora biti takšna, da je iz nje razvidno, da je sodišče presodilo pritožbene navedbe. To pa ne pomeni, da mora sodišče druge stopnje v primeru, če v celoti sprejema dejansko in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, ponavljati razloge, ki jih je to navedlo v svoji sodbi. To je dolžno storiti samo v tolikšnem obsegu, ki ga narekujejo pritožbene navedbe.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni preizkusa po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti. To pa pomeni, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti, saj v nasprotnem njegovih trditev v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tej zahtevi pa zagovornik obsojenega M.V. ni zadostil, saj svoje trditve, da v izpodbijani drugostopenjski sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ni z ničemer konkretiziral.

Vložnik pravnomočno sodbo izpodbija tudi tako, da glede kaznivega dejanja pod točko II navaja, da iz prvostopenjske sodbe ni razvidno, kakšen predmet je "sapon" in zato iz njene obrazložitve ni razvidno, ali gre za predmet, s katerim je mogoče ogroziti življenje ali telo druge osebe oziroma ki lahko pri drugem vzbudi občutek ogroženosti.

Sodba mora biti obrazložena tako, da je razumljiva povprečno razgledanemu bralcu. Če sodišče v sodbi uporabi pojme, ki so narečnega izvora, mora obrazložiti njihov pomen. Sodišče druge stopnje je v sodbi določno zapisalo, da je pomen besede sapon, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pojasnjen tako, da gre za večjo motiko. Glede na to, da je treba sodbi sodišč prve in druge stopnje celovito presojati, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi v zadostni meri pojasnjeno, za kakšen predmet gre.

Večja motika, dvignjena proti oškodovancu, ki mu je obsojenec istočasno grozil, da ga bo ubil, glede na način uporabe, je že po naravi stvari predmet, ki je oškodovancu vzbudil občutek ogroženosti. Zato dodatna utemeljitev tega zakonskega znaka v sodbi ni potrebna. Kolikor na tej podlagi vložnik zatrjuje, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, mu ni mogoče pritrditi.

Obsojenčev zagovornik tudi nima prav, ko trdi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 344. členom ZKP, s tem pa kršilo tudi obsojenčeve pravice, ki ju zagotavljata določbi 22. in 29. člen Ustave. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbo, da je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi dne 31.3.2006 modificirala obtožni predlog glede kaznivega dejanja pod II, tako da je za besedo "te ubijem" dodala še besedilo "ter proti njemu dvignil sapon". Dejansko stanje se med glavno obravnavo ni spremenilo in je zato po stališču vložnika šlo za tako spremembo obtožbe, ki je sodišče ne bi smelo dovoliti.

Pravica pristojnega tožilca spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku, je dopustna, če je tožilec ne zlorabi in če je hkrati zagotovljeno, da tudi obdolženec kot druga stranka v postopku, lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v primerljivo enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Ustavno sodišče v odločbi z dne 4.12.1997, ki jo citira vložnik, opr. št. U-I-289/95, navaja, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe in mu zagotavlja, tako kot pravilno izpostavlja obsojenčev zagovornik, da zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.

Enak očitek je vložnik uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, sodišče druge stopnje pa ga je argumentirano zavrnilo (2. odstavek na 3. strani), tako razlago pa v celoti sprejema tudi Vrhovno sodišče. Resna grožnja kot zakonski znak je bila v opisu kaznivega dejanja v zadostni meri opredeljena že z navedbo "te ubijem", tako da dodano besedilo, da je obsojenec proti oškodovancu R.V. dvignil sapon, pomeni konkretizacijo navzven zaznavnega udejanjanja navedene grožnje. Da bi pri tem državni tožilec zlorabil procesne pravice, vložniku ni mogoče pritrditi, sodišče druge stopnje pa je tudi določno argumentiralo svojo presojo, da zaradi spremembe obtožbe ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Kolikor obsojenčev zagovornik na navedeni podlagi zatrjuje kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, kršitev načela enakega varstva pravic in jamstev obdolžencu v kazenskem postopku iz 22. in 29. člena Ustave, mu zato ni mogoče pritrditi.

Vložnik tudi nima prav, da se sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko III izreka sodbe v obrazložitvi ni dotaknilo niti enega izmed bistvenih objektivnih znakov kaznivega dejanja glede vprašanja, ali je sploh šlo za resno grožnjo in ali dejanje kot je opisano pod to točko izreka sploh izpolnjuje objektivne znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Obsojenčev zagovornik izpostavlja, da sodišče tako ni navedlo, zakaj obsojenčevo dejanje pomeni resno grožnjo za življenje in telo oškodovanca in tudi ne, zakaj naj bi vile lahko ogrozile njegovo življenje oziroma ali gre za sredstvo, s katerim se lahko pri drugem vzbudi občutek ogroženosti, prav tako pa da iz sodbe ni razvidno, v kolikšni oddaljenosti so bile vile od oškodovanca in ali je šel obsojenec z vilami proti oškodovancu ali pa jih je zgolj nastavil. Zato naj bi bila po stališču vložnika podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Tudi ta procesna kršitev po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (zadnji odstavek na 5. strani in prvi odstavek na 6. strani) je razvidno, da se je obsojenec pojavil z vilami v rokah in tekel proti oškodovancu, vile pa držal v rokah tako, da so bili železni roglji uperjeni proti oškodovančevi glavi in je oškodovanec zaradi tega odskočil. Sodišče prve stopnje je potem ko je pojasnilo, kateri zakonski znaki morajo biti podani, da bi šlo za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, navedlo (2. odstavek na 9. strani sodbe), da je pri vsakem od kaznivih dejanj s potrebno gotovostjo ugotovilo, da so bili izpolnjeni objektivni znaki kaznivega dejanja, v subjektivnem delu pa da ni sledilo obsojenčevemu zagovoru, ki je vsa dejanja brez prepričljivih argumentov zanikal. Glede na takšno obrazložitev se ni mogoče strinjati z vložnikom, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je enaka bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tudi zato, ker da iz izreka sodbe glede kaznivega dejanja pod točko V ni razvidno, da "naj bi" obsojenec vile držal v rokah, kar pa še ne more predstavljati resne grožnje, da bi bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, saj iz opisa ne izhaja, da bi z vilami kakorkoli grozil oškodovancu, jih obrnil ali se zaletel proti njemu. Zatrjevana procesna kršitev je po vložnikovem videnju podana, ker obrazložitev sodbe ne vsebuje razlogov o tem, ali so v zvezi s tem dejanjem podani vsi objektivni znaki tega kaznivega dejanja.

Iz opisa kaznivega dejanja pod točko V je ne le razvidno, da je obsojenec v rokah držal vile, ampak tudi to, da je oškodovancu R.V. dejal, da ga bo ubil. Dejstva, da je obsojenec držal vile v rokah ni mogoče jemati izolirano, ampak v povezavi z izrečeno resno grožnjo. V prvostopenjski sodbi je v zadnjem odstavku na 7. strani navedeno, da je sodišče na podlagi navedb oškodovančeve žene S.V. in oškodovanca samega ugotovilo, da je prišel obsojenec z vilami v rokah ter se zaletel proti oškodovancu, pri čemer mu je grozil, da ga bo ubil. Kolikor vložnik zatrjuje, da sodba v tem delu nima razlogov, mu zato ni mogoče pritrditi.

Tudi ko obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona (iz 4. točke 372. člena ZKP) ker sodišče glede kaznivih dejanj pod točkami I, II, III in V ni uporabilo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, mu ni mogoče pritrditi. Na enak očitek v pritožbi je vložniku argumentirano odgovorilo že sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na 3. in prvi odstavek na 4. strani). Vrhovno sodišče tako pravno stališče v celoti sprejema in navaja še, da gre pri tako imenovanih osebnih kaznivih dejanjih, tudi če so ta istovrstna, za toliko dejanj, kolikorkrat je storilec napadel isto žrtev. Vložnik zatrjuje kršitev kazenskega zakona na podlagi lastne ocene, da je pri naštetih dejanjih podan enoten psihični odnos storilca, kar pa iz izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja. Gre namreč za vložnikovo dejansko presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi, iz katere po vsebini izhaja, da so bila našteta dejanja situacijsko pogojena. Na podlagi drugačnega videnja dejanskega stanja, ki po drugem odstavku 420. člena ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče pravnomočno sodbo izpodbijati s tem izrednim pravnim sredstvom, vložnik kršitve kazenskega zakona ne more uspešno uveljavljati.

Vrhovno sodišče je že v več odločbah zapisalo, da višje sodišče ni vezano na predlog višjega državnega tožilca. Zato tudi navedba v zahtevi, da je ta predlagal spremembo prvostopenjske sodbe in uporabo inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja, zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ne more spodnesti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega M.V., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni M.V. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 800 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.


Zveza:

ZKP člen 344, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1-4, 395, 395/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjg2Mg==