<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 65/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.65.2007

Evidenčna številka:VS23839
Datum odločbe:20.09.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - presoja pritožbenih navedb - sodna praksa - zavrnitev dokaznega predloga - nerazumljiv izrek - opis kaznivega dejanja - poslovna goljufija - naklep

Jedro

O zagovornikovem sklicevanju na konkretno sodno prakso prvostopenjskih sodišč se pritožbeno sodišče ni dolžno opredeliti, saj se navedeno ne nanaša na odločilna dejstva.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega G.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 1.000 eurov povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil G.F. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba eno leto. Na podlagi 50. člena KZ mu je sodišče določilo še dodaten pogoj, da mora v roku desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovanki S.N. vrniti premoženjsko korist v višini 312.791,50 SIT, to je v višini v kateri je oškodovanki priznalo tudi premoženjskopravni zahtevek. Pritožbo obdolženčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Mariboru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb ZKP, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP in KZ namreč niso podane, delno pa so očitki tudi protispisni. Zato predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornika naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe, ker ni sledilo ključnemu in obrazloženemu dokazu - postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi dokazal, da je do neplačila računa prišlo zaradi naknadnih finančnih težav obsojenca. Gre pa za dejstvo, ki ga je potrebno v dvomu šteti v njegovo korist.

Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 31.1.2006 je zagovornik obsojenca tedaj predlagal sodišču postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi po pregledu obtoženčeve dokumentacije ugotovil finančne razmere, dolgove in terjatve iz naslova upravljanja registrirane dejavnosti. Takoj za tem je obtoženec pojasnil, da nima nikakršne dokumentacije v zvezi s poslovanjem svojega podjetja.

Sodišče je dokazni predlog zavrnilo ker bi bil glede na izjavo obdolženca neizvedljiv.

S takšnim ravnanjem pa sodišče ni kršilo obdolžencu pravice do obrambe. Res je sicer, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki je pravno relevanten in ki bi utegnil biti obdolžencu v korist, vendar pa je v tem postopku utemeljeno presodilo, da dokaz ne more biti uspešen, ker izvedenec finančne stroke svojega dela brez ustrezne dokumentacije ne bi mogel izvesti.

Neutemeljena pa je tudi zahteva zagovornika v delu, kjer izpodbija odločbo pritožbenega sodišča, češ, "da sploh ne obravnava pritožbe v pomenu in smislu kot ga navaja obramba" (s čimer drugostopenjskemu sodišču očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP). V zahtevi zatrjevanega dejstva, da zagovornik ni bil seznanjen s spremenjeno obtožnico, v pritožbi sploh ni uveljavljal, zaradi česar se pritožbeno sodišče o tem očitku ni moglo izrekati. O njegovem sklicevanju na konkretno sodno prakso prvostopenjskih sodišč pa se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeliti, saj se navedeno ne nanaša na odločilna dejstva oziroma o dveh citiranih odločbah prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče ni bilo dolžno zavzeti stališča. Glede zagovornikovih očitkov o nesklepčnosti in nejasnosti izreka sodbe pa ima pritožbeno sodišče obširne razloge (zadnji odstavek na strani 2 in prvi odstavek na strani 3 izpodbijane sodbe) in je zato očitek zagovornika v tej smeri neutemeljen.

Njegovo nestrinjanje s presojo izpovedbe priče F.N. spada na področje dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Tudi očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (nejasnost izreka) ni utemeljen. Na identične pritožbene navedbe je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče oziroma mu utemeljeno pojasnilo, da iz izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe dovolj jasno izhaja očitek preslepitve, torej aktivnega ravnanja obdolženca, ki je imelo za posledico nastanek škode drugemu. Ta očitek se kaže v navedbi "preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene" (abstraktni del izreka) "ko je v času od 24.2.2000 do 18.8.2000 .... nabavljal v trgovini N. različen gradbeni material, ter ...., pri izdobavi materiala pa se je zavezal, da bo v roku trideset dni material plačal, česar pa ni storil ter je na ta način oškodoval N.S. za 312.791,50 SIT", kar je konkretizacija zakonskega abstraktnega dejanskega stanu. Preslepiti drugega pomeni namreč ustvariti pri oškodovancu zmotno predstavo, v konkretni zadevi, da bo blago plačal, saj se je pri izdobavi materiala zavezal, da bo to storil v roku trideset dni od prejema računa. Gre torej za aktivno ravnanje obdolženca, ki pomeni za prodajalca zagotovitev plačila za prodano blago, takšno njegovo ravnanje pa je imelo za posledico, da mu je oškodovanec blago tudi izročil oziroma je nastala prepovedana posledica. V obravnavanem primeru tako izrek vsebuje abstraktni dejanski stan in konkretni del opisa, oboje pa predstavlja celoto in ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu, kar je primer v obravnavani zadevi (prvi odstavek na tretji strani sodbe). Navedenemu pravnemu zaključku pa se v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče, ki je podobno stališče zavzelo v zadevi I Ips 361/2004.

Ime in priimek osebe, ki je preslepljena pri kaznivem dejanju poslovne goljufije ni nujen sestavni del opisa izreka. Pri gospodarskem poslovanju fizična oseba, ki je preslepljena glede na specifiko poslovanja ni nujno tudi oškodovana. Iz celotnega opisa dejanja in razlogov sodbe je jasno, da gre za delavca trgovine (sicer pa ima vsebinsko podobne razloge tudi odločba pritožbenega drugi odstavek na strani 3 sodbe).

Slednjič pa zahteva za varstvo zakonitosti neupravičeno očita sodbi sodišča prve stopnje, da nima razlogov o naklepu (kar bi v kolikor bi bila trditev utemeljena predstavljalo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), saj je sodišče prve stopnje natančno in razumljivo navedlo zakaj šteje, da je naklep v obravnavanem primeru podan. Ugotavlja namreč, da je obdolženec vedno zagotavljal, da bodo obveznosti izpolnjene, česar pa ni storil čeprav je to možnost imel, saj so njegovi dolžniki svoje dolgove do njega poravnali, četudi v obrokih, sam pa oškodovanki svojega dolga kljub zagotovilom in kljub obljubam in to večkratnim po večkratnem opominjanju ni storil (prvi odstavek na strani 4). Kolikor pa se zagovornik s temi trditvami ne strinja, pa ne uveljavlja kršitve določb ZKP temveč le zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku sodbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 395, 395/1.KZ člen 234a, 234a/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjYyMQ==