<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 216/2006
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.216.2006

Evidenčna številka:VS23682
Datum odločbe:08.03.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - poškodovanje tuje stvari - dejanje majhnega pomena - zakonitost kazenske sankcije - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - presoja pritožbenih navedb - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga

Jedro

Če pritožbeno sodišče ne presodi vseh pritožbenih navedb (navedb pritožbe, ki so pravno irelevantne, ni dolžno presojati), gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Domžalah je obsojenega M.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in mu izreklo denarno kazen v znesku 30.000 SIT; v plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 8.5.2006 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ter odloči, da se mu povrnejo stroški sodnega postopka, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno obravnavanje in odločitev. V zahtevi navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, ker iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno kaj šteje sodišče za dokazano in na podlagi česa je sprejelo takšno dokazno oceno, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo kršilo pravice obrambe, ker ni izvajalo dokazov v obsojenčevo korist oziroma je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, tega pa ni v celoti obrazložilo. V spisu ni materialnega dokaza o tem, da je bil oškodovankin osebni avtomobil poškodovan. Obstoj tega kaznivega dejanja se ne dokazuje z izpovedbami prič in zapisniki o ogledu, temveč z objektivno ugotovitvijo dejstva, da je določena stvar poškodovana. Pritožbeno sodišče ni konkretno odgovorilo na pritožbene navedbe obrambe v zvezi z izpovedbami prič, zato zagovornica predlaga, da nanje odgovori Vrhovno sodišče. Nobena od prič ni delovala prepričljivo in verodostojno. Ker sodišče ni ugotavljalo obstoja vseh elementov kaznivega dejanja po 224. členu KZ, je podana kršitev Kazenskega zakona. Višje sodišče je samo ugotavljalo višino škode, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da višina škode ni pomembna in je zato ni ugotavljalo. Obsojenec ni imel namena da poškoduje oškodovankino vozilo in tega tudi ni storil. Na to kaže tudi opis v zapisniku o ogledu kraja dejanja PP D., iz katerega izhaja, da je okoli praske v obsegu štirih centimetrov površina čista. Višje sodišče ni navedlo kakšno udarjanje naj bi bilo z dežnikom, dežnik bi pustil najmanj dvajset centimetrov široko sled; štiri centimetre široka sled je lahko nastala s prstom, roko ali tankim ostrim predmetom, ne pa z dežnikom. Po mnenju zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti ni podan niti dokazan niti objektivni niti subjektivni element kaznivega dejanja, zato je obdolženca potrebno oprostiti. V konkretnem primeru bi po mnenju zagovornice bila potrebna uporaba člena 14. KZ, ker iz dokaznega postopka izhaja, da je kritično situacijo povzročila oškodovanka s hupanjem in siceršnjim neprimernem obnašanjem do obsojenca. Višje sodišče je glede višine stroškov na pritožbene navedbe odgovorilo le, da so v spisu natančni podatki o potnih stroških, kar pa obsojenca ne prepriča v to, da je oškodovanka resnično imela takšne stroške in da so nastali samo v zvezi s predmetom postopka. Obsojenec se tudi ne strinja z odločbo o kazenski sankciji in tudi ne z mnenjem Višjega sodišča, da je kazen prej prenizka kot previsoka, saj takšno razlogovanje po mnenju vložnice kaže na dvom prvostopenjskega sodišča o tem, ali je izdana sodba resnično pravilna ali ne. Povprečnina je bila odmerjena previsoko na obeh stopnjah, saj iz izpodbijanih sodb samih ne izhaja, da bi v konkretni zadevi šlo za zamotan in dolgotrajen postopek.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 28.6.2006 navaja, da vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti v pretežnem obsegu le vsebinsko povzema pritožbene navedbe in polemizira z dokazno oceno v pravnomočni sodbi ter predlaga zavrnitev zahteve.

B - 1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (opr. št. I Ips 186/98, I Ips 56/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

B - 2.

5. Navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče ni ugotovilo obstoja vseh elementov kaznivega dejanja po 224. členu KZ - obstoja in višine škode in da bi bilo potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbo 14. člena KZ, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

6. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če je izključena njegova protipravnost, ker so podane okoliščine, ki po določbah členov 11. - 14. KZ izključujejo obstoj kaznivega dejanja.

7. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je tujo stvar poškodoval s tem, ko je 5.6.2002 na parkirišču v D. z dežnikom dvakrat udaril po strehi stoječega oškodovankinega vozila, s čimer je na strehi vozila naredil dve praski v laku in s tem oškodovanki povzročil za približno 30.000 SIT škode. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v tem opisu navedeno storilčevo izvršitveno dejanje (namerna udarca z dežnikom po strehi vozila), opis nastalih poškodb (praski v laku) in ocena škode. V kolikor pa se zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne strinja z višino škode, kot jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, pa izpodbija dejansko stanje ugotovljeno s pravnomočno sodbo.

8. Po določbi 14. člena KZ ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, je pa majhnega pomena. Dejanje je majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali njegovih osebnih lastnosti.

9. Zagovornica je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, navajala, da bi sodišče moralo uporabiti določbo 14. člena KZ, ker da iz dokaznega postopka izhaja, da je kritično situacijo povzročila oškodovanka s hupanjem in siceršnjim neprimernim obnašanjem do obsojenca. Višje sodišče je to pritožbeno navedbo zavrnilo, ker je ocenilo, da ni izkazano neprimerno obnašanje oškodovanke, niti dejstvo, da naj bi prav oškodovanka povzročila kritično situacijo, niti druge ugotovljene okoliščine, kot izhajajo iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ne omogočajo uporabe navedenega instituta. S takšno presojo se Vrhovno sodišče v celoti strinja; obenem pa ugotavlja, da zagovornica tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi iz razlogov 14. člena KZ izključevale obstoj kaznivega dejanja.

10. Navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se obsojenec ne strinja z odločbo o kazenski sankciji in mnenjem Višjega sodišča, da je kazen prej prenizka kot previsoka, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določbe 5. točke 372. člena KZ, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Obsojencu je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ (za katero je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do dveh let) izreklo denarno kazen v znesku 30.000 SIT, kar je po določbi 1. odstavka 38. člena KZ zakonski minimum denarne kazni. Sodišče je obsojencu kazensko sankcijo izreklo v mejah zakona, zato z odločbo o kazenski sankciji izrekom denarne kazni ni prekoračilo pravice, ki jih ima glede tega v kazenskem zakonu. V kolikor pa zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje, da je sodišče obsojencu izreklo neprimerno vrsto kazni, pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

11. Težišče navajanj v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih zagovornica v pretežnem delu vsebinsko povzema pritožbene navedbe ter navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe obrambe, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, ker iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, kaj sodišče šteje za dokazano in na podlagi česa je sprejelo takšno dokazno oceno; da tudi sodišče druge stopnje ni obrazložilo, iz katerega dela obrazložitve izhaja, katero dejstvo je sodišče štelo za dokazano na podlagi vsakega izvedenega dokaza posebej, s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, dejansko predstavlja nestrinjanje zagovornice z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ne pa, kot to meni zagovornica, bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe, ki res sicer široko povzemajo izpovedbe iz zapisnikov, je razvidno, da sodišče ne sprejema zagovora obsojenca, ki je v celoti zanikal storitev očitanega mu kaznivega dejanja. Obsojenčevo ravnanje je sodišče utemeljilo z izpovedbo oškodovanke, ki je bila v izvedenem dokaznem postopku preverjena in potrjena tudi z drugimi dokazi (izpovedbami prič O.H., N.V., policistov Š. in P. iz PPP L. in policista T. iz PP D., zapisnika o ogledu oškodovankinega vozila) ter v sodbi navedlo razloge tudi o tem, kako izvedene dokaze presoja in utemeljilo, zakaj šteje za dokazano, da je obsojenec z dežnikom udaril po strehi oškodovankinega vozila in ga poškodoval (na strehi povzročil dve praski v laku). Neutemeljene so zato navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ter da iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, kaj sodišče šteje za dokazano in na podlagi česa je sprejelo takšno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je, opirajoč se na izpoved oškodovanke, zapisnik o ogledu in izpoved policista T. presodilo, da je obsojenec na strehi oškodovankinega vozila povzročil z udarcema z dežnikom dve praski (dolgi 5 cm in 3,5 cm) ter je oškodovankino oceno višine škode (približno 30.000 SIT) sprejelo kot verjetno. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče prve stopnje višine škode ni ugotavljalo. Sodišče druge stopnje je z razlogi sodbe sodišča prve stopnje soglašalo in v svoji sodbi utemeljilo zakaj zavrača pritožbene navedbe obsojenčeve zagovornice. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče v svoji sodbi opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb zagovornice. Na straneh 2 do 3 svoje sodbe je odgovorilo na navedbe v pritožbi glede kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kakor tudi glede pritožbenih navedb o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter jih obrazloženo zavrnilo, kakor tudi utemeljeno zavrnilo podrobno razlogovanje o vseh, tudi nebistvenih neskladnostih v izpovedbah posameznih prič. Zato je neutemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ko v konkretnem primeru nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe.

13. Niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni stvari. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presodi navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP). Presoditi mora vsa konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva ter zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. To pa je sodišče druge stopnje po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru tudi storilo. Če pritožbeno sodišče ne presodi vseh pritožbenih navedb (navedb pritožbe, ki so pravno irelevantne, ni dolžno presojati), gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo; če pa gre za druge razloge, glede katerih pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZKP, ki pa jo je moč v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljaviti le, če je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), česar pa zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni zatrjevala (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 210/98).

14. Zagovornica v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obsojenca: poizvedbe o tem, kdo je sedanji lastnik avtomobila, ogled vozila ter zaslišanje kupca, ki je od oškodovanke vozilo kupil, če je prasko opazil pri nakupu in če je bila kupnina iz tega razloga zmanjšana; pribavo fotografij in dokaz po izvedencu, s katerimi je obsojenec poskušal dokazati, da praske na avtomobilu ni bilo in da oškodovanka ni utrpela škode.

15. Iz meril oblikovanih v ustavno sodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (3. alineja 29. člena Ustave) izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialno pravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo do dokaznih predlogov obrambe glede pribave spisa PP D., pribave fotografij, poizvedb o novem lastniku vozila, izvedenca avtomobilske stroke za oceno škode, izvedenca medicinske stroke in pribavo izpiskov Mobitela ter jih zavrnilo. Ocenilo je, da izvedba teh dokazov za presojo zadeve ni potrebna, ker je poškodba na strehi oškodovankinega vozila (praski) potrdilo več prič, izmeril pa jih je ob ogledu tudi policist PP D. T.; glede višine škode je sodišče sledilo izpovedbi oškodovanke, da bi jo popravilo stalo 30.000 SIT, kar je sodišče ocenilo kot realen znesek za lakiranje z metalno barvo. Dokaz z izvedencem medicinske stroke pa je sodišče zavrnilo, saj izvedba tega dokaza ni bila potrebna, ker se ni vodil postopek zaradi poškodb obsojenca. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. S tem sta sodišči zadostili kriterijem ustavno sodne presoje in po oceni Vrhovnega sodišča nista kršili pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist.

16. Neutemeljeno zagovornica v zahtevi navaja, da sodišče v sodbi sploh ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po pribavi spisa Policijske postaje D., s čimer naj bi prekršilo določbo 7. odstavka 364. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornica na glavni obravnavi dne 29.3.2005 predlagala pribavo celotnega spisa PP D., ki je bil narejen v zvezi s to kazensko zadevo. Kot izhaja iz zapisnika s te glavne obravnave in tudi razlogov sodbe sodišča prve stopnje je sodišče izvedbo tega dokaza zavrnilo z obrazložitvijo, da je iz zapisnika o ogledu sicer razvidno, da naj bi bile posnete fotografije, vendar pa je policist te policijske postaje (priča T.) povedal, da teh fotografij oziroma filma s fotografijami v arhivu niso uspeli najti. S tem se je sodišče obrazloženo opredelilo do tega dokaznega predloga obrambe in ga ob oceni izpovedbe policista te policijske postaje, da fotografij v arhivu niso našli, zaradi česar bi bila pribava spisa policijske postaje nesmiselna, utemeljeno in obrazloženo zavrnilo.

17. Zagovornica v obširnih navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obsojenec ni imel namena, da poškoduje oškodovankin osebni avtomobil in tega tudi ni storil; da bi dežnik pustil najmanj 20 cm široko sled, ugotovljena 4 cm dolga sled pa je lahko nastala s prstom z roko ali tankim ostrim predmetom ne pa z dežnikom; da nobena od prič ni delovala prepričljivo in verodostojno; da niso razjasnjene podrobnosti in neskladnosti v izpovedbah prič, da višina škode ni natančno ugotovljena; da v spisu ni materialnega dokaza o tem, da je bil oškodovankin osebni avtomobil res poškodovan. S takšnimi navedbami in zatrjevanjem, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki sta jih v pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje, zagovornica ne uveljavlja kršitev zakona, temveč izpodbija dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijano pravnomočno sodbo.

18. Zagovornica se v zahtevi za varstvo zakonitosti ne strinja z višino obsojencu določene povprečnine v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ter izraža pomisleke glede višine oškodovanki priznanih potnih stroškov za prihod na glavno obravnavo iz tujine. Vendar pa v zahtevi zagovornica ne konkretizira kršitev določb zakona, ki naj bi ju sodišči z odločbo o stroških postopka prekršilo. Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih in neobrazloženih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni moglo presojati (1. odstavek 424. člena ZKP).

C.

19. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

20. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom ter obsojenčevih premoženjskih razmer kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je redno zaposlen ter lastnik nepremičnin).


Zveza:

ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 372-5, 395, 395/1.KZ člen 14, 224.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjQ2NA==