<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 8098/2010
ECLI:SI:VSRS:2017:I.IPS.8098.2010

Evidenčna številka:VS00008100
Datum odločbe:07.12.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL II Kp 8098/2010
Datum odločbe II.stopnje:22.09.2016
Senat:Barbara Zobec (preds.), Branko Masleša (poroč.), Vladimir Horvat, Mitja Kozamernik, Nataša Smrekar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - predikatno kaznivo dejanje - pranje denarja - dokončano kaznivo dejanje - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja

Jedro

Pri kaznivem dejanju pranja denarja je sicer možno, da se predhodna kriminalna aktivnost in samo pranje denarja časovno prekrivata in prepletata. V primeru, ko se predhodno kaznivo dejanje izvršuje skozi daljše časovno obdobje, bi bilo nevzdržno, da je pranje denarja lahko izvršeno šele tedaj, ko je dokončano zadnje kaznivo dejanje iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja ali kolektivnega kaznivega dejanja. Vendar mora tudi tako sprotno pranje denarja, ki izhaja iz dlje trajajoče kriminalne aktivnosti, izhajati iz konkretnega opisa kaznivega dejanja. Predmetni opis, ki predhodno kriminalno dejavnost določno zameji, take razlage ne omogoča.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v obsodilnem delu spremeni tako, da se obsojenega M. B. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja skupaj z M. R., ko sta denar velike vrednosti, za katerega sta vedela, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, sprejela, z njim razpolagala in ga prenašala ter na ta način prikrila njegov izvor, vsaj M. B. pa je tudi udeleženec kaznivih dejanj, s katerimi je bil denar pridobljen,

s tem, ker sta v časovnem obdobju najmanj med 3. 8. 1999 ter 31. 12. 2000, v Sloveniji, na območju Ljubljane ter v ZDA, predvsem na območju Miami Beacha na Floridi in na relaciji med obema krajema, na načine, ki bodo opisani v nadaljevanju, razpolagali z denarjem, ki je bil pridobljen z izvršitvijo kaznivih dejanj katerih izvršitelj je bil med drugim tudi M. B., ki je bil pravnomočno kaznovan s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 61/2002 za kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. in 1. odst. 196. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z 22. členom KZ in tri kazniva dejanja po 3. in 2. odst. 196. člena KZ,

ki jih je storil s tem, ker se je z več osebami, ki so si razdelile vloge, združil za izvrševanje teh kaznivih dejanj, njegova vloga pa je bila, da je v Maastrichtu na Nizozemskem kupoval mamila in se o posameznih prevzetih mamilih dogovarjal z dobavitelji, pošiljal kurirje na Nizozemsko in v dveh primerih tudi sam odšel tja, tako, da so kurirji ali pa sam odpeljali denar v rezervni avtomobilski gumi na Nizozemsko ter od tam v rezervni gumi odpeljali mamila in sicer je v času od 1. 1. 1999 do 28. 1. 1999 dal napotke za prevoz tablet ecstasy M. K., ki pa si je na Nizozemskem premislil, zato je to dejanje ostalo pri poskusu, dne 28. 1. 1999 pa se je telefonično dogovoril z P. K. o prevzemu mamila v Maastrichtu in sta potem 2. 2. 1999 v avto kurirke S. E. spravila rezervno gumo s skritimi 2015,9 g amfetamin sulfat in 10.314 tabletami ecstasy z učinkom MDMA, dne 20. in 21. 3. 1999 pa se je dogovoril s P. K. in kurirji M. K. A. in Š. o prevozu denarja v gumi v Maastricht in prevzemu ter prevozu v gumi 27.276 tablet ecstasy, kar so slednji, glede na dodeljene naloge, tudi izvršili, vendar je S. pripeljal le do kraja Echweiler, kjer je bil prijet, poleg tega pa je B. v času med 28. 8. 2000 in 5. 9. 2000 skupaj z osebami, s katerimi se je združil za izvrševanje očitanih kaznivih dejanj, v Ljubljani s C. zapakiral 24.500 tablet mamila ecstasy v poštne ovojnice, ki jih je C. oddal na različnih poštah, v ZDA pa so drugi udeleženci združbe poskrbeli, da je mamilo prišlo do uporabnikov, ki so za mamilo plačali, kupnino pa je B. prenašal osebno ali preko znancev in sorodnikov, ki jih je običajno pričakal in nastanil v ZDA R., in je torej B. glede na opisano sodbo nedvomno vedel, da denar izhaja iz kaznivih dejanj,

pri tem pa sta R. in B. imela vnaprej določene vloge tako, da sta pri nakazilih denarja preko Western Uniona oziroma prenosu preko kurirjev, M. B. sodeloval pri prejemu denarja preko Western Uniona in del prejetega denarja nakazoval na bančni račun matere C. P. in tudi financiral pot kurirjev, ki so hodili po denar v Miami Beach v ZDA, jim denar tam izročal, da so ga v gotovini prinašali v Slovenijo, takšno pot pa je nekajkrat spremljal tudi sam, M. R. je, kot bo podrobneje razvidno iz tabele v nadaljevanju, dvigoval denar preko Western Uniona, pri čemer je uporabil ponarejene osebne dokumente, da je prikril svojo identiteto, nakazila preko sistema Western Union, ki jih je M. R. pod različnimi imeni prejemal, pa so potekala po spodnji tabeli:



tako, da je iz navedenih nakazil sprejel skupno 101.509,00 USD, poleg tega pa sta preko kurirjev iz ZDA v Slovenijo prenesla še najmanj 38.000,00 USD pri čemer so denar iz ZDA v Slovenijo prenašale različne fizične osebe, med drugim pa tudi M. B., tako, da jim je R. nudil v ZDA nastanitev in je potem ob vračanju v Slovenijo dne 19. 6. 2000 vsak s seboj nosil 9.500,00 USD in so skupno, na oba načina, preko Western Uniona in kurirjev prikrila izvor najmanj 139.509,00 USD, pri čemer je M. B. vsaj del navedenega denarja polagal na devizni račun številka ..., ki ga je pri NLB d.d. Ljubljana imela mati C. P., skupno pa je bilo na njen devizni račun od 21. 6. 1999 do 27. 3. 2000 nakazano 8.900,00 USD, od 26. 6. 2000 do 31. 12. 2000 pa še 14.000,00 USD, pri čemer je M. B. v tem časovnem obdobju prejel najmanj 46.900,00 USD,

poleg M. B., ki je bil za predhodna kazniva dejanja obsojen, pa je tudi M.R. vedel, da denar izhaja iz kaznivih dejanj, saj je M. R., denar, nakazan preko Western Uniona, dvigoval na bankah pod različnimi imeni in pri tem nikoli ni uporabljal lastnih dokumentov, kasneje pa se je odselil v Miami Beach v ZDA, kjer se je srečeval tudi z M. B. ter kurirji,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 25. členom KZ.

I. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov v tem delu obremenjujejo proračun.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega M. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 25. členom KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi tretjega odstavka 252. člena KZ določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi določila 38. člena KZ mu je izreklo stransko denarno kazen v višini 8.000,00 EUR (1.917.121,77 SIT), ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se denarne kazni ne bo dalo izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 10.000,00 SIT (41,73 EUR) določilo en dan zapora. Na podlagi določil 95. in 96. člena KZ se obsojencu naloži v plačilo znesek 46.900,00 USD, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Z isto sodbo je sodišče obtoženega S. Č. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ v zvezi z 25. členom KZ. Višje sodišče v Ljubljani je ob obravnavanju pritožb obsojenca in njegovega zagovornika izpodbijano prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojencu denarna kazen ne izreče, sicer pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc. Obsojenec zahtevo vlaga iz razloga bistvene kršitve določil kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodi in pravnomočno odločbo spremeni tako, da kazenski postopek zaradi absolutnega zastaranja ustavi, podredno pa, da spremeni odločitev tako, da ga razbremeni krivde oziroma, da zadevo vrne v novo odločitev višjemu sodišču in mu naloži, da to samo prekvalificira kaznivo dejanje v drugo kaznivo dejanje, ki bo ustrezalo listinam v spisu in ki bo zajemalo tudi pravilen opis kaznivega dejanja. Vrhovni državni tožilec je zahtevo vložil zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je sodišče z odločbo o kazenski sankciji v korist obsojenega M. B. prekršilo zakon, ne da bi s tem poseglo v pravnomočno odločbo.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da glede na časovno umestitev kaznivega dejanja med 3. 8. 1999 in 31. 12. 2000, absolutni zastaralni rok dvajsetih let še ni potekel. Obsojenčeve navedbe, da premoženjska korist v višini 46.900,00 USD ni bila dokazana, kar bi lahko vplivalo na kvalifikacijo dejanja po milejši obliki, pa po vsebini pomenijo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Mnenja je, da opis predhodnega kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi popolnoma zadosti kriterijem sodne prakse. Očitki obsojenca v zvezi z drogo, ki mu je bila zasežena, niso utemeljeni. Nevzdržno bi bilo obstoj kaznivega dejanja pranja denarja v zvezi s preprodajo večje količine mamil pogojevati z dokazanostjo neprekinjene povezave med prodajo točno določene količine prepovedanih drog in denarjem, ki ga je storilec na ta račun prejel. Okoliščina, da mu denar s sodbo, s katero je bil obsojen zaradi kaznivih dejanj povezanih s prodajo droge, ne vpliva na vzpostavitev očitka kaznivega dejanja pranja denarja. Glede na navedene razloge vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu. Pošiljka z odgovorom vrhovnega državnega tožilca, poslana na naslov, ki ga je obsojenec navajal v zahtevi za varstvo zakonitosti, se je vrnila z oznako "ni dvignil".

5. Obsojenec je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca. Strinja se s stališčem, da se mu denarna kazen ne izreče.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca

6. Po zakonu, ki je veljal v času izvršitve (Kazenski zakonik, Ur. l. RS, št. 63/94 z dne 13. 10.1999 in novela KZ-A Ur. l. št. RS 23/1999 z dne 8. 4. 1999), kaznivo dejanje pranja denarja izvrši, kdor denar ali premoženje, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom, s pranjem prikrije ali poskusi prikriti njegov izvor (prvi odstavek 252. člena KZ). Po drugem odstavku iste določbe se enako, torej z zaporom do treh let, kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka, pa je hkrati storilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju, s katerim je bil pridobljen denar ali premoženje. Tretji odstavek pa predvideva kvalificirano obliko kaznivega dejanja, po kateri se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in z denarno kaznijo, če je pridobljen denar ali premoženje velike vrednosti. Že iz zakonske dikcije izhaja, da je specifični element kaznivega dejanja pranja denarja njegova vezanost na obstoj predhodnega kaznivega dejanja, s katerim je bil pridobljen denar oziroma premoženje, katerega izvor se prikriva.

7. Vložnik uvodoma uveljavlja ugovor zastaranja. Opozarja, da je bila večina dejanj v okviru predhodnega kaznivega dejanja storjena pred sprejemom novele KZ-A. Ta je določila daljše zastaralne roke, sodišče pa bi moralo v duhu milejšega zakona upoštevati KZ pred navedeno spremembo. Navedbe niso utemeljene. Spremembe zastaralnih rokov, ki so bile uzakonjene z novelo KZ-A (ta je začela veljati 23. 4. 1999), namreč za predmetno zadevo niso relevantne. Za presojo zastaranja kaznivega dejanja pranja denarja ni bistveno, kdaj so bila izvršena ravnanja, ki pomenijo predhodno kaznivo dejanje, v tem primeru promet s prepovedanimi drogami. Predhodno kaznivo dejanje je sicer eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, vendar je časovno veljavnost kazenskega zakona za kaznivo dejanje pranja denarja potrebno določiti po času izvršitve ravnanj, ki pomenijo pranje denarja. Pranje denarja je namreč kljub svoji specifični naravi, ki je vedno povezana s predhodno kriminalno dejavnostjo, samostojno kaznivo dejanje.1 Ravnanja, s katerimi je v opisu konkretizirano pranje denarja, tj. nakazila prek Western Uniona in prenosi gotovine prek državne meje s kurirji, so se začela izvrševati 3. 8. 1999, ko je novela KZ-A že stopila v veljavo. Tudi zastaralne roke je zato treba presojati po tem zakonu, ti pa, kot je pravilno ugotovilo že višje sodišče, niso potekli (ne relativni, ne absolutni). Napačna je tudi navedba obsojenca, da bi moralo sodišče uporabiti prejšnji milejši zakon. KZ namreč določa zgolj uporabo zakona, ki se po storitvi kaznivega dejanja spremeni in je za storilca milejši (drugi odstavek 3. člena KZ), ne pozna pa določbe, ki bi napotila na uporabo milejšega predhodnega zakona.

8. Obsojenec nadalje opozarja na opis kaznivega dejanja v delu, ki povzema obsojenčevo izvršitev predhodnih kaznivih dejanj, povezanih s trgovino s prepovedano drogo. Izpostavlja, da so se ta dejanja zaključila z zasegom droge, in da torej z njimi ni bila pridobljena nobena korist, ki bi jo bilo mogoče oprati, oziroma, da se časovno ne ujemajo s pranjem denarja.

9. Obsojenec je bil za predhodna kazniva dejanja, povezana z nedovoljenim prometom z mamili, spoznan za krivega s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 61/2002. Sodišče je ugotovilo, da je trgovina potekala prek meja Slovenije, in sicer je drogo ecstasy kupoval v Maastrichtu na Nizozemskem, za prodajo pa pošiljal v ZDA. Na Nizozemskem je obsojenec pri dobaviteljih kupoval prepovedane droge, pri čemer si je pomagal s kurirji ali pa je na Nizozemsko odšel osebno, droge in denar pa so se prenašale skrite v rezervnih avtomobilskih gumah, in sicer:

- med 1. 1. 1999 in 28. 1. 1999 se je s kurirjem M. K. dogovoril, da bo ta zanj v Ljubljano prepeljal tablete ecstasy, skrite v rezervni avtomobilski gumi, K. pa si je na Nizozemskem premislil, zato do prevoza v Slovenijo ni prišlo;

- med 28. 1. in 2. 2. 1999 je dobavitelju na Nizozemskem izročil rezervno avtomobilsko gumo, v kateri je bil denar, nato pa je v avtomobil kurirke S. E. spravil drugo gumo, v kateri so bile skrite tablete ecstasy in 2015,9 gramov droge amfetamin sulfat, avto predal kurirki, ta pa je bila med vožnjo proti Sloveniji prijeta v Nemčiji in so ji bila mamila zasežena;

- med 20. 3. in 21. 3. 1999 se je M. K. na Nizozemsko peljal denar skrit v rezervni pnevmatiki na Nizozemsko. Izvedena je bila menjava za gumo, napolnjeno s tabletami ecstasy, ki jih je po predhodnem dogovoru kurir T. S. peljal proti Sloveniji. V Nemčiji je bil prijet, mamilo pa zaseženo.

Glede trgovine z ZDA pa je bilo v sodbi III K 61/2002 ugotovljeno, da je bil obsojenec dobavitelj tablet ecstasy, ki sta jih skupaj z J. C. v Ljubljani med 28. 8. in 5. 9. 2000 zapakirala v poštne kuverte. Te sta poslala v Miami, kjer so druge osebe poskrbele za končno prodajo. Ugotovljeno je bilo, da sta obsojenec in C. zapakirala 24.500 tablet v ovojnice po približno 500 tablet.

10. Opis kaznivega dejanja v predmetni zadevi je časovno opredelil tudi ravnanja, ki pomenijo pranje denarja. Obsojencu se tako očita sodelovanje pri prejemu denarja prek Western Uniona, pri čemer je del nakazil prenesel na bančni račun svoje mame. Nakazila so bila izvedena v obdobju od 3. 8. 1999 do 21. 10. 1999. Dodatno se mu očita, da je skupaj s kurirji v Slovenijo dne 19. 6. 2000 iz ZDA prenesel 38.000,00 USD gotovine, pri čemer je imel vsak od njih pri sebi 9.500,00 USD gotovine.

11. Skladno z načelom zakonitosti2 mora opis vsakega kaznivega dejanja vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Pomen tega načela v kazensko sodni praksi se izraža zlasti z zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov že v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta oziroma izreku sodbe.3 Logična posledica te premise je, da dejstev in okoliščin, ki bi jih moral vsebovati izrek sodbe, ni mogoče nadomeščati z razlogi sodbe.4

12. V predmetni zadevi je predhodno kaznivo dejanje v opisu časovno zelo natančno umeščeno. Presoja o obsojenčevem sodelovanju v trgovini s prepovedanimi mamili, kar predstavlja predhodno kaznivo dejanje v odnosu do pranja denarja, je s tako določnim opisom tudi nujno zamejena prav s temi konkretno opisanimi ravnanji, izvršenimi v točno določenih dneh. Glede na tak opis kaznivega dejanja je moralo sodišče presojati, ali pranje denarja ustreza predhodni kriminalni dejavnosti. Iz opisa dejanja je določno razvidno, da so bila obsojencu vsa mamila, ki jih je skušal v obdobju od januarja do marca prepeljati iz Nizozemske v Slovenijo, zasežena, kar ugotavlja tudi višje sodišče (točka 10 obrazložitve). Z ravnanji, kot so opisana v zvezi s trgovino z mamili iz Nizozemske, premoženjska korist ni bila pridobljena. Opisano ravnanje zato ne more predstavljati predhodnega kaznivega dejanja, s katerim je bila pridobljena premoženjska korist, katere izvor naj se s pranjem denarja prikrije.

13. Drugi sklop predhodne kriminalne dejavnosti je v opisu definiran kot trgovina z mamili, ki je potekala med Ljubljano in ZDA. V opisu kaznivega dejanja pa je ta omejena na čas med 28. 8. in 5. 9. 2000, vsa ravnanja, ki pomenijo pranje denarja, pa so bila izvršena že prej: nakazila prek Western Uniona že v letu 1999, prenos gotovine s kurirji v Slovenijo pa 19. 6. 2000. Nekatera ravnanja, ki jih opis navaja kot pranje denarja, so bila sicer izvršena po poslu z mamili, ki so bila iz Ljubljane poslana v ZDA. Obsojenec je namreč na račun svoje matere nakazoval določene zneske vse do 31. 12. 2000. Vendar že iz opisa izhaja, da so to nakazila denarja, ki je v Slovenijo prišel prek Western Uniona ali s kurirji. Obsojenec je namreč "sodeloval pri prejemu denarja prek Western Uniona in del prejetega denarja nakazoval na račun matere" ter je skupaj z M. R. "preko Western Uniona in kurirjev prikrila izvor najmanj 139.409,00 USD, pri čemer je M. B. vsaj del navedenega denarja polagal na devizni račun", ki ga je imela obsojenčeva mati. Na tak način, torej da se je na njen račun zgolj prenakazoval denar, ki je prek Western Uniona leta 1999 ali prek kurirjev v juniju 2000 prišel v Slovenijo, je opis očitno razumelo tudi sodišče prve stopnje (stran 17 sodbe). Dejanja, ki v opisu ustrezajo pranju denarja, so bila v celoti izvršena še preden je bila v avgustu in septembru opravljena prodaja mamil v ZDA. Da pa bi obsojenec opral denar iz tega nezakonitega posla, iz opisa ni razvidno.

14. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov sicer zaključili, da je trgovina z drogo potekala kontinuirano. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je obsojenec drogo tihotapil v Slovenijo, nato pa jo pošiljal v ZDA (stran 10 obrazložitve), še bolj določno pa se je do te okoliščine opredelilo višje sodišče. To je v točkah 10 in 11 obrazložitve svoje sodbe zapisalo, da se je trgovina nadaljevala kljub nekaj zasegom. Zaseg obsojenca ni odvrnil od nadaljnje prodaje, kar dokazuje, da se je trgovina z drogo vršila skozi daljše časovno obdobje. Vendar opis kaznivega dejanja z natančnim sklicevanjem na točno določene posle, povezane s prodajo droge, ne daje prostora za tako širšo razlago obsojenčeve predhodne kriminalne aktivnosti. Opis kaznivega dejanja v predmetni zadevi ni formuliran na tak način, da bi dovoljeval sklepanje o dodatni predhodni kriminalni aktivnosti, ki bi časovno ustrezala pranju denarja, tj. spornim nakazilom in prenosu gotovine s kurirji.

15. Pri kaznivem dejanju pranja denarja je sicer možno, da se predhodna kriminalna aktivnost in samo pranje denarja časovno prekrivata in prepletata. V primeru, ko se predhodno kaznivo dejanje izvršuje skozi daljše časovno obdobje, bi bilo nevzdržno, da je pranje denarja lahko izvršeno šele tedaj, ko je dokončano zadnje kaznivo dejanje iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja ali kolektivnega kaznivega dejanja. Denar, ki izvira iz posameznih faktov nadaljevanega ali kolektivnega kaznivega dejanja, je tako že med izvrševanjem kaznivega dejanja s plasiranjem sredstev mogoče tudi oprati.5 Vendar mora tudi tako sprotno pranje denarja, ki izhaja iz dlje trajajoče kriminalne aktivnosti, izhajati iz konkretnega opisa kaznivega dejanja. Kot že rečeno predmetni opis, ki predhodno kriminalno dejavnost določno zameji, take razlage ne omogoča.

16. Glede na to, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, je Vrhovno sodišče ugodilo obsojenčevi zahtevi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da ga je po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

K zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilstva

17. Sodišče prve stopnje je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Poleg tega mu je izreklo še stransko denarno kazen. Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojencu denarna kazen ne izreče. Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da je s spremembo prvostopenjske sodbe višje sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Stranska denarna kazen je namreč v tretjem odstavku 252. člena predpisana kot obligatorna.

18. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi obsojenca in ga oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pranja denarja. Glede na to, da obsodilna sodba ne obstaja več, se tudi vprašanje kršitve kazenske sankcije, ki jo v zahtevi uveljavlja vrhovni državni tožilec, več ne postavlja.

C.

19. Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da je M. B. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada obsojenčevih zagovornikov v tem delu bremenijo proračun. Zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilstva pa je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi določila 425. člena ZKP.

-------------------------------
1 Sodba VSRS I Ips 308/2009 z dne 16. 9. 2010.
2 Prvi odstavek 28. člena Ustave in 1. člen KZ.
3 Gl. na primer odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008, I Ips 22697/2011-77 z dne 29. 5. 2014, I Ips 41364/2011-101 z dne 24. 9. 2015, I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017 in druge.
4 Sodba VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.
5 Sodba VSRS I Ips 5961/2013-144 z dne 14. 4. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 252, 252/1.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MTA1