<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 9333/2011
ECLI:SI:VSRS:2017:I.IPS.9333.2011

Evidenčna številka:VS00004222
Datum odločbe:15.06.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSM II Kp 9333/2011
Datum odločbe II.stopnje:05.02.2015
Senat:Branko Masleša (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), dr. Mile Dolenc Barbara Zobec, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - pranje denarja - zakonski znaki - predikatno kaznivo dejanje

Jedro

Dejstvo, da sodba II K 9437/2009 z dne 19. 5. 2014 v času obsodbe obsojenca za kaznivo dejanje pranja denarja še ni postala pravnomočna, na obstoj kaznivega dejanja pranja denarja ne vpliva, saj za obsodbo zadostuje obstoj objektivnih dejstev izvršitve predikatnega kaznivega dejanja, ki so v izpodbijani sodbi natančno opisana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 5. 2014 obsojena R. N. in R. M. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ in vsakemu izmed njiju na podlagi tretjega odstavka 252. člena KZ izreklo kazen enega leta in osmih mesecev zapora ter na podlagi tretjega odstavka 252. člena KZ v zvezi z 38. členom KZ denarno kazen v znesku 2.000,00 EUR, ki sta jo dolžna plačati v treh mesecih po prejemu plačilnega naloga. Sodišče je obsojenemu R. M. na podlagi prvega in drugega odstavka 95. člena KZ odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v višini 594.566,85 EUR, ki jo je obsojeni R. M. dolžan plačati v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP tudi potrebne izdatke in nagrado postavljenih zagovornikov. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5. 2. 2015 pritožbi zagovornikov obsojenih zavrnilo kot neutemeljeni, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in obsojencema naložilo plačilo sodne takse v znesku 280,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je dne 17. 7. 2015 zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojeni R. N., in sicer zaradi kršitev po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, po 1. in 2. točki 372. člena ZKP ter po prvem odstavku 373. člena ZKP. Obsojenec v zahtevi navaja, da državni tožilec ni dokazal, da je premoženje za storitev kaznivega dejanja pranja denarja izviralo iz nelegalnih virov oziroma iz kaznivega dejanja. Državni tožilec naj ne bi dokazal, katero premoženje oziroma finančna sredstva so bila nelegalno pridobljena in se je zgolj skliceval na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 9437/2009 z dne 19. 5. 2014, ki še ni postala pravnomočna in ne more utemeljevati njegove krivde. Sodišče mu v izpodbijani pravnomočni sodbi naj ne bi dokazalo védenja o izvoru denarja in o finančnem poslovanju družbe. Po njegovem mnenju bi mu sodišče lahko očitalo kvečjemu vestno delo po navodilih direktorja družbe, kar pomeni, da niti sostorilstvo ni dokazano, saj je pri omenjeni družbi deloval kot zaposleni in ne kot družbenik. Očitek kaznivega dejanja bi moral imeti tudi zaključen finančni tok, saj opredelitev pranja denarja, ki je povzeta po Konvenciji Združenih narodov iz leta 1988 obsega tri sklope aktivnosti: pretvorbo nezakonito pridobljene gotovine v drugo obliko premoženja, prikrivanje resničnega izvora nelegalno pridobljenega dohodka in ustvarjanje navidezno legalnega vira lastništva. Za očitek pranja denarja bi moralo biti dokazano, da izvira iz nezakonitih poslov in védenje, da izhaja iz nezakonitih poslov. Obsojenec sodišču nadalje očita, da ni upoštevalo izpovedb D. J. in J. K., je pa sledilo izpovedi priče M. R., čeprav ni izvedenka finančne stroke in ni popolnoma verodostojno izpovedala. Obsojenec pritrjuje ugotovitvi sodišča, da ga je G. B. pooblastil za dvige in prenakazila denarja, a obenem trdi, da sodišče ni upoštevalo, da je kot pooblaščenec deloval po naročilu direktorja družbe in ne more biti odgovoren za njegovo ravnanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojenec je dne 2. 8. 2016 zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil z navedbo, da je Višje sodišče v Mariboru s sodbo II Kp 9437/2009 z dne 8. 9. 2015 sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 9437/2009 z dne 19. 5. 2014 razveljavilo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena KZ in pomoči k temu kaznivemu dejanju ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojenec v dopolnitvi zahteve poudarja, da če mu ni mogoče očitati pomoči h kaznivemu dejanju zatajitve finančnih obveznosti, potem mu ni mogoče očitati niti kaznivega dejanja pranja denarja, še manj pa védenje o tem, da naj bi se kot pomočnik pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti zavedal nezakonitosti izvora denarja.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki meni, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona - da opisano dejanje ni kaznivo dejanje, ni podana, saj za odločitev v tej zadevi ni odločilno in nanjo ne more vplivati dejstvo, da je bila v drugem postopku sodba za kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti razveljavljena ter obtožba za ponareditev ali uničenje poslovnih listin zavrnjena. Ugotovitev obstoja predhodnega dejanja ni odvisna od pravnomočne obsodilne sodbe, pač pa po ustaljeni sodni praksi zanj zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve, kot pravilno ugotavljata obe sodišči. Predhodno dejanje je v izreku izpodbijane sodbe opisano na način, da je kot historični dogodek zamejeno s sklicevanjem na izrek sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II K 9437/2009, nato pa vsebinsko razčlenjeno v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje z načinom storitve, oškodovanci in posameznimi zneski, kot predmetom oziroma načinom izvršitve, kar je vse dokazno podprto z ustreznimi ugotovitvami Urada za preprečevanje pranja denarja in izpovedbami prič. Obstoj (kaznivega dejanja) zatajitve finančnih obveznosti kot objektivne, zaznane in s kazenskim postopkom potrjene okoliščine zahteva niti ne izpodbija, pač pa le s tem povezano krivdo. Na tak način pa zatrjevana predhodna podlaga (v smislu obstoja kaznivega dejanja in védnosti za tak izvor sredstev) pranja denarja po stališču vrhovnega državnega tožilca ne more biti spodmaknjena. Vprašanje razveljavitve druge sodbe tudi sicer ne more biti predmet tega postopka, saj že iz vsebine zahteve za obnovo postopka - ki jo je obsojenec tudi vložil in bo o njej šele odločeno, kar je z vidika časovnih razmejitev obravnavanja pravnih sredstev tudi edino ustrezno - izhaja, da je bila sodba II K 9437/2009 razveljavljena le glede zavedanja obsojenega R. N., da s svojimi dejanji pomaga obdolženemu B. K. pri izognitvi finančnim obveznostim, ne pa glede zatajitve obveznosti (kot objektivne pojavne oblike kriminalne dejavnosti) same. V delu, ki se nanaša na ponareditev ali uničenje poslovnih listin, ki je z zatajitvijo ozko povezano, pa je nastopilo absolutno zastaranje pregona, kar v ničemer ne more spremeniti dejstva, da so ta dejanja bila storjena in da so podpirala zatajitev finančnih obveznosti, iz česar je utemeljeno sledil zaključek sodišča, da so predhodna dejanja bila storjena. Obsojenec z navedbo o napačni presoji izpovedb zaslišanih prič ter navedbo, da mu sodišče ni dokazalo védenja o izvoru denarja, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Védenje obsojenca pa je v sodbi tudi izčrpno pojasnjeno. Do očitka, da M. R. ni bila izvedenka finančne stroke, pa se je ustrezno opredelilo sodišče druge stopnje. Glede na navedeno vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil.

B.

5. Kaznivo dejanje pranja denarja po 252. členu KZ je specifično kaznivo dejanje, saj je njegov obstoj vezan na obstoj predikatnega kaznivega dejanja1 oziroma objektivnih dejstev njegove izvršitve, pri čemer ni potrebno, da bi bil znan in procesuiran njegov storilec.2 Glede na besedilo določbe 252. člena KZ je treba storilčev subjektivni odnos do dejanja ugotavljati na dveh ravneh.3 Storilec kaznivega dejanja pranja denarja se mora po eni strani zavedati, da premoženje izvira iz kriminalne dejavnosti oziroma bi se tega moral in mogel zavedati, po drugi strani pa se mora zavedati, da bo s svojim ravnanjem prikril izvor oziroma otežil odkrivanje izvora premoženja, in na takšno posledico pristane oziroma jo hoče uresničiti.4

6. Sodišče prve stopnje je predikatno kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti, s katerim je storilec B. K. gospodarski družbi K., k. d., z neplačilom trošarin in ekološke takse od uvoženih naftnih derivatov pridobil veliko premoženjsko korist, v izreku določno opredelilo ter nato v obrazložitvi zakonske znake tega kaznivega dejanja natančno opisalo. Sodišče, ki je ugotovilo, da je bil prav obsojenec tisti, ki je razpolagal z denarjem od prodaje naftnih derivatov, katerih uvoz ni bil prijavljen, je v sodbi na podlagi izvedenih dokazov razumno presodilo, da so denarna sredstva, katerih izvor je obsojenec prikril, izvirala prav iz tega kaznivega dejanja. O obsojenčevem subjektivnem odnosu do predikatnega kaznivega dejanja oziroma o njegovem védenju, da denar, s katerim je razpolagal, izhaja iz kriminalne dejavnosti, sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno sklepali na podlagi obsojenčeve vloge pri predikatnem kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti. Obsojenec je bil pred Okrožnim sodiščem v Mariboru s sodbo II K 9437/2009 z dne 19. 5. 2014 namreč spoznan za krivega pomoči h kaznivemu dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ, ker je pri družbi B. in drugi, k. d., organiziral prodajo uvoženih naftnih derivatov družbe K., k. d., v Slovenijo in kot pooblaščenec za dvig denarja pri družbi B. in drugi, k. d. in družbi M., d. o. o., skrbel za prenos denarja od prodaje naftnih derivatov s transakcijskega računa B.in drugi, k. d. Pomagač pri kaznivem dejanju pa je lahko le tisti, ki se je zavedal kaznivega dejanja storilca.5 Dejstvo, da sodba II K 9437/2009 z dne 19. 5. 2014 v času obsodbe obsojenca za kaznivo dejanje pranja denarja še ni postala pravnomočna, na obstoj kaznivega dejanja pranja denarja ne vpliva, saj za obsodbo zadostuje obstoj objektivnih dejstev izvršitve predikatnega kaznivega dejanja, ki so v izpodbijani sodbi natančno opisana.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta presojo, da je obsojenec vedel, da denar, s katerim je razpolagal po pooblastilu direktorja gospodarske družbe B. in drugi, k. d., izhaja iz kaznivega dejanja - iz neprijavljene dejavnosti uvoza naftnih derivatov, oprli tudi na druga ugotovljena dejstva. Obsojena R. N. in R. M., ki sta pri očitanem jima kaznivem dejanju pranja denarja delovala kot sostorilca, sta v času razpolaganja z denarnimi sredstvi kot razlog nakazil in dvigov zgolj pavšalno in za formalne potrebe izvršitve transakcij na bančnih lističih navajala, da gre za plačila po pogodbi, za vrnitev po pogodbi ter za plačila blaga in storitev, pri čemer navedene transakcije z dokumentacijo niso bile podprte. Obenem sta sodišči tudi v dejstvih, s katerimi sta utemeljili obsojenčev namen prikritja nezakonitega izvora premoženja, imeli oporo za zaključek, da je obsojenec vedel, da razpolaga z denarjem iz kriminalne dejavnosti. Obsojenec je kontinuirano v obdobju manj kot treh mesecev s transakcijskega računa gospodarske družbe B. in drugi, k. d., nakazoval denarna sredstva, pridobljena z zatajitvijo finančnih obveznosti, v skupni višini skoraj 600.000,00 EUR, na transakcijska računa dveh samostojnih podjetnic posameznic, ki sta opravljali gostinsko dejavnost. Obsojeni sostorilec R. M. pa je kot pooblaščenec na teh dveh računih ta denarna sredstva nato še istega dne ali pa v naslednjih dneh dvignil in z njimi razpolagal, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da opisane denarne transakcije časovno sovpadajo z izvršenimi telefonskimi pogovori med obsojencema. Glede na navedeno sta sodišči razumno presodili, da se je obsojenec zavedal, da denarna sredstva, s katerimi je razpolagal, izvirajo iz kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti.

8. S preostalimi navedbami, da je deloval le kot zaposlenec po navodilih direktorja družbe B. in drugi, k. d., da ni vedel za nezakoniti izvor denarja, da sodišče ni upoštevalo izpovedb D. J. in J. K., sledilo pa izpovedbi priče M. R., obsojenec izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo. Vloga in dejanja obsojenca so namreč v izpodbijani sodbi določno opisani, prav tako pa se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo do verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič, pri čemer je sodišče druge stopnje obsojencu pojasnilo, da za ugotovitve, ki jih je na zaslišanju predstavila računovodkinja M. R., ni potrebno strokovno znanje in mnenje izvedenca finančne stroke.

9. Vrhovno sodišče tudi ni presojalo navedb iz obsojenčeve dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti, ker je bila le-ta vložena po preteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo (tretji odstavek 421. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP).

C.

10. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7113, 7119 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

-------------------------------
1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 25398/2014-35 z dne 29. 10. 2015.
2 Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 75110/2010-103 z dne 10. 7. 2014 in Deisinger, mag. Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 556.
3 Gl. Florjančič, mag. Damijan, Pojem pranja denarja in nekatera vprašanja njegove kazenskopravne ureditve, Pravosodni bilten, letnik XXXV, št. 4, str. 17.
4 Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 59865/2010-102 z dne 30. 1. 2014.
5 Gl. prvi odstavek 27. člena KZ.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 252, 252/1, 252/3.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-1.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyNjc4