<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 52442/2013-538
ECLI:SI:VSRS:2016:I.IPS.52442.2013.538

Evidenčna številka:VS2007887
Datum odločbe:14.01.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSK III Kp 52442/2013
Senat:Marko Šorli (preds.), Vesna Žalik (poroč.), mag. Damijan Florjančič, Maja Tratnik, Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih -nasprotja v izreku sodbe - presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - prikrivanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje

Jedro

Kaznivo dejanje prikrivanja je trenutno kaznivo dejanje oziroma kaznivo dejanje stanja - dokončano je z nastankom prepovedanega stanja kot posledice, vzdrževanje protipravnega stanja (posest stvari) pa ni del kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati vsak sodno takso v višini 1.500 EUR.

Obrazložitev

1. Obsojena R. M. in M. B. sta bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 25. 9. 2014 spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja ropa po prvem in drugem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Sodišče prve stopnje je obsojenemu R. M. določilo kazni štiri leta zapora in tri mesece zapora ter mu nato izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora. Obsojenemu M. B. pa je določilo kazni pet let zapora in tri mesece zapora. Izreklo mu je enotno kazen pet let in tri mesece zapora. Obsojencema je izreklo denarno kazen v višini 30.000 EUR, ki sta jo dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V izrečeno kazen zapora je obsojencema vštelo čas, prebit v priporu, od 30. 10. 2013 dalje. Odločilo je, da sta obsojenca dolžna plačati vsak znesek 141.902,67 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni z kaznivim dejanjem. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da sta dolžna plačati sodno takso M. B. v višini 1.000 EUR, R. M. pa v višini 800 EUR. Višje sodišče v Kopru je delno ugodilo pritožbam obsojenega M. B., njegovega zagovornika in zagovornika obsojenega R. M. ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je M. B. izrečeno enotno kazen znižalo na pet let in dva meseca zapora, obema obsojencema pa je znižalo denarno kazen na 5.000 EUR. V ostalem je pritožbe obsojenega M. B., njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega R. M. zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega R. M. je vložil zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obsojenega M. B. pa je vložil zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje ropa, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahtevi nista utemeljeni in predlagala njuno zavrnitev. Kršitve zakona, ki jih zahtevi uveljavljata niso podane, uveljavljata pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke se obsojenca in zagovornika niso izjavili.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega R. M.

7. Zagovornik zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni sodbi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je opis dejanja v izreku sodbe sam s seboj v nasprotju. V točki I izreka prvostopenjske sodbe je navedeno, da so vlomilci, tako tudi obsojeni R. M., že od julija 2012 dalje, to je pred ropom, ki je bil izvršen dne 14. 9. 2012, pridobili ukradeni avtomobil znamke Renault Twingo, last K. in reg. tablici LJ ..., zaradi česar obsojeni R. M. kaznivega dejanja prikrivanja, tako kot je opisano v točki II prvostopenjske sodbe (z vožnjo z osebnim avtomobilom Renault Twingo, last gospodarske družbe K., na katerega sta bili nameščeni ukradeni registrski tablici LJ …, dne 14. 9. 2012), ni mogel več storiti in je tako izrek sodbe sam s sabo v nasprotju. Poudarja, da je kaznivo dejanje prikrivanja trenutno kaznivo dejanje, storjeno z eno od oblik navedenih v zakonskem opisu tega kaznivega dejanja, ne pa trajno kaznivo dejanje, zato dejanje, ki naj bi bilo storjeno v juliju 2012, ni storjeno v nadaljnjem času posesti stvari, ki jo storilec prikriva. Ne strinja se z obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje, da je pod točko I opisano, da so storilci ukradene predmete pridobili, nato pa je opisano v točki II sodbe še, da so te predmete uporabili pri vožnji, ter da očitka vožnje in pridobitve tudi pojmovno nista s seboj v nasprotju, saj je predpogoj vožnje in posesti ukradenih stvari, njihova predhodna pridobitev. Ne strinja se z navedbami, da se glede na celoten opis obeh dejanj tako izkaže, da kaznivo dejanje prikrivanja ni bilo dokončano s pridobitvijo ukradenih stvari. Meni, da je takšna obrazložitev drugostopenjskega sodišča sama s seboj v nasprotju in da predstavlja tudi kršitev kazenskega zakona. Ker sodišče zatrjuje, da so storilci ukradene stvari pridobili že pred ropom po opisu dejanja pod točko I prvostopenjske sodbe v juliju leta 2012, je bilo kaznivo dejanje prikrivanja takrat dokončano. Znak tega kaznivega dejanja je pridobitev predhodno ukradene stvari, to je stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, zato je pravno sklepanje sodišča druge stopnje, da dejanje ni bilo dokončano s pridobitvijo ukradenih stvari, napačno.

8. Ni se mogoče strinjati s pravnimi razlogi sodbe sodišča druge stopnje o tem, kdaj je bilo kaznivo dejanje prikrivanja dokončano. Kaznivo dejanje prikrivanja je trenutno kaznivo dejanje oziroma kaznivo dejanje stanja. Zakonski opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 se glasi: kdor premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča, se kaznuje z zaporom do dveh let. Zakonski opis obsega dovršne glagole, to je glagole, ki opisujejo trenutno ravnanje (oziroma stanje). Kaznivo dejanje prikrivanja je storjeno z eno od izvršitvenih oblik tega kazniva dejanja, ne gre pa za kaznivo dejanje trajanja, storjeno v nadaljnjem času, npr. storilec poseduje stvar, ki jo prikriva. Kaznivo dejanje je dokončano z nastankom prepovedanega stanja kot posledice, vzdrževanje protipravnega stanja (posest stvari) pa ni del kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja pod točko II obsojencema očita, da sta skupaj z neznanim storilcem in C. G. prikrivala dne 14. 9. 2012 premične stvari (avto in reg. tablice), za katere sta vedela, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem. Izvršitvena oblika prikrivanje je prav tako dovršni glagol, ki po slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti; prikriti komu resnico ali prikriti kaznivo dejanje. Glede na opis dejanja in zakonsko dikcijo tako prikrivanje ni kaznivo dejanja trajanja oziroma trajno kaznivo dejanje, ampak kaznivo dejanje, ki je dokončan z delovanjem storilca, ki dejanje prikrije in pridobi stvar v svojo posest.

9. V opisu kaznivega dejanja pod točko I niso opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja prikrivanja, ampak so opisane priprave storilcev na izvršitev kaznivega dejanja ropa v juliju 2012, pri čemer je tudi v pod točko I opisano, da so storilci pridobljen osebni avtomobil ter reg. tablice uporabili dne 14. 9. 2012, ko so se iz Republike Italije v Republiko Slovenijo pripeljali z osebnim avtomobilom Renault Twingo z nameščenimi reg. tablicami LJ ... Te predmete pa so uporabili in jih s tem prikrili dne 14. 9. 2012, kar je ugotovljeno v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Tako je pri dejanju pod točko I opisano ravnanje, iz katerega šele lahko izvira kaznivo dejanje prikrivanja. Kaznivo dejanje prikrivanja je namreč akcesorne narave in predpostavlja obstoj drugega kaznivega dejanja. Ni nujno, da sta kaznivi dejanji prikrivanja in osnovno kaznivo dejanje, v konkretnem primeru tatvine, iz katerega izvira predmet, ki je s kaznivim dejanjem prikrivanja pridobljen oziroma prikrit, storjena istočasno. V opisu kaznivega dejanja pod točko I je le opisano, da so bili v juliju 2012 predmeti, to se pravi avto in registrski tablici ukradeni in opisano, da so storilci zaradi priprav na kaznivo dejanje ropa pridobili ukradena predmeta, ni pa opisano niti kdaj so te predmete prikrili, niti da so jih že od julija 2012 imeli v posesti in jih na tak način pridobili oziroma prikrili. Kaznivo dejanje prikrivanja je opisano pod točkama II a. in b. V opisu je navedeno, na kakšen način so storilci prikrili navedene stvari, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem in dejstva in okoliščine, ki opisujejo njihovo zavest, da gre za predmete, ki izvirajo iz kaznivega dejanja.

10. Takšnega sklepa ne omajejo dejanski zaključki v sodbi sodišča prve stopnje v točki 44., iz katerih izhaja le to, da je obsojen R. M. vedel že julija 2012, da so predmeti, osebni avtomobili in reg. tablici, pridobljeni s kaznivim dejanjem tatvine, ni pa ugotovljeno, da bi te predmete obsojenec že takrat pridobil oziroma prikril kot predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem. Posest ukradenih stvari, (avtomobila in reg. tablic) pa v opisu dejanja pod točko I tudi ni opisana z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so storilci kaznivega dejanja ropa, tako tudi obsojeni M., že julija 2012 pridobili ukradene stvari na tak način, da so jih dobili v posest in s tem storili kaznivo dejanje prikrivanja, ampak se opis dejanja navezuje na uporabo predmetov dne 14. 9. 2012 za kaznivo dejanje ropa in takrat, kot izhaja iz dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, so bili predmeti prikriti, saj so storilci uporabili avtomobil, na katerega so bile pritrjene reg. tablice pri izvršenem kaznivem dejanju ropa, opisanem pod točko I.

11. Zagovornik kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje trdi, da je sodišče prve stopnje v točkah 43. in 44. obrazložitve sodbe ugotovilo, da je obsojeni R. M. pri tatvinah vozila in reg. tablic nastopal najmanj v vlogi pomagača, če že ne storilca, zato kot udeleženec pri kaznivih dejanjih tatvine ni mogel še prikriti ukradenih stvari. Drži sicer, da storilec, sostorilec, pomagač ali napeljevalec pri temeljnem kaznivem dejanju ne more biti storilec kaznivega dejanja prikrivanja. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi sodišča druge stopnje v točki 18 sodbe, da kot odločilno dejstvo sodišče prve stopnje v citiranih točkah obrazložitve ni ugotovilo, da je obsojenec pri kaznivih dejanjih tatvine sodeloval kot udeleženec, torej najmanj kot pomagač. S citiranimi trditvami zagovornik tudi utemeljuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo vidi v tem, da je poleg nasprotja v izreku sodbe, nasprotje tudi v razlogih sodbe, to je tistem delu obrazložitve, ki opisuje in zatrjuje obsojenčevo vlogo 9. 7. 2012 in njegovo udeležbo pri obeh tatvinah.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka o nasprotju v sodbenem izreku ni, saj je kaznivo dejanje prikrivanja opisano le pod točko II, ne pa tudi pod točko I in v sodbi sodišča prve stopnje tudi niso ugotovljena odločilna dejstva, ki bi bila v nasprotju z opisom dejanj v izreku sodbe ter tudi razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju pri presoji, katero kaznivo dejanje je storil obsojeni M. in za katero kaznivo dejanje je bil spoznan za krivega. Po navedenem pa tudi ni bil kršen kazenski zakon o vprašanju, ali je dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), kar poskuša z navedbami uveljaviti zagovornik.

13. Zagovornik tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje nasprotuje pravni opredelitvi kaznivega dejanja prikrivanja, saj meni, da ne gre za nadaljevano kaznivo dejanje in da zato ni bilo pravilno uporabljena določba 54. člena KZ-1. Gre le za en historičen dogodek, saj so bili predmeti avtomobil in reg. tablice uporabljeni na istem kraju in v istem času, zato se po oceni zagovornika ni mogoče strinjati z sodiščem druge stopnje, da sta predmeta izvirala iz dveh samostojnih kaznivih dejanj tatvine in da gre za to za dve dejanji, ki pa sta zajeti v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja.

14. Po določbi prvega odstavka 54. člena KZ-1 stori nadaljevano kaznivo dejanje kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Pogoji za obstoj nadaljevanega kaznivega dejanja torej so, da obsojenec istočasno ali zaporedoma stori najmanj dve, sicer ločeni kaznivi dejanji, da gre za ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, da gre za premoženjske delikte, za naklepno ravnanje storilca, da so dejanja storjena iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov in da ta dejanja zaradi povezanosti kraja, načina storitve, časa ali drugih enakih okoliščin pomenijo enotno dejavnost. Po opisu dejanja in dejanskih ugotovitvah so obsojenci prikrili in imeli v posesti osebni avto znamke Twingo ter dve reg. tablici, ki sta bili nameščeni na ta osebni avtomobil, kar je bilo pridobljeno s kaznivima dejanjema tatvine v Sežani (avtomobil) in v Ljubljani (registrski tablici). Pri kaznivem dejanju prikrivanja storilec uresniči zakonske znake tega kaznivega dejanja, tako da prikrije stvar, za katero ve, da izvira iz kaznivega dejanja. V obravnavnem primeru je šlo za stvari, ki so izvirale iz dveh premoženjskih kaznivih dejanj. Obe kaznivi dejanji prikrivanja sta bili storjeni istočasno, sta istovrstni in sta tudi glede na kraj, način tako povezani, da pomenita enotno dejavnost, kar pa pomeni, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje prikrivanja. Dejanji sta med seboj tako v takšni meri povezani, da jih je iz življenjskega stališča mogoče obravnavati kot celoto. Zato kazenski zakon ni bil prekršen, saj je dejanje pravno opredeljeno kot eno nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in ne kot dve kaznivi dejanji. Kršitve kazenskega zakona tako ni, zato zagovornik tudi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče napačno dejanje opredelilo kot nadaljevano, ker se po njegovem dejanje nanaša le na en historični dogodek. Da gre za dve dejanji, ki pa sta izgubili svojo samostojnost zaradi medsebojne povezanosti in jih je zato potrebno obravnavati kot eno kaznivo dejanje, potrjuje tudi pravna narava kaznivega dejanja prikrivanja, ki je posebna oblika pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja, torej posebna oblika pomoči tistemu, ki je storil v obravnavanem primeru kaznivo dejanje tatvine. Dejanje je akcesorne narave, kar pomeni, da prikrivanja ni, če ne obstaja drugo, temeljno kaznivo dejanje, iz katerega izvira prikrita stvar. Po navedenem se je tako mogoče strinjati z višjim sodiščem, da je pravilna uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja po 54. členu KZ-1.

15. V preostalem delu zahteve zagovornik prvostopenjskemu sodišču očita, da je sprejelo zmotna stališča o odločilnih dejstvih, da je vsa dejstva in dokaze razlagalo v obsojenčevo škodo, višjemu sodišču pa, da ni odgovorilo na obširne pritožbene navedbe obrambe ali pa je odgovorilo le pavšalno, v čemer zagovornik vidi kršitev obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zagovornik navaja, da je sodišče nepravilno povzelo obsojenčev zagovor v katerem je poudaril, da je svoj osebni avtomobil Ford Focus večkrat posodil in tako vsakokratnemu uporabniku vozila omogočil posest torbe, ki jo je imel v avtomobilu. Vozilo je posojal tudi C. G., kar je izkazano z ugotovitvami slovenske policije, ki so G. identificirali kot voznika njegovega avtomobila dne 25. 3. 2013 na bencinskem servisu O. Fernetiči. Ob upoštevanju vseh dokazov je jasno, da je v času ropa obsojenčevo vozilo posedoval G. in je zato imel v posesti obsojenčevo torbo, ki je bila najdena na kraju kaznivega dejanja ropa. V obrazložitvi sodbe ni odgovorjeno na vprašanje, zakaj so bile obsojenčeve biološke sledi najdene le na torbi, ne pa tudi na drugih predmetih, ki so bili uporabljeni pri ropu. Ocenjuje, da je zaključek sodišča, da je bil pri ropu udeležen tudi obsojeni M., napačen. O vozniku, ki naj bi čakal v osebnem avtomobilu Renault Twingo v času ropa pred banko, zagovornik izpostavlja nasprotje v izpovedbi priče Z. L. Navaja, da sta uslužbenca banke, priči E. Š. in M. N. izpovedali drugače kot priča L., saj v vozilu, stoječim pred banko, voznika nista videli. Slednje lahko vodi do sklepa, da so bile pri ropu udeležene le tri osebe, ne pa tudi obsojeni M. Tak sklep potrjujejo tudi videoposnetki nadzornih kamer. Analiza videoposnetkov je pokazala, da priča L. ni videl vstopanja roparjev v avtomobil in da je lahko le sklepal, da je voznik trojico roparjev čakal v avtomobilu pred banko. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je bila pod voznikovim sedežem najdena lasulja in podkapa, na predmetih pa sledi osebe „A“, ki naj bi bila C. G. Jasno je, da je ropar „A“ po ropu banke sedel za volan avtomobila, si snel lasuljo in podkapo, ter jo potisnil pod sedež. Četrtega udeleženca ropa sploh ni bilo. Pritožbeno sodišče je sicer pritrdilo, da izpovedba priče L. zaradi subjektivne zaznave ne more biti povsem zanesljiva, vendar se je, namesto da bi ugotovljeno kršitev odpravilo, zateklo k domnevi, da bi bilo skrajno nenavadno, da roparjev v vozilu ne bi čakal voznik, ki je poskrbel za hitro zapustitev kraja. Zagovornik sodiščema prve in druge stopnje očita še, da sodbi nimata razlogov o razbremenilnem dokazu, to je o prometnih podatkih mobilnega operaterja. Obsojenčev telefon je dne 14. 9. 2012 ob 8. 15 uri zabeležil kontakt, kar dokazuje, da je bil obsojenčev telefon v času ropa vključen in se ni nahajal na območju Slovenije. Prvostopenjsko sodišče se je zateklo k tezi, da so storilci pustili prenosne telefone doma in jih aktivirali šele, ko so se po ropu vrnili na območje Bergame. V pritožbenem postopku je zagovornik izrecno zatrjeval, da zabeležen kontakt dne 14. 9. ob 8.15 uri nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec mobilni telefon izključil in ga aktiviral istega dne šele ob 13 uri. Pritožbeno sodišče je pritrdilo očitkom obrambe, da se prvostopenjsko sodišče glede tega dokaza ni izreklo, vendar pa je ocenilo, da odsotnost razlogov ni vplivala na pravilnost sodbe, ker dokaz za obsojenca ni razbremenilen. Po oceni zagovornika sodišči prve in druge stopnje dejstva razlagata v škodo obsojenca, pri čemer je po njegovem mnenju jasno, da obsojeni M. pri kaznivem dejanju ropa ni bil udeležen in zato ni izklopil mobilnega telefona.

16. Zagovornik navaja, da zahtevo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, vendar iz vsebine njegovih navedb izhaja, da se v pretežnem delu ne strinja z dokaznimi zaključki v pravnomočni sodbi. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (obsojenec je lastnik vozila, ki je bilo udeleženo pri ropu banke, njegovi biološke sledi so bile najdene na torbi, ki je bila zaradi naglice enega od storilcev pomotoma puščena na kraju storitve kaznivega dejanja, njegovo vozilo se je v času tatvin reg. tablic in osebnega vozila Renault Twingo gibalo v krajih, kjer sta bili tatvini izvršeni, obsojenec je znanec G. in soobsojenega B.) z gotovostjo zaključilo, da je obsojeni M. eden od sostorilcev očitanega kaznivega dejanja ropa. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik le nasprotuje zaključkom sodišč in zaključkov o krivdi obsojenca ne sprejema, ampak ostaja pri tezi, da so bili roparji trije, obsojenec pa jim je le posodil avtomobil in s kaznivim dejanjem ropa banke v Sežani ni povezan. Z navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, ampak trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

17. Procesne kršitve, ki jih izpostavlja zagovornik, po presoji Vrhovnega sodišča niso podane. Ni mogoče pritrditi očitku zagovornika, da je sodišče napačno povzelo obsojenčev zagovor, saj je sodišče upoštevalo njegovo izpovedbo, da je avto večkrat posodil G., vendar je v točki 57 obrazložitve prvostopenjske sodbe zagovor ocenilo kot neprepričljiv. Obsojenec je v svojem zagovoru dne 5. 5. 2014 v prosti izvedbi navedel, da je imel v torbi delovna oblačila in da je včasih torbo posodil kolegom, saj so ji izposojali čista oblačila, da so se preoblekli. Zato sodišče tudi ni napačno povzelo obsojenčevega zagovora. Zagovora pa ni ocenjevalo le samostojno, temveč v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in napravilo je zaključke o relevantnem pravno pomembnem dejstvu, presoji, verodostojnosti obtoženčevega zagovora.

18. Višje sodišče je tudi pravilno odgovorilo na pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje dolžno opredeliti samo do pravno relevantnih dejstev in da zato ni bilo dolžno pojasnjevati, zakaj so bile biološke sledi obsojenca najdene na rdeči torbi, ne pa tudi na drugih predmetih, ki so bili uporabljeni pri kaznivem dejanju. Pomembno dejstvo za presojo obsojenčeve krivde je presoja in ocena dokaza, sledi DNK na najdeni torbi v banki.

19. V zvezi z zatrjevanimi nasprotji o prisotnosti četrtega storilca, ki je po ugotovitvah pravnomočne sodbe v času ropa čakal pred banko v osebnem avtomobilu Renault Twingo, je mogoče ugotoviti, da sta sodišči prve in druge stopnje presodili in ocenili izpovedbo priče L., tudi upoštevaje, da gre pri pričah za subjektivno zaznavo dogodkov. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno pomembno dejstvo, da so bile pri ropu udeležene štiri osebe, od katerih je bil eden obsojeni M.. Tega zaključka pa ni gradilo le na podlagi izpovedbe priče L., ampak na podlagi analize drugih izvedenih dokazov. Predvsem na podlagi videoposnetkov nadzornih kamer je opisalo vožnjo storilcev iz Italije do Sežane. Pripeljali se se v konvoju štirih vozil, dva z motornim kolesom, eden z odtujenim osebnim vozilom Renault Twingo, četrti pa z obsojenčevim Ford Focusom. Višje sodišče se je opredelilo do pritožbenih navedb o verodostojnosti izpovedbe priče L. ter jih zavrnilo na podlagi ugotovitev in ocene prvostopenjskega sodišča, da so se storilci do Sežane pripeljali v štirih vozilih. Ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da je življenjsko in izkustveno gledano malo verjetno, da roparjev v vozilu ne bi čakal voznik, zato ne pomeni, da so dejstva ugotovljena le na podlagi nekih domnev, ne pa na podlagi presoje in ocene izvedenih dokazov.

20. Tudi ni zatrjevanih nasprotij pri analizi telekomunikacijskih podatkov. Ker po prehodu italijansko-slovenske meje na telefonske številke storilcev niso bila sprejeta SMS sporočila o gostovanju v tujem mobilnem omrežju, je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da storilci v času izvršitve kaznivega dejanja telefonov z znanimi telefonskimi številkami niso uporabljali. Drugostopenjsko sodišče pa je v točki 15 sodbe določno pojasnilo, da samo dejstvo, da obsojenčev telefon ni bil izključen in da sta bila zabeležena telefonska klica obsojenčeve izvenzakonske partnerice ob 8.15 uri, ko se je le ta že nahajal v Sežani, na katera pa se obsojenec ni odzval, ne vnaša dvomov v zaključke sodišča prve stopnje o obsojenčevi krivdi. Ocenilo je, da slednje samo po sebi ne pomeni ničesar, saj bi bilo relevantno dejstvo lahko le, če bi se obsojeni M. odzval na telefonski klic in vzpostavil zvezo z bazne postaje na območju Italije, kar bi pomenilo, da tisti trenutek ni bil Sežani. Zato je tudi utemeljeno zaključilo, da ta dokaz za obsojenca ni razbremenilen. Sodbi prve in druge stopnje imata razloge tudi o tem telefonskem klicu in zato zagovornik neutemeljeno očita, da pravnomočna sodba v tem relevantnem dejstvu nima razlogov, ter da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi v tem delu zahteve pa zagovornik predvsem izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč o pomenu telefonskega klica in s tem ponovno uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

21. Ni mogoče pritrditi zagovornikovemu očitku, da se višje sodišče ni opredelilo in ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je standard obrazloženosti sodbe sodišč druge stopnje drugačen od tistega, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je do njih dolžno zavzeti stališče. Obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave in v obrazloženi sodni odločbi je sodišče dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje pa je drugačen, nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevam o standardu obrazložitve sodbe zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče dejanske ugotovitve in okoliščine kaznivega dejanja natančno in sistematično ter podrobno obrazložilo, zato višjemu sodišču teh razlogov ni bilo potrebno ponavljati. Odgovorilo pa je na bistvene pritožbene navedbe zagovornika. Le v primeru, ko se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do relevantnih pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi z prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Tega vpliva zagovornik s posplošenimi trditvami da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih navedb, ni izkazal. Zagovornik pa tudi le na splošni ravni zatrjuje, da višje sodišče ni odgovorilo na obširne pritožbene navedbe oziroma da je vsa dejstva in dokaze tolmačilo v obsojenčevo škodo, ne da bi konkretno pojasnil, na katere navedbe višje sodišče ni odgovorilo, tako da se zagovornikovih trditev niti ne da preizkusiti.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika M. B.

22. Zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljuje z navedbami, da je edina okoliščina, ki obsojenega M. B. povezuje z ropom ta, da je bila na volanskem obroču in kontaktnem ključu osebnega vozila Renault Twingo, ki je bil odtujen že julija 2012 v Sežani ter uporabljen na dan ropa, v mešanici bioloških sledi najdena tudi biološka sled obsojenca. Strokovnjak Nacionalno forenzičnega laboratorija je pojasnil, da časovnega okvirja, v katerem se je obsojenčeva sled znašla na volanskem obroču, ni mogoče določiti, vsekakor pa ni mogel potrditi, da se je tam ta sled našla prav na dan ropa. Zagovornik izpostavlja obsojenčev zagovor, da se je v vozilu nahajal, kot je prebarval prednji odbijač in poudarja, da se je na volanskem obroču ohranila tudi biološka sled delavca K., ki vozila od julija dalje ni več uporabljal. Po oceni zagovornika le na podlagi najdene biološke sledi ni mogoče sprejeti zaključka, da je bila na volanskem obroču puščena biološka sled obsojenca prav na dan ropa. Sodišče je v sodbi zmotno povzelo izpovedbo priče, saj strokovnjak Nacionalno forenzičnega laboratorija ni izpovedal, da naj bi bile biološke sledi nanešene v plasteh, ampak, da je bila najdena mešanica bioloških sledi. Meni, da je v pravnomočni sodbi protispisnost in nejasnost, saj sodišče prve stopnje zaključuje, da sledi dveh oseb na volanu, ki sta prikrili sled delavca K., kažejo na to, da sta spornega dne bila na kraju ropa ravno obsojeni M. B. in ropar „A“, nadalje pa sodišče v dokaznih zaključkih tudi navaja, da je bil voznik Twinga obsojeni R. M., čeprav njegove biološke sledi niso bile najdene. Gre za nasprotje v razlogih sodbe in sodbe zato ni mogoče preizkusiti.

23. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je potrebno poudariti, da tega pravnega sredstva iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Zagovornik ne sprejema zaključkov v pravnomočni sodbi, da je bil obsojeni M. B. udeležen pri ropu banke v Sežani, kar je v sodbi presojeno in obrazloženo, pri čemer razlogi sodbe o odločilnih dejstvih niso sami s seboj v nasprotju ali nejasni, kot to poskuša prikazati zagovornik. Odločilni dokaz, na katerem temelji obsodba za obsojenca za kaznivo dejanje ropa, so najdene obsojenčeve biološke sledi na volanskem obroču, kontaktnem ključu in prestavni ročici osebnega vozila Reanult Twingo, ki je bilo uporabljeno pri ropu banke. Sodišče je po presoji izvedenih dokazov ocenilo, da sta obsojenec in oseba „A“ Renault Twingo vozila tik pred kaznivim dejanjem ropa. Zahteva za varstvo zakonitosti pri nakazovanju očitanih nasprotij izhaja iz dejstva, da so se na volanskem obroču ohranile celo biološke sledi delavca K., ki je pred tatvino uporabljal vozilo, vendar to dejstvo iz pravnomočne sodbe ne izhaja. Nasprotno, prvostopenjsko sodišče je na več mestih (24., 25, 28 in 58. točka obrazložitve) obrazložilo, da se biološke delavca K. v odtujenem vozilu Renault Twingo niso ohranile. Zato ni mogoče pritrditi očitkom zahteve, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, v delu, kjer je pojasnjeno, kdo od storilcev je dejansko upravljal z vozilom. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in obrazložilo odločilna dejstva, da je v času ropa obsojeni R. M. v vozilu Renault Twingo čakal pred banko, obsojeni M. B. pa je stražil ob vhodu v banko. To pa ni v nasprotju z zaključki sodišča, da je obsojeni M. B. pred storitvijo kaznivega dejanja vozil avtomobil Renault Twingo ob ugotovljenem dejstvu, da so se storilci pripeljali s štirimi vozili, pred banko, kjer so izvedli rop so se pripeljali z enim, iz Sežane pa so se odpeljali v treh vozilih in so se torej morali menjati v vlogi voznika. Kakšna pa je bila konkretna zadolžitev vsakega od storilcev kaznivega dejanja ropa pa v obravnavanem primeru ne predstavlja odločilnega dejstva. Zato se tudi zatrjevana nasprotja v zvezi z delitvijo vlog ne nanašajo na odločilna dejstva, ki bi lahko bila podlaga za sklep, da je storjena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

24. Zagovornik z nadaljnjimi navedbami, da je M. B. vozil v Italiji in bi lahko pustil biološko sled v vozilu ter da sodišče ne more sklepati na podlagi posnetkov zamaskiranih moških, da je bil ravno B. v banki na dan ropa, izraža le nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi v pravnomočni sodbi. Uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti ne pa kršitve zakona.

25. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavljata vložnika zahtev, niso podane in ker vložnika uveljavljata tudi nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, neutemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

26. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7115 (obsojeni M.) 7116 (obsojeni B.) ter 7119 in 7152 (za oba obsojenca) in ob upoštevanju trajanja in zamotanosti zadeve ter premoženjskih razmer vsakega od obsojencev.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1. KZ-1 člen 54, 217, 217/1.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkzNzAx