<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 97/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.97.2018

Evidenčna številka:VS00030279
Datum odločbe:28.11.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 992/2017
Datum odločbe II.stopnje:06.09.2017
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Jan Zobec (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Tomaž Pavčnik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:služnost v javno korist - javna infrastruktura - RTV pretvornik - časovna omejitev služnosti - verzija - obogatitveni zahtevek

Jedro

Pri služnostih v javno korist, kjer je služnostni upravičenec skoraj vedno pravna oseba, omejitev trajanja take služnosti ne bi bila združljiva z namenom zagotavljanja nemotenega delovanja javne infrastrukture, saj se ta večinoma postavlja za obdobje, daljše od trideset let. Specialna in sektorska zakonodaja zato omogočata ustanovitev služnosti za nedoločen čas, točneje za čas, potreben za gradnjo oziroma postavitev, vzdrževanje in obratovanje javne infrastrukture.

Predmet verzijskega zahtevka so lahko načeloma le tiste koristi, ki so nastale „na škodo“ prikrajšanega. Če je dobiček pretežno ali izključno posledica vloženega dela, sredstev ali lastnosti obogatenega, ta praviloma ne more biti predmet obogatitvenega zahtevka. Za tak primer gre tudi v konkretni zadevi, saj tožnica take koristi (najemnine), kakršno je pridobil toženec zaradi specifike storitev, ki jih opravlja (javne elektronske komunikacijske storitve), ne bi mogla doseči, saj sama teh storitev ne izvaja, poleg tega je RTV pretvornik, ki je bil (oziroma prostor na njem) oddan v najem, postavil toženec.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 7.283,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica od toženca zahteva plačilo zneska 67.419,35 EUR iz naslova nadomestila koristi zaradi uporabe njene nepremičnine v obdobju od marca 2009 do decembra 2012, ki jo je toženec uporabljal brez pravne podlage na način, da je imel na njej postavljen RTV pretvornik in televizijsko hišico. Znesek 940.000,00 EUR pa tožnica vtožuje iz naslova koristi (mesečne najemnine za obdobje od februarja 2005 do decembra 2012), ki naj bi jo toženec pridobil z oddajanjem pretvornika v najem mobilnim operaterjem.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo 67.419,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tudi zahtevek na plačilo 940.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je o stroških postopka (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka), odločilo pa je tudi o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži, da tožnici povrne vse stroške postopka na prvi in drugi stopnji ter revizijske stroške, podredno pa, da izpodbijani sodbi v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v nov postopek.

5. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, priglasil je tudi revizijske stroške.

Dejanski okvir spora

6. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine parc. št. 1258/2 k.o. ... (v nadaljevanju Nepremičnina), lastnica je postala na podlagi dedovanja po pok. možu A. A.,

- da je bila na podlagi Pogodbe o ustanovitvi služnosti dovoza, izgradnje, napeljave in vzdrževanja TV pretvornika in televizijske hišice z dne 2. 3. 1979 (v nadaljevanju Pogodba 1979), sklenjene med A. A. in Krajevno skupnostjo B. kot pravnim prednikom toženca, pri nepremičnini v zemljiško knjigo vknjižena služnost dovoza, izgradnje, napeljave in vzdrževanja TV-pretvornika in televizijske hišice,

- da je toženec na podlagi Pogodbe 1979 na nepremičnini zgradil TV pretvornik,

- da je bilo glede Pogodbe o ustanovitvi služnosti napeljave po Zakonu o telekomunikacijah z dne 7. 4. 2003 (v nadaljevanju Pogodba 2003), domnevno sklenjene med pravnim prednikom tožnice in tožencem, v sodnem postopku ugotovljeno, da je neobstoječa in da je posledično neveljavna tudi vknjižba služnosti napeljave,

- da je bila služnost, vknjižena na podlagi obeh omenjenih pogodb, iz zemljiške knjige izbrisana,

- da je toženec oddal del RTV pretvornika v najem različnim mobilnim operaterjem.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo iz razloga, ker zaradi specifične narave služnosti v javno korist, kakršna je bila s Pogodbo 1979 ustanovljena tudi v predmetni zadevi, ni mogoče uporabiti določil Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o omejitvi trajanja služnosti na 30 let. Služnost v javno korist mora namreč obstajati vse dokler je potrebna za doseganje javne koristi, zaradi katere je bila ustanovljena. Navedeno potrjujejo tudi predpisi, ki so v razmerju do SPZ specialnejši (ZUreP-1,1 20. člen ZEKom-1,2 80. člen ZEKom) in obstoječa sodna praksa. Na ugotovitev, da je imela toženka v vtoževanem obdobju pravno podlago za uporabo sporne nepremičnine in je zato verzijski zahtevek (plačilo uporabnine) neutemeljen, pa ne vpliva niti okoliščina, da je bila v konkretnem primeru služnost iz zemljiške knjige kasneje izbrisana. Toženec na podlagi Pogodbe 1979 ni pridobil soglasja za namestitev dodatnih oddajnikov mobilnih operaterjev in oddajanje RTV pretvornika v najem, vendar pa tožnica ni upravičena do nadomestila koristi, ki jo je z najemninami pridobil toženec, saj, ker sama ni izvajalka elektronskih komunikacijskih storitev niti upravljavec elektronskega telekomunikacijskega omrežja, vtoževane koristi (najemnine) ne bi mogla doseči, zato zanje niti ni prikrajšana (v smislu premika premoženja). Upravičena bi bila kvečjemu do nadomestila za zmanjšanje vrednosti služeče nepremičnine ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček, navedenih dejstev pa tožnica, čeprav je toženec na to večkrat opozoril, ni podala.

8. Razlogom sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

Navedbe strank v revizijskem postopku

9. Tožnica navaja, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da na njeni nepremičnini še vedno obstoji služnost v korist toženca. Pravni prednik tožnice je namreč s Pogodbo 1979 ustanovil nepravo stvarno služnost v korist vsakokratnega lastnika pretvornika, ki v predpisih tedaj ni bila nikjer izrecno urejena, se je pa v praksi pojavljala, pri tem pa so se zanjo uporabljala pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) o nepravilnih služnostih. Kasneje je to področje uredil SPZ, ki v 227. členu jasno določa, da trajanje osebne služnosti v primeru, ko je ta ustanovljena v korist pravne osebe, ne sme biti daljše od 30 let. Specialni zakoni, na katere se sklicujeta sodišči nižjih stopenj, tega pravila v ničemer ne spreminjajo, ampak le določajo posebna pravila glede neprave stvarne služnosti v javno korist, pri čemer ne razširjajo trajanja služnosti na neomejen čas. Taka razlaga zakonov bi pomenila nesorazmeren poseg v lastninsko pravico posameznikov, saj bi šlo za nedopustno retroaktivno širjenje obstoječe služnosti (naknadno sprejet zakon ne sme in ne more posegati v upravičena pričakovanja posameznikov). Poleg tega Zakon o telekomunikacijah (v nadaljevanju ZTel-1) in ZEKom zgolj natančneje urejajta posamezne vidike nepravih stvarnih služnosti, ki so sicer urejene v SPZ, pri tem pa ne določata, da se te ustanovijo za nedoločen čas trajanja, zato je treba v zvezi s tem vprašanjem uporabiti SPZ. Specialni predpisi določajo, da se služnost lahko ustanovi le za določen čas (80. in 81. člen ZEKom), ob tem pa tožnica izpostavlja, da navedene določbe ne morejo veljati za služnost, ki je bila ustanovljena pred sprejetjem specialnih predpisov. Sodišči sta napačno uporabili tudi 164. člen ZEKom in 155. člen ZTel-1, saj sta namenjeni ureditvi razmerij v primerih, ko je bilo omrežje sicer zgrajeno s soglasjem lastnikov, ni pa bilo to ustrezno urejeno v zemljiški knjigi in se služnost ni ustanovila, kar je drugače kot v konkretnem primeru. Služnost je v konkretnem primeru prenehala leta 2009, navedeni prehodni določbi pa ne pomenita, da se je zgolj na njuni podlagi avtomatično ustanovila neprava stvarna služnost za nedoločen čas zgolj na podlagi pisnega soglasja lastnika, še manj, da se je podaljšala veljavnost obstoječih služnosti na nedoločen čas. Niti iz odločbe VS RS II Ips 186/2011 z dne 22. 5. 2014 ne izhaja, da naj bi se ta služnost ustanovila za nedoločen čas. Nasprotno, iz navedene odločbe izhaja, da ima služnost učinke neprave stvarne služnosti, tožnik zato sklepa, da zanjo velja časovna omejitev iz 227. člena SPZ. Pogodba 1979 ima povsem jasno vsebino in je ni moč razlagati na način, da poleg same ustanovitve služnosti predstavlja še pisno dovoljenje po 164. členu ZEKom in 155. členu ZTel-1. Da bo služnost po Pogodbi 1979 prenehala, se je navsezadnje zavedal tudi toženec, ki je že v letu 2003 pristopil k vnovični ureditvi služnosti, vendar se je Pogodba 2003 izkazala za neveljavno.

10. Tožnica nadalje navaja, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili zahtevek v delu, s katerim je tožnica zahtevala plačilo koristi zaradi neupravičenega trženja njene nepremičnine. Odločitev je napačna, ker v konkretni zadevi ni šlo za prekoračen obseg uporabe služnosti, pač pa v celoti za neutemeljeno uporabo. Nevzdržno bi bilo, da bi bil nekdo obogaten s trženjem tuje stvari. Iz enakih razlogov bi bilo treba zahtevku ugoditi tudi v primeru prekoračitve dovoljene uporabe služnosti. Odmera na način, ki ga zagovarjata sodišči nižjih stopenj, je izrazito nepravična in protiustavna, saj bi šlo za pretiran poseg v pravico do zasebne lastnine. Jasno je namreč, da po merilih, ki sta jih zavzeli nižji sodišči, praktično ne bi bilo ali pa bi bila minimalna. Zemljišče, na katerem že stoji RTV pretvornik, namreč z namestitvijo dodatnih oddajnikov na ta pretvornik praktično nič ne izgubi na vrednosti, prav tako zaradi te namestitve lastniku zemljišča ne nastane nobena neposredna škoda, kot tudi ni zaradi tega prikrajšan pri dobičku. Glede na takšna merila za odmero odmene bi bil zato kakršenkoli zahtevek tožnice že vnaprej obsojen na neuspeh, ne glede na to, da je evidentno, da je tožena stranka s samovoljnim oddajanjem prostora na pretvorniku (in torej tudi z oddajanjem tožničine nepremičnine) ravnala protipravno. Nekorekten je po oceni toženke očitek, da tožnica sama na trgu takšnih koristi ne bi mogla pridobivati, ker ni upravljavka elektronskega komunikacijskega omrežja, zato da za te zneske ni prikrajšana. Tudi toženec namreč teh koristi, če bi ravnal skladno z zakonom, ne bi mogel pridobiti brez dovoljenja tožnice, pa je sodišče kljub temu presodilo, da lahko vso korist, ki jo je neupravičeno pridobil, obdrži. Očitek o nemožnosti oddajanja v najem pa niti ne drži, saj bi tožnica stolp brez dvoma lahko oddajala mobilnim operaterjem v najem. Razlaga materialnih predpisov, kot sta jo uporabili sodišči nižjih stopenj, uporabniku omogoča in ga celo vzpodbuja, da krši zakon in pretvornik oddaja v najem brez dovoljenja lastnika zemljišča. Po mnenju tožnice bi zato v takih primerih, ko nekdo trži stvar nekoga drugega brez njegovega dovoljenja, morala odmena izhajati iz pridobljene koristi.

11. Toženec v odgovoru na revizijo navaja, da je bila v konkretnem primeru dogovorjena služnost, za katero je pravni prednik tožnice že prejel odmeno, za časovno neomejeno obdobje za čas uporabe oddajnika. Pri tem opozarja na zadevo VS RS II Ips 1022/2008, ki se nanaša na vprašanje priposestvovanja služnosti na podlagi par. 479 ODZ. Ker služnost v konkretnem primeru ni bila ustanovljena za določen čas in ker tudi ni prišlo do novacije, poravnave, odstopa, odpovedi, družitve, uničenja stvari ali smrti upravičenca, je služnost časovno neomejena (ODZ). Za konkretno vrsto služnosti tudi danes velja, da se ustanovi za čas obratovanja elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture (20. člen ZEKom-1). SPZ, ki je začel veljati leta 2003, namreč ne more učinkovati retroaktivno.

12. V zvezi s prihodki od najema oddajnega stolpa pa toženec pojasnjuje, da je oddajal mesta na svojem oddajnem stolpu in ne zemljišču tožnice. Za lastnika zemljišča je obremenitev s služnostjo enaka ne glede na to, koliko oddajnih anten je na oddajniku, za lastnika oddajnika pa obremenitev ni enaka, ker je treba oddajnik prilagoditi številu anten, za to zagotoviti ustrezna dovoljenja, vzdrževanje, napajanje ipd. Korist tako ne izvira iz zemljišča, pač pa iz oddajnika samega, ki pa je v izključni lasti toženca. Tudi v primeru odmene za neupravičeno izvajanje služnosti, bi bilo treba izhajati iz vrednosti zemljišča in obsega služnosti.

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizija ni utemeljena.

O obstoju služnosti v javno korist:

14. V zadevi je sporno, ali je služnost v javno korist prenehala v letu 2009, to je po poteku 30-letnega roka, ki ga kot omejitev trajanja nepravih stvarnih služnosti določa SPZ. Kot sta pravilno zaključili že sodišči nižjih stopenj, so se v času ustanovitve služnosti v letu 1979 uporabljala pravila ODZ o nepravilnih služnostih, ki zamejitve trajanja služnosti niso poznala.3 Leta 2003 je začel veljati SPZ, ki čas trajanja nepravih stvarnih služnosti, ki so bile ustanovljene v korist pravne osebe, omejuje na trideset let (drugi odstavek 227. člena v zvezi z 226. členom SPZ). Pri služnostih v javno korist, kjer je služnostni upravičenec skoraj vedno pravna oseba, omejitev trajanja take služnosti ne bi bila združljiva z namenom zagotavljanja nemotenega delovanja javne infrastrukture, saj se ta večinoma postavlja za obdobje, daljše od trideset let.4 Specialna5 in sektorska6 zakonodaja zato omogočata ustanovitev služnosti za nedoločen čas, točneje za čas, potreben za gradnjo oziroma postavitev, vzdrževanje in obratovanje javne infrastrukture. Tako se izkaže stališče tožnice, da specialni zakoni v ničemer ne spreminjajo pravila iz 227. člena SPZ, ki trajanje osebnih služnosti, ustanovljenih v korist pravnih oseb, omejujejo na 30 let, za napačno. Za presojo konkretnega pravnega razmerja je treba uporabiti ZTel-1 kot specialnejši zakon,7 kar sta storili tudi sodišči nižjih stopenj in pravilno presodili, da služnost, ustanovljena s Pogodbo 1979, v spornem obdobju zaradi poteka tridesetletnega roka še ni prenehala. Pri tem je neutemeljen revizijski očitek, da pomeni interpretacija zakonskih določb, kot sta jo zavzeli nižjih sodišči, retroaktivno poseganje v upravičena pričakovanja posameznikov. V času sklenitve Pogodbe 1979 so se namreč uporabljala pravila ODZ, ki trajanja nepravilnih služnosti niso omejevala. Omejitve je uvedel šele SPZ, ki pa zaradi obstoja specialnejših predpisov (ZTel-1), ki so se začeli uporabljati pred SPZ, za konkretni primer ni uporabljiv. Ker služnost zaradi poteka časa, za katerega je bila ustanovljena, še ni prenehala in je torej toženec imel pravno podlago za uporabo nepremičnine, revizijsko sodišče ni posebej odgovarjalo na navedbe tožnice, da je sodišče napačno interpretiralo tudi 164. člen ZEKom in 155. člen ZTel-1, saj je sodišče prve stopnje navedeni določbi navedlo le kot rezervni razlog.

O koristi, pridobljeni z neupravičenim trženjem nepremičnine:

15. V izhodišču je pravilno stališče tožnice, da toženec koristi, ki jo je pridobil s protipravnim ravnanjem, ne sme obdržati. Možnosti za odvzem dobička, pridobljenega na protipraven način, na področju civilnega prava daje pravo neupravičene obogatitve. To v prvi vrsti sicer ni namenjeno sankcioniranju protipravnega ravnanja, ampak temelji na prepovedi obogatitve brez pravne podlage.8 Ne glede na to pa pravila o verzijah preko določb 193., 198. in 189. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 96. člena SPZ omogočajo tudi odvzem protipravno pridobljenega dobička.9 Sodišči nižjih stopenj sta v konkretnem primeru kot pravno podlago za presojo zahtevka na plačilo koristi, pridobljeni z neupravičenim trženjem nepremičnine, vzeli pravila o verzijah. Pri tem sta opozorili na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča, da v primerih, ko gre za prekoračitev dogovorjene meje uporabe zemljišča, ni ustrezna odmera letne oziroma mesečne rente (VS RS sklep II Ips 186/2011 z dne 22. 5. 2014), pač pa denarna odmena. Revizijsko sodišče pri tem dodaja, da so lahko predmet verzijskega zahtevka načeloma le tiste koristi, ki so nastale „na škodo“ prikrajšanega.10 Če je dobiček pretežno ali izključno posledica vloženega dela, sredstev ali lastnosti obogatenega, ta praviloma ne more biti predmet obogatitvenega zahtevka.11 Za tak primer gre tudi v konkretni zadevi, saj tožnica take koristi (najemnine), kakršno je pridobil toženec zaradi specifike storitev, ki jih opravlja (javne elektronske komunikacijske storitve), ne bi mogla doseči, saj sama teh storitev ne izvaja, poleg tega je RTV pretvornik, ki je bil (oziroma prostor na njem) oddan v najem, postavil toženec. Revizijsko sodišče je na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano, poleg tega pa so revizijske navedbe, usmerjene v izpodbijanje takega zaključka, pavšalne in jih revizijsko sodišče niti ni moglo preizkusiti.

16. Za odvzem tovrstnih koristi so predvideni drugi, javnopravni instituti in postopki, ki so zaradi zagotavljanja ustreznih ustavnoprocesnih jamstev, možnosti upoštevanja stopnje krivde ter generalno- in specialno- preventivne funkcije, tudi primernejši.12 Po presoji revizijskega sodišča zato intervencija civilnega prava v smislu širitve odškodninske odgovornosti13 preko restitucijskih oziroma kompenzacijskih ciljev v konkretnem primeru ni na mestu.

Odločitev o reviziji

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

18. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je dolžna tožencu povrniti njegove stroške revizijskega postopka.

19. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in znašajo 7.283,40 EUR (5.950,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300 v zvezi z 12. členom ZOdvT; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 1.313,40 EUR za 22% DDV).

-------------------------------
1 Zakon o urejanju prostora, v nadaljevanju ZUreP.
2 Zakon o elektronskih komunikacijah.
3 Par. 479 ODZ. Gl. tudi M. Damjan, Služnost v javno korist, v: Pravosodni bilten, 1/2016, str. 69 in nasl.
4 Prav tam; N. Plavšak, Služnosti v javno korist, v: 4. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava 2012: zbornik, str. 16; N. Plavšak, R. Vrenčur, Prenosljivost in časovna omejenost nepravih stvarnih služnosti in služnosti v javno korist, v: Podjetje in delo, 8/2016, str. 1428.
5 Prvi odstavek 110. člena ZUreP-1.
6 Tretji odstavek 57. člena ZTel-1, 80. in 81. člen ZEKom.
7 Tako tudi M. Damjan, str. 70; M. Juhart, Služnost v javno korist, v: IX. Dnevi javnega prava, 2/2003, str. 227; M. Tratnik, Služnost v javno korist, Pravni letopis 2009, str. 96; N. Plavšak, str. 17; N. Plavšak, R. Vrenčur, str. 1428.
8 D. Možina, Protipravno pridobljeni dobiček kot merilo odškodninskega in obogatitvenega zahtevka, v: Podjetje in delo, 3-4/2015, str. 470.
9 Tako tudi: prav tam, str. 472; K. Lutman, Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu: doktorska disertacija, Pravna fakulteta, UL: Ljubljana, 2018, str. 214 in nasl.
10 Gl. K. Lutman, str. 215-217.
11 Prav tam, str. 215-217, 330-331, 400. Prim. S. Cigoj, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, 2. knjiga, Uradni list SR Slovenije: Ljubljana, 1984, str. 837.
12 Tudi večinsko stališče teorije je, da naj se protipravno pridobljeni dobiček, če je to le mogoče, odvzame v okviru javnega prava. Glej: M. Varl, Kaznovalna odškodnina: doktorska disertacija, Pravna fakulteta, UL: Ljubljana, 2018, str. 211-212, 225; K. Lutman, str. 215. Gl. tudi I. Vuksanović, Kaznovalna funkcija odškodnin v praksi, Pravna praksa, št. 22, 2011, str. 11; I. Vuksanovič, Kaznovalna funkcija odškodnin in Ustava, Pravna praksa, št. 20, 2010, str. 11-12.
13 Gl. npr. D. Možina, str. 462 in nasl.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o telekomunikacijah (2001) - ZTel-1 - člen 57, 57/3
Zakon o elektronskih komunikacijah (2004) - ZEKom - člen 80, 81
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 96, 227
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 189, 193, 198
Datum zadnje spremembe:
04.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MTQ2