<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sklep VIII Ips 60/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:VIII.IPS.60.2019

Evidenčna številka:VS00029325
Datum odločbe:19.11.2019
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sklep Pdp 667/2018
Datum odločbe II.stopnje:31.01.2019
Senat:Marjana Lubinič (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Samo Puppis, mag. Irena Žagar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:obnova postopka - novo izvedensko mnenje - novo dejstvo - nov dokaz

Jedro

Stališče tožnice, da gre v takem primeru za nov dokaz, ni pravilno. Če namreč stranka glede iste dokazne teme (ki se v tej zadevi nanaša na vprašanje razsodnosti toženca) predlaga novega izvedenca, to ne predstavlja novega dokaza, temveč predlog za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil že izveden.

Tudi izhodišče revizije, da naj bi v takem primeru šlo za novo dejstvo, ni pravilno. Sklicuje se namreč na mnenji dveh izvedencev, vendar je enačenje teh mnenj z novim dejstvom napačno, saj drugačno izvedensko mnenje predstavlja le novo (drugačno) strokovno oceno o razsodnosti (prištevnosti) toženca, ki bi jo bilo tudi sicer treba najprej soočiti z dosedanjim izvedenskim mnenjem (in različnimi mnenji izvedencev v številnih postopkih, v katerih je udeležen toženec).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.343,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo obnovo postopka, ki jo je predlagala tožnica, razveljavilo sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 136/2016 z dne 28. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 485/2017 z dne 5. 10. 2017 (s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka tožnice za plačilo odškodnine v znesku 73.639,16 EUR), odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo. Relevantno za presojo o dovolitvi obnove postopka je bilo po stališču sodišča prve stopnje novo izvedensko mnenje dr. P. z dne 22. 6. 2015 in dopolnitev tega mnenja z dne 5. 7. 2016 ( s strani istega izvedenca in izvedenca dr. Z.) , ki ga je tožnica pridobila v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 88685/2010 in po pridobitvi tega mnenja pravočasno predlagala obnovo postopka. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se novo pridobljeno izvedensko mnenje dr. P. v kazenski zadevi razlikuje od izvedenskega mnenja dr. T., ki je bilo pridobljeno v tem delovnem sporu, saj iz mnenja dr. P. izhaja, da je bil toženec le zmanjšano prišteven in ne neprišteven (kot izhaja iz mnenja izvedenca dr. T.), kar predstavlja obstoj utemeljenega dvoma v izvedensko mnenje dr. T., novo oziroma drugačno mnenje pa bi lahko pripeljalo do ugodnejše odločbe za tožnico.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in predlog za obnovo postopka zavrglo. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka, tožnica pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na presoji, da izvedensko mnenje, ki je pridobljeno v drugem sodnem postopku, in ki ni enako izvedenskemu mnenju, ki je bilo pridobljeno v tej zadevi, ne predstavlja novega dokaza, ki bi ga bilo mogoče uveljaviti kot obnovitveni razlog po 10. točki 394. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), prav tako pa tudi ne dokaza, ki ga stranka brez svoje krivde ne bi mogla uveljavljati v prejšnjem postopku. Če je namreč tožnica dvomila v pravilnost in strokovnost mnenja dr. T., bi svoj dvom že v predhodnem postopku morala utemeljiti s prepričljivimi argumenti, lahko pa tudi z mnenji drugih strokovnjakov.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 92/2019 z dne 7. 5. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj:

– ali ugotovitve drugega izvedenca o novih dejstvih, ki pri izvedenskih mnenjih dotlej niso bila ugotovljena oziroma upoštevana, predstavljajo novo dejstvo kot obnovitveni razlog,

– ali se lahko nova dejstva, za katera stranka izve kasneje iz izvedenskega mnenja v drugem postopku, upoštevajo kot obnovitveni razlog le, če je stranka že v prvem postopku predlagala več različnih izvedencev,

– ali je izčrpanje možnosti predlaganja več izvedencev v postopku predpostavka za izkazovanje zadostne skrbnosti v smislu drugega odstavka 395. člena ZPP?

4. Tožnica je vložila revizijo, v kateri uveljavlja kršitev iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje govori le o novem dokazu, ne opredeli pa se do novih dejstev, za katere je tožnica izvedela šele iz mnenja prof. dr. P. in prof. dr. Z. Sklep naj bi bil pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti, sicer pa izvedenca dr. P. in dr. Z. (psihiater in klinični psiholog) nista podala le drugačnega mnenja kot dr. T. na podlagi istega materiala, temveč sta v ločenih pregledih ugotovila tudi bistveno novo dejstvo - simulirano prikazovanje produktivno psihopatološke simptomatike. Nadalje navaja, da odkritje namerne agravacije in simulacije toženca pri pregledu s strani izvedenca predstavlja novo dejstvo; če bi za to dejstvo že tedaj oziroma pravočasno vedela tožnica, bi tudi lahko upravičeno izpodbila mnenje dr. T. Tudi sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo, ker je ob primerjavi novih dejstev, ki sta jih ugotovila izvedenca (agravacije oziroma simulacije pri toženčevem prikazovanju produktivne psihopatološke simptomatike ter disonance med načinom odgovarjanja in izkazanimi psihopatološkimi znaki) dopustilo možnost drugačne ugotovitve oziroma presoje. Navaja tudi, da ji ni mogoče očitati neskrbnosti v prej pravnomočno končanem postopku, saj je obširno nasprotovala izvedenskemu mnenju, ob odsotnosti konkretnih razlogov po 254. členu ZPP pa drugega izvedenca ni predlagala. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča druge stopnje, da bi v nastalih okoliščinah lahko prepričljivo argumentirala dvom v pravilnost in strokovnost mnenja dr. T. s predložitvijo mnenja drugega strokovnjaka, saj tega ni mogla storiti že zato, ker gre za zdravstveni psihološki pregled pacienta, ki brez njegove privolitve in sodne odločbe ni možen. Po sodni praksi je možnost predlaganja novega izvedenca izjema. V nadaljevanju se sklicuje tudi na dopolnilno psihiatrično izvedensko mnenje sodne izvedenke B. A. z dne 23. 3. 2019, ki je bilo izdano v obnovljenem delovno pravnem sporu zaradi zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi I Pd 1647/2010, prav ta izvedenka pa je upoštevala novo ugotovljena dejstva agravacije in simulacije.

5. V odgovoru na revizijo toženec prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. V tej zvezi se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 120/2018 z dne 24. 1. 2019, v katerem pridobljeno drugo oziroma drugačno izvedensko mnenje ne pomeni nastanka novega dejstva in (praviloma) ne pomeni novega dokaza. Drugačna ocena izvedenca o nekem vprašanju ne predstavlja dejstva temveč zgolj strokovno oceno. Navaja tudi, da sta bila glede vprašanja toženčeve prištevnosti v obdobju, ki je relevantno, pred kratkim zaslišani dve izvedenki, in sicer prof. dr. V. Š. (zaradi delnega odvzema opravilne sposobnosti tožencu) in dr. A. S. (v postopku zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ki sta izključili agravacijo in simulacijo toženca in obenem sprejeli diagnozo, ki je bila tožencu postavljena po dolgotrajni hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici in ki je bila tudi podlaga za invalidsko upokojitev toženca. Sicer pa je tožnica izvedencu dr. T. že na glavni obravnavi dne 28. 3. 2017 zastavila vprašanje, ki je merilo na agravacijo in simulacijo, vendar je izvedenec takšno možnost zanikal s sklicevanjem na konkretna dejstva in okoliščine. Navaja tudi, da je v pravni teoriji uveljavljeno stališče, da ponovitev dokaza z drugim izvedencem ne pomeni novega dokaza, saj dokazni predlog identificirata dokazna tema in dokazno sredstvo. Tožnici je mogoče tudi pripisati, da v prejšnjem postopku ni bila dovolj skrbna in ni izrabila vseh možnosti za pridobitev drugega izvedenskega mnenja v zvezi s postavljenimi vprašanji. Izraža dvome tudi v to, ali je bil predlog za obnovo postopka sploh pravočasno vložen itd.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (sklep) samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP v povezavi s 384. členom ZPP). Zato ni mogoče upoštevati revizijskega uveljavljanja bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pravilno 14. točke – saj se tožnica dejansko sklicuje na razloge iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do novih dejstev, temveč se je opredelilo le o novem dokazu.

8. Po določbi 10. točke 394. člena ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

9. Tožnica se v predlogu za obnovo postopka sklicuje na to določbo in navaja okoliščine o tem, kako je pridobila izvedensko mnenje dr. P. P. z dne 22. 6. 2015 in dopolnilno mnenje tega izvedenca (skupaj z izvedencem dr. B. Z. z dne 5. 7. 2016), kakšna je bila ugotovitev teh izvedencev, nato pa zaključi, da bi „izvedba dokazov“ z izvedenskim mnenjem dr. P. in dodatnim mnenjem tega izvedenca in dr. Z. „nedvomno lahko vplivala na dokazno oceno sodišča o sposobnosti toženca razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje tako, da bi bila za predlagateljico izdana ugodnejša odločba.“ Tožnica se torej v predlogu sklicuje na nov dokaz - ugotovitev dveh izvedencev, ki sta izdelala mnenje v kazenskem postopku zoper toženca.

10. Stališče tožnice, da gre v takem primeru za nov dokaz, ni pravilno. Če namreč stranka glede iste dokazne teme (ki se v tej zadevi nanaša na vprašanje razsodnosti toženca) predlaga novega izvedenca, to ne predstavlja novega dokaza, temveč predlog za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil že izveden. Tožnica bi torej na podlagi drugih izvedenskih mnenj, ki jih je pridobila, lahko dosegla kvečjemu ponovitev dokaza z izvedencem glede vprašanja razsodnosti toženca, vendar je to vprašanje, o katerem je izvedenec v tem postopku že podal mnenje. To obenem pomeni, da je s predlogom za obnovo postopka tožnica dejansko poizkušala doseči revizijo dokaznega postopka z izvedencem, torej le nadaljevanje oziroma ponovitev dokaza, ki je bil že izveden. Pri tem odpravljanje morebitnih napak dokaznega postopka ali dokazne ocene ne predstavlja razloga, ki bi omogočal obnovo postopka. 1

11. Tudi izhodišče revizije, da naj bi v takem primeru šlo za novo dejstvo, ni pravilno. Sklicuje se namreč na mnenji dveh izvedencev, vendar je enačenje teh mnenj z novim dejstvom napačno, saj drugačno izvedensko mnenje predstavlja le novo (drugačno) strokovno oceno o razsodnosti (prištevnosti) toženca, ki bi jo bilo tudi sicer treba najprej soočiti z dosedanjim izvedenskim mnenjem (in različnimi mnenji izvedencev v številnih postopkih, v katerih je udeležen toženec). Iz predloga za obnovo postopka tudi ne izhaja, da bi se tožnica v zvezi z mnenjem dr. P. z dne 22. 6. 2015 ter dopolnilnim mnenju tega izvedenca in dr. Z. z dne 5. 7. 2016 sklicevala na neko konkretno, povsem drugačno medicinsko dokumentacijo ali neko novo konkretno dejstvo, ki bi bilo pridobljeno z novo ali drugačno ter zanesljivo znanstveno metodo. Zato tudi v tem smislu ni mogoče govoriti o nekem novem dejstvu.2 Glede na navedeno tudi niso utemeljene revizijske navedbe, če jih razumemo v smeri novih „ugotovitev dveh izvedencev,“ saj gre tudi pri tem le za novo mnenje (na podlagi medicinske dokumentacije in pregleda toženca).3 Zato je prvo revizijsko vprašanje tudi nekoliko zavajajoče, saj ga tožnica gradi na predpostavljenih „ugotovitvah drugega izvedenca o novih dejstvih“, ki to sploh niso.

12. S tem revizijsko sodišče odgovarja na prvo vprašanje, o katerem je dopustilo revizijo. Na ostali dve vprašanji ne odgovarja, saj nista relevantni že zato, ker izhajata iz napačnega izhodišča, da nova izvedenska mnenja predstavljajo novo dejstvo oziroma nov dokaz.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP). V posledici takšne odločitve tožnica krije sama svoje stroške revizije in je dolžna tožencu povrniti stroške njegovega odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in (glede na vrednost točke 0,60 EUR v času odločanja) znašajo skupaj 1.343,95 EUR.

-------------------------------
1 Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up 2443/08 z dne 7. 10. 2009, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 120/2018 z dne 24. 1. 2019, sodbo VS RS II Ips 188/2006 z dne 15. 10. 2008 in sklep VSL II Cp 549/2019 z dne 24. 4. 2019.
2 Primerjaj s sklepom VS RS II Ips 131/98 z dne 30. 6. 1999.
3 Iz predloga tudi izhaja, da je dr. P. pregledal toženca, ki ga je ločeno pregledal tudi dr. Z., vendar samo to ne predstavlja novega dejstva, temveč opis podlag, na podlagi katerih sta izvedenca podala svoje mnenje. Toženca je sicer osebno pregledal tudi izvedenec dr. T., vendar je podal drugačno mnenje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 394, 394-10
Datum zadnje spremembe:
02.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0MTcx