<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 469/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.469.2007

Evidenčna številka:VS23951
Datum odločbe:13.12.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - odreditev pripora - razlogi o odločilnih dejstvih - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora

Jedro

V zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sodišče ugotavlja danost objektivnih in subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih sklepa na nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, pri čemer mora biti vselej podana vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 11.11.2007 zoper obdolženega M.S. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je podan utemeljen sum, da naj bi storil kaznivo dejanje umora po drugem odstavku 127. člena KZ. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 19.11.2007 zavrnil zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 25. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje preiskovalni sodnici, podrejeno pa se zavzema za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Po navedbah zahteve je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sklepu preiskovalne sodnice očita nepravilno presojo okoliščine, ki se nanaša na obstoj intimnega razmerja med obdolžencem in pokojnim oškodovancem in v zvezi z okoliščino, da je obdolženec storil kaznivo dejanje z motivom, ki naj bi bil voden z veliko mero jeze in nejasnost razlogov. Ni namreč jasno, katere so okoliščine o očitani veliki jezi, ki jih je imela v mislih preiskovalna sodnica, ko je obdolžencu odredila pripor. S sklepom pritožbenega senata so bile bistveno kršene določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v njem niso navedeni razlogi v zvezi z zatrjevanim motivom in v zvezi z zaključkom, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil v izbruhu jeze ter pod močnim vplivom čustev. Prav tako pritožbeni senat ni obrazložil, na podlagi katerih okoliščin je sklepal na ugotovitev, da naj bi obdolženec pokojnemu najprej prerezal vrat in šele nato nadaljeval z napadom na njegovo življenje. Okoliščini, ki bi naj kazali na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, nista utemeljeni, zgolj teža kaznivega dejanja pa glede na ustaljeno sodno prakso ne more zadostovati za sklepanje na ponovitveno nevarnost. Vložnik zahteve tudi meni, da preiskovalna sodnica ni presojala, ali je namen, kot ga zasleduje pripor, mogoče doseči tudi z milejšim ukrepom, predvsem hišnim priporom, saj o tem v izpodbijanem sklepu ni razlogov. Zunajobravnavni senat pa je v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo to vprašanje, zapisal le, da se v celoti strinja s preiskovalno sodnico, kar kaže, da pritožbene navedbe ni obravnaval in do nje zavzel stališče. Zato mu zahteva očita tudi kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču imata izpodbijana sklepa prepričljive razloge glede obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Preiskovalna sodnica je v obrazložitvi sklepa, s katerim je zoper obdolženca odredila pripor, navedla dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepala, da je utemeljeno osumljen obravnavanega kaznivega dejanja. Kot je razvidno iz obširne obrazložitve, je pri presoji obstoja utemeljenega suma upoštevala vse do sprejete in izpodbijane odločitve zbrane podatke in dokaze.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je preiskovalna sodnica utemeljila s tem, da je ugotovila, da gre za izvršitev kvalificirane oblike umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ. Glede na okoliščine, da je obdolženec poznal oškodovanca, bil z njim že dalj časa v prijateljskih, celo intimnih odnosih, in glede na način storitve kaznivega dejanja (več vbodov, prerezanje vratu, prevoženje z osebnim avtomobilom) je sklepala, da naj bi bilo žrtvi povzročeno hudo trpljenje in da naj bi obdolženec pri tem pokazal veliko mero brezčutnosti. V zvezi z motivom, zaradi katerega je prišlo do kaznivega dejanja, je preiskovalna sodnica zaključila, da je glede na način izvršitve podan utemeljen sum, da je šlo za motiv, ki je povzročil veliko jeze pri storilcu. Tak zaključek je v izpodbijanem sklepu tudi obrazložila. Na podlagi tega in zlasti ob upoštevanju okoliščine, da je obstajalo med pokojnikom in obdolžencem čustveno in intimno razmerje, je preiskovalna sodnica sklepala, da ni mogoče s potrebno stopnjo verjetnosti izključiti, da bi se obdolženec ponovno znašel v enakem položaju z drugo osebo in bi ponovil enako kaznivo dejanje. Pri tem je v obrazložitvi sklepa tudi navedla, da obdolženčeve življenjske razmere in intimno razmerje s pokojnikom, kot izhaja iz doslej zbranih podatkov in iz njegovega zagovora, utemeljujejo sum, da ima enak način spolnega življenja, kot ga je imel pokojni. Na podlagi načina izvršitve kaznivega dejanja je preiskovalna sodnica prav tako sklepala na obdolženčevo vztrajnost in trdovratnost.

Pritožbeni senat je poleg presoje utemeljenega suma opravil tudi presojo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pri čemer je soglašal z razlogi, ki jih je navedla preiskovalna sodnica. Senat je ocenil, da je motiv umora mogoče najti v intimni čustveni sferi obdolženca, povezani s spolnim razmerjem, ki ga je z njim vzpostavil pokojni. Pri tem je očitno, da so se vzpostavila močna čustva, ki naj bi ga vodila do tega, da se v izbruhu jeze ni bil sposoben zadržati v mejah normalnega reagiranja. Tudi po presoji senata način storitve kaznivega dejanja kaže pri obdolžencu na njegove osebne lastnosti, ki so v tem, da lahko v izbruhu jeze in pod vplivom močnih čustev reagira na način, ugotovljen v tem primeru.

V zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sodišče ugotavlja danost objektivnih in subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih sklepa na nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Po ustaljeni sodni praksi mora biti vselej podana vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina. Med objektivne okoliščine se uvrščata tako teža kot tudi način storitve kaznivega dejanja, med subjektivne pa poleg ostalih osebne lastnosti obdolženca. Pravnomočni sklep vsebuje razloge, ki zadevajo težo in način storitve kaznivega dejanja. Ob vseh doslej ugotovljenih dejstvih je okoliščini tudi ustrezno vrednotilo. Kaznivo dejanje umora pomeni prepovedan poseg v človekovo temeljno dobrino, in sicer pravico do življenja. Zato so kazniva dejanja te vrste praviloma hujše narave, posebej še, če so storjena v okoliščinah, ugotovljenih v tem primeru in na način, ki je očitan obdolžencu.

Iz vsebine obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidna ugotovitev sodišča, da je obdolženec pri izvršitvi dejanja pokazal brezčutnost, vztrajnost in trdovratnost ter nesposobnost normalnega reagiranja. Na te lastnosti obdolženca je sodišče sklepalo predvsem iz okoliščin, povezanih z razmerjem med njim in pokojnim oškodovancem ter iz načina izvršitve kaznivega dejanja. V takem položaju zaenkrat ni odločilen obdolženčev motiv za storitev kaznivega dejanja, glede katerega sklep preiskovalne sodnice navaja, da je bil prisoten, ne pa tudi za kateri konkretni motiv je šlo. Sodišče je ugotovilo in presodilo okoliščine, povezane z obdolženčevimi osebnimi lastnostmi, ki kažejo na njegovo nepredvidljivo ravnanje in ob upoštevanju teže kaznivega dejanja ter načina njegove storitve utemeljeno sklepalo, da je pri njem podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj te vrste, ki je narekovala odreditev pripora. Zato ni mogoče pritrditi navedbam zahteve, da so razlogi izpodbijanega sklepa glede odločilnih dejstev nejasni ali da gre za njihovo odsotnost. Slednje velja tudi za očitek, ki se nanaša na razloge sklepa pritožbenega senata, v katerem je obrazloženo, da naj bi, kot izvira iz podatkov spisa, obdolženec pokojnega oškodovanca večkrat zabodel z ostrim predmetom po telesu, mu prerezal vrat, sledovi kolesnic avtomobila in pregled trupla, ki ga je opravil dr. Z., pa kažejo, da je bil povožen, potem ko je dobil vbodne rane in je že ležal na tleh.

Sodišče je v skladu z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP tudi obrazložilo, zakaj je odreditev pripora v tem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi in zakaj je podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi, ki jo predstavlja izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja, in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo. Vložnik zahteve tudi neutemeljeno očita preiskovalni sodnici, da ni opravila in obrazložila presoje, ali je mogoče namen, ki ga zasleduje pripor, doseči s hišnim priporom. V sklepu o odreditvi pripora je namreč obrazložila, zakaj milejši ukrep, tudi hišni pripor, za preprečitev ponovitvene nevarnosti ne pride v poštev.

Pritožbeni senat je presodil pritožbene navedbe glede nadomestitve pripora s hišnim priporom. V obrazložitvi prvostopenjskega sklepa je navedeno, da senat sprejema razloge, s katerimi je preiskovalna sodnica utemeljila neogibno potrebnost pripora za varnost ljudi in tudi njeno sklepanje, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Zato tudi sklep, s katerim je senat zavrnil zagovornikovo pritožbo, nima pomanjkljivosti, ki mu jih s sklicevanjem na 25. člen Ustave očita zahteva za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega M.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3, 202, 202/2, 371, 371/1-11.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjczMw==