<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 142/2000
ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.142.2000

Evidenčna številka:VS21436
Datum odločbe:05.09.2002
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek nasprotuje sam sebi - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - načelo proste presoje dokazov - zaslišanje priče - goljufija - neprimeren poskus - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, če obstaja nasprotje med pravno relevantnimi dejstvi. To nasprotje je podano predvsem takrat, kadar se dejstva, ki tvorijo dejanski temelj sodbe, medsebojno izključujejo.

Če obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico obrambe, mora v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper odločitev o zavrnitvi dokazov, s konkretnimi navedbami izpodbijati utemeljitev sodišča glede nepotrebnosti izvedbe takšnega dokaza in verjetno izkazati njegovo pravno relevantnost.

Izrek

Zahtevi obs. J.K. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenec je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 31.05.1999 je bil obs. J.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena in v zvezi z 22. členom KZ ter kaznivega dejanja krive ovadbe po 4. odstavku 288. člena KZ. Po določbah 50. in 51. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določeni posamezni kazni eno leto in šest mesecev zapora za prvo in osem mesecev zapora za drugo dejanje, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen dve leti zapora ter preizkusna doba treh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in 150.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 02.03.2000 ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca in delni ugoditvi pritožbama obsojenca in njegove zagovornice sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zoper obsojenca po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po 4. odstavku 288. člena KZ, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da je izreklo obsojencu za kaznivo dejanje poskusa goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ kazen eno leto zapora z istočasno odpravo odločbe o enotni kazni. Pritožbo obsojenca je v celoti, pritožbo njegove zagovornice pa v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec in njegova zagovornica sta zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila priporočeno po pošti, prvi dne 18.06.2000, druga pa 15.06.2000 zahtevi za varstvo zakonitosti, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zagovornica pa tudi zaradi kršitve kazenskega zakona. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, zagovornica pa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa spremeni odločbo o kazni tako, da obsojencu kazen odpusti, oziroma pravnomočno sodbo razveljavi in odredi ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obs. J.K. zoper pravnomočno sodbo, ni utemeljena ter jo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti. Sodišče ni zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je opis konkretnega ravnanja obsojenca povsem jasen in logičen in zatrjevano nasprotje ne obstaja, ko je opisano, kaj se je z avtomobilom, za katerega je obsojenec zatrjeval, da je ukraden, dejansko dogajalo. V kazenskem postopku Republike Slovenije velja načelo proste presoje dokazov. Sodišče ima pravico odločati in zavrniti predlog obrambe za zaslišanje določene priče. Zavrnitev zaslišanja ene izmed prič D.S. zato ne pomeni kršitev pravice obrambe. O registraciji avtomobila v M. je namreč sodišče pridobilo dovolj listinskih dokazov in tudi opravilo zaslišanje drugih prič, tako da je utemeljeno napravilo zaključke v sodbi. Ob izpovedi prič M.K., V.Ž. in B.R. ter ob vsebini dopisa Interpola iz M., zahteva za varstvo zakonitosti neopravičeno zatrjuje, da gre pri D.S. za obremenilno pričo, ki bi jo obsojeni glede na 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah moral imeti možnost neposredno zaslišati pred sodiščem, saj izpovedi navedenih prič in omenjeni dokument izpodbijano obremenilno okoliščino povsem jasno dokazujejo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po obsojenčevem stališču je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izrek prvostopne sodbe nasprotuje sam sebi. Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, če obstaja nasprotje med pravno relevantnimi dejstvi. To nasprotje je podano predvsem takrat, kadar se dejstva, ki tvorijo dejanski temelj sodbe, medsebojno izključujejo. Med dejstvi (dejanskimi okoliščinami), navedenimi v izreku, na katere opozarja obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti in ki zadevajo zakonski znak lažnivega prikazovanja ter prikrivanja dejanskih okoliščin, s katerimi je poskusil spraviti v zmoto zavarovalnico T. d.d. N.m., ni nobenega neskladja oziroma nasprotja. Potek obsojencu očitanega ravnanja je opisan v logično povezanem zaporedju. Bistvo očitka v tej smeri je v navedbi, da je obsojenec podal prijavo o tatvini vozila Mercedes z odškodninskim zahtevkom in da je v njej lažno navajal okoliščine, povezane z zatrjevano tatvino ter v trditvi, da te navedbe niso resnične, saj je osebni avtomobil odpeljal v Rusijo in da je s preverjanjem zavarovalnice bilo ugotovljeno, da mu vozilo ni bilo ukradeno, ker je bilo registrirano v M. na ime D.S. Ob takšnem dovolj jasnem in razumljivem opisu kaznivega dejanja, ni mogoče pritrditi navedbi obsojenčeve zahteve, da je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju že zaradi tega, ker je dejstvo, da se je vozilo znašlo v Rusiji registrirano na drugo osebo, v popolnem nasprotju z iz tega dejstva izpeljanim zaključkom, da zaradi tega ni bilo ukradeno. Iz nadaljne razlage, ki jo v zvezi s tem daje obsojenčeva zahteva, ter z navedbo, da bi bilo v izreku potrebno navesti in v obrazložitvi dokazati vsaj še eno okoliščino in to, da je obsojenec s svojim ravnanjem kakorkoli omogočil D.S.

registracijo vozila na svoje ime, je razvidno, da izhaja iz lastne ocene, da v izreku napadene sodbe navedene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da vozilo ni bilo protipravno odsvojeno, za takšen zaključek ne zadostujejo in da v tem pogledu ostaja "nenavedena in zato nedokazovana" okoliščina, ki bi obsojenca povezala z registracijo vozila v M. Takšna izvajanja v bistvu vsebujejo očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). To velja tudi za navedbe, ki opozarjajo, da v smeri kakršnekoli povezave med obsojencem in dejstvom, da se je avotomobil znašel v M., registriran na drugo sebo, v spisu ni nobenega upoštevnega dokaza.

Zahtevi zagovornice in obsojenca vidita nadaljno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v odločitvi, s katero je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje D.S., zahteva zagovornice pa še v zavrnitvi predloga za zaslišanje prič G.T., M.G. in S.K. Obe zahtevi na tak način uveljavljata kršitev obsojenčeve pravice obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Obsojenčeva zagovornica je na glavni obravnavi dne 31.05.1999 predlagala zaslišanje D.S. z utemeljitvijo, da je njegovo zaslišanje nujno. Prav tako je predlagala zaslišanje že navedenih prič v zvezi z okoliščino, kje se je obsojenec nahajal dne 19.05.1995 z avtomobilom, ki mu je bil naslednjega dne ukraden. V pritožbi, vloženi zoper sodbo sodišča prve stopnje, je zagovornica navajala, da sodišče ni ravnalo po 337. členu ZKP in ni zaslišalo D.S. po zaprošenem sodišču ter da je zavrnilo pomemben dokazni predlog obrambe za zaslišanje prič, ki so kritičnega dne videle obsojenca z vozilom v V., od koder se je pripeljal v Z., kjer je bil med spanjem avto ukraden.

Sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu obrambe ni ugodilo. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi in obrazložitve prvostopne sodbe, je ocenilo, da je dejansko stanje tudi z zbrano in spisu priloženo dokumentacijo in z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi, dovolj razjasnjeno. Sodišče druge stopnje je soglašalo s takšno odločitvijo in v razlogih svoje sodbe navedlo, da ne dvomi v pristnost dokumentacije, ki jo je posredoval Interpol iz M. ter ocenilo, da nadaljnja izvajanja dokazov z zaslišanjem D.S. ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi obravnavane kazenske zadeve.

Dejstvo, da osebni avtomobil znamke Mercedes ni bil ukraden na način, ki ga je prikazal obsojenec, pravnomočna sodba opira predvsem na po Interpolu posredovano dokumentacijo in na okoliščini, da se je obsojenec v mesecu aprilu 1995 nahajal službeno v M., da je vozilo izročil D.S. in da je bil avtomobil zavarovan z najsodobnejšo alarmno napravo, kar je onemogočalo njegov neopazen odvoz izpred hotela v središču Z. Glede na takšne razloge ni mogoče sprejeti trditve obeh zahtev za varstvo zakonitosti, da je sodišče pri ugotavljanju te okoliščine štelo za odločilno izjavo, ki jo je dal D.S. Interpolu v M. in nanjo oprlo sodbo. Sodišče je pri zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe izhajalo iz navedenih dokazov in njihove popolne verodostojnosti ter prepričljivosti. S tem je dejansko podalo utemeljitev, zakaj predlagani dokazi ne morejo spremeniti zaključka v zvezi z okoliščino, da osebni avtomobil ni bil ukraden. Iz tega nadalje sledi, da navedbe obrambe, ki so se sklicevale na nujnost zališanja D.S. ter na izpovedbe ostalih prič, ki bi naj potrdile da so obsojenca kritičnega dne videle v V. s kasneje ukradenem avtomobilom, niso prepričale sodišča, da bi bila izvedba teh dokazov pravno relevantna.

Obe zahtevi za varstvo zakonitosti trdita, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico obrambe in ustavno pravico, očitno procesno jamstvo iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije ter določbe 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V takšnem primeru mora obramba v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper odločitev o zavrnitvi dokazov, s konkretnimi navedbami izpodbijati utemeljitev sodišča glede nepotrebnosti izvedbe takšnega dokaza in verjetno izkazati njegovo pravno relevantnost. Obramba pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi zoper prvostopno sodbo utemeljitev odločitve o zavrnitvi predlaganih dokazov ni izpodbijala z navedbami, ki bi bile dovolj konkretizirane in zato upoštevne. To velja tudi za obe zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornica v zahtevi namreč navaja, da sodišče ni razjasnilo vloge D.S., ki mu je uspelo povsem legalno registrirati tuj avtomobil v Rusiji, da v zvezi s takšnim njegovim ravnanjem ni bila pribavljena potrebna dokumentacija ter istočasno opozarja na nerazjasnjene okoliščine, povezane z dvomljivo vsebino njegove izjave. Po trditvi, navedeni v obsojenčevi zahtevi, je dejstvo, da se je vozilo znašlo v M., registrirano na D.S.-jevo ime, povezano z obsojencem izključno na podlagi izjave D.S. Po obsojenčevem mnenju je slednji brez vsakega dvoma obremenilna priča, na katero sodišče vsaj implicitno v bistveni meri opira zaključek o tem, da avtomobil ni bil ukraden, temveč ga je odpeljal obsojenec sam. Ker se je sodišče pri ugotavljanju okoliščine, ali je bil osebni avtomobil ukraden, oprlo predvsem na pridobljeno dokumentacijo, ni sprejemljiva trditev, da gre pri D.S. za obremenilno pričo. Zato z razlogi in utemeljitvami, ki so navedene v zahtevah za varstvo zakonitosti, ni izkazana verjetnost, da bi zaslišanje D.S. ovrglo odločilna dejstva, ki so izkazana z navedeno dokumentacijo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ter zatrjevane kršitve ustavnih določb in določb EKČP niso podane.

Obsojenec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti tudi trdi, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ocenjuje, da drugostopna sodba nima razlogov v zvezi z odločitvijo, s katero je to sodišče obsojencu izreklo nepogojno zaporno kazen. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, poudarilo pa, da je precenilo olajševalne okoliščine. Iz nadaljnih razlogov je razvidno, da je upoštevalo težo obsojenčevega dejanja, vztrajnost in premišljenost pri njegovi izvršitvi ter dejstvo, da je skrbnemu delu zavarovalniških nameščencev pripisati, da je dejanje ostalo pri poskusu. Ob teh razlogih je mogoče zanesljivo sklepati, da je sodišče druge stopnje upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe tudi dovolj jasno sledi, da je sodišče druge stopnje odločitev o izreku nepogojne zaporne kazni sprejelo na podlagi ponovne in uravnotežene ocene navedenih okoliščin ob ustreznem upoštevanju teže obsojenčevega kaznivega dejanja. Zato sodbi sodišča druge stopnje v tem pogledu ni mogoče očitati takšnega pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, da bi to predstavljalo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Tudi zagovornica v navedbah, vsebovanih v njeni zahtevi za varstvo zakonitosti, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da je sodba v nasprotju z dokazi, ki so v spisu ter da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka je med drugim podana tudi, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe je v delu, v katerem sodišče ocenjuje zagovor, navedeno, da obsojenec priznava, da mu je D.S. po registraciji predal osebni avtomobil. V zagovoru, ki ga je obsojenec podal pred preiskovalnim sodnikom, je ob predočitvi okoliščin, povezanih z registracijo vozila v M. in njegovim prevzemom od D.S. dne 22.05.1995, izjavil, da je tudi to netočno. Glede na to, da sodišče ni verjelo obsojenčevemu zagovoru tudi iz drugih razlogov, zaključke v zvezi z navedenimi okoliščinami je oprlo predvsem na pribavljene dokumente, ni mogoče oceniti, da gre za nasprotje o odločilnem dejstvu. Tudi zahteva za varstvo zakonitosti navedeno nasprotje le ugotavlja, ne da bi utemeljila, zakaj kljub ostalim razlogom sodbe ocenjuje, da je podano nasprotje o enem izmed odločilnih dejstev.

Zagovornica očita sodišču tudi, da se ni opredelilo do izjave, ki jo je v zvezi z odločilnim dejstvom, da je obsojenec izvedel za kasko polico, dal V.Ž. policistom. Opozarja, da se ta izjava razlikuje od njegovih izpovedb pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi. Sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe ugotavlja, da je obsojenec že ob menjavi vozil vedel, da je osebni avtomobil Mercedes tudi kasko zavarovan. Pri tem se tudi sklicuje na izpovedbo V.Ž.

Slednji je, zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, določno izpovedal, da je obsojencu ob izročitvi avtomobila Mercedes izročil tudi vso dokumentacijo vključno s polico kasko zavarovanja. Zatrdil je, da je obsojenec vse to dobil še pred krajo avtomobila. Na glavni obravnavi je navedel, da je obsojenec pri predaji vozila izročil vso nanj nanašajočo se dokumentacijo in ključe. Ni pa se spomnil, ali mu je izročil tudi zavarovalno polico. Pojasnil je, da mu je bil ob zaslišanju v preiskavi dogodek bližje ter da se je takrat še spominjal vseh podrobnosti. Navedel pa je, da je ob sklenitvi posla obsojencu omenil, da je vozilo kasko zavarovano. Po izpovedbi V.Ž., dani pred sodiščem, glede navedene okoliščine ni nasprotij. Sodišče je ocenilo izpovedbo te priče kot verodostojno ter takšno oceno tudi obrazložilo v izpodbijani sodbi. V uradnem zaznamku je zapisana izjava, ki jo je kriminalistu dne 06.07.1995 dal V.Ž. V njej ni omenjal izročitve zavarovalne police. Uradni zaznamek z dne 23.06.1995, zapisan s strani uslužbenca zavarovalnice, vsebuje izjavo V.Ž., da je dne 22.06.1995 šel v L., kjer je izročil obsojencu zavarovalno polico za Mercedes in pooblastilo z dne 26.05.1995. V tem primeru gre za neformalno izjavo, katere ni mogoče uporabiti pri izreku sodbe. Odločilne so izpovedbe, dane v kazenskem postopku pred sodiščem. Praviloma sodišče presoja verodostojnost protislovnih dokazov, ki so izvedeni na navedeni način. Določbe zakona o kazenskem postopku o zaslišanju prič med preiskavo (234. do 245. člen) ne določajo obveznosti predočanja izjav, danih izven kazenskega postopka, če se razlikujejo od izpovedb pred sodiščem. Po 335. členu ZKP takšna predočanja zadevajo le prejšnja zaslišanja oziroma prejšnje izpovedbe prič. Po povedanem, in ker je postopanje sodišča bilo v skladu s temi določbami, ni utemeljen očitek, da pravnomočna sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z navedbo, da je obsojencu mogoče očitati le neprimeren poskus kaznivega dejanja goljufije, za katero se mu sme kazen tudi odpustiti, zahteva zagovornice uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

V tej zadevi ugotovljene dejanske okoliščine ne omogočajo odločitve, za katero se zavzema zahteva. Za presojo vprašanja, ali je obsojenec poskušal storiti kaznivo dejanje goljufije z neprimernim sredstvom, je odločilen način njegovega ravnanja, kot je ugotovljen s pravnomočno sodbo. Obsojenec je pri zavarovalnici T. d.d. N.m.

prijavil tatvino avtomobila s prikazom, da je lastnik vozila V.Ž. in uveljavljanjem odškodninskega zahtevka na podlagi njegovega pooblastila. Obsojenčevo postopanje zato ne dovoljuje zaključka, da z uporabljeno zavarovalno polico v danem položaju ne bi bilo mogoče povzročiti prepovedane posledice, to je, doseči izplačila odškodninskega zahtevka. Pozneje ugotovljene okoliščine, s katerimi je bila razkrita lažna prijava tatvine avtomobila in ostalo ozadje celotne zadeve, kot je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, vključno z načinom zavrnitve zahtevka s strani zavarovalnice, prav tako ne narekujejo odločitve, za katero se zavzema zahteva zagovornice.

Sodišče je glede na navedeno obsojenčevo dejanje pravilno pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena v zvezi s 1. odstavkom 217. člena in v zvezi z 22. členom KZ. Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

Z izvajanji, s katerimi zagovorničina zahteva napada oceno izpovedb prič V.Ž. in M.Š., obsojenčeva zahteva pa prikazuje, da sodišče ni upoštevalo in raziskovalo po obsojencu izraženega suma, da je v izginotje avtomobila vpleten D.S. in da med dokumenti o registraciji vozila v M. ni pooblastila ali navedbe, da je obsojenec kakorkoli dovolil ali odredil registracijo na S.-jevo ime ter z vsemi ostalimi navedbami, uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tega pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče storiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obs. J.K. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavku 95. člena in 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti zadeve ter premoženjskih razmer obsojenca.


Zveza:

URS člen 29, 29-3.ZKP člen 18, 18/1, 335, 371, 371/1-11, 372, 372-4, 420, 420/2.KZ člen 22.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDIzOA==