<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sklep VIII Ips 107/2011
ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.107.2011

Evidenčna številka:VS3005118
Datum odločbe:20.12.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 422/2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:letni dopust - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odškodnina za neizrabljen letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - možnost izrabe letnega dopusta - dolžnost izrabe letnega dopusta

Jedro

Zgolj razlog za odpoved na strani delodajalca ne zadostuje za pravni zaključek, da tožnik ni mogel izkoristiti (dela) letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Tako je tožnik predhodno opozoril revidentko, da bo izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, kar nedvomno kaže na to, da je (vsaj) tedaj vedel, kdaj mu bo prenehalo delovno razmerje, zato bi lahko (vsaj) v tem obdobju koristil letni dopust, če seveda ni bilo drugih objektivnih okoliščin, ki bi mu to preprečevale. Od tega, ali dopusta zaradi objektivnih razlogov ni mogel izrabiti, je odvisna njegova pravica do nadomestila za neizrabljen dopust.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita glede odločitve o plačilu nadomestila za neizrabljeni letni dopust in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 9.694,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki iz naslova odpravnine, 4.011,68 EUR z obrestmi, davki in prispevki iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka, vse zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), za katero je sodišče ugotovilo, da je zakonita. Nadalje je tožniku prisodilo nadomestilo za neizrabljen dopust v znesku 1.198,86 EUR z obrestmi, davki in prispevki, pri čemer se je sklicevalo predvsem na Direktivo 2003/88/ES in sodbi Sodišča Evropskih skupnosti (SES) C-350/06 in C-520/06. Tožniku je prisodilo tudi regres za letni dopust v znesku 686 EUR z obračunom davka in z zamudnimi obrestmi, višji zahtevek zavrnilo in tožniku prisodilo tudi stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, tako da je zavrnilo zahtevek za plačilo prispevkov od odpravnine, znižalo je prisojeni znesek regresa ter stroške postopka, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Na predlog tožene stranke je bila dopuščena revizija (VIII DoR 163/2010 z dne 23. 2. 2011) glede vprašanja, ali delavcu pripada nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, ki ga ni izkoristil zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predmetni postopek vzorčni postopek, o čemer je prvostopenjsko sodišče izdalo posebni sklep. Narava denarnega zahtevka za neizrabljen dopust je odškodnina, ne pa nadomestilo. Določba 112. člena ZDR delodajalcu ne nalaga plačila odškodnine za neizrabljen letni dopust, v primeru izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec plačati le odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka. Tožnik bi moral dokazati, da zaradi razlogov na strani delodajalca ni mogel izrabiti letnega dopusta 26 dni za leto 2009. Sodišči sta nepravilno interpretirali drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in 166. člen ZDR. Tožniku bi pripadalo denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust le, če iz razlogov na strani tožene stranke ali brez svoje krivde ne bi mogel koristiti dopusta, česar pa ni trdil. Sklicevanje na zadevi C-350/06 (Schultz-Hoff) in C-520/06 (Stringer) je napačno, saj tam šlo za nezmožnost koriščenja dopusta zaradi bolniškega staleža, iz njih pa ne izhaja, da delavcu ob prenehanju delovnega razmerja v vsakem primeru pripada pravica do denarnega nadomestila za neizkoriščen dopust.

5. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Pravna podlaga

8. Na evropski ravni vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust ureja Direktiva o delovnem času, ki v drugem odstavku 7. člena določa "da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja." Ker določbe direktiv (razen v izjemnih primerih) niso neposredno uporabljive, jih morajo države članice prenesti v svoje notranje pravne rede z ustreznimi predpisi, ki zasledujejo cilje direktive. Direktive so zavezujoče zgolj glede rezultatov oziroma ciljev, ki jih je treba doseči, državam članicam pa je prepuščena izbira načina in oblike prenosa vsebine direktive v nacionalni pravni red.

9. Republika Slovenija je določbo drugega odstavka 7. člena Direktive o delovnem času prenesla v določbo 166. člena ZDR, ki se v relevantnem delu glasi:

"Neveljaven je sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja."

Ob razlagi v duhu Direktive o delovnem času iz te določbe ne izhaja, da je plačilo nadomestila delavcu za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja možno samo, če se delavec in delodajalec o tem dogovorita (skleneta sporazum) in da delodajalec v drugih primerih te obveznosti nima. Delodajalec je namreč dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti, pod pogoji in v okoliščinah, obrazloženih v nadaljevanju.

Čeprav zakon uporablja izraz „odškodnina“, ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu (z upoštevanjem vseh elementov odškodninske odgovornosti) (1). Citirana določba Direktive o delovnem času in 12. člen Konvencije MOD št. 132 o plačanem letnem dopustu, ki sta podlaga 166. členu ZDR, opredeljujeta pravico do minimalnega letnega dopusta kot pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati. Zaradi tega je prepovedan vsak sporazum, po katerem bi delavec v zameno za neizrabljen letni dopust prejel denarni znesek, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Plačilo denarnega zneska v zameno za neko (neizrabljeno) pravico pa je po svoji naravi nadomestilo in ne odškodnina. Seveda pa plačilo odškodnine ni izključeno. Odškodninska odgovornost delodajalca bo podana, kadar bo delavcu preprečeval izrabo letnega dopusta, ga torej omejeval v njegovi pravici. V naši zakonodaji se izraz nadomestilo (ustrezno) uporablja npr. v Zakonu o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/97 in nadaljnji).

Namen pravice do letnega dopusta v duhu Direktive o delovnem času

10. Direktiva izraža pravilo, da je delavec v prvi vrsti upravičen do dejanskega počitka v smislu letnega dopusta za zagotovitev delavčevega zdravja in varnosti. Namen pravice do plačanega letnega dopusta je delavcu omogočiti, da se spočije in da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo (2). Tega namena ni mogoče doseči z denarnim nadomestilom, izplačanim delavcu za neizrabljen letni dopust. Izplačilo takega denarnega nadomestila je na podlagi drugega odstavka 7. člena Direktive o delovnem času izjemoma dovoljeno le v primeru prenehanja delovnega razmerja, (3) saj načelno plačilo denarnega nadomestila delavcu, tudi po prenehanju delovnega razmerja, omogoči obdobje plačanega počitka, preden vstopi v novo delovno razmerje (4).

Razlaga 7. člena Direktive o delovnem času s strani Sodišča ES

11. V združenih zadevah C-350/06 in C-520/06 (Gerhard Schultz-Hoff in Stringer) se je Sodišče ES ukvarjalo z vprašanjem, ali delavec, ki je na bolniškem dopustu del ali celotno referenčno obdobje in obdobje za prenos sploh pridobi pravico do letnega dopusta. Ko je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, se je ukvarjalo še z vprašanjem izplačila denarnega nadomestila v teh primerih ob prenehanju delovnega razmerja. Drugi odstavek 7. člena Direktive o delovnem času, ki se nanaša na denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust je interpretiralo tako, da "Direktiva nasprotuje tistim nacionalnim ureditvam, ki določajo, da se ob prenehanju delovnega razmerja ne plača nobeno denarno nadomestilo delavcu, ki je bil na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje in/ali obdobje za prenos ali del tega obdobja, zaradi česar ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta". Sodišče ES je tako prišlo do zaključka, da je delavec upravičen do plačila denarnega nadomestila, če ne more izvršiti pravice do letnega dopusta (v citirani zadevi zaradi bolniškega staleža).

12. V primeru, da je delavec celotno referenčno obdobje in obdobje za prenos v bolniškem staležu, zatem pa mu delovno razmerje preneha, je jasno, da objektivno ni mogel izvršiti pravice do letnega dopusta, saj za to ni imel priložnosti. To je nekoliko manj jasno v primeru, ko je delavec v bolniškem staležu samo del referenčnega obdobja in obdobja za prenos, saj bi teoretično svojo pravico do izrabe dopusta lahko izkoristil takrat, ko ni bil v bolniškem staležu. Vendar pa se je Sodišče ES tudi v tem primeru postavilo na stališče, da je delavec (ob prenehanju delovnega razmerja) upravičen do plačila denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust. Navedlo je, „da je delavec, ki je na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje in obdobje za prenos, prikrajšan za celotno obdobje, v katerem bi imel možnost izrabiti letni dopust (točka 44), v enakem položaju pa je tudi delavec, ki je dalj časa na bolniškem dopustu, ker je obstoj nezmožnosti zaradi bolezni nepredvidljiv (točka 51)“. Razlaga 166. člena ZDR 13. Iz zgoraj navedenega izhaja, da moramo 166. člen ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Iz namena pravice do letnega dopusta izhaja, da je nadomestilo za neizrabljen letni dopust zgolj izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage (5), take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. To izhaja tudi iz že zgoraj omenjene zadeve Schultz-Hoff in Stringer in drugi, kjer je Sodišče ES navedlo, da 7. člen Direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z direktivo (točka 43). Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Uporaba v konkretnem primeru

14. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je revidentka zamujala z izplačili plač, zato jo je tožnik 27. 5. 2009 opozoril, da bo izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. O tem je obvestil tudi inšpekcijo za delo. V tem delovnem sporu je bilo pravnomočno razsojeno – kar sicer ni več predmet revizijskega postopka, da je bila tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2009 zakonita, saj je obstal razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR. Ta določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Revidentka ni pravočasno izplačala plač v mesecih februar, marec in april 2009. Tožniku je ob prenehanju delovnega razmerja ostalo še 26 dni neizkoriščenega letnega dopusta.

15. Sklepanje sodišč prve in druge stopnje, da zaradi razloga odpovedi na strani delodajalca, tožnik ni mogel izvršiti neizkoriščenega letnega dopusta, je preuranjeno. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja in ob uporabi zgoraj navedenih pogojev za pridobitev pravice do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja izhaja, da bi tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na opisan način lahko predstavljala okoliščino, ki je ni mogel predvideti, pod pogojem, da od trenutka odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi izredne odpovedi pa do dejanskega prenehanja delovnega razmerja objektivno ni mogel izrabiti svojega letnega dopusta. Zgolj razlog za odpoved na strani delodajalca pa ne zadostuje za pravni zaključek, da tožnik ni mogel izkoristiti (dela) letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Tako je tožnik predhodno opozoril revidentko, da bo izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, kar nedvomno kaže na to, da je (vsaj) tedaj vedel, kdaj mu bo prenehalo delovno razmerje, zato bi lahko (vsaj) v tem obdobju koristil letni dopust, če seveda ni bilo drugih objektivnih okoliščin, ki bi mu to preprečevale. Od tega, ali dopusta zaradi objektivnih razlogov ni mogel izrabiti, je odvisna njegova pravica do nadomestila za neizrabljen dopust.

16. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku, upoštevaje gornja izhodišča, ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel, da mu bo delovno razmerje prenehalo, in ali je imel do prenehanja delovnega razmerja dejansko možnost izrabiti svoj letni dopust in če je ta možnost obstajala, razloge za neizrabo.

17. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi o tem že zavzelo stališče v sklepu VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011.

Op. št. (2): Sodba Schultz-Hoff in Stringer - združeni zadevi C-350/06 in C-520/06, točka 25.

Op. št. (3): Sodba BECTU - C-173/99, točka 44.

Op. št. (4): Da je denarno nadomestilo zgolj izjema, ki jo treba razlagati restriktivno, izhaja tudi iz sodbe Federatie Nederlandse Vakbeweging (C-124/05), kjer je Sodišče ES navedlo, da bi možnost finančnega nadomestila za minimalni letni dopust nasprotovala ciljem Direktive o delovnem času in spodbujala k odpovedi dopustu ali pa bi povzročila, da se mu delavci odpovedo (glej točko 32 navedene sodbe).

Op. št. (5): Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi.


Zveza:

ZDR člen 112, 122/1, 112/1-4, 166. Direktiva 2003/88/ES člen 7, 7/2. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 132 o plačanem letnem dopustu člen 12. ZPP člen 380, 380/2.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyNDEx