<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 269/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.269.2018

Evidenčna številka:VS00030614
Datum odločbe:19.12.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 2492/2017
Datum odločbe II.stopnje:20.06.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Jan Zobec (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mile Dolenc, Karmen Iglič Stroligo
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - neposredna zahteva podizvajalca do naročnika - kumulativna izpolnitev pogojev

Jedro

Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve glavnega izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo. Ne zadošča zgolj hkratni obstoj (kakršne koli) terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca in glavnega izvajalca do naročnika.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 13.139,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo glede 322.801,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2011. Glede preostalih 2,200.933,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2011 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo povračilo toženkinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo. Tožnici je naložilo povračilo toženkinih pritožbenih stroškov.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

5. V postopku so bila (med drugim) ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- toženka (kot naročnica) in družba A., d. d. (kot glavna izvajalka) sta po izvedenem postopku javnega naročila sklenili tri gradbene pogodbe za izgradnjo stanovanjske soseske ...;

- tožnica je nastopala kot podizvajalka A., d. d., pri izvedbi (dobavi in montaži) sanitarnih kabin (gotovih kopalnic);

- A., d. d., je toženki izdajala začasne situacije, od katerih toženka ni plačala tistih za mesec december 2010, potrditev tistih za mesec januar 2011 pa je celo zavrnila, ker je vrednost nedokončanih in nekvalitetno izvedenih del (vključno s škodo v kopalnicah) presegala vrednost situacij, obstajala pa je tudi zamuda z deli;

- zadnje plačilo A., d. d., je toženka izvedla 19. 1. 2011;

- tožnica pa je za svoje delo A., d. d., izstavila 8 začasnih situacij (od katerih je A., d. d., potrdila prvih 7) in račun FA 11200010097, kar je ostalo pretežno nepoplačano;

- tožnica je od toženke 22. 2. 2011 zahtevala neposredno plačilo za izvedena dela;

- toženka je 2. 3. 2011 zaradi kršitev na strani A., d. d., odstopila od gradbenih pogodb;

- nad A., d. d., se je 4. 4. 2011 začel stečajni postopek;

- toženka je v stečaju prijavila svojo odškodninsko terjatev do A., d. d., ki je obsegala škodo, ki naj bi toženki nastala, ker je družbi A., d. d., že do 19. 1. 2011 dejansko plačala več, kot je bila vrednost izvršenih del (A., d. d., je namreč začasne situacije izstavljal na podlagi plana tranš, ne pa na osnovi dejansko izvedenih del), škodo zaradi manjvrednosti izvedenih del (med njimi tudi škodo v kopalnicah) ter stroške zaradi odstopa od gradbenih pogodb;

- v zvezi s to terjatvijo sta toženka in A., d. d., nato 6. 2. 2014 sklenili sodno poravnavo, s katero sta ugotovili, da iz naslova gradbenih pogodb obstoji še terjatev toženke do A., d. d., v višini 4,206.228,72 EUR in da sklenjena poravnava pomeni končni obračun po teh gradbenih pogodbah.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

6. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo od toženke kot naročnice del. Sklicevala se je na več pravnih podlag: 631. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), Zakon o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) in Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba), določila gradbenih pogodb, sklenjenih med A., d. d., in toženko, toženkino odškodninsko odgovornost in neupravičeno obogatitev.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo po vseh pravnih podlagah, ker:

- ZJN-2 in Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ;

- je A., d. d., z gradbenimi pogodbami toženko zgolj pooblastil za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcem. Gre za dvostranski dogovor, ki nima učinka nakazila oziroma asignacije v smislu 1035. člena OZ in tako ne ustvarja obveznosti neposrednega plačila podizvajalcu;

- pogoji iz 631. člena OZ niso bili kumulativno izpolnjeni, saj je glede 8. tožničine začasne situacije umanjkal pogoj pripoznave s strani glavne izvajalke, glede 1. do 5. situacije je umanjkal pogoj koneksnosti med terjatvami podizvajalke do glavne izvajalke in terjatvami glavne izvajalke do naročnice, glede 6. in 7. začasne situacije ter računa FA 11200010097 pa pogoj dospelosti podizvajalkine terjatve do glavne izvajalke v času zahtevka za neposredno plačilo;

- tudi ob upoštevanju milejšega stališča, da mora pogoj dospelosti obstajati vsaj v času odločanja sodišča in ne že v času zahtevka za neposredno plačilo, zahtevek za plačilo 6. in 7. začasne situacije ter računa FA 11200010097 ni utemeljen, ker toženka do A., d. d., nima več nobenega dolga. S kasnejšo sodno poravnavo med toženko in A., d. d., ki pomeni končni obračun po gradbenih pogodbah, je bilo namreč ugotovljeno, da toženka A., d. d., več ničesar ne dolguje;

- ne obstaja odškodninska odgovornost toženke:

i) zaradi sklenitve gradbenih pogodb le z vodilnim partnerjem A., d. d., ne pa tudi s partnerjem B., d. d., saj tožnica niti v primeru toženkine sklenitve pogodbe z obema ne bi mogla plačila terjati od B., d. d., kajti sama je podizvajalsko pogodbo sklenila le z A., d. d.;

ii) zaradi neplačila tožnice iz unovčene bančne garancije, saj ta ni bila dana prvenstveno za poplačilo podizvajalcev, temveč tudi z drugimi nameni, toženka pa jo je unovčila prav v skladu z enim od teh namenov – iz nje je delno pokrila lastno škodo zaradi odstopa od pogodbe;

iii) toženka pred svojim zadnjim izplačilom A., d. d., niti ni vedela, da slednji ne plačuje podizvajalcev;

- toženka tudi ni bila neupravičeno obogatena, saj ni podan pogoj odsotnosti pravne podlage (tožnica ima namreč na podlagi svoje podizvajalske pogodbe z A., d. d., v stečaju priznano terjatev do slednjega) niti pogoj premika premoženja v korist toženke.

8. Pritožbeno je bila izpodbijana le odločitev na podlagi določb gradbenih pogodb in 631. člena OZ. Sodišče druge stopnje je očitke zavrnilo. Glede določb gradbenih pogodb je v celoti pritrdilo prvostopenjskemu sodišču. Glede 631. člena OZ je prvenstveno poudarilo, da pritožba sploh ni izpodbijala ugotovitev, da glede nobene vtoževane začasne situacije niso bili izpolnjeni pogoji za utemeljenost neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika, kar že samo po sebi narekuje njeno zavrnitev. Ker pa je prvostopenjsko sodišče kot glavni razlog za zavrnitev zahtevka navedlo še okoliščino, da naj bi toženka že glavnemu izvajalcu poravnala vse obveznosti iz naslova opravljenih del, je sodišče druge stopnje odgovorilo tudi na s tem povezane pritožbene očitke. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje – četudi je obstoj terjatve A., d. d., do toženke sicer ugotavljalo na dan izdaje sodbe – ugotovilo vsa dejstva, ki omogočajo zaključek, da toženka že na dan 22. 2. 2011 ni imela dolga do A., d. d., iz katerega bi bila dolžna poplačati tožničino terjatev. Na ta dan je imela neplačane zgolj začasni situaciji za december 2010, ki ju je potrdila, ne pa tudi plačala, in za januar 2011, ki ju je zavrnila. Razlog za neplačilo prvih dveh in zavrnitev drugih dveh je bil v tem, da je že do 19. 1. 2011 dejansko plačala več, kot je bila vrednost izvršenih del, vključno z deli, vključenimi v začasne situacije za december 2010 in januar 2011. Na dan 22. 2. 2011 toženka torej A., d. d., ni več ničesar dolgovala. Ob tem je vprašanje, ali je imela toženka morda tudi sama še kakšne terjatve do A., d. d., za obravnavani spor nepomembno.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

Revizijske navedbe

9. Revidentka navaja, da odločitvi sodišč prve in druge stopnje temeljita na različnih podlagah: prvo naj bi ugotovilo, da je terjatev A., d. d., do toženke prenehala s pobotanjem medsebojnih terjatev, drugo pa naj bi sklenilo, da je terjatev A., d. d., do toženke prenehala zaradi plačila oziroma izpolnitve obveznosti. Obe odločitvi revidentka ocenjuje kot napačni. Sodišče prve stopnje naj bi se izognilo odločitvi glede višine terjatve A., d. d., na dan 22. 2. 2011, čeprav je pomembno stanje terjatev prav na ta dan, saj lahko toženka proti tožnici uveljavlja samo tiste ugovore, ki so nastali do trenutka podizvajalčevega zahtevka za neposredno plačilo. Sklicevanje na sodno poravnavo naj bi bilo neustrezno, saj je bila sklenjena šele 6. 2. 2014 in ne dokazuje stanja terjatev na dan 22. 2. 2011. Poleg tega naj bi toženka sploh ne podala nobene pobotne izjave. Zmotna naj bi bila tudi odločitev sodišča druge stopnje, ki naj bi se prav tako izognilo ugotavljanju terjatev A., d. d., do toženke in presoji, ali je toženka podala pobotni ugovor. Njegova ugotovitev, da že na dan 22. 2. 2011 toženka ni imela dolga do A., d. d., ker naj bi izvedena dela že preplačala, naj bi ne bila z ničimer izkazana, v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje in dokazi v spisu. Do nje naj bi drugostopenjsko sodišče prišlo z več kršitvami določb pravdnega postopka:

i) osredotočilo naj bi se le na sodno poravnavo ter predlog stečajne upraviteljice in se ne opredelilo do listinske dokumentacije in ugotovitev izvedenke finančne stroke (kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP);

ii) kršilo naj bi metodološki napotek pri dokazni oceni, saj naj bi ne presodilo vseh dokazov (kršitev 8. člena ZPP);

iii) kljub uporabi drugačne materialnopravne podlage in ob drugačnem ugotovljenem dejanskem stanju oziroma dokazni oceni ni opravilo pritožbene obravnave, tožnici ni dalo možnosti do izjave in ji odvzelo pravico do pritožbe (kršitev 347. člena ZPP ter kršitev iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave).

Navedbe iz odgovora na revizijo

10. Toženka nasprotuje trditvi, da naj bi šlo za odločitev na različnih materialnopravnih podlagah. Obe sodišči sta namreč izhajali iz 631. člena OZ. Tudi ne drži, da naj bi bil izključni argument prvostopenjskega sodišča, da sta terjatvi prenehali s pobotanjem. Ugotovilo je tudi neizpolnjevanje drugih pogojev po 631. členu OZ, česar tožnica že v pritožbi sploh ni izpodbijala. Sodišče druge stopnje ni drugače od sodišča prve stopnje ugotovilo dejanskega stanja, ampak je izhajalo prav iz njegovih ugotovitev. Posledično tudi ni bilo dolžno izvesti pritožbene obravnave. Tudi drugih kršitev določb pravdnega postopka ni bilo. Katerih dokazov naj bi pritožbeno sodišče ne upoštevalo, revidentka sploh ne konkretizira. Toženka še obširno podaja svoje videnje dejanskega stanja in izvedenih dokazov. Dejstvo, da na dan 22. 2. 2011 toženka ni imela več nobenega dolga do A., d. d., naj bi ne izhajalo le iz sodne poravnave, temveč tudi iz drugih dokazov. Ugovor prenehanja obveznosti na podlagi plačila pa tudi ne terja posebnega pobotnega ugovora.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

12. Revizijska teza, da naj bi sodišči nižjih stopenj pri svoji odločitvi izhajali iz različnih materialnopravnih podlag, ne drži. Obe sodišči sta namreč (v revizijsko spornem delu) presojali izpolnjevanje pogojev po 631. členu OZ.

13. Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve glavnega izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo. Ne zadošča zgolj hkratni obstoj (kakršne koli) terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca in glavnega izvajalca do naročnika. Zato je revidentka v zmoti, ko ugotavlja, kakšne naj bi bile na dan 22. 2. 2011 po višini terjatve A., d. d., do toženke, in kakšne terjatve tožnice do A., d. d., ter sklene, da bi že na osnovi takega stanja moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku.1

14. Revidentka že v pritožbi sploh ni izpodbijala sklepa prvostopenjskega sodišča, da glede 1. do 5. situacije ni podan pogoj koneksnosti med terjatvami tožnice do A., d. d., ter terjatvami A., d. d., do toženke, glede 6. in 7. situacije ter računa FA 11200010097 ni podan pogoj zapadlosti na dan podaje zahtevka za neposredno plačilo, glede 8. situacije pa ni podan pogoj pripoznave s strani A., d. d. Sodišče druge stopnje je zato sklenilo, da bi že to narekovalo zavrnitev pritožbe. Zgoraj navedenega tožnica ne izpodbija niti v reviziji. Zato je mogoče zgolj ponoviti: tudi to bi že samo po sebi narekovalo zavrnitev revizije. Ker se je drugostopenjsko sodišče vseeno dodatno opredelilo še do drugih stališč prvostopenjskega sodišča, tudi revizijsko sodišče (zgolj podredno) dodaja še naslednje.

15. Gotovo tožnica od toženke ne more zahtevati plačila na podlagi svoje 1. do 5. in 8. situacije. Slednje glavni izvajalec ni pripoznal, glede 1. do 5. situacije pa ni podan pogoj koneksnosti. Ne drži revizijska navedba, da naj bi prvostopenjsko sodišče „razpravljalo“ o koneksnosti terjatev, a naj bi se do tega ne opredelilo določno, ker da naj bi to ne vplivalo na odločitev v predmetnem sporu. Prvostopenjsko sodišče o tem ni zgolj razpravljalo, ampak je ugotovilo, da je koneksnost mogoče ugotoviti le za 6. in 7. situacijo ter za račun FA 1. Le za ti dve situaciji in račun je zato dalje presojalo, ali je podan tudi pogoj dospelosti. Ugotovilo je, da na dan 22. 2. 2011 ta pogoj ni bil izpolnjen. Dospele niso niti terjatve A., d. d., do toženke po njegovih XI. in XII. situacijah, ki sta koneksni s tožničino 7. situacijo in računom FA 1. Hkrati pa je sodišče opozorilo na deljena mnenja v sodni praksi glede tega, ali je nujno potrebna dospelost že na dan podaje neposrednega zahtevka za plačilo, ali zadošča vsaj dospelost v času odločanja sodišča. Zgolj glede tega je nato prišlo do sklepa, da ta, v sodni praksi deljena mnenja na odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo, kajti presodilo je, da v času odločanja sodišča niti ni več obstajala vsota, iz katere bi toženka tožnico lahko poplačala, saj toženka do A., d. d., takrat ni več imela nobenega dolga. Po drugi strani je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ta vsota oziroma dolg ni več obstajal že na dan podaje neposrednega zahtevka za plačilo.

16. Revizija zmotno meni, da je sodišče druge stopnje s tem drugače ugotovilo dejansko stanje. Nasprotno, izhajalo je prav iz dejstev, ki jih je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče; za vsako posebej je tudi točno navedlo, kje v prvostopenjski sodbi je bilo upoštevno dejstvo ugotovljeno. Razkorak v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je pravzaprav samo navidezen. Očitno je, da izhaja iz okoliščine, ki je otežila že ugotavljanje koneksnosti terjatev. V začasnih situacijah, ki jih je A., d. d., izdajala toženki, namreč niso bila opredeljena posamezna opravljena dela, saj so bila z gradbeno pogodbo dogovorjena tranšna plačila v odstotku od celotne dogovorjene pogodbene vrednosti, ki so se izvajala na podlagi ugotovljenega napredovanja del. Ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšen je bil na dan 22. 2. 2011 toženkin dolg do A., d. d., se je – izhajajoč iz listinske dokumentacije in ugotovitev izvedenke – oprlo na podatke iz začasnih situacij, ki pa očitno niso nujno odražale tega, katera dela so bila dejansko izvedena. Iz nadaljnjih ugotovitev pa izhaja, da je prav zaradi naknadno ugotovljene neskladnosti med dejansko izvedenimi deli in „dolgom“, kot je izhajal iz začasnih situacij, toženka plačilo situacij za december 2010 zavrnila, situacij za januar 2011 pa ni več niti potrdila. Ta neskladja, ki so pomenila, da je toženka dejansko izvedena dela že plačala (vredna so bila namreč manj, kot je bilo že plačano po predhodnih situacijah), sta toženka in A., d. d., odpravili v okviru dne 6. 2. 2014 sklenjene sodne poravnave, skupaj še z drugimi terjatvami za škodo in stroške, ki jih je toženka uveljavljala zoper A., d. d.. Sodišče prve stopnje je torej izhajalo iz stanja dolga, kakor je bil ta razviden iz začasnih situacij, nato pa ugotovilo način, kako sta toženka in A., d. d., razrešili razkorak med tem in dejanskim stanjem dolga (ter kako sta uredili še druge vidike medsebojnega razmerja).2 Sodišče druge stopnje pa je v resnici samo bolj jasno izpostavilo, da dolg, razviden iz začasnih situacij, ni odražal pravega stanja dolga, temveč že na dan 22. 2. 2011 toženka dejansko ni več nič dolgovala. Pri tej enačbi drugi vidiki razmerja, to je druge toženkine terjatve do A., d. d. (za škodo in stroške odstopa od gradbenih pogodb), ne igrajo nobene vloge.

17. Ker torej sodišče druge stopnje ni izhajalo iz drugačne materialnopravne podlage niti ni drugače ugotovilo dejanskega stanja, pač pa je izhajalo iz že ugotovljenih dejstev, mu tudi ni bilo treba izvesti pritožbene obravnave in ponovno izvajati dokazov oziroma strankam dajati dodatno možnost izjave. Vsa dejstva so bila tožnici namreč že znana in je o njih že imela možnost razpravljati. Sodišče druge stopnje tudi ni kršilo metodološkega napotka, saj – kot rečeno – sploh ni samo izvajalo nobene dodatne dokazne presoje, temveč je že ugotovljena dejstva zgolj povezalo v bolj jasen materialnopravni sklep.

Odločitev o reviziji

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

19. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka.

20. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 13.139,40 EUR (10.750,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300;3 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 2.369,40 EUR za 22% DDV).

-------------------------------
1 Glej str. 6 revizije.
2 Navedba prvostopenjskega sodišča, da naj bi terjatev A., d. d., verjetno prenehala z materialnim pobotanjem zaradi višjih terjatev toženke, materialnopravno ni odločilna, saj gre le za predvidevanje, ki spregleduje, da je stečajna upraviteljica že v predlogu poravnave izrecno navedla, da je bilo na račun izvedenih del že vse plačano in da je bil prav to razlog za neplačilo situacij za december 2010 in zavrnitev situacij za januar 2011.
3 Toženka je priglasila 11.150,00 EUR za odgovor na revizijo, kar pa ji glede na revizijsko sporno vrednost ne pripada.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 631
Datum zadnje spremembe:
07.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MTg0