<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 30387/2012
ECLI:SI:VSRS:2019:I.IPS.30387.2012

Evidenčna številka:VS00030294
Datum odločbe:28.11.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba II Kp 30387/2012
Datum odločbe II.stopnje:09.07.2018
Senat:Barbara Zobec (preds.), Vesna Žalik (poroč.), Mitja Kozamernik, mag. Kristina Ožbolt, Marjeta Švab Širok
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb postopka - kršitev pravice do obrambe - alibi obdolženca - zaslišanje priče - zavrnitev dokaznega predloga - mednarodna pravna pomoč - zaslišanje preko videokonference - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nedovoljen dokaz

Jedro

Zaradi dokazovanja obdolženčevega alibija je dokazni predlog materialnopravno relevanten, saj se z njim dokazuje ključno razbremenilno dejstvo, da obdolženec določenega dne ni bil na kraju storitve očitanega kaznivega dejanja, zato ga ni mogel storiti. Ob tem mora obramba dokazni predlog utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, ki je podana takrat, ko v konkretni zadevi ni podanih nobenih nasprotnih indicev, ki bi kazali na takojšen neuspeh predlaganega dokaza.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 1. 2018 v ponovljenem postopku obsojenega R. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo navedeno kaznivo dejanje določilo kazen eno leto zapora, za drugo navedeno kaznivo dejanje kazen en mesec zapora in za vsako izmed kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe kazen tri mesece zapora, nakar mu je določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter plačilo sodne takse, s stroški postavljenih pooblaščencev za mladoletni oškodovanki L. in E. L. pa je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenilo proračun. Mladoletni oškodovanki L. L. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 6.500,00 evrov in E. L. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v enakem znesku je sodišče na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju zagovornikove pritožbe s sodbo z dne 9. 7. 2018 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo v I./2. delu izreka tako, da je obtožbo za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo in v tem delu stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika na prvi in drugi stopnji sojenja naložilo v breme proračuna. Iz tega razloga je poseglo tudi v odločbo o kazenski sankciji in razveljavilo izrek o kazni, določeni za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe in izrek o enotni določeni kazni tako, da je ob upoštevanju kazni, določene za kaznivo dejanje nasilja v družini, in obeh kazni, določenih za dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe, v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo novo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Pritožbi obdolženčevega zagovornika in okrožne državne tožilke je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vseh treh dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Zagovornik uvodoma uveljavlja kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče iz Srbije P. V., saj bi ta lahko potrdila obsojenčev alibi in njegovo prisotnost v Srbiji na določene dneve, ki spadajo pod obtožbeni očitek kaznivega dejanja nasilja v družini. Prav tako uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj prvostopenjska sodba glede dveh v izreku očitanih dogodkov (dne 26. 11. 2011 in dne 10. 12. 2011) nima razlogov. Storjena je bila tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi uporabe zapisnika Centra za socialno delo Maribor (v nadaljevanju CSD Maribor) z dne 22. 6. 2012, ki predstavlja nedovoljen dokaz. Iz zapisnika smiselno izhaja obsojenčevo priznanje, čeprav je bila zoper njega že vložena kazenskega ovadba in bi mu v vlogi osumljenca morale biti predočene procesne pravice, posledično pa je bila z vsebino zapisnika seznanjena predsednica senata, s čimer je bila okrnjena njena nepristranskost. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je v odgovoru z dne 10. 1. 2019, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta zadovoljivo pojasnili zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič iz Srbije, zato do procesne kršitve ni prišlo, v preostalem delu zahteve pa zagovornik po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik izjave ni podal, obsojenec pa se je pridružil zagovornikovim navedbam iz zahteve za varstvo zakonitosti in predlagal, da se ga oprosti vseh obtožb.

B.

5. Glavnino zagovornikovih navedb predstavlja 1. točka zahteve, v kateri elaborira kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnjenih dokaznih predlogov za zaslišanje prič iz Srbije. Pri tem se uvodoma osredotoči na institut vabljenja vseh treh predlaganih prič iz Srbije D. M., M. K. in P. V. in zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovna pravila (pri čemer ne konkretizira katera), ker je nepravilno vabilo predlagane priče po določbah ZKP namesto Zakona o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju Pogodba). Vrhovno sodišče odgovarja, da je treba v skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP na kršitve, ki se uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, opozoriti že v pritožbi, tega pa zagovornik v konkretnem primeru ni storil. V pritožbi je zagovornik izpodbijal zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče P. V., s čimer je uveljavljal tako razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi kršitev pravice do obrambe, medtem ko postopkovnih kršitev v zvezi z vabljenjem vseh treh predlaganih prič iz Srbije v postopku s pritožbo ni uveljavljal. Ker gre za materialnopravno neizčrpan očitek, ga Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

6. V nadaljevanju zahteve zagovornik utemeljuje kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče P. V., ki bi lahko potrdila obsojenčev alibi, da ga na določene dneve iz obtožbenega očitka (10. 3. 2011, 11. 3. 2011, 1. 3. 2012 in 3. 3. 2012) ni bilo v Sloveniji in zato ni mogel izvršiti kaznivega dejanja na škodo partnerke D. L. pod drugo, tretjo, deveto in deseto alinejo I./1. točke izreka prvostopenjske sodbe. Za obravnavo predstavljenega očitka Vrhovno sodišče uvodoma izpostavlja naslednja procesno relevantna dejstva:

− obsojenec je že v prvotnem postopku dne 10. 3. 2014 podal dokazni predlog (na katerega se je skliceval in pri njem vztrajal tudi v ponovljenem postopku), v katerem je zatrjeval, da je bil dne 10. 3. 2011, 11. 3. 2011, 1. 3. 2012 in 3. 3. 2012 službeno odsoten zaradi predavanj na Pravni fakulteti Univerze Privredna akademija v Novem Sadu, kar je izkazoval s potrdilom Pravne fakultete, opr. št. 48/3-1/14, z dne 6. 3. 2014 in potrdilom Pravne fakultete, opr. št. 48/3-1/14, z dne 6. 3. 2014 (čeprav z isto opravilno številko in datumom izdaje gre za dve vsebinsko različni potrdili). Iz omenjenih dveh potrdil Pravne fakultete izhaja, da je bil obsojenec nosilec in predavatelj predmetov družinsko pravo in arbitražno pravo, ter je predaval dne 10. 3. in 11. 3. leta 2011 ter dne 1. 3. in 3. 3. leta 2012, bival pa v Novem Sadu na naslovu XX v prostorih za gostujoče profesorje med 9. in 11. 3. 2011 in med 29. 2. in 3. 3. 2012. Obsojenec je priložil tudi delovni dovoljenji Republike Srbije za leti 2011 oziroma 2012, ki je veljalo do dne 8. 7. 2013;

− za potrditev alibija in obsojenčevega nahajanja kritične štiri dneve v Novem Sadu je predlagal tudi zaslišanje tehničnega direktorja Univerze Privredna akademija Novi Sad, P. V., stanujočega na naslovu XX, 21000 Novi Sad, Republika Srbija, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo;

− Višje sodišče v Mariboru je ugodilo zagovornikovi pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem je obramba vztrajala pri dokaznem predlogu po zaslišanju priče P. V., sodišče pa je na prvem naroku za glavno obravnavo med drugim ugodilo dokaznemu predlogu obrambe po opravi uradne poizvedbe na Univerzi Privredna akademija v Novem Sadu, ali je bil obsojenec zaposlen oziroma ali je imel veljavno delovno dovoljenje za obdobje od 10. 3. 2011 do 3. 3. 2012, zlasti na navedene štiri kritične dneve;

− rektorat Univerze Privredna akademija Novi Sad je odgovoril, da je obsojenec od leta 2009 dalje občasno bival na Pravni fakulteti ter predaval družinsko in arbitražno pravo, vendar predavatelji na Univerzi ne sklepajo delovnega razmerja in se zanje ne vodi evidenca o njihovem prihodu in odhodu na fakultete, zato nimajo podatkov o datumsko točnem obsojenčevem bivanju v Novem Sadu;

− na naslednjih narokih za glavno obravnavo je obramba vztrajala pri dokaznem predlogu za zaslišanje priče P. V., zato jo je sodišče večkrat vabilo na glavno obravnavo, sprva z roza povratnico, pozneje pa tudi po določbi 12. člena Pogodbe. Omenjena priča je po podatkih spisa vabila na glavno obravnavo nedvomno prejela, kar navsezadnje dokazujejo tudi njeni štirje odgovori, ki jih je naslovila na Okrožno sodišče v Mariboru in v katerih je pojasnjevala, da želi pričati, a se zaradi finančnih razmer in delovnih obveznosti (med drugim tudi polletne službene odsotnosti v ZDA) glavne obravnave v Sloveniji ne more udeležiti, zato je večkrat prosila za zaslišanje pred pristojnimi organi v Republiki Srbiji na podlagi mednarodne pravne pomoči;

− po prejemu navedenih odgovorov predlagane priče P. V. je na naroku za glavno obravnavo dne 2. 10. 2017 obramba vztrajala pri njenem zaslišanju, sodišče pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, njen dokazni predlog zavrnilo.

7. Predstavljena procesna kronologija prikazuje, da se je sodišče osredotočilo le na procesnopravni institut vabljenja predlagane priče P. V. na podlagi mednarodne pravne pomoči, s čimer je hotelo zagotoviti njeno navzočnost ter skladno z načelom neposrednosti in z zaslišanjem na glavni obravnavi pridobiti njeno izpovedbo. Kot utemeljeno graja vložnik zahteve, pa sodišče ni uporabilo instituta zaslišanja priče, ki ga prav tako omogoča Pogodba (podpisana dne 15. 4. 2011 na Brdu pri Kranju in ratificirana z zakonom dne 25. 9. 2015). Na njeni podlagi bi domače sodišče lahko zaprosilo za mednarodno pravno pomoč in preko videokonference oziroma z zaslišanjem preko pristojnega organa – Temeljnega sodišča v Novem Sadu pridobilo izpovedbo predlagane priče.

8. Takšna možnost zaslišanja predlagane priče v okviru mednarodne pravne pomoči se v razmerju do obsojenca kaže kot bistvena, saj je z njenim zaslišanjem obramba hotela dokazovati obsojenčev alibi1, da ga na določene dneve iz obtožbenega očitka in sodbenega izreka, to je dne 10. 3. 2011, 11. 3. 2011, 1. 3. 2012 in 3. 3. 2012, ni bilo doma v Mariboru, ker je predaval in bival v Novem Sadu. To pomeni, da je bila priča P. V. dokaz, predlagan obsojencu v korist, njeno zaslišanje pa je bilo materialnopravno relevantno, saj je obramba s tem dokaznim predlogom hotela potrditi za njo ključno zatrjevano razbremenilno dejstvo, da obsojenec na štiri določene dneve, vključene v I./1. točki izreka prvostopenjske sodbe, sploh ni bil v Sloveniji in zato kaznivega dejanja ni mogel storiti.

9. Z vidika dokaznega položaja obrambe je treba tudi ugotoviti, da je bil predlagan dokaz utemeljen s potrebno stopnjo verjetnosti, saj ni bilo nobenih nasprotnih indicev, ki bi kazali na takojšen neuspeh izvedenega dokaza. Obsojenec je v zagovoru zatrjeval, da se na citirane datume ni nahajal v Sloveniji, kar bi lahko potrdila predlagana priča P. V., zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno, da obstoj alibija, ki je bil verjetno izkazan, preveri v celoti. K temu je treba dodati, da je obramba alibi predhodno že dokazala z listinami, in sicer dvema potrdiloma Pravne fakultete, da je bil na kritične štiri dneve obsojenec na Pravni fakulteti, kjer je predaval, bival pa na naslovu Univerze, za kritično obdobje pa je imel tudi veljavno delovno dovoljenje Republike Srbije. V ponovljenem postopku je dodatno ojačal dokazni položaj obrambe odgovor rektorata Univerze Privredna akademija Novi Sad, ki ga je sodišče po predlogu obrambe pridobilo z uradno poizvedbo. Pri tem sicer ne drži zagovornikova navedba, da je sodišče opravilo uradno poizvedbo pri napačni ustanovi, kajti prav tak je bil dokazni predlog obrambe (podan v pisni obliki dne 10. 3. 2014), pri katerem je izrecno vztrajala na naroku za glavno obravnavo dne 28. 9. 2015, da se torej opravijo poizvedbe na Univerzi Privredna akademija Novi Sad. Na podlagi pridobljenega odgovora rektorata univerze obramba sicer ni neposredno dokazala alibija, saj še vedno ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj točno je obsojenec bival v Novem Sadu, a je univerza hkrati tudi odgovorila, da je od leta 2009 dalje obsojenec predaval na Pravni fakulteti in tam občasno tudi bival. Podatek, ki ga je posredovala univerza, torej ni razjasnil spornega dejstva, ali se je obsojenec nahajal na kraju storitve kaznivega dejanja na določene štiri datume, vendar pa glede na vsebino tudi ni ovrgel obsojenčevega alibija, ampak je kvečjemu povečal njegovo verjetnost zaradi potrditve dejstva, da je obsojenec v kritičnem obdobju občasno predaval in bival v Novem Sadu, za kar je navsezadnje imel tudi delovno dovoljenje.

10. Dokazni položaj obrambe pa se tudi v širšem kontekstu dokaznega postopka ne izkaže za šibkega do te mere, da bi vnaprej zanikali možnost uspeha njenih predlaganih dokazov. Obe nižjestopenjski sodišči sta se namreč pri očitanem kaznivem dejanju nasilja v družini (I./1. točka izreka) oprli predvsem na oškodovankino izpovedbo, njene zapise iz dnevnika in izpovedbe oškodovankinih sorodnikov. Konkretni očitki so glede problematiziranih štirih alinej I./1. točke izreka sodbe (druge, tretje, devete in desete alineje) neposredno temeljili le na oškodovankini izpovedbi in zapisu v njenem dnevniku, v katerem so med drugimi navedeni tudi obravnavani štirje datumi in dogodki. Nobena izmed obremenilnih prič (oškodovankinih sorodnikov) ni izrecno potrdila obsojenčevih nasilnih ravnanj ravno na obravnavane štiri dneve, temveč so izpovedovale na splošno o slabih medosebnih odnosih med obsojencem in oškodovanko ter o posledicah obsojenčevega nasilja, ki so bile vidne na oškodovankinem telesu, nastale pa naj bi v kritičnem obdobju od leta 2010 do leta 2012. Ne gre spregledati niti dotedanji dokazni uspeh obrambe, saj je predhodno že dokazala obsojenčev alibi glede dveh očitkov za dne 20. 9. 2011 in dne 28. 9. 2011, ko naj bi oškodovanko žalil, poniževal in vpričo hčerke S. dvakrat udaril v lice. Civilno društvo E-k., ki ga je podpisal direktor D. M., je namreč poslalo potrdilo, da je obsojenec v obdobju med 19. in 29. 9. 2011 bival v Novem Sadu, kjer je sodeloval na projektu „Drupal Balkan Summit“, ki je potekal dne 8 in 9. 10. 2011 na Univerzi Privredna akademija Novi Sad. Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je zato na naroku za glavno obravnavo dne 2. 10. 2017 modificiralo obtožnico in ta dva očitka izpustilo iz konkretnega dela opisa. Tako je preostale očitke kaznivega dejanja nasilja v družini tožilstvo dokazovalo z izpovedbo oškodovanke, njenim dnevnikom in izpovedbami oškodovankinih sorodnikov, obramba pa obsojenčev alibi z listinskimi dokazi (dve potrdili pravne fakultete o predavanjih in bivanju v Novem Sadu, delovno dovoljenje Republike Srbije in naknadno pridobljen odgovor univerze) in predlaganim zaslišanjem priče P. V., ki bi obsojenčev alibi lahko potrdila. Takšna dokazna situacija ne kaže z gotovostjo na popoln dokazni uspeh tožilstva kot državnega organa, na katerem sloni breme dokazovanja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti za vse zatrjevane očitke v opisu dejanja. Najmanj, kar je obramba v dokaznem postopku izkazala, je to, da ni mogoče vnaprej oceniti njenega dokaznega predloga za zaslišanje priče P. V. kot neuspešnega.

11. V takšni dokazni situaciji je bilo zato sodišče prve stopnje dolžno zaslišati predlagano pričo in s tem preveriti obsojenčev v zagovoru zatrjevan alibi, zato se kot napačni izkažejo razlogi v 20. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Sodišče je med drugim zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče P. V. z utemeljitvijo, da bi lahko obsojenčevo odsotnost v času storitve kaznivega dejanja priča lahko potrdila ali ovrgla tudi z listinskimi dokazi v spisu, česar pa do konca glavne obravnave ni storila. Vrhovno sodišče poudarja, da je dolžnost priče, da se odzove vabilu in, če ni v zakonu določeno drugače, tudi priča (tretji odstavek 234. člena ZKP). Kako bo reproducirala okoliščine o kaznivem dejanju, njegovem storilcu oziroma druge pomembne okoliščine, pa ostaja v njeni prosti domeni in lahko prosto izpoveduje oziroma odgovarja na vprašanja ostalih procesnih udeležencev (seveda v okviru dolžnosti, da govori resnico in ničesar ne zamolči - drugi odstavek 240. člena ZKP), če ima možnost, pa svojo izpovedbo tudi potrdi z listinskimi dokazi, vendar to ni nujno (na primer priča izpoveduje o lastnih zaznavah in za to nima nobenih listinskih dokazov). Stališče sodišča, da je dokazni predlog neutemeljen zato, ker priča na določen način, konkretno z listinskimi dokazi, ni potrdila teze obrambe (alibija), ne da bi bila izčrpana možnost njenega zaslišanja, zato v določeni meri nakazuje na formalno dokazno pravilo, ki v našem kazenskem postopku ni dovoljeno in predstavlja prekomeren poseg v pravico obrambe do zbiranja dokaznega gradiva.

12. Prav tako je v smislu materialnopravne relevantnosti dokaznega predloga nepravilna nadaljnja utemeljitev sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve sodbe, da predlagane priče (torej tudi P. V.) prihajajo iz Srbije in niso bile prisotne pri obravnavanih dogodkih, niti niso bile vpete v družinsko življenje obsojenca in oškodovanke ter njunih otrok, zato njihovo zaslišanje ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Kot pravilno opozarja zagovornik v zahtevi, gre pri zaslišanju predlagane priče P. V. za dokaz o alibiju, torej ne more biti dvoma, da gre za materialnopravno relevanten dokaz, ki je obtožencu v korist in je utemeljen s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje, ki se je pri zavrnitvi dokaznega predloga oprlo na vprašanje, ali so bile predlagane priče prisotne ob obravnavanih družinskih dogodkih, je napačno razlagalo dokazni namen obrambe, ki ni bil v tem, da bi predlagane priče pojasnile družinsko dinamiko in medsebojna razmerja, temveč v tem, da dokažejo odsotnost obsojenca na posamezne dneve, v katerih se mu očita storitev kaznivega dejanja nasilja v družini na škodo svoje zakonske partnerke. Predlagana priča P. V. je zato za obrambo predstavljala izvor spoznavanja pravno relevantnega dejstva, da obsojenec na določene kritične dneve sploh ni bil prisoten doma, temveč v tujini, in zato kaznivega dejanja nasilja v družini ter posledično tudi obeh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe, ki se nanašata na dogodke z dne 10. 3. 2011, 11. 3. 2011 in 3. 3. 2012 (druga, tretja in deseta alinejo I./1. točke izreka sodbe) sploh ni mogel storiti.

13. Zagovornik je v pritožbi uveljavljal kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče P. V., a je višje sodišče pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje, kot ji je podalo v 11. in 12. točki obrazložitve sodbe, pri čemer navedeni točki prvostopenjske sodbe niti ne obrazlagata zavrnitve zaslišanja predlagane priče P. V. Do problematike dokazovanja obsojenčevega alibija in zavrnitve predlaganega dokaza se je višje sodišče posebej opredelilo še v 15. točki obrazložitve sodbe, v kateri pa se je pridružilo oceni prvostopenjskega sodišča (predvsem v 50. in 51. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe), ki je verjelo prepričljivejši izpovedbi oškodovanke, zakaj je bil obsojenec nad njo nasilen tudi na določene dneve, za katere zatrjuje, da sploh ni bil v Mariboru. Tako je tudi višje sodišče zavzelo nepravilno stališče, da izvedba predlaganega dokaza ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.

14. Zagovornik zato utemeljeno očita kršitev pravice do obrambe na podlagi drugega odstavka 371. člena ZKP, saj za dokazovanje obsojenčevega alibija sodišče ni zaslišalo predlagane priče P. V., pa bi glede na prikazano dokazno situacijo to moralo storiti. V preostalem delu 1. točke zahteve v zvezi z očitano zavrnitvijo dokaznega predloga pa zagovornik po vsebini oporeka pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju in skuša predvsem izpodbiti verodostojnost oškodovankine izpovedbe in njenih zapisov v dnevnik. S tem po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve zakonitosti, temveč nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obrazložitev prvostopenjske sodbe nima razlogov glede dveh dogodkov dne 26. 11. 2011 in dne 10. 12. 2011. Ob povzemanju oškodovankine izpovedbe in ostalih dokazov v sodbi sodišča prve stopnje ni najti nobenih razlogov o teh dveh dogodkih, višje sodišče pa je ta očitek pavšalno zavrnilo s trditvijo, da ima sodba o vseh obsojenčevih dejanjih na škodo oškodovanke razloge in zaključilo, da je pritožnik v pritožbi po vsebini grajal le dejansko stanje.

16. Vrhovno sodišče sprejema tudi ta zagovornikov očitek, saj sodba sodišča prve stopnje v zvezi z izpostavljenima dogodkoma dne 26. 11. 2011 in dne 10. 12. 2011 (šesta in sedma alineja I./1. točke izreka sodbe), ki se očitata obsojencu, nima razlogov. Sodišče mora obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, in navesti presojo vsakega dokaza posebej, pri čemer ne zadošča, da sodišče navede, na podlagi katerih dokazov jih je ugotovilo oziroma jih ni ugotovilo, temveč mora navesti konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano.2 Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svoje zaključke o tem, zakaj šteje, da je obsojencu kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil na očitana dva datuma, dokazano. Prvostopenjsko sodišče je pri povzemanju oškodovankine izpovedbe od 30. do 38. točke obrazložitve sodbe izpostavilo vse dogodke, kakor jih očita tudi obtožnica, z izjemo dogodkov dne 26. 11. 2011 in dne 10. 12. 2011. O teh dveh dogodkih, v katerih je obsojenec na oškodovanko vpil, da bo že videla in stopil proti njej, zaradi česar je iz strahu stekla v sobo, kar ga je tako razjezilo, da je razbil vrata sobe (šesta alineja I./1. točke izreka), v avtomobilu pa je vpričo hčerk na oškodovanko kričal, da je gnoj od babe in jo z roko udaril v predel levega ramena, hčerka L.nezako pa je njegovo početje videla (sedma alineja I./1. točke izreka), sodba sodišča prve stopnje ne ponudi niti navedbe dokazov niti njihove presoje v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP, tako da ostaja nejasno, kateri dokazi in na kakšen način obsojenčeva ravnanja sploh dokazujejo. Sodba sodišča prve stopnje tako ne vsebuje obrazložitve odločilnih dejstev, sklepa o rezultatih dokaznega postopka ter ocene sodišča o uspehu dokazovanja glede očitanih dveh dogodkov.3 Dokaznih zaključkov o dogodkih na očitana dva datuma se ne da preizkusiti, zato ostaja nejasno, od kje sodišču prve stopnje zaključek o tem, da sta bila med drugimi tudi ta dva dogodka s strani oškodovanke opisana celovito, specifično in smiselno, in kako ju potrjujejo izpovedbe ostalih prič oziroma dnevniški zapisi. V sodbi sodišča prve stopnje torej ni mogoče najti razlogov o tem, na podlagi katerih dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, prvostopenjsko sodišče šteje za dokazano, da je obsojenec kritična dneva ravnal na očitan način in kateri dokazi to potrjujejo.

17. Opisanih pomanjkljivosti višje sodišče ni odpravilo, ampak je soglašalo z oceno prvostopenjskega sodišča, da ima sodba o vseh dejanjih obsojenca na škodo oškodovanke obširne razloge. Zagovornik v zahtevi pravilno opozarja, da v pritožbi s tem ni izpodbijal ugotovljenega dejanskega stanja, kakor je zmotno zaključilo višje sodišče, temveč je izrecno uveljavljal kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je višje sodišče neutemeljeno zavrnilo. Ker obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje glede očitkov pod šesto in sedmo alinejo I./1. točke izreka sodbe nima razlogov, te kršitve pa tudi ni odpravilo višje sodišče, je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

18. Izmed absolutnih procesnih kršitev zagovornik izpostavlja še kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se v spisu nahaja zapisnik CSD Maribor z dne 22. 6. 2012, ki bi moral biti izločen in se zato sodba nanj ne bi smela opirati. Iz omenjenega zapisnika smiselno izhaja obsojenčevo priznanje očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini, ker pa je bil sestavljen po tem, ko je bila zoper njega že vložena kazenska ovadba, je v razgovoru s socialnim delavcem že imel položaj osumljenca in bi mu zato morale biti predočene njegove procesne pravice. Te procesne kavtele niso bile upoštevane, zato obsojenčeva izjava na CSD Maribor oziroma zapisnik predstavljata nedovoljen dokaz. Ker se je z njegovo vsebino seznanila predsednica senata in ta ni bila izločena iz sojenja, je posledično bila kršena tudi obsojenčeva pravica do nepristranskega sojenja.

19. Očitana kršitev procesnega zakona ni podana, kar je utemeljeno odgovorilo že višje sodišče v 11. točki obrazložitve sodbe. Zagovornik nakazuje na kršitev privilegija zoper samoobtožbo, a pri tem spregleda, da je obsojenec prišel na CSD Maribor prostovoljno po predhodni uskladitvi termina v okviru izvajanja socialnovarstvene storitve prve socialne pomoči po tem, ko mu je bil dne 13. 6. 2012 zaradi nasilnih ravnanj nad svojo partnerko izrečen ukrep prepovedi približevanja oškodovanki. V razgovoru s socialnim delavcem so bile obsojencu predstavljene oblike socialne pomoči nenasilne komunikacije, sam pa je predstavil svojo verzijo dogodka in odnosa z oškodovanko, pri čemer ni pojasnjeval konkretnih očitkov, ki izhajajo iz obtožnice in izreka pravnomočne sodbe. Šlo je torej za obsojenčevo izpovedovanje socialnemu delavcu po svobodni volji, izven okvirjev postopka, ki bi se vodil zaradi razčiščevanja očitanega kaznivega dejanja. Predkazenski postopek je na podlagi oškodovankine prijave z dne 13. 6. 2012 za kaznivo dejanje nasilja v družini tekel ločeno, iz podatkov spisa pa izhaja, da je bil še istega dne v vlogi osumljenca zaslišan tudi obsojenec, ki je bil seznanjen z vsemi pravicami po 148. členu ZKP. Sodišče prve stopnje sodbe niti ni oprlo in gradilo krivdoreka na vsebini obsojenčevega razgovora na CSD Maribor (omenilo ga je le v 3. točki obrazložitve sodbe v okviru trditev obrambe o „okuženosti“ predsednice senata), kar je pravilno ugotovilo tudi višje sodišče. Poleg zapisanega pa je treba upoštevati tudi obsojenčev zagovor, v katerem je sprva na splošni ravni opisoval družinsko dinamiko in medosebne odnose, posebej pa je izpostavil dogodek z dne 13. 6. 2012 in svojega nasilnega ravnanja nad partnerko niti ni zanikal. Povedal je, da je prišlo do prepira med njim in njegovo partnerko zaradi prepisa otrok iz W. na državno osnovno šolo, hčerki sta se v tistem trenutku prestrašili, zato je hotel partnerko utišati tako, da jo je prijel za lase, kar je bil povod za njen klic na policijo. Tako je obsojenec šele na glavni obravnavi podal zagovor glede konkretnega očitka nasilja v družini, kakor ga je očitalo tožilstvo v obtožnici, medtem ko je bil razgovor na CSD Maribor opravljen v okviru socialnovarstvene storitve prve socialne pomoči, kjer obsojenec ni nastopal v vlogi osumljenca, ki bi mu morale biti predočene procesne pravice. Zapisnik CSD Maribor zato ne predstavlja nedovoljenega dokaza, kar posledično pomeni, da tudi ni prišlo do nedovoljene seznanitve predsednice senata z njegovo vsebino in zato njena nepristranskost ni bila okrnjena, s tem pa tudi ne kršena obsojenčeva pravica do nepristranskega sojenja (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP).

20. V zadnji 3. točki zahteve zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakonitosti, temveč nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zahtevi ne sprejema izvedenskega mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo Jožice Barborič in oporeka zaključkom obeh sodišč nižjih stopenj, da sta bila obsojenčevi hčerki L. in E. L. nedvomno travmatizirani zaradi njegovega nasilja nad oškodovanko. Ob tem podaja lasten dokazni zaključek, da sta bili hčerki travmatizirani kvečjemu zato, ker je prišlo med staršema do razkola, medtem ko ni trdnih dokazov, da bi bili hčerki prisotni ob kakršnemkoli obsojenčevem nasilju nad oškodovanko. V zaključku zahteve zagovornik sicer skuša uveljavljati kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP s trditvijo, da ni bilo brez dvoma ugotovljeno, da sta bili hčerki travmatizirani prav zaradi obsojenčevega nasilja nad oškodovanko, vendar s tem ponovno oporeka pravnomočno ugotovljenim dejstvom, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati.

C.

21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče sodbi obeh nižjestopenjskih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). To bo moralo izvesti predlagani dokaz in nato oceniti obsojenčev zagovor v delu, ko zatrjuje, da na določene štiri dneve, za katere se mu očita kaznivo dejanje nasilja v družini na škodo svoje partnerke, ni bil doma zaradi predavanj in bivanja v Novem Sadu. Glede na to, da se očitek dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe iz II. točke izreka prvostopenjske sodbe navezuje tudi na omenjene tri dogodke v okviru očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini, za katere obsojenec zatrjuje alibi (druga, tretja in deseta alineja I./1. točke izreka prvostopenjske sodbe), je Vrhovno sodišče razveljavilo celoten izrek prvostopenjske sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

-------------------------------
1 Alibi po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni dokaz, da obtoženec ob določenem času ni bil na kraju dejanja. Podobno tudi v: Leksikon Pravo, Cankarjeva Založba, Ljubljana (2003): alibi je indic, da je bil domnevi storilec v času storitve kaznivega dejanja na drugem kraju, ne pa na kraju storitve, in zato ni mogel storiti dejanja niti ni bil pri njem kako drugače udeležen.
2 Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2004), stran 764.
3 Oškodovanka je v preiskavi izpovedovala tudi o teh dveh dogodkih (l. št. 98), prav tako so zapisi o tem v njenem dnevniku (priloga C2), a se sodišče ni s konkretnimi razlogi opredelilo, zakaj ju šteje za dokazana, splošna ocena o tem, da je oškodovankina izpovedba prepričljiva, potrjujejo pa jo tudi dnevniški zapisi, pa je nezadostna za konkretna očitka iz izreka sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2.
Datum zadnje spremembe:
30.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MDc3