<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba III Ips 11/2018-3
ECLI:SI:VSRS:2019:III.IPS.11.2018.3

Evidenčna številka:VS00030331
Datum odločbe:17.12.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cpg 291/2016
Datum odločbe II.stopnje:14.09.2017
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Miodrag Đorđević (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mile Dolenc, Franc Seljak
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:razlaga pogodbe - nejasno pogodbeno določilo - jezikovna razlaga - razlagalna pravila - skupni namen pogodbenih strank

Jedro

Drugi odstavek 82. člena OZ določa obvezno razlagalno pravilo, ki se uporablja za razlago spornih določb pogodbe. Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge; kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica kot naročnica in toženka kot izvajalka sta se dogovorili, da bo tožnica naročala oglaševanje v TV programih toženke najmanj v obsegu, opredeljenem z neto vrednostjo oglaševanja. Stranki sta se dogovorili tudi za nadomestilo, ki se je tožnici obračunavalo zaradi dejstva, da je nase prevzela tveganje zagotavljanja obsega oglaševanja. Če je bil dogovorjeni obseg oglaševanja presežen, se je tožnici priznalo večje nadomestilo oziroma popust. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo v višini popusta, ki bi ga morala biti deležna v zvezi z obsegom oglaševanja v letu 2010.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo 1,012.027,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2012 (I.1 točka izreka), medtem ko je v preostalem delu (za zakonske zamudne obresti od17. 1. 2011 do 23. 12. 2012) zahtevek zavrnilo (I.2 točka izreka). V celoti je zavrnilo zahtevek toženke po nasprotni tožbi (da ji je tožnica dolžna plačati716.510,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 in povrniti stroške postopka; II. točka izreka) ter ji naložilo povrnitev 23.479,10 EUR tožničinih stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi(III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka I.1, II. in III. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točke izreka) ter toženki naložilo povrnitev 10.833,60 EUR tožničinih stroškov odgovora na pritožbo z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

4. Tožena stranka je vložila revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej je prvenstveno predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne v celoti; podredno pa z razveljavitvijo sodbe sodišča druge in prve stopnje ter vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Predmet revizije in njenega preizkusa je le zahtevek po tožbi (ne pa tudi po nasprotni tožbi).

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Uporaba ZPP(-E)

6. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 17. 12. 2015, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E.

Relevantno dejansko stanje

7. Iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tožnica kot naročnica in toženka kot izvajalka sta sklenili Pogodbo o oglaševanju v programih TV št. 2 z dne 5. 2. 2004 (v nadaljevanju Pogodbo). V letu 2010, ko je potekalo svetovno prvenstvo v nogometu, sta k Pogodbi sklenili Prilogo št. 1, Aneks z dne 2. 2. 2010, Aneks z dne 26. 3. 2010 in Dogovor z dne 26. 3. 2010.

9. S prilogo št. 1 se je tožnica zavezala, da bo v tem letu v programih RTV zagotovila oglaševanje v skupni neto vrednosti 6,5 mio EUR. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da se v pogodbeni promet šteje tudi promet, ki bo realiziran v obliki oglaševanja v okviru t. i. 'nogometnih paketov' (oglaševanja v okviru Svetovnega prvenstva v nogometu v Južnoafriški republiki). Na promet, ki je bil realiziran preko nogometnih paketov, naj bi toženka tožnici priznala 20 odstotni popust, na ostali promet pa 6 odstotnega.

10. Aneks z dne 2. 2. 2010 je opredeljeval dodatne popuste v primeru preseganja pogodbeno dogovorjenega zneska 6,5 mio EUR. Aneks z dne 26. 3. 2010 (v nadaljevanju Aneks) pa je določal, da bo tožnica zagotovila oglaševanje v vrednosti najmanj 1 mio EUR v okviru nogometnih paketov, vendar naj bi se ta zaveza ne prištevala v letno dogovorjeno obvezo v višini 6,5 mio EUR. Druga točka drugega odstavka Aneksa je določala: „Izvajalec in naročnik se strinjata, da se realizacija po tej prilogi ne prišteva v letno pogodbeno kvoto naročnika po prilogi številka 1, prav tako se naročniku ne priznava popust za garancijo volumna oglaševanja, kot je opredeljen v prilogi št. 1 k pogodbi.“

11. Dogovor z dne 26. 3. 2010 se je nanašala na nagrajevanje v primeru večjega prometa, realiziranega preko nogometnih paketov.

12. Med strankama je bilo med postopkom sporno, ali določba Aneksa (povzeta v 9. točki te obrazložitve) pomeni, da se promet v okviru nogometnih paketov všteva v dogovorjeni promet 6,5 mio EUR, ali pa pomeni, da se ta promet prišteva k dogovorjenemu prometu 6,5 mio EUR in ga tako povečuje. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil skupni namen pogodbenih strank ta, da se ta promet všteva v dogovorjeni promet 6,5 mio EUR (da je torej promet, realiziran preko nogometnih paketov, del tako dogovorjenega prometa).

Odločitev sodišč nižjih stopenj

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je vsaka od strank sporni določbi pripisovala drugačen pomen, v postopku ugotavljalo skupni namen pogodbenih strank. Svojo odločitev je oprlo na pisno pojasnilo A. A., ki je v letu 2010 za toženko podpisal sporni Aneks in ki je pojasnilo v letu 2012 zaradi nejasnosti posredoval Računskemu sodišču; o tem pa je izpovedal tudi zaslišan pred sodiščem. Iz pojasnila in iz zaslišanja izhaja, da je bil dogovor tak, da se tožnici celoten promet v letu 2010 šteje v pogodbeno zavezo 6,5 mio EUR; da pa velja ločen dogovor o obračunu dodatnih popustov na redni promet in na promet, realiziran preko nogometnih paketov. Tudi zakoniti zastopnik tožnice T. K. je izpovedal, da so s spornim Aneksom zasledovali le opredelitev količine prometa v okviru nogometnih paketov; niso pa z njim povečevali realizacije. V podpis aneksa, ki bi povečeval njihovo obveznost realizacije, tožnica niti ne bi privolila. Drugače je sicer izpovedala priča B. B., zaposlena pri toženki, ki ji sodišče ni sledilo, saj je v stik s Pogodbo oziroma njenimi dodatki prišla šele po podpisu le-teh.

14. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila vsebina dogovora med strankama takšna, da je morala tožnica v letu 2010 skladno z dogovori iz naslova oglaševanja, v katerega so se vštevali tudi paketi svetovnega nogometnega prvenstva, doseči promet v višini 6,5 mio EUR; od tega več kot 1 mio EUR iz naslova oglaševanja v okviru nogometnih paketov.

15. Sodišče druge stopnje je sicer zavzelo stališče, da je prvostopenjsko sodišče pri zaključku o spornosti določbe zmotno zavzelo čisti subjektivistični pristop; da pa je določba Aneksa tudi objektivno nejasna. Med strankama je bilo namreč sporno, ali je bilo dogovorjeno, da se promet v zvezi z oglaševanjem v nogometnih paketih všteje v dogovorjeno letno neto vrednost oglaševanja, ali pa, da se k dogovorjeni letni neto vrednosti prišteje. Sporna določba Aneksa je nejasna že zaradi uporabe nezdružljive besedne zveze „prištevati v“. Ker glagol prištevati pomeni povečati količino (povečati vsoto za določen znesek), veže pa se s predlogoma k in h (znesek se prišteje k nečemu), medtem ko glagol všteti nasprotno pomeni upoštevati pri ugotavljanju števila nečesa in se veže s predlogom v (všteje se v nekaj), je zapis, po katerem se realizacija ne prišteva v letno pogodbeno kvoto, že jezikovno gledano nejasen.

16. Vsebine Aneksa ni znalo interpretirati niti novo vodstvo toženke, kar še dodatno potrjuje, da z besedno razlago ni mogoče ugotoviti le enega besedilnega pomena tega dogovora. Zato je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ko je pri razlagi vsebine dogovora iskalo skupni namen pogodbenih strank, tako kot mu to nalaga drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

17. Toženka med postopkom na prvi stopnji ni nasprotovala tožbeni trditvi, da bi morala toženka (morebiti dosežen) poseben dodatni popust na volumen oglaševanja poračunati in ga vrniti tožnici do konca leta 2010. Tega, da bi bila dolžna v takem primeru kvečjemu izdati dobropis, toženka ni trdila. Prav tako v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala tožbenim trditvam o višini zahtevka, ki vključuje davek na dodano vrednost.

Revizijske navedbe

18. Revidentka zatrjuje, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 82. člena OZ, saj naj bi bila v konkretnem primeru določba Aneksa popolnoma jasna in zato ni potrebovala razlage. Revidentka se v zvezi s pomenom določbe sklicuje na sistematično in logično razlago. Opira se na vsebino Priloge št. 1, ki je bila sklenjena pred Aneksom in v kateri je bilo dogovorjeno, da se v pogodbeni promet šteje tudi promet, ki bo realiziran preko nogometnih paketov. Logično naj bi bilo, da je bila z Aneksom kasneje situacija urejena drugače (in da se torej ta promet ne šteje v pogodbeni promet), saj sicer ureditev z Aneksom sploh ne bi bila potrebna.

19. Revidentka kot materialnopravno zmotno izpodbija tudi odločitev sodišča, ki je toženki naložilo plačilo vtoževanega zneska, kljub temu da je bila med strankama dogovorjena izdaja dobropisa. Sodišču druge stopnje še očita, da naj bi zagrešilo procesno kršitev s tem, ko je zavzelo stališče, da je toženkin očitek, da sodišče prisojenega zneska ne bi smelo povečati za davek na dodano vrednost, pritožbena novota. Po prepričanju revidentke takšna trditev pomeni le uveljavljanje dodatnega pravnega vidika.

Razlogi za zavrnitev revizije

20. Bistvo revizijskih očitkov je mogoče strniti v očitek, da sta sodišči nižjih stopenj s tem, ko sta ugotavljali skupen namen pogodbenih strank glede pomena določbe Aneksa, zmotno uporabili določbi prvega in drugega odstavka 82. člena OZ.

21. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ).

22. Prvi odstavek 82. člena kot primarno razlagalno pravilo določa jezikovno oziroma besedno razlago določil pogodbe. Jezikovna razlaga je prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila in hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki z razlago ne sme biti prestopljena.

23. Drugi odstavek 82. člena OZ pa določa obvezno razlagalno pravilo, ki se uporablja za razlago spornih določb pogodbe. Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge; kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag.

24. Sodišče druge stopnje je zaradi pomenske nejasnosti besedne zveze „prištevati v“ zavzelo stališče, da je pogodbeno določilo objektivno sporno, saj takšna besedna zveza dopušča dve različni interpretaciji. Svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo s prikazom razlike med glagoloma prišteti in všteti (15. točka te obrazložitve). Posledično je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je bilo treba zaradi več možnih pomenov sporne določbe, ki jih je dopuščala jezikovna razlaga, na podlagi obveznega razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ iskati skupni namen pogodbenih strank. Ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank pomeni ugotavljanje volje pogodbenih strank. To pa spada v okvir ugotavljanja pravno relevantnih dejstev.2 Na takšne dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj pa je revizijsko sodišče vezano.

25. Revidentka s svojimi revizijskimi navedbami o jasnosti pomena določbe Aneksa, ki jo prikazuje skozi prizmo določb predhodno sklenjene Priloge št. 1 ter ureditve različnega načina nagrajevanja za redno oglaševanje in oglaševanje v nogometnem paketu, pravzaprav pritrjuje spornosti določila in potrebi po njegovi razlagi. Revidentkino prizadevanje za interpretacijo določila prvenstveno na podlagi logične in sistematične razlage pa ignorira določbo 82. člena OZ, ki (poleg 83. in 84. člena OZ) določa obvezna razlagalna pravila, ki jih je sodišče druge stopnje po obrazloženem pravilno uporabilo.

26. Revizijski očitek o tem, da bi bila tožnica upravičena kvečjemu do izdaje dobropisa, ne pa do plačila, je neutemeljen že iz razloga, ker toženka tega ni pravočasno uveljavljala in substancirala pred sodiščem prve stopnje, na kar jo je ustrezno opozorilo že sodišče druge stopnje. Sicer pa je dobropis le knjigovodska listina, ki zmanjšuje postavke prejetega računa oziroma obveznosti dolžnika, pri čemer je takšno zmanjšanje obveznosti, če postane sporno, treba dokaz(ov)ati.

27. Neutemeljen je tudi očitek glede prisojenega davka na dodano vrednost. Tudi če gre le za strankino pravno naziranje, kot to skuša prikazati v reviziji, je v njeni trditveni podlagi umanjkala dejanska trditev, ki bi nudila podlago za zaključek, da tožnica do tega ni upravičena.

28. Po obrazloženem se je pokazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in jo je zato Vrhovno sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

29. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

-------------------------------
1 Tako tudi sodba VS RS III Ips 40/2019 z dne 22. 10. 2019.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82, 82/1, 82/2
Datum zadnje spremembe:
29.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MDcx