<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba X Ips 9/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:X.IPS.9.2018

Evidenčna številka:VS00029545
Datum odločbe:04.12.2019
Opravilna številka II.stopnje:UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) Sodba II U 420/2017
Datum odločbe II.stopnje:22.11.2017
Senat:Peter Golob (preds.), dr. Erik Kerševan (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
Področje:RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
Institut:član nadzornega sveta - prepoved opravljanja funkcije - nadzor Banke Slovenije - nedoločen pravni pojem - upravno pravo - razlaga nedoločnega pravnega pojma - obseg sodne kontrole - omejeno sodno varstvo - konflikt interesov - profesionalna oseba - dopuščena revizija

Jedro

Uprava je prva pristojna za vsebinsko opredelitev nedoločenega pravnega pojma pri odločanju o določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (2. člen ZUP). Sodišče v upravnem sporu – drugače kot prvostopenjsko sodišče v pravdi – ni tisto, ki bi vsebino nedoločenega pravnega pojma samostojno (de novo) opredeljevalo. Njegova primarna funkcija je v nadzoru nad tem, ali ga je vsebinsko pravilno napolnil pristojni organ uprave v okviru in skladno z namenom, ki ga je upravi določil zakonodajalec. Navedeno je odraz načela delitve oblasti (3. člen Ustave).

Na pomembno pravno vprašanje je treba v okoliščinah obravnavane zadeve treba odgovoriti tako, da se prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena ZBan-2 lahko izreče zgolj na podlagi okoliščine, da se član nadzornega sveta ni izločil in zapustil prostora pri glasovanju o sklepu, s katerim je nadzorni svet potrdil, da se je seznanil z dejstvi, ki izvirajo tudi iz sfere tega člana nadzornega sveta.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča in tožena stranka sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Banke Slovenije, št. PBH-24.50-009/17-002 z dne 1. 8. 2017, o prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta. Banka Slovenije je tožniku prepovedala opravljanje navedene funkcije na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2), ker je ugotovila, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2, ker kot "član nadzornega sveta nima lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter njegovo ravnanje zbuja dvom o njegovi zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov, saj ni ravnal v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov, ker se, ko je to bilo potrebno, ni ustrezno opredelil do nastanka okoliščin nasprotja interesov, do katerega je prišlo na 5. redni seji nadzornega sveta banke dne 13. 12. 2016 pri obravnavi K., z. o. o. in družbe Z., d. o. o., v katerih je direktor."

2. Navedenemu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi svoje sodbe poudarilo, da je obveznost preprečevanja konfliktov interesov za delovanje člana nadzornega sveta bistvenega pomena, saj jo zakon izrecno izpostavlja ob zahtevi po profesionalni skrbnosti in delovanju z najvišjimi etičnimi standardi. Gre torej za ravnanje v delovanju članu nadzornega sveta, ki odločilno vpliva na presojo ali ima član nadzornega sveta ugled in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke. Navedeno ravnanje se na ravni banke presoja z vidika ogroženosti (dejanske ali potencialne) interesov banke zaradi interesa (dejanskega ali potencialnega) člana upravljalnega organa, kar vpliva ali bi lahko vplivalo na nepristransko in objektivno izvajanje nalog tega člana v razmerju do interesov banke. Za ugotovitev obstoja nasprotja interesov tako zadošča že možnost, da takšne okoliščine lahko obstajajo in se ne zahteva, da je do vpliva na izvajanje nalog tudi prišlo, niti da je zaradi tega nastala škoda. V 2. točki prvega odstavka 53. člena ZBan-2 je, ob upoštevanju pomena storitev, ki jih opravlja banka, in s tem povezan nadzor nad upravljanjem s tveganji, predpisan standard, katerega mora izpolnjevati član nadzornega sveta, ki se nanaša na osebnostne lastnosti. Tako je član nadzornega sveta lahko le oseba, ki ima ugled in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter njeno ravnanje ne vzbuja dvoma o njeni zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov. Za izrek prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta torej zadošča že dvom, da takšnih lastnosti nima. V konkretnem primeru pa je izkazano tožnikovo konkretno dejanje z njegovo neizločitvijo pri glasovanju pri 5. točki dnevnega reda 5. seje nadzornega sveta dne 13. 12. 2016, prav tako njegova druga ravnanja (zatrjevanje, da sploh ni šlo za situacijo nasprotja interesov hkrati pa sklicevanje na nenamerno ravnanje pri opustitvi izločitve, čeprav je bil na to pred sejo izrecno opozorjen, da pri izločitvi ni nikoli zapustil prostora, kjer je potekala seja, kar je tudi sicer bila praksa dela nadzornega sveta, da zaradi neizločitve ni nastala nobena škoda in da ta tudi potencialno ne bi mogla nastati, da ga predsednik nadzornega sveta ni opozoril na izločitev, s čimer je tudi on prispeval k dogodku) tudi po presoji sodišča prve stopnje potrjujejo oceno tožene stranke, da tožnik nima lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke, ker njegovo ravnanje vzbuja dvom o njegovi zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov. Navedena ugotovitev pa po ZBan-2 že zadošča za prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 1/2018-4 z dne 28. 2. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja: Ali se prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke lahko izreče zgolj na podlagi okoliščine, da se član nadzornega sveta ni izločil in zapustil prostora pri glasovanju o sklepu, s katerim je nadzorni svet potrdil, da se je seznanil z dejstvi, ki izvirajo tudi iz sfere tega člana nadzornega sveta?

4. Zoper navedeno sodbo je revident na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt tožene stranke oziroma podredno, da se zadeva vrne v ponoven postopek pred toženo stranko v obeh primerih pa, da se toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

5. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in v njej nasprotuje vsem navedbam revidenta ter predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno, revidentu pa naloži plačilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskega stanja zadeve, na katerega je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano, izhaja, da je bil revident dne 21. 3. 2016 imenovan za člana nadzornega sveta D., d. d. (v nadaljevanju D.) ter da je od 5. 5. 2005 direktor K., z. o. o. in od 24. 12. 2005 direktor družbe Z., d. o. o. Na 5. redni seji nadzornega sveta D. dne 13. 12. 2016 je bilo pod 5. točko dnevnega reda obravnavano poročilo "Seznanitev z aktivnostmi banke v zvezi z izbranimi prezadolženimi perspektivnimi podjetji, katerih izpostavljenost banke presega 500.000,00 EUR". V okviru poročila sta bili posebej obravnavni navedeni družbi, katerih direktor je revident. Revident se pri glasovanju o tem ni izločil niti ni zapustil prostora v času trajanja razprave in glasovanja o tej točki. Revident je bil isti dan na 3. seji revizijske komisije, ki je potekala pred sejo nadzornega sveta, tako s strani članice revizijske komisije kot s strani pooblaščene osebe tožene stranke posebej opozorjen na obstoj nasprotja interesov pri obravnavi poročila na 5. seji nadzornega sveta in na ustrezen način ravnanja v tovrstni situaciji. Revident kot predsednik revizijske komisije o slednjem ni poročal nadzornemu svetu.

8. Na podlagi navedenega dejanskega stanja je tožena stranka ugotovila, da je revident s tem, ko se ni izločil in ni zapustil prostora pri glasovanju kršil 60. člena Sklepa o notranjem upravljanju, 12. ter 25. člen Poslovnika o delu nadzornega sveta ter šesti odstavek 12. poglavja EBA smernic. S tem, da je revident kot predsednik revizijske komisije opustil dolžnost poročanja o opozorilu oziroma zahtevi članice revizijske komisije pa je toženka ocenila kot kršitev 33. člena Poslovnika o delu nadzornega sveta.

9. V okviru vprašanja, zaradi katerega je bila dopuščena revizija, se revizijske navedbe osredotočajo in omejujejo na vprašanje razlage 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2, v zvezi s katerim je bila ob navedenem dejanskem stanju revidentu izrečena prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena ZBan-2.1 V skladu s prvim odstavkom 53. člena je za člana nadzornega sveta lahko imenovana oseba, ki med drugim izpolnjuje tudi pogoj iz 2. točke, ki določa, da ima ugled in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter njeno ravnanje ne vzbuja dvoma o njeni zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo z najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov.2 Zato je tudi Vrhovno sodišče svojo presojo opravilo v okviru navedenih revizijskih navedb, ne da bi se opredeljevalo do drugih upoštevnih vprašanj glede pravnih podlag za prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke.

10. Vprašanje razlage, kdaj določena oseba ne izpolnjuje več pogoja iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2 je povezano z vprašanje razlage več nedoločenih pravnih pojmov.

11. Nedoločeni pravni pojmi3 so na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma (npr. javna varnost). To upravnim organom omogoča, da tak pojem zapolnijo z vsebino, ki najustrezneje konkretizira zakonske določbe skladno z namenom zakona in v njem opredeljenim javnim interesom.4 S tem zakonodajalec določi upravi okvir njej prepuščene presoje, kako naj se norma materialnega prava razume in udejanja v praksi. Navedeno tudi ne nasprotuje zahtevam Ustave po jasnosti in pomenski določljivosti predpisov (2. člen), dokler določen pojem v okviru pravne norme ne postane povsem odtegnjen pravni razlagi z ustaljenimi metodami razlage prava.5

12. Navedeno polje lastne presoje uprave pa ne pomeni, da ni mogoče izvrševati sodnega nadzora nad zapolnjevanjem nedoločenih pravnih pojmov. Tako presojo je treba zagotoviti zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave), saj gre za vprašanje pravilne razlage materialnega, pa tudi procesnega prava, ki je nedvomno stvar sodne presoje sodišč v upravnem sporu. Vprašanje, ki se v zvezi s tem zastavlja, pa je, ali je sodni nadzor v upravnem sporu glede razlage nedoločenih pravnih pojmov s strani uprave vsebinsko omejen.6 Taka omejitev iz zakona izrecno ne izhaja, drugače kot to velja za sodni nadzor nad prostim preudarkom pri odločanju uprave (drugi odstavek 27. člena ZUS-1).7 Vendar pa je treba pri odgovoru na to vprašanje izhajati tudi iz značilnosti funkcije uprave, ki kot prva skrbi za uresničevanje javnega interesa skladno z zakonom, pri čemer je zakonska določitev nedoločenih pravnih pojmov namenjena prav zagotavljanju učinkovitega izvrševanja te, upravne funkcije. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage takega nedoločenega pravnega pojma.

13. Uprava je tako prva pristojna za vsebinsko opredelitev nedoločenega pravnega pojma pri odločanju o določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (2. člen ZUP). Sodišče v upravnem sporu – drugače kot prvostopenjsko sodišče v pravdi – ni tisto, ki bi vsebino nedoločenega pravnega pojma samostojno (de novo) opredeljevalo. Njegova primarna funkcija je v nadzoru nad tem, ali ga je vsebinsko pravilno napolnil pristojni organ uprave v okviru in skladno z namenom, ki ga je upravi določil zakonodajalec. Navedeno je odraz načela delitve oblasti (3. člen Ustave).

14. Če sodišče v upravnem sporu ugotovi, da je zakonodajalec določen pojem pustil vsebinsko odprt zato, da prepusti njegovo vsebinsko opredelitev upravi, torej da gre za nedoločen pravni pojem upravnega prava,8 lahko sodišče v razlago uprave poseže le, če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava temu pojmu take vsebine ni mogoče dati.9 Pri tem pa se lahko sicer pojavijo tudi primeri nedoločenih pravnih pojmov, ki se po svoji pravni naravi dodatno izmikajo sodnemu opredeljevanju (npr. razlage s strani specializiranih strokovnih kolegijskih teles, vrednostne presoje določenih politik10), kar je treba ugotoviti v vsakem konkretnem primeru. Enako velja glede pravne subsumpcije ugotovljenih dejstev pod tako ugotovljeni zakonski dejanski stan, saj je pravna kvalifikacija upoštevnih dejstev neločljivo povezana z izvrševanjem pooblastila, ki ga je prek nedoločenega pravnega pojma upravi podelil zakonodajalec. V takem primeru je le v primeru kršitve pravil razumnega in logičnega sklepanja sodišče pooblaščeno, da v pravilnost navedene subsumpcije poseže.11

15. Vse navedeno je odločilno tudi v tem primeru, ko je zakonodajalec določil pristojnost tožene stranke, da navedene nedoločene pravne pojme iz ZBan-2 zapolni z ustrezno vsebino. To izhaja tako iz namena zakonodajalca kot tudi iz posebnega položaja tožene stranke (Banke Slovenije), ki je tudi v svoji samostojnosti ustavno varovana (152. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava).12 Da toženka pri odločanju o prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta samostojno in neodvisno izvršuje upravno funkcijo v okviru zakonsko določene pristojnosti, v navedeni zadevi ni sporno.

16. Pri obravnavi spora bi se Vrhovnemu sodišču lahko zastavilo vprašanje, ali bi tožena stranka morala dejanje revidenta obravnavati kot kršitev njegovih dolžnosti kot člana nadzornega sveta iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZBan-213 ter jih ovrednotiti upoštevaje merila iz 3. točke prvega odstavka ter drugega odstavka 273. člena ZBan-2.14 Vendar v reviziji revident ne podaja pravnih argumentov v navedeni smeri, temveč izpodbija zgolj presojo tožene stranke, ki je utemeljena na zgoraj navedenem razlogu neizpolnjevanja pogojev za imenovanje člana nadzornega sveta banke (3. točka prvega odstavka 53. člena ZBan-2). Ob odsotnosti ustrezne trditvene podlage in s tem povezane pravne argumentacije pa Vrhovno sodišče ostaja v okviru revizijske presoje pravilne razlage in uporabe slednje pravne norme, ki jo je tudi tožena stranka uporabila za sprejetje izpodbijanega upravnega akta.

17. V zvezi z razlago nedoločenih pravnih pojmov, ki jih je v zvezi z uporabo 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2 zavzela tožena stranka in potrdilo sodišče prve stopnje, pa Vrhovno sodišče ne vidi nerazumnosti oziroma razlage, ki bi je ustaljene metode prava ne dopuščale. Stališče, da lahko opustitev člana nadzornega sveta banke predlagati svojo izločitev v primerih, ko bi ta morala biti podana zaradi preprečevanja nasprotja interesov, vzbudi dvom v zmožnost tega člana za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov in da tak član torej nima lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke, je povsem skladno tako z jezikovno kot teleološko razlago navedene zakonske norme. Tožena stranka je torej navedeno pravno normo zapolnila v okviru polja lastne presoje, ki ji ga je s ciljem učinkovitega izvrševanja njene funkcije podal zakonodajalec.

18. Enako velja tudi za subsumpcijo, torej uporabo te pravne podlage v konkretnem primeru, ki ji ni mogoče očitati nerazumnosti ali nelogičnosti. Revident je po ugotovljenem dejanskem stanju vedel, da bosta na navedeni seji nadzornega sveta D. obravnavani pravni osebi (oziroma vprašanje vračanja posojila banki s strani teh pravnih oseb, pri katerih je izpostavljenost banke presegala 500.000 EUR), ki jih je v tem času vodil in bi moral zaradi konflikta interesov predlagati svojo izločitev in nadzorni svet s temi razlogi seznaniti. Na navedeno je bil pred sejo nadzornega sveta D. v okviru seje revizijske komisije celo izrecno opozorjen. Vendar pa revident svoje izločitve ni predlagal, niti ni obvestil nadzornega sveta o obstoju konflikta interesov, pa tudi ni zapustil prostora v času razprave in glasovanja o sklepu, ki se je nanašal tudi na navedeni pravni osebi in je s tem kršil tudi interne akte D. Mogoče je sicer pritrditi revidentu, da je pri subsumpciji treba upoštevati tudi okoliščine ravnanja, ki se članu nadzornega sveta (revidentu) v konkretnem primeru očitajo, vendar pa jih je tožena stranka pri svoji presoji upoštevala, v svoji presoji pa ji je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje. Tako je v izpodbijanem upravnem aktu tožene stranke zelo jasno poudarjeno, da je ob že navedenih okoliščinah kršitve pomembno tudi, da revident svoje navedene obveznosti vseeno ni prepoznal, prav tako pa je k dvomu o potrebni profesionalni skrbnosti prispeval še s trditvami o svoji nenamerni pozabljivosti kljub predhodno podanemu opozorilu na možnost konflikta interesov in da je tudi kasneje, ko mu je bila kršitev predstavljena, zmanjševal njen pomen. Presoja tožene stranke, po kateri ni bilo odločilno dejstvo, da je šlo zgolj za ugotovitveni (seznanitveni) sklep in da iz tega (po zatrjevanju tožnika) niso nastale škodljive posledice, ostaja v okviru dopustne lastne presoje tožene stranke v okviru uporabe navedenih nedoločenih pravnih pojmov. Pri tem pa ni zanemarljiv poudarek tožene stranke v odgovoru na revizijo, da člani nadzornega sveta banke pri razpravi in odločanju niso vezani na predloge obravnavanih sklepov in lahko le-te na sami seji spremenijo oziroma dopolnijo, zato pa je že sama prisotnost revidenta na obravnavi 5. točke 5. redne seje nadzornega sveta D. lahko vplivala na potek in vsebino razprave kot tudi na končne predloge sklepov in glasovanje. Zato ni nerazumen in nelogičen sklep tožene stranke, ki ga je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da tako ravnanje v delu prepoznavanja nasprotja interesov ne more biti lastnost odgovorne profesionalne osebe v kateremkoli poklicu, kaj šele pri opravljanju funkcije člana nadzornega sveta banke (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

19. Zato je na pomembno pravno vprašanje treba v okoliščinah obravnavane zadeve treba odgovoriti tako, da se prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena ZBan-2 lahko izreče zgolj na podlagi okoliščine, da se član nadzornega sveta ni izločil in zapustil prostora pri glasovanju o sklepu, s katerim je nadzorni svet potrdil, da se je seznanil z dejstvi, ki izvirajo tudi iz sfere tega člana nadzornega sveta.

20. Ker je izpodbijana sodba v okviru opravljene revizijske presoje pravilna in zakonita, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

21. Revident z revizijo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

22. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo zahtevala povrnitev stroškov postopka, ki pa jih ni določno navedla, kot to zahteva drugi odstavek 163. člena ZPP, z izjemo navedbe "sodne takse". Sodnih taks se za odgovor na revizijo ne plača (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah). Odločitev glede njenega stroškovnega zahtevka tako temelji na drugem odstavku 163. člena in na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Glasovanje

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
1 Ta določa, da Banka Slovenije članu nadzornega sveta banke z odločbo prepove opravljanje funkcije, če član ob imenovanju ali po nastopu funkcije ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje iz prvega odstavka 53. člena tega zakona.
2 Da mora član nadzornega sveta banke ob ostalih dolžnostih ravnanja ves čas opravljanja funkcije izpolnjevati pogoje za imenovanje iz 53. člena tega zakona določa tudi 55. člen ZBan-2.
3 V tujih pravnih ureditvah so nedoločeni pravni pojmi (unbestimmte Rechtsbegriffe) prav tako poznani kot poseben institut upravnega prava, tako npr. K. Rennert: VWGO Kommentar, Art. 114, C. H. Beck, München, 2014, str. 856 in nasl.
4 Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-263/95 z dne 18. 3. 1999, 15. točka obrazložitve.
5 O tem Vrhodno sodišče že v sodbi X Ips 182/2017 z dne 9. 10. 2019 ter sklepu I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019.
6 Omejitev sodne presoje zaradi zakonske uporabe nedoločenih pravnih pojmov bi lahko pomenila poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, vendar je to vprašanje morebitne protiustavnosti takega zakona, ki pa se v obravnavani zadevi glede ZBan-2 ni postavilo.
7 Tudi teorija in sodna praksa v drugih evropskih državah na to ne da enoznačnega odgovora, glej npr. Rennert, citirano delo, K. Schönenbroicher: Art. 40, Beurteilingsspeielräume aufgrund Beurteilungsermächtigungen, v: Mann, Sennekamp, Üchtritz: Verwaltungsverfahrengesetz, Kommentar, 2. Auflage, München, C. H. Beck, 2019.
8 Vsak pravni pojem je sicer po svoji naravi vedno predmet razlage, glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 96/2016 z dne 3. 1. 2017, 30. točka obrazložitve. O tem tudi M. Pavčnik: Teorija prava, GV Založba, Ljubljana, 2016, str. 107-108.
9 O tem, da nedoločenih pravnih pojmov ni mogoče vselej enopomensko interpretirati tudi Ustavno sodišče že npr. v odločbi št. Up-84/94 z dne 11. 7. 1996, 16. točka obrazložitve.
10 O tem F. Ossenbuehl v H. Erichsen, D. Ehlers: Allgemeines Verwaltungsrecht, De Gruyter Recht, Berlin, 2002, str. 218 in nasl.
11 V strokovni literaturi se v povezavi s sodno prakso drugih evropskih držav opozarja na primere, ko je poseg sodne presoje v presojo uprave privedel do težkih posledic. Upravno sodišče je v Frankfurtu tako v nasprotju s predhodno oceno upravnih organov in drugačno presojo, ali je podana "nevarnost resnih nemirov", dovolilo demonstracije, ki so v centru mesta kasneje privedle do milijonske škode. Glej prav tam, str. 218.
12 Ta določa: "Slovenija ima centralno banko. V svojem delovanju je ta banka samostojna in odgovarja neposredno državnemu zboru. Centralna banka se ustanovi z zakonom. Guvernerja centralne banke imenuje državni zbor." O tem tudi npr. Sklep Vrhovnega sodišča I Up 27/2017 z dne 18. 10. 2017. Glede pomena nadzora Banke Slovenije nad bančnim sistemom glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča G 37/2010 z dne 17. 12. 2012 (44. točka obraložitve in nasl.).
13 Ta določa, da mora član nadzornega sveta banke ves čas opravljanja funkcije ravnati v skladu najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov.
14 Po 3. točki prvega odstavka 273. člena ZBan-2 Banka Slovenije članu nadzornega sveta banke z odločbo prepove opravljanje funkcije, če član huje krši dolžnosti člana nadzornega sveta banke iz 55. člena tega zakona. Po drugem odstavku tega člena pa ima kršitev dolžnosti člana nadzornega sveta banke iz 55. člena tega zakona ima značilnost hujše kršitve, če :1. so zaradi ravnanja člana nadzornega sveta v banki podane okoliščine iz drugega odstavka 250. člena tega zakona ali kršitve iz prvega odstavka 373. člena tega zakona; 2. član nadzornega sveta banke ponovno krši dolžnosti iz 55. člena z ravnanji enakih ali podobnih značilnosti; ali 3. član nadzornega sveta banke ne odpravi kršitev v skladu z odredbo iz 270. člena tega zakona.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o bančništvu (2015) - ZBan-2 - člen 53, 53/1-2, 53/1-3, 55, 273, 273/1-1
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 27, 27/2
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 2
Datum zadnje spremembe:
21.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0OTAw