<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba III Ips 25/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:III.IPS.25.2019

Evidenčna številka:VS00029692
Datum odločbe:22.10.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cpg 603/2017
Datum odločbe II.stopnje:05.09.2018
Senat:dr. Mile Dolenc (preds.), Vladimir Balažic (poroč.), dr. Miodrag Đorđević, Franc Seljak, mag. Rudi Štravs
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:odložni pogoj - izpolnitev odložnega pogoja - nejasno pogodbeno določilo - razlaga nejasnih pogodbenih določil - skupni namen pogodbenih strank - pogodbena kazen

Jedro

Nejasna pogodbena določila je treba v skladu s 83. členom OZ razlagati v korist tiste pogodbene stranke, ki pogodbe ni pripravila, le v primeru, če zakonsko določena primarna razlagalna pravila iz 82. člena OZ ali (in) razlage na podlagi metod pravne argumentacije ne omogočajo enopomenske interpretacije.

Razumna je razlaga 1. člena Pogodbe, da toženki niso bile neznane (in zato izgubljene) tiste terjatve, ki jih je sama z lastno udeležbo pridobila v sodnih postopkih.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 4.081,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v delu, relevantnem za presojo revizije) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je podan temelj za plačilo pogodbene kazni po pogodbi o poslovnem sodelovanju v višini 364.157,10 EUR in da je tožena stranka dolžna tožeči plačati glavnico v znesku 364.157,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2011 do plačila (II.1. točka izreka sodbe). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 74002/2014 z dne 3. 6. 2014 je razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (II.2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe povrne njene pravdne stroške v znesku 5.151,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti pritožbene stroške tožene stranke v višini 3.269,69 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da „revizijskemu zahtevku ugodi ter odločitev prvostopnega in posledično odločitev pritožbenega sodišča spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovnimi posledicami za toženo stranko“. Podredno predlaga, da Vrhovno sodišče „revizijskemu zahtevku ugodi ter sodbo druge stopnje in sodbo prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločitev Višjemu sodišču v Ljubljani“.

4. Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 23. 2. 2017, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah ZPP, ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- Pravna prednica tožeče stranke, C., d. o. o. (kot svetovalec) in odvetnica A. A., sta s toženo stranko pred notarjem B. B. dne 4. 5. 2011 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju Pogodba).

- V Pogodbi so pogodbene stranke med drugim v 1. členu navedle, da naj bi imela naročnica, tožena stranka, terjatve, ki ji niso znane ter jih zato nima bilančno zavedenih, niti jih nima zunaj bilančno poknjiženih, v ocenjeni višini 700.000,00 EUR ter so zanjo dejansko izgubljene terjatve (v nadaljevanju terjatev); da so svetovalcu znane terjatve in je pripravljen naročnici nuditi znanje in svetovanje ter zastopanje pri njihovi izterjavi. V 6. členu Pogodbe so določile, da je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in sicer stopi v veljavo, ko svetovalec in odvetnica razkrijeta naročnici terjatev, v 9. členu Pogodbe pa, da je v primeru, če naročnica enostransko odstopi od te pogodbe ali odvetnici odpove pooblastilo za zastopanje v postopkih izterjave, dolžna v roku 5 dni po odstopu od pogodbe na fiduciarni račun odvetnice plačati pogodbeno kazen v pavšalni višini 20 % vrednosti celotne terjatve.

- Pogodbo je pripravila pravna prednica tožnice oziroma odvetnica A.

- Pravna prednica tožeče stranke je toženo stranko seznanila s terjatvijo, za katero se je izkazalo, da gre za terjatev po treh pravnomočnih odločbah Okrajnega sodišča na Ptuju, na podlagi katerih je tožena stranka oziroma njena pravna prednica D., d. d. upravičena do izplačila odškodnine po Zakonu o denacionalizaciji od nasprotne udeleženke Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD). Tožena stranka je odgovorila pravni prednici tožeče stranke in odvetnici A. A., da te terjatve njej niso bile neznane, saj je sama vodila postopke denacionalizacije. Prav tako je takoj odpovedala pooblastilo odvetnici in ji ga prepovedala uporabiti za namen izterjatve po pravnomočnih nepravdnih odločbah.

8. V revizijskem postopku je sporno, ali je pravilno stališče sodišč nižjih stopenj, da Pogodba o poslovnem sodelovanju ni stopila v veljavo, ker odložni pogoj (kot ga določa 6. člen Pogodbe) ni nastopil, saj C., d. o. o. in odvetnica A. toženki nista razkrila njej neznane terjatve (kot jo opredeljuje 1. člen Pogodbe). Sodišči sta presodili, da toženki ne morejo biti neznane tiste terjatve, ki jih je sama z lastno udeležbo pridobila v sodnih postopkih.

9. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), te prepovedi pa ni mogoče obiti niti z (navideznim) konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato revizijskih trditev, ki pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja (npr. katera od strank je pripravila pogodbo), Vrhovno sodišče ni presojalo. Prav tako tožnica na 3. do 8. strani revizije obširno navaja, kaj je napisala v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožbi, pripravljalni vlogi in spremembi tožbe) ter kakšne kršitve določb postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje v zvezi s temi trditvami. Vendar pa se revizija pri Vrhovnem sodišču po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zato Vrhovno sodišče teh očitkov ni presojalo.

10. Tožnica v reviziji navaja, da bi morali sodišči nižjih stopenj sporno pogodbeno določilo 1. člena Pogodbe razlagati s pomočjo (primarno) 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)1 in ugotavljati skupni namen strank in (šele nato) s pomočjo 83. člena OZ2, ki daje prednost razlagi stranke, ki pogodbe ni pripravila, kot to izhaja tudi iz sodne prakse (npr. iz zadeve I Cpg 288/2010 z dne 12. 5. 2010 in I Cp 1489/2016 z dne 24. 8. 2016). Navaja, da sodišče druge stopnje ne bi smelo samo dopolniti pomanjkljivosti obrazložitve sodišča prve stopnje s tem, ko je za razlago spornih oziroma nejasnih pogodbenih določil uporabilo tudi 82. člen in ne le 83. člena OZ oziroma trdi, da se sodišči o pravnih argumentih za uporabo teh členov nista ustrezno opredelili.

11. Tožnica je v postopku zagovarjala stališče, da je terjatev za toženko izgubljena zato, ker je ni terjala od SOD-a in je ni imela bilančno (in tudi izven bilančno) zavedene ter da zadostuje, da terjatev ni bilančno (ali zunaj bilančno) zavedena. Tožena stranka pa je prvo alinejo 1. člena Pogodbe razumela tako, da mora biti terjatev njej neznana in zato bilančno in zunaj bilančno nezavedena (kumulativno), torej dejansko izgubljena, ter da gre za neke „izgubljene“ terjatve zoper poslovne partnerje ali kaj podobnega, ne pa za pravnomočne odločbe sodišča.

12. Nejasna pogodbena določila je treba v skladu s 83. členom OZ razlagati v korist tiste pogodbene stranke, ki pogodbe ni pripravila, le v primeru, če zakonsko določena primarna razlagalna pravila iz 82. člena OZ ali (in) razlage na podlagi metod pravne argumentacije ne omogočajo enopomenske interpretacije, torej če se tudi po opravljeni opisani razlagalni analizi sporna pogodbena določba lahko razlaga na različne načine oziroma se pušča odprto večpomensko razlago in zato ostaja pravno relevantna pogodbena ureditev še naprej nejasna (enako Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 278/2011 z dne 22. 5. 20143). Vendar pa tožnica neutemeljeno očita sodiščema nižje stopnje, da skupnega namena med strankama sporne določbe 1. člena Pogodbe nista ugotavljali. Sodišče prve stopnje je očitno ugotavljalo voljo strank (glej npr. 21. točko obrazložitve sodbe prve stopnje) in s tem skupen namen strank. Ker na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo, kakšen naj bi ta bil in je še vedno menilo, da je pogodbeno določilo nejasno, se je pravilno oprlo na razlago določbe po 83. členu OZ. Sodišče druge stopnje je tako odločitev potrdilo in (v 24. točki obrazložitve svoje sodbe) še dodalo, da tožeča stranka v zvezi s tem pričam ni znala pravilno postavljati vprašanj oziroma je postavljala vprašanja, ki za trditveno podlago spora niso bila bistvena ali pa je šlo za pridobivanje informativnih dokazov, ki niso dovoljeni. Tako sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka in ni odločilo v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje tožnica (npr. II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017).

13. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je glede na okoliščine primera povsem razumna razlaga 1. člena Pogodbe, da toženki niso bile neznane (in zato izgubljene) tiste terjatve, ki jih je sama z lastno udeležbo pridobila v sodnih postopkih. Dejstvo, da naj bi se toženka odločila za izplačilo takoj po tem, ko naj bi ji za terjatev povedala pravna prednica tožnice, ne more vplivati na presojo, ali je šlo za toženki neznano terjatev. Sodišči nižjih stopenj tako nista zmotno uporabili materialnega prava niti nista zagrešili bistvene kršitve določb postopka.

14. Iz 6. člena Pogodbe izhaja, da je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in sicer stopi v veljavo, ko svetovalec in odvetnica razkrijeta njej neznano terjatev. Ker take terjatve tožnica ni razkrila toženki, pogodba ni stopila v veljavo. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki jih šteje za relevantne za odločitev.

15. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki z revizijo ni uspela, je dolžna toženki, ki je vložila obrazložen odgovor na revizijo, povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v znesku 3.325,10 EUR (kot ga je priglasila toženka) in materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV. Skupaj torej 4.081,02 EUR stroškov revizijskega postopka.

-------------------------------
1 Drugi odstavek tega člena določa: Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.
2 Ki določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.
3 In tudi v zadevah II Ips 240/2004 z dne 20. 10. 2005 in III Ips 98/2009 z dne 23. 10. 2012. Primerjaj tudi v teoriji - N. Plavšak v N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 499. Po avtoričinem stališču je „nejasno določilo tisto določilo, katerega pomen je med strankama sporen in katerega pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v drugem odstavku 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage (glej tudi razdelek 3.1. komentarja 82. člena OZ).“


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/1, 370, 370/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82, 82/2
Datum zadnje spremembe:
13.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NTQ4