<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 81/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.81.2019

Evidenčna številka:VS00029596
Datum odločbe:05.12.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 2568/2018
Datum odločbe II.stopnje:06.02.2019
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Mile Dolenc, Vladimir Horvat, Karmen Iglič Stroligo
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost države za delo sodišč - stečaj dolžnika - insolventnost dolžnika - plačilna nezmožnost - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - prijava terjatve v stečajnem postopku - trditveno in dokazno breme

Jedro

Upoštevaje dejansko podlago spora bi tako glede na trditve tožnika in izkazano protipravno ravnanje toženke šele ugotovitev obstoja terjatve med tožnikom in stečajnim dolžnikom lahko vzpostavila odškodninsko odgovornost države kot sekundarno (in ne subsidiarno) varstvo njegovih pravic. Sama insolventnost dolžnika je namreč pri odločanju o zahtevku tožnika v razmerju do države relevantna le glede (obsega) nemožnosti izterjave nesporne, to je med upnikom in dolžnikom ugotovljene terjatve, kar povedano drugače pomeni: na tožniku je breme dokazovanja obstoja (in višine) terjatve med njim in stečajnim dolžnikom ter posledično škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj toženke, ker te terjatve ni dobil poplačane od svojega dolžnika.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.722,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je zahteval plačilo premoženjske škode v višini 318.431,88 EUR, ki mu je nastala zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v pravdnem postopku P 842/2011 pred Okrožnim sodiščem v Celju (prej P 1120/2008, pred tem pa pred takratnim Temeljnim sodiščem v Celju, Enoto v Slovenskih Konjicah, opr. št. P 39/85). Tožnik je v navedenem postopku s tožbo, vloženo leta 1985, od Podjetja A. zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku (prometni nesreči) leta 1983. Glede premoženjske škode je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po več kot petindvajsetih letih od vložitve tožbe. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom St 30/2011 z dne 23. 2. 2011 uvedlo stečajni postopek nad tožnikovim dolžnikom A., v katerem je tožnik pravočasno priglasil svojo terjatev. Ker premoženjske škode, ki jo je utrpel, tožnik zaradi dolgotrajnega sojenja ni uspel izterjati od dolžnika, povračilo premoženjske škode zahteva od toženke.

2. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) ter razsodilo, da mora toženka tožniku plačati odškodnino v višini 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 do 30. 9. 2010 in mesečno rento za čas od 25. 5. 2010 do 30. 9. 2010 v višini 395,83 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do 30. 9. 2010 (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je v novem sojenju1 pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremenilo tako, da mora tožnik toženki plačati 1.427,91 EUR pravdnih stroškov (I. točka izreka). Sicer je pritožbo toženke in pritožbo tožnika v celoti zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

4. Zoper novo odločitev pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v delu, v katerem je bil zavrnjen; podrejeno predlaga, naj reviziji ugodi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena v odgovor toženki, ki je nanjo odgovorila. Priglasila je stroške za sestavo odgovora na revizijo.

Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Ugotovljeno dejansko stanje

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

– tožnik je v letu 1985 zoper A. vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči leta 1983; postopek P 39/85 je sprva tekel pred tedanjim Temeljnim sodiščem v Celju, Enoto v Slovenskih Konjicah, pozneje pa pred Okrožnim sodiščem v Celju (P 1120/2008 oziroma v ponovljenem sojenju P 842/2011);

– od prejema tožbe 29. 1. 1985 do naroka za glavno obravnavo 28. 2. 1997 je sodišče zadevo obravnavalo tekoče in brez zastojev; trajanje postopka je bilo posledica dejstva, da je sodišče najprej odločalo o temelju zahtevka (dvakrat je bila o temelju izdana vmesna sodba, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa), nato pa še o višini odškodnine (tudi o tem je bilo izdanih več sodb, ki so bile preizkušene na pritožbeni kot tudi revizijski stopnji);

– v času od 28. 2. 1997, ko je bil opravljen narok za glavno obravnavo, pa do 2. 7. 1999, ko je sodišče prejelo dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke oziroma do 6. 9. 2000, ko je sodišče prejelo vlogo tožnika, s katero je povišal tožbeni zahtevek, pa do 7. 7. 2005, ko se je okrajno sodišče izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v obravnavanje Okrožnemu sodišču v Celju, sodišče zadeve sploh ni obravnavalo;

– po tem je postopek tekel še sedem let, ko je sodišče zadevo obravnavalo tekoče; če ne bi prišlo do petletnega zastoja, bi bil postopek pravnomočno zaključen najkasneje v letu 2007;

– tožniku je bila s sodbo P 1120/2008 z dne 15. 9. 2010, pravnomočno 16. 11. 2011, prisojena odškodnina za nastalo premoženjsko škodo zaradi izgube na plači v višini 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 dalje in mesečna renta v višini 395,83 EUR od 25. 5. 2010 dalje; v presežku je bil tožbeni zahtevek zavrnjen; v zavrnilnem delu je bila sodba razveljavljena in vrnjena v ponovni postopek;

– nad tožnikovim dolžnikom A. je bil 23. 2. 2011 začet stečajni postopek; družba je bila od 30. 9. 2010 dalje do uvedbe stečajnega postopka insolventna;

– v ponovljenem postopku je bil tožnikov višji tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, zavrnjen s sodbo P 842/2011 z dne 31. 5. 2012, pravnomočno 28. 6. 2012, ker tožnik v mesecu dni od dneva objave sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja pravdnega postopka, saj je stečajni upravitelj tožnikovo terjatev v tem delu prerekal.

Presoja sodišča prve stopnje

7. V obdobju med vložitvijo tožbe v letu 1985 in narokom za glavno obravnavo 28. 2. 1997 je sodni postopek res tekel že 12 let, vendar pri obravnavanju zadeve ni bilo zastojev. K trajanju postopka je prispevalo stopenjsko sojenje, kar ne odstopa od običajne metode dela ali profesionalne skrbnosti sodnika (sodišča). Neobravnavanje zadeve v času od 2. 7. 1999 do 7. 7. 2005 pa pomeni odstop od običajne metode dela, sodnikove dolžnosti in potrebne profesionalne skrbnosti. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah bi se namreč moralo takoj po prejemu tožnikove vloge z dne 6. 9. 2000 izreči za stvarno nepristojno, še zlasti, ker je bila v letu 2000 zadeva stara že petnajst let in je tako pomenila sodni zaostanek, poleg tega je bila tedaj že tretjič vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, kar vse je narekovalo hitro postopanje. V obdobju petih let, ko sodišče zadeve ni vsebinsko obravnavalo, je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj za opustitev sodišča ni nobenega opravičljivega razloga. Podana je protipravnost ravnanja organa, za katerega odgovarja toženka. V poznejšem obdobju je bila zadeva obravnavana tekoče in ni mogoče zaznati odstopa od profesionalne skrbnosti oziroma od običajne metode dela.

8. Ker je bil tožnikov dolžnik zmožen poravnavati svoje finančne obveznosti do 30. 9. 2010, bi torej v juniju 2007, če bi bil tedaj končan pravdni postopek, tožniku gotovo lahko poravnal prisojeno terjatev, s tem pa je podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in tožniku nastalo škodo. Preostali zahtevek za plačilo odškodnine, je bil (s sodbo P 842/2011) zavrnjen zaradi ravnanja tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, zato plačila te terjatve ne more uveljavljati od toženke. Neupoštevne so navedbe tožnika, da po stečaju A. v pravdnem postopku ni uveljavljal ugotovitvenega zahtevka, ker v stečaju glede na stanje premoženja stečajnega dolžnika ter glede na priznane prednostne terjatve ne bi prejel nobenega poplačila. Tožnik je tako upravičen le do povračila škode v znesku, ki mu je bil pravnomočno prisojen, saj bi ta znesek v primeru, če bi bila pravnomočna sodba izdana v letu 2007, lahko izterjal od svojega dolžnika, ki je bil takrat plačilno sposoben. Toženka mora tako tožniku povrniti škodo v višini s sodbo P 1120/2008 prisojenih 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 do 30. 9. 2010, ko je tožnikov dolžnik postal insolventen in je tudi sam ne bi več mogel poravnati, kot tudi prisojeno mesečno rento 395,83 EUR za čas od 24. 5. 2010 do 30. 9. 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznih zneskov do 30. 9. 2010.

9. Tožnik je v stečajni postopek prijavil svojo terjatev nad pravnomočno prisojenim zneskom odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgube na dohodku. Sodišče ni vezano na izjave stečajnega upravitelja o priznanju oziroma nepriznanju posamezne prijavljene terjatve. Pripomniti velja, da je iz izvedenskega mnenja izvedenca Podborška razvidno, da je bilo v končnem načrtu prve splošne razdelitve stečajne mase z dne 22. 9. 2015 predvideno poplačilo tožnika v višini 10.071,19 EUR, glede katerih je tožnik nejasno navajal, da v tem delu skrčuje zahtevek. Takšne nejasne izjave sodišče ni moglo šteti za delni umik tožbe, toženka pa tudi ni uveljavljala, da je za navedeni znesek terjatev zaradi plačila prenehala, niti ni podala dokaznih predlogov, naj se preveri, ali je tožnik prejel plačilo navedenega zneska. Sodišče zato ni moglo šteti, da je terjatev tožnika v tem obsegu prenehala.

Presoja sodišča druge stopnje

10. Pritožbeno sodišče je v ponovljenem postopku v zvezi s pritožbo tožnika pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, da petletni zastoj, ko sodišče zadeve vsebinsko ni obravnavalo, pomeni odstop od običajne metode dela oziroma sodnikove profesionalne skrbnosti. Postopek bi se moral končati že leta 2007, ko bi tožnik od A. še lahko izterjal prisojeno odškodnino. Vzročna zveza je zato podana, a le glede terjatve, ki je bila tožniku že pravnomočno prisojena,2 ne pa tudi glede dela odškodninske terjatve, v katerem je bil tožnikov zahtevek zavrnjen.3 Terjatev je namreč v tem delu prenehala; tožnik, ki do plačila te odškodnine ni upravičen v razmerju do stečajnega dolžnika, do plačila ni upravičen niti v razmerju do države. Razlogi za zavrnitev zahtevka pri tem niso relevantni kot tudi ne tožnikove navedbe o tem, zakaj pravdnega postopka po uvedbi stečaja ni nadaljeval. Tožnik, ki svojega zakonskega bremena ni izpolnil, nosi negativne posledice opustitve. Kadar namreč stečajni upravitelj prereka terjatev upnika, mora upnik v enem mesecu od objave sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje pravdnega postopka, v nasprotnem primeru ima upnikova pasivnost neposredne materialnopravne učinke (301. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; v nadaljevanju ZFPPIPP). V obravnavanem sporu je izhodišče jasno: tožnik uveljavlja terjatev, ki je ni uspel pravočasno izterjati od stečajnega dolžnika, ki je v času nerazumno dolgega teka postopka postal insolventen. Dolžnikova insolventnost je tako relevantna le v razmerju do nezmožnosti izterjave terjatve – postopek je bil namreč končan šele v letih 2011 in 2012, ko je bilo za uspešno izterjavo prisojene terjatve že prepozno. Tožnik bi torej moral kot upnik v stečajnem postopku nadaljevati začeti pravdni postopek, da bi se (sploh) ugotovil obstoj njegove terjatve. Šele če bi to storil, bi se postavilo vprašanje, ali bi bil v stečajnem postopku tožnik poplačan.

Povzetek revizijskih navedb

11. Revident sodbama sodišč nižjih stopenj očita, da sta zmotno zaključili, da toženka ni odgovorna za premoženjsko škodo v tistem delu, v katerem je tožnikova terjatev prenehala (sodba P 843/2011 z dne 31. 5. 2012), ker ni nadaljeval pravdnega postopka v roku, ki ga določa ZFPPIPP. Takšno stališče sodišč je materialnopravno zmotno, saj je toženka zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku povzročila, da se je pravdni postopek med njim in A. nedopustno zavlekel v čas, ko je prišlo do stečaja dolžnika. Škodo je torej povzročilo več oseb, zato je odgovornost A. in države solidarna (186. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Če solidarni dolžnik zaide v stečaj, upnik pa zaradi tega opusti spor z njim, ne izgubi pravice, da terjatev terja od drugega solidarnega dolžnika (396. člen OZ; sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Tako je postopal tudi tožnik, ki je zaradi nezadostne stečajne mase spor s stečajnim dolžnikom opustil in škodo uveljavljal od države kot solidarne dolžnice.

12. Zmotno je tudi stališče sodišč nižjih stopenj, da je toženka tožniku dolžna povrniti le škodo, ki mu je nastala do začetka stečaja (165. člen OZ); enako velja glede obrestnega dela zahtevka. Zakonske zamudne obresti so civilna sankcija zamude, ki jo je dolžnik dolžan poravnati tudi zato, ker ima upnik pravico do popolne povrnitve škode.

13. Zatrjuje tudi protispisnost. Ni namreč jasno, zakaj naj (tedaj še solventni) A. leta 1995 ne bi bilo dolžno poravnati tožnikove terjatve, saj je Višje sodišče v Celju še konec leta 2011 v sodbi Cp 389/2011 ugotovilo, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni bila pravilna. Opozori tudi, da stečajni upravitelj terjatve za plačilo odškodnine do rekapitulirane razlike plače med tožnikom kot skladiščnikom in prodajalcem sploh ni prerekal, zato je sodba v tem delu protispisna (glej seznam preizkušenih terjatev).

14. Zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, objavljene pod evidenčnimi številkami: VS3006950, VS09208, VS3006854, VS0012558, VS0012714, VS 01326, VS06384.

Povzetek odgovora na revizijo

15. Toženka ugovarja, da tožnik izhaja iz napačne predpostavke, da ima terjatev do A. za plačilo razlike med plačo prodajalca in plačo poslovodje. To ne drži, saj ta terjatev ni bila nikoli pravnomočno ugotovljena. Zahtevek tožnika za plačilo te terjatve je bil pravnomočno zavrnjen, in to ne zaradi stečaja dolžnika, ampak ker je tožnik v stečajnem postopku voljno razpolagal z zahtevkom. Terjatev, ki je v revizijskem postopku sporna, ne obstoji, saj pravnomočno ugotovljeno, da je prenehala (res iudicata).

16. Revizija glede zavrnitve zakonskih zamudnih obresti od priznanih zneskov od 30. 9. 2010 do plačila ni dovoljena. Tožnik se namreč v pritožbi zoper jasen in obrazložen obrestni del odločitve sodbe sodišča prve stopnje ni pritožil, zato revizija v tem delu pomeni preskakovanje pravnih sredstev. V pritožbi je tožnik obrazloženo izpodbijal le tisti del odločitve, ki se je nanašal na plačilo razlike med plačo prodajalca in poslovodje, zato odločitev o zamudnih obrestih ni mogla biti predmet preizkusa pred pritožbenim sodiščem, tudi upoštevaje drugi odstavek 350. člena ZPP ne. Tudi sicer so tožnikovi očitki neutemeljeni, saj toženka ni povzročila škodnega dogodka, iz katerega izvira temeljna odškodninska odgovornost. Morebitna obveznost toženke iz tega naslova bi bila lahko določena kvečjemu solidarno z obveznostjo A. do tožnika v stečajnem postopku.

17. Tožnik vztraja pri zmotnem stališču, da določilo o prenehanju terjatve iz sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP avtomatično pomeni, da je terjatev pred prenehanjem obstajala. To ne drži, saj tožnik obstoja terjatve niti v pravdnem niti v stečajnem postopku ni dokazal. V tem kontekstu je sklep drugostopenjskega sodišča, da tožnik terjatve posledično ne bi mogel izterjati niti od A., vsebinsko koherenten in razumljiv.

Pravna podlaga

18. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; v nadaljevanju ZVPSBNO) in protipravnega ravnanja sodišč (26. člen Ustave Republike Slovenije; v nadaljevanju URS). Pravica do sojenja v razumnem roku je sestavni del pravice do poštenega sojenja (23. člen URS), katere varstvo je zakonodajalec predvidel v posebnem, specialnem zakonu, tj. ZVPSBNO. Država, ki pravice do sojenja v razumnem roku ne spoštuje, mora strankam sodnega postopka povrniti nepremoženjsko (16. člen ZVPSBNO) in premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO).

19. Pri odločanju o premoženjski škodi se protipravnost presoja na podlagi 4. člena ZVPSBNO, glede vzročne zveze in obstoja oziroma višine škode pa je presoja vezana na določila splošnega odškodninskega prava (prvi odstavek 21. člena ZVPSBNO). Izrecno je določeno, da za nastalo premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku država odgovarja objektivno (drugi odstavek 21. člena ZVPSBNO).

O utemeljenosti revizije

20. Revizija ni utemeljena.

21. Tožnik v obravnavani pravdi od toženke zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in protipravnega ravnanja organov toženke v pravdnem postopku med njim in A.. Trdi, da mu je škoda nastala, ker odškodnine iz primarnega škodnega dogodka (tj. nesreče) ni mogel izterjati od svojega dolžnika. Ta je namreč pred pravnomočnostjo sodbe postal insolventen, pozneje pa je bil nad njim uveden še stečajni postopek.

22. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi že zavzelo stališče, da je bila kršitev pravice do sojenja v razumnem roku protipravna, saj je sodni postopek trajal kar šestindvajset let.4 Pojasnilo je, da v šestindvajsetih letih stečaj pravne osebe ni neverjeten in nepričakovan, temveč v skladu s spoznanji ekonomske znanosti o neizogibnosti gospodarskih ciklov razmeroma običajen življenjski pojav. Škodo, ki je tožniku nastala zaradi neizterljivosti, je zato treba pripisati (tudi) opustitvi sodišč, ki o tožnikovem zahtevku niso razsodila v razumnem roku. Zamude pri odločanju so bile namreč onkraj vsakega dvoma povzročene s strani sodišča in tudi prepoznane s strani nižjih sodišč kot kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

23. Odločitev sodišč nižjih stopenj, da mora toženka tožniku plačati odškodnino (le) v višini 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 do 30. 9. 2010 in mesečno rento za čas od 25. 5. 2010 do 30. 9. 2010 v višini 395,83 EUR s pripadajočimi obrestmi, je pravilna. Ugotovljeno je bilo, da bi tožnikov dolžnik terjatev do 30. 9. 2010 lahko poravnal. To utemeljuje sklep, da je vzročna zveza med ravnanjem organov toženke (oziroma sodišč) in nemožnostjo izterjave tožnikove škode podana, a le v obsegu, v katerem je bilo s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku med tožnikom in njegovim dolžnikom, ugotovljeno, da je tožnik v razmerju do svojega dolžnika upravičen do plačila 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 in mesečne rente za čas od 25. 5. 2010 v višini 395,83 EUR. Nasprotno pa ta predpostavka odškodninske odgovornosti ni izpolnjena glede višjega tožbenega zahtevka, ki je bil zavrnjen s sodbo P 842/2011 z dne 31. 5. 2012, pravnomočno 28. 6. 2012, ker tožnik v enem mesecu od objave sklepa o preizkusu terjatev ni nadaljeval pravdnega postopka.

24. Tožnik bi moral, da bi uspel v obravnavanem odškodninskem sporu, v skladu z določbo sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP nadaljevati prekinjeni pravdni postopek P 842/2011, saj bi le ob izpolnitvi tega pogoja lahko dosegel pravnomočno ugotovitev o obstoju terjatve do stečajnega dolžnika. Pojasnilo, da pravdnega postopka med njim in stečajnim dolžnikom ni nadaljeval, ker je ocenil, da v stečaju nima možnosti za poplačilo, je ex post in le navidez prepričljivo.5 Logika tožnikovega sklepanja temelji na premisi, da bi dolžnik terjatev lahko poravnal pred začetkom stečaja, če bi sodišče v pravdnem postopku o njej odločilo v razumnem roku, medtem ko v stečajnem postopku ne bi bil (v celoti) poplačan, tudi če bi predlagal nadaljevanje pravdnega postopka. Toda ni mogoče mimo dejstva, da je pred tožnikovim poplačilom do stečaja v resnici prišlo. Dolgotrajnost postopka tožnika ne razbremenjuje odgovornosti za aktivno ravnanje, ki ga nosi vsaka stranka za uveljavitev svojih terjatev. Opustitev te aktivnosti v matičnem postopku je tisti neposredni pravni vzrok, ki je povzročil, da je bil še sporni del terjatve v razmerju do (stečajnega) dolžnika, primarnega povzročitelja škode, zavrnjen.

25. Zdi se, da tožnik odškodninsko odgovornost toženke zmotno razume kot podaljšano odškodninsko odgovornost za škodo, ki mu je nastala v primarnem škodnem dogodku, v smislu solidarnosti med njegovim dolžnikom in toženko. Vsebina ustavne pravice do povračila škode, nastale s protipravnim ravnanjem državnih organov, je (le) sekundarno, ne pa solidarno varstvo pred takimi ravnanji.6 7 Upoštevaje dejansko podlago spora bi tako glede na trditve tožnika in izkazano protipravno ravnanje toženke šele ugotovitev obstoja terjatve med tožnikom in stečajnim dolžnikom lahko vzpostavila odškodninsko odgovornost države kot sekundarno (in ne subsidiarno) varstvo njegovih pravic. Sama insolventnost dolžnika je namreč pri odločanju o zahtevku tožnika v razmerju do države relevantna le glede (obsega) nemožnosti izterjave nesporne, to je med upnikom in dolžnikom ugotovljene terjatve, kar povedano drugače pomeni: na tožniku je breme dokazovanja obstoja (in višine) terjatve med njim in stečajnim dolžnikom ter posledično škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj toženke, ker te terjatve ni dobil poplačane od svojega dolžnika.

26. Tožnik, ki je imel v stečajnem postopku možnost uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve med njim in stečajnim dolžnikom, ne more, če tega ni storil, mimo pravnih sredstev in neposredno na ustavni podlagi uveljavljati (po svojem namenu sekundarne) odškodninske odgovornosti zoper državo. Sodno uveljavljanje izgube med plačo prodajalca in poslovodje v razmerju do stečajnega dolžnika je opustil, zato je njegova terjatev prenehala. Čeprav zavrnitvi zahtevka v matičnem postopku med tožnikom kot oškodovancem in (stečajnim) dolžnikom ni mogoče pripisati učinka res iudicata, ima ta ob že prej pojasnjenem pomenu odškodninske odgovornosti države v razmerju med pravdnima strankama dejanski oziroma refleksni učinek.8 Zaradi prenehanja še spornega dela terjatve ni mogoče govoriti o součinkovanju vzrokov in solidarni odgovornosti več povzročiteljev škode iz določbe tretjega odstavka 186. člena OZ, ki jo kot podlago solidarnosti ponuja revident.9 Vzročna zveza med ravnanjem toženke in škodo, ki naj bi tožniku nastala v obsegu, v katerem je bila njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika zavrnjena, po zgoraj obrazloženem ni podana.

27. Neutemeljen je očitek revidenta, da je upravičen tudi do povračila škode s pripadajočimi obrestmi, ki mu je nastajala po začetku stečajnega postopka njegovega dolžnika. Tožnik v reviziji ne trdi, da bi bila toženka odgovorna za stečaj njegovega dolžnika, zaradi česar bi morala kriti tudi bodočo škodo iz razmerja, oblikovanega na podlagi primarnega škodnega dogodka, tj. da bi morala „prevzeti“ plačevanje prisojene rente. Rizika insolventnosti in propada tožnikovega dolžnika ni utemeljeno prevaliti na toženko. Sicer pa je vtoževana škoda v obravnavanem postopku refleksija škode, ki je tožniku nastala v primarnem škodnem dogodku, za katerega odgovarja tožnikov dolžnik. V obravnavanem postopku tožnik trdi, da mora to isto škodo plačati država, ker je bil zaradi predolgega sojenja onemogočen v izterljivosti svoje terjatve. Ob takšni trditveni podlagi in ugotovitvi, da je tožnikov dolžnik zapadel v insolventno stanje in pozneje v stečaj, je v razmerju med dolžnikom in upnikom relevanten le tisti obseg škode, ki je nastal do začetka stečajnega postopka, kar velja tako glede obresti kot tudi glede glavnice (1. in 2. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP).

28. Tudi zatrjevani procesni kršitvi nasprotja v razlogih sodbe in protispisnosti nista podani. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot revident, gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki v revizijskem postopku, ne more biti predmet revizijskega preizkusa.10 Procesni kršitvi, ki ju uveljavlja revident, nista podani niti v razmerju do sodbe in sklepa VSL Cp 389/2011 z dne 16. 11. 2011 niti v razmerju do končnega seznama preizkušenih terjatev; očitno je, da revident z njimi dejansko izpodbija dokazno oceno in zmotno uporabo materialnega prava.

Odločitev o reviziji

29. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, po povedanem niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

O stroških revizijskega postopka

30. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnika je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

31. Tožnik mora toženki povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Ob upoštevanju revizijsko sporne vrednosti in vloženega stroškovnika toženke je Vrhovno sodišče kot revizijske stroške toženki priznalo 2.702,00 EUR za odgovor na revizijo (Zakon o odvetniški tarifi, tar. št. 3300) in 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo materialnih stroškov, kar skupno znaša 2.722,00 EUR.

-------------------------------
1 Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 157/2017 z dne 22. 11. 2018 reviziji tožnika zoper pravnomočno zavrnilno sodbo ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje pa razveljavilo in zadeva vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Navedlo je, da je oškodovancu uspelo dokazati, da bi ob pravočasnem sodnem odločanju uspel izterjati dolgovani znesek, saj bi se postopek končal, preden je dolžnik zašel v stanje insolventnosti in nato v stečaj. Do nezmožnosti poplačila v stečaju torej ne bi prišlo, če pravica do sojenja v razumnem roku ne bi bila kršena. Nezmožnost države, da bi o odškodninskem zahtevku odločila v razumnem roku, je bila tako nujni pogoj za tožnikovo škodo.
2 Tj. glede premoženjske škode zaradi izgube na dohodku v razmerju med plačo skladiščnika in prodajalca.
3 Tj. glede premoženjske škode zaradi izgube na dohodku v razmerju med plačo prodajalca in poslovodje. V tem delu je bila zavrnilna sodba razveljavljena in vrnjena v novo sojenje. V ponovljenem postopku pa je bil tožnikov zahtevek glede preostale škode zavrnjen s sodbo P 842/2011 z dne 31. 5. 2012, pravnomočno 28. 6. 2012, ker tožnik v mesecu dni od dneva objave sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja pravdnega postopka, saj je stečajni upravitelj tožnikovo terjatev v tem delu prerekal.
4 Glej sklep VS RS II Ips 157/2017 z dne 22. 11. 2018.
5 Tožnikove trditve sicer nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju: iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bilo v končnem načrtu prve splošne razdelitve stečajne mase z dne 22. 9. 2015 predvideno poplačilo tožnika v višini 10.071,19 EUR.
6 D. Jadek Pensa v: L. Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije, FPDEŠ, Ljubljana 2002, str. 300 – tč. 24 komentarja 26. člena.
7 Poudariti velja, da odškodninsko pravo - vključno s primeri odgovornosti države - ni namenjeno le povrnitvi škode, ampak bi moralo prebivalce usmerjati k ravnanju, ki bi preprečilo nastanek škode (tj. preventivna funkcija), poleg tega pa teorija opozarja tudi, da sočutja do oškodovancev ni primerno izražati skozi obligacijsko pravo, zlasti, ker ima Slovenija razvite druge sisteme pomoči in solidarnosti (npr. invalidsko in zdravstveno zavarovanje). O tem D. Možina: Odškodninska odgovornost države v sistemu obligacijskega prava. Dnevi civilnega in gospodarskega prava, Portorož, 11. -. 13. 4. 2013.
8 L. Ude idr.: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2009, str. 151-153.
9 Primerjaj razveljavitveni sklep v obravnavani zadevi II Ips 57/2017 z dne 22. 11. 2018, točka 27.
10 Glej npr. odločbo VS RS II Ips 235/2015 z dne 22. 6. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 165, 186, 186/3, 396
Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2006) - ZVPSBNO - člen 4, 1, 21, 21/1, 21/2
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 60, 301, 301/7, 310, 311

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6
Datum zadnje spremembe:
11.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NTM4