<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 265/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.265.2018

Evidenčna številka:VS00028724
Datum odločbe:17.10.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cp 328/2018
Datum odločbe II.stopnje:24.05.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Jan Zobec (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik
Področje:GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev škode - odškodninska odgovornost - padec na javni površini - subsidiarna odgovornost - gospodarske javne službe - vzdrževanje javnih površin - odgovornost koncesionarja - dokazno breme - dopuščena revizija

Jedro

Čeprav je zavarovanec druge toženke navzven nastopal kot koncesionar, je druga toženka tožnici, na katero se je ta pred pravdo obrnila z odškodninskim zahtevkom, odgovorila, da Pogodba za vzdrževanje ulic, pločnikov in trgov v A., sklenjena med Javnimi službami A., d. o. o., in Komunalnim podjetjem A., d. d., izvajalca (zavarovanca druge toženke) ne zavezuje k vzdrževanju spornega stopnišča. Zato ni pretirano in nesorazmerno od tožnice zahtevati, da se v takem položaju s pisnim odškodninskim zahtevkom obrne na koncesionarja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora prvi toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 456,28 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine zaradi padca na nevzdrževanih stopnicah – javni površini, katere lastnica je prva toženka, za urejanje javnih površin pa naj bi skrbelo Komunalno podjetje A., d. d., ki ima svojo odgovornost zavarovano pri drugi toženki.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 265/2018 z dne 13. 9. 2018 je tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženkama in stranski intervenientki. Nanjo je odgovorila prva toženka in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

6. Dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodba, je mogoče strniti v naslednje točke:

− tožnica se je 13. 11. 2011 poškodovala na lesenih stopnicah, ki vodijo do gradu A. in so del občinske javne poti;

− Mestna občina A. (prva toženka) je podjetju Jave službe A.., d. o. o., podelila koncesijo za vzdrževanje javnih cest ter urejanje in čiščenje javnih površin;

− - koncesionar je s Komunalnim podjetjem A, d. d., sklenil Pogodbo za vzdrževanje ulic, pločnikov in trgov v Mestni občini A.;

− v predračunu izvajalca št. 6 z dne 29. 3. 2011 je bil razviden podroben opis del, ki jih je bilo po tej pogodbi dolžno izvajati Komunalno podjetje A., d. d.

− po tem predračunu Komunalno podjetje A., d. d. ni bilo dolžno vzdrževati lesenih stopnic, na katerih se je tožnica poškodovala;

− tožnica se je pred vložitvijo tožbe z odškodninskim zahtevkom obrnila na drugo toženko, pri kateri je imelo Komunalno podjetje A., d. d., zavarovano odgovornost;

− druga toženka ji je odgovorila, da Pogodba za vzdrževanje ulic, pločnikov in trgov v Mestni občini A., sklenjena med Javnimi službami A., d. o. o., in Komunalnim podjetjem A., d. d., izvajalca (zavarovanca druge toženke) ne zavezuje k vzdrževanju stopnišča, na katerem se je tožnica poškodovala;

− tožnica pri prvi toženki ni opravila poizvedb, kdo je bil odgovoren za vzdrževanje omenjenih stopnic.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

7. Ker zavarovanec druge toženke ni bil zavezan k vzdrževanju spornih stopnic, mu v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve nobene dolžne skrbnosti, posledično pa tudi ne drugi toženki. Primarna odgovornost za vzdrževanje spornih stopnic je bila na podjetju Javne službe A., d. o. o., ki mu je prva toženka podelila koncesijo za opravljanje gospodarske javne službe vzdrževanja občinskih javnih cest in urejanja javnih površin. V skladu z določili Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) je prva toženka le subsidiarno odgovorna za ravnanje koncesionarja, kar pomeni, da bi morala tožnica pisni odškodninski zahtevek najprej nasloviti na koncesionarja, šele če ji ta ne bi odgovoril ali pa bi zahtevek zavrnil, bi se lahko obrnila na prvo toženko. Tožnica je bila še pred vložitvijo tožbe seznanjena s tem, da zavarovanec druge toženke ni bil zavezan k vzdrževanju stopnic, pa ni opravila nikakršnih poizvedb, kdo je k temu bil zavezan, da bi zahtevek lahko naslovila nanj (to po presoji sodišč nižjih stopenj zanjo ne pomeni nesorazmernega bremena), ampak je tožbo vložila zoper prvo toženko.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali se tožnici v konkretnih okoliščinah te zadeve ni naložilo nesorazmernega bremena pri odločitvi, kako naj uveljavlja svoj tožbeni zahtevek zoper subsidiarno odgovorno pravno osebo.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

10. Revidentka vztraja, da se lastnik javne površine ne more oprostiti odgovornosti s tem, da jo pogodbeno prenese na drugega. Pogodbeni odnos med koncedentom in koncesionarjem vpliva le na njuna medsebojna razmerja, ne more pa vplivati v razmerju do tretjih. Vrhovno sodišče naj bi v zadevi II Ips 597/2009 že zavzelo stališče, da je podana odškodninska odgovornost tako upravljavca kot izvajalca vzdrževanja javnih površin. Ločevanje odgovornosti bi pretirano poseglo v predvidljivost pravnega položaja uporabnika javnih površin in slednjemu nalagalo nesorazmerno breme pri odločitvi, na koga naj naslovi svoj zahtevek. Revidentka uveljavlja tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj naj bi sodišče prve stopnje kljub različnim materialnopravnim stališčem ne izvedlo materialnega procesnega vodstva.

11. Prva toženka v odgovoru na revizijo opozarja, da revidentka sploh ne navaja, katere konkretne okoliščine naj bi ji oteževale pravilno uveljavljanje njenega zahtevka zoper odgovorno osebo. Tovrstni podatki so celo informacije javnega značaja. Odločitev sodišč nižjih stopenj naj bi bila skladna s sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. zadeve II Ips 702/2008, II Ips 19/2007, II Ips 393/2001 in II Ips 540/2007).

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija ni utemeljena.

13. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je odvisen predvsem od razlage 53. člena ZGJS, ki se glasi: »Koncedent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti.« Že besedna razlaga te določbe nesporno pove, da za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, koncedent (v obravnavani zadevi je to prva toženka) odgovarja le subsidiarno.

14. Nadaljnji pomen subsidiarne odgovornosti koncedenta je v določeni meri razjasnila sodba Vrhovnega sodišča II Ips 702/2008 z dne 17. 11. 2011, ki v svojem jedru sporoča: »Subsidiarna odgovornost koncedenta za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam (53. člen ZGJS), nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od koncesionarja v razumnem roku ni dobil odgovora oziroma je ta zahtevek delno ali v celoti zavrnil. Predhodno neuspešno uveljavljanje odškodnine od koncesionarja je del dejanske podlage tožbenega zahtevka zoper koncedenta, zato sodi v trditveno breme tožeče stranke.«1 Osrednje vprašanje je zato, ali bi glede na posebne okoliščine konkretnega primera enostaven prenos te razlage pomenil za oškodovanko nesorazmerno breme pri uveljavljanju zahtevka zoper koncedenta. Vrhovno sodišče je namreč že v sklepu II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009 povedalo, da bi »[m]inuciozna razlaga določb, ki določajo obveznosti upravljavca na eni strani in obveznosti izvajalca javne službe na drugi strani, […] glede posameznih od njih lahko vodila do sklepa, da je za njihovo kršitev odgovoren le izvajalec javne službe, upravljavčeva odgovornost pa [da] je omejena [le] na opustitev dolžnega nadzora«. Takoj zatem je Vrhovno sodišče opozorilo, da je pravilnost take razlage vprašljiva z vidika predvidljivosti uporabnikovega pravnega položaja ter dodalo: »Da lahko učinkovito uveljavlja svoje pravice, mora vedeti, na koga naj naslovi svoj zahtevek, pri ugotavljanju zavezanca pa mu ni dopustno naložiti nesorazmernega bremena.«2

15. Prav za to gre v obravnavanem primeru. Tožnica se je namreč z zahtevkom obrnila na drugo toženko, saj je njen zavarovanec, Komunalno podjetje A, d. d., navzven, tako po svojem imenu kot po izvajanju dejavnosti nastopal kot subjekt, ki mu je zaupano izvajanje gospodarske javne službe (vzdrževanje javnih mestnih površin), s čimer je bil ustvarjen videz, da je koncesionar. Šele natančnejši vpogled v razmerja med njim in podjetjem Javne službe A., d. o. o., ter med tem podjetjem in prvo toženko odstre bistveno, namreč, da zavarovanec druge toženke v resnici ni koncesionar, temveč samo koncesionarjev podizvajalec. Pri tem je treba opraviti še nadaljnjo raziskavo, ki pove, da vzdrževanje lesenih stopnic, na katerih se je tožnica poškodovala, ni bilo zajeto s pogodbo med njima. Strogo po črki zakona se torej tožnica s svojim zahtevkom ni obrnila na koncesionarja, temveč glede na ime in glede na navzven opazno aktivnost, na dejansko domnevnega, a v resnici »putativnega« koncesionarja. Vprašanje je torej, ali je v takih okoliščinah izpolnila predpostavko koncedentove (subsidiarne) odgovornosti, da je zahtevek najprej neuspešno uveljavljala zoper koncesionarja.

16. Na to vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja negativno. Smisel subsidiarne odgovornosti je sicer res v izboljšanju in okrepitvi oškodovančevega položaja tako, da poleg izvajalca (koncesionarja) za škodo subsidiarno odgovarja tudi koncedent. Vrhovno sodišče ostaja tudi pri prej omenjenem stališču, po katerem mora oškodovanec, da lahko učinkovito uveljavlja svoje pravice, »vedeti, na koga naj naslovi svoj zahtevek« ter da mu zato »pri ugotavljanju zavezanca […] ni dopustno naložiti nesorazmernega bremena«.3 Vendar v okoliščinah konkretnega primera tožnica ni bila v nesorazmerno težavnem položaju. Čeprav je zavarovanec druge toženke navzven nastopal kot koncesionar, je druga toženka tožnici, na katero se je ta pred pravdo obrnila z odškodninskim zahtevkom, odgovorila, da Pogodba za vzdrževanje ulic, pločnikov in trgov v A., sklenjena med Javne službe A., d. o. o., in Komunalnim podjetjem A., d. d., izvajalca (zavarovanca druge toženke) ne zavezuje k vzdrževanju spornega stopnišča. Zato ni pretirano in nesorazmerno od tožnice zahtevati, da se v takem položaju s pisnim odškodninskim zahtevkom obrne na koncesionarja, v tem primeru na C., d. o. o. Zakaj naj bi bilo to breme v okoliščinah konkretnega primera pretirano, tožnica v reviziji sploh ne poskuša pojasniti. Zgolj pavšalno navaja, da predvidljivost uporabnikovega položaja pri konceptu subsidiarne odgovornosti koncedenta vprašljiva.

17. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej negativen. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, glede na konkretne okoliščine pa sprejeto stališče ne pomeni prekomernega omejevanja odškodninskega varstva.

18. Nadaljnje revizijske navedbe v zvezi z materialnim procesnim vodstvom domet dopuščenega revizijskega vprašanja presegajo, zato se revizijsko sodišče z njimi ni ukvarjalo.

Odločitev o reviziji

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

20. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je prvi toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

21. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 456,28 EUR (354,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300,4 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 82,28 EUR za 22 % DDV).

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Enako sklep VS RS II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009, tč. 12.
2 Glej tč. 11 navedenega sklepa.
3 Prav tam; enako sodba VS RS II Ips 597/2009 z dne 18. 11. 2010, tč. 8.
4 Prva toženka je priglasila 390,00 EUR nagrade, kar pa ji glede na vrednost spornega predmeta ne pripada.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 53
Datum zadnje spremembe:
09.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NDY4