<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 43679/2014
ECLI:SI:VSRS:2019:I.IPS.43679.2014

Evidenčna številka:VS00028396
Datum odločbe:05.09.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba II Kp 43679/2014
Datum odločbe II.stopnje:27.03.2018
Senat:Branko Masleša (preds.), Barbara Zobec (poroč.), Vesna Žalik, mag. Kristina Ožbolt, Marjana Lubinič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kršitev določb kazenskega zakona - šikaniranje na delovnem mestu - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - blanketna dispozicija - sprememba obtožbe - pravica do obrambe - primeren čas za pripravo obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - izvedenec - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja

Jedro

Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (21. točka razlogov sodbe) kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu sodi v poglavje KZ-1, ki ureja kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost, vendar pa ne gre za blanketno dispozicijo, ki bi se sklicevala na dopolnilno normo – pravni predpis s področja delovnega prava.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Obsojeni V. U. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I K 43679/2014 z dne 18. 5. 2017 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 43679/2014 z dne 27. 3. 2018 pritožbi obdolženčevega zagovornika in okrajne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitev obdolženčevih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). V obrazložitvi zahteve trdijo, da iz opisa kaznivega dejanja ni mogoče razbrati vseh zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1, da je bila obsojencu, zaradi spremembe obtožbe tik pred zaključkom sojenja, kršena pravica do obrambe, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga obsojenčeve obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke ter izvedenca kliničnega psihologa, ter da je v obravnavani zadevi šlo „za sojenje po inerciji in z vnaprejšnjim ciljem obsoditi obtoženca, pa naj stane kar hoče.“ Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je zahteva vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da je na očitke o pomanjkljivi konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja argumentirano odgovorilo že pritožbeno sodišče, ter da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Slednji so v izjavi navedli, da je iz odgovora razviden ignorantski odnos do obdolženca in obrambe, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti jasno navedeno „da se zmotna ocena dejanskega stanja ne uveljavlja,“ ter da obdolženec šteje kazenski postopek za nepravičen oziroma nepošten.

B.

5. Obsojenčevi zagovorniki s trditvami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je konkretizacija obsojencu očitanega kaznivega dejanja nezadostna, da se Okrožno državno tožilstvo v obtožnem aktu ni sklicevalo na kršitve delovnopravnih predpisov, zaradi česar ne gre za šikaniranje na delovnem mestu, ter da iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni razvidno, koliko naj bi bilo obsojenčevih ravnanj na škodo oškodovanke, nakazujejo na kršitev kazenskega zakona.

6. V obravnavanem primeru je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega, da je na delovnem mestu in v zvezi z delom kot delodajalec in s tem nadrejeni oškodovanki B. S. s psihičnim nasiljem povzročil ponižanje in prestrašenost, kar je imelo za posledico psihično obolenje s tem, da je večkrat, ob točneje neugotovljenih dneh v času od 16. 11. 2010 do 9. 1. 2011, od 12. 1. 2011 do 18. 3. 2011, od 7. 7. 2012 do 14. 8. 2012 ter od 21. 8. 2012 do 9. 11. 2012 na oškodovanko, ki je na delovno mesto prinašala bolniške liste, vpil, da naj mu ne nosi bolniških list, da naj mu raje da odpoved, ji očital, da od nje nima nič, zgolj stroške, zaradi izrečenih besed in njegovega odnosa pa se je oškodovanka vsakič počutila ponižano in prestrašeno, bila je potrta, pogosto je tudi jokala, dne 9. 11. 2012 pa ji je ponovno dejal, da naj že enkrat da odpoved, da je ne more več gledati tukaj in da v kolikor si ne more urediti bolniške za teh štirinajst dni, da naj se udari s kladivom po ustih, da ji bodo zobje padli ven, ali pa naj si srce potegne ven in odide na kirurgijo, da bo dobila bolniško. To je oškodovanko močno prizadelo in je v joku zapustila njegovo pisarno, še istega dne iskala zdravniško pomoč in nato še pomoč psihiatra, saj je obsojenčevo ravnanje pri njej povzročilo nastanek akutne stresne motnje, zaradi katere je bila v času od 10. 11. 2012 do 23. 11. 2012 začasno nezmožna za delo, torej v bolniškem staležu.

7. V obravnavanem primeru je iz opisa kaznivega dejanja mogoče razbrati vse zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (21. točka razlogov sodbe) kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu sodi v poglavje KZ-1, ki ureja kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost, vendar pa ne gre za blanketno dispozicijo, ki bi se sklicevala na dopolnilno normo – pravni predpis s področja delovnega prava. V obravnavanem primeru iz konkretnega opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1, zato navajanje kršitev delovnopravne zakonodaje v izreku sodbe ni potrebno.

8. Prav tako je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve enega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, ki je sestavljeno iz več posameznih protipravnih ravnanj, v časovnih obdobjih, ki so v izreku sodbe sodišča prve stopnje zadostno opredeljena.

9. Neutemeljena je tudi trditev vložnikov zahteve, da je bila obsojencu zaradi spremembe obtožbe, tik pred zaključkom sojenja, kršena pravica do obrambe, ter da je „sporno ravnanje sodišča,“ ki je po praktično zaključenem dokaznem postopku, dopustilo spremembo obtožbe brez utemeljenih razlogov, obrambi pa na takšen način preprečilo dokazovanje relevantnih okoliščin obravnavanega primera.

10. V konkretnem primeru je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je Okrožno državno tožilstvo v Celju dne 26. 4. 2017 na Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah vložilo pisno spremenjen obtožni predlog, ki je bil obsojencu in njegovim zagovornikom vročen dne 28. 4. 2017 (list. št. 290-293). Na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 18. 5. 2017 (list. št. 294 spisa) je obsojenec izrecno izjavil, da je „razumel modifikacijo obtožnega predloga.“

11. Upoštevaje takšno procesno dejansko stanje ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila zaradi spremembe obtožnega akta obsojencu kršena pravica do obrambe, saj je imel od vročitve spremembe obtožnega predloga do glavne obravnave primeren čas za pripravo svoje obrambe, prav tako pa je izrecno izjavil, da spremembo obtožnega predloga razume. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sprememba obtožnega predloga preprečila dokazovanje relevantnih okoliščin, ki bi bile obsojencu v prid. Državno tožilstvo je s spremembo obtožnega predloga le konkretiziralo konkretni del opisa kaznivega dejanja, oziroma ga je prilagodilo na glavni obravnavi ugotovljenemu dejanskemu stanju. Sprememba obtožnega predloga je bila torej posledica že izvedenega dokaznega postopka, zaradi česar bi bilo izvajanje novih dokazov, po spremembi obtožnega predloga, nepotrebno.

12. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi trdijo, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazna predloga za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke ter izvedenca kliničnega psihologa.

13. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialno pravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna1.

14. Kot je razvidno iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, obsojenčeva obramba izraža nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca psihiatra Bojana Filipčiča, dr. med. ter njegovo mnenje ocenjuje za nepopolno, nekonkretizirano, neargumentirano, neobjektivno in neprepričljivo. S takšnimi argumenti obsojenčevi zagovorniki ne morejo izpodbiti pravilne ocene sodišča prve in druge stopnje, da je izvedenec psihiatrične stroke v izvedenskem mnenju in zaslišan na glavni obravnavi odgovoril na vsa pravno relevantna vprašanja, tudi tista, ki se nanašajo na oškodovankino osebnost. Po ustaljeni sodni praksi nestrinjanje z vsebino izvedenskega mnenja, ki za obrambo ni ugodno, ne predstavlja razloga za postavitev novega izvedenca2. Sodišče je prav tako utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca kliničnega psihologa. Ta dokazni predlog je ocenilo za nepotrebnega (tretji odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje, 11. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), ker je bilo dejansko stanje v zvezi s psihičnim obolenjem oškodovanke, ki je bilo posledica obsojenčevega ravnanja, ugotovljeno že z izvedencem psihiatrične stroke. Kot je utemeljeno zaključilo sodišče druge stopnje, se je že izvedenec psihiater v obsegu, potrebnem za presojo te zadeve, prepričljivo opredelil do oškodovankine osebnosti, zaradi česar ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca klinične psihologije. Struktura oškodovankine osebnosti in njene značajske lastnosti namreč niso zakonski znak obsojencu očitanega kaznivega dejanja in zato niso relevantne za presojo obravnavanega primera.

15. Vložniki skušajo z obširnimi trditvami v zahtevi dokazati, da obsojenec s svojimi zaposlenimi ravna korektno, da oškodovanke na delovnem mestu ni šikaniral, ter da je bil obsojen za kaznivo dejanje, ki ga ni storil. Sem sodijo trditve, da je oškodovanko pri podaji kazenske ovadbe gnalo maščevanje zaradi izgube službe, da je sodišče slepo, nekritično in dobesedno sledilo obtožbi, da je obsojenec samostojni podjetnik, ki se z gostinsko dejavnostjo ukvarja že okoli 30 let, da ima povprečno zaposlenih deset delavcev, s katerimi nima sporov v zvezi s kršitvami pravic iz delovnega razmerja, da oškodovanka ni kazala nezadovoljstva z razmerami pri delu, da zaslišane priče niso potrdile očitkov okrožnega državnega tožilstva, da je z zdravstveno dokumentacijo dokazano, da oškodovanka v spornem obdobju ni imela psihičnih težav, da je obsojenec oškodovanko skušal le prepričati, da pride na delo v soboto dne 10. 11. 2012, ter da je šlo v obravnavanem primeru za konstrukt „ki ni imel ne repa ne glave.“ Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

16. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornikov obsojenega V. U. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

17. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

-------------------------------
1 Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 1466/2013 z dne 7. 3. 2019, I Ips 11356/2014 z dne 27. 9. 2018, I Ips 22478/2013 z dne 30. 8. 2018, I Ips 6492/2010 z dne 23. 8. 2018 ter številne druge.
2 Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 307/2007 z dne 3. 7. 2008, I Ips 249/2009 z dne 20. 5. 2010 in I Ips 28222/2013 z dne 5. 3. 2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 197, 197/1, 197/2.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 15, 344, 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
11.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMjYw