<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 42930/2017
ECLI:SI:VSRS:2019:I.IPS.42930.2017

Evidenčna številka:VS00024688
Datum odločbe:23.05.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba VII Kp 32930/2017
Datum odločbe II.stopnje:21.06.2018
Senat:Barbara Zobec (preds.), Branko Masleša (poroč.), Mitja Kozamernik, mag. Kristina Ožbolt, Marjeta Švab Širok
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje grožnje - konkretizacija zakonskih znakov - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - obrazložitev sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev naklepa - obarvani naklep - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazna presoja - obrazložitev dokazne presoje

Jedro

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je opis (še) postopkovno korekten, saj je treba abstraktni in konkretni opis brati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da iz opisa v zadostni meri izhaja očitek, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z namenom ustrahovati oškodovanko.

Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna presoja v izpodbijani pravnomočni sodbi izostala. Vsaka od naštetih pomanjkljivosti sodbe, gledana sama zase, še ne bi narekovala razveljavitve, celovito gledano pa se izkaže, da v skupnem učinku kažejo, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 42930/2017 z dne 1. 3. 2018 obsojenega O. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) in mu na podlagi drugega odstavka iste zakonske določbe izreklo denarno kazen v višini 70 zneskov po 50,00 EUR, to je 3.500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe ter odločilo, kako se bo izvršila, če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 42940/2017 z dne 21. 6. 2018 pritožbi obsojenčevih zagovornikov in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso v znesku 750,00 EUR.

3. Zoper to pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki. V njej uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ta ni utemeljena. Poudarja, da je obsojenec z izjavo, da bo oškodovanko polomil, da ne bo mogla skrbeti za deklici in da ni treba, da bi bil tudi sam udeležen, pri čemer jo je prijel za zapestje in z roko prijel za vrat ter pritisnil ob hladilnik, udejanjil vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Izpostavlja tudi, da je sodišče ugotovilo poseben namen storilca, saj je navedlo, da je bil obsojenčev namen ob izraženi grožnji oškodovanko U. B. ustrahovati, ker je pred očitanim dejanjem predlagala zmanjšanje obsojenčevih stikov z otrokoma, kar temu ni bilo po volji. Z obširnimi navedbami, da je oškodovanka podala lažno izjavo in izpodbijanjem njene verodostojnosti, zahteva ponuja drugačen pogled na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči v pravnomočni sodbi. Ne drži, da je sodišče druge stopnje kršilo 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in prevzelo vlogo prvostopenjskega sodišča ter izvedlo dokaze, ne da bi obsojencu omogočilo udejanjanje pravice, da se o njih izjavi. Prav tako ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič D. B. in dr. T. R., saj sta sodišči prve in druge stopnje pojasnili, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. Prav tako zavrača navedbe v zahtevi, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev določbe prvega odstavka 241. člena ZKP, saj je prvostopenjska sodnica ravnala prav, ko je oškodovanki z namenom preizkusiti, dopolniti oziroma razjasniti njeno izpovedbo, predočila vsebino kazenske ovadbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

5. Obsojenčevi zagovorniki, ki so se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca izjavili, vztrajajo pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

6. Vložniki zatrjujejo, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker v opisu dejanja obsojenčev namen z grožnjami ustrahovati oškodovanko, ki je zakonski znak kaznivega dejanja grožnje, ni konkretiziran. V tem pogledu izpostavlja obrazložitev pritožbenega sodišča, ko to navaja, da je iz dejanskega stanu, ki izhaja iz izreka prve stopnje, razbrati tako resno grožnjo kot grdo ravnanje, s tem pa tudi namen ustrahovanja.

7. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec z grdim ravnanjem z namenom ustrahovanja, resno zagrozil, da bo napadel telo druge osebe, s tem, da je dne 9. 9. na ... v stanovanju pristopil do U. B., jo prijel za zapestje in potegnil nazaj ter jo z roko prijel za vrat ter pritisnil na hladilnik in ji zagrozil, da jo bo polomil, da ne bo mogla skrbeti za deklici in da ne rabi biti udeležen, saj jo lahko kateri od njegovih prijateljev, zaradi česar je bila U. B. prestrašena ter je zadevo tudi naznanila policiji. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da sta obe sodišči ocenili, da je opis kaznivega dejanja sklepčen. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je ta opis (še) postopkovno korekten, saj je treba abstraktni in konkretni opis brati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da iz opisa v zadostni meri izhaja očitek, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z namenom ustrahovati oškodovanko.

8. Prav pa ima zahteva, ko trdi, da mora sodišče ugotoviti, da je storilec ravnal z namenom ustrahovanja, to pomeni, da je ravnal s tako imenovanim obarvanim naklepom. V zvezi s tem opozarja, da ne prva ne druga stopnja o tem nimata nikakršne obrazložitve in da sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi svoje odločitve zapisalo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom, saj se je zavedal, da lahko z izrečenimi besedami, navedenimi v izreku, pospremljenimi z grdim ravnanjem, oškodovanko prestraši, da je to hotel storiti in je tudi storil. Pridalo je še, da je oškodovanka izpovedala, da je bila zaradi obsojenčevega ravnanja prestrašena, da jo je še sedaj strah, ker ne ve kdaj bo tega „razneslo“. Višje sodišče pa je zapisalo, da je iz dejanskega stanu, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe razbrati tako resno grožnjo kot grdo ravnanje, s tem pa tudi namen ustrahovanja. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da sodišče takega namena kot zakonskega znaka kaznivega dejanja ni ugotovilo.

10. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017 sprejelo razlago, da mora biti namen kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje oziroma posebna oblika naklepa (dolus coloratus) ugotovljen na podlagi dejstev in okoliščin vsakega konkretnega primera, njegova ugotovitev pa ne sme preprosto izhajati iz domnev in sklepanj o tem, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval s svojim dejanjem. Glede na povzeto vsebino utemeljitve v obeh sodbah, ki ne navajata dejstev in okoliščin glede tega zakonskega znaka kaznivega dejanja, ampak se zadovoljita le s konkluzijo (pa še ta je v prvostopenjski sodbi pomanjkljiva), je treba pritrditi vložniku, da sodbi v tem pogledu nimata razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

11. Zahteva bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP navaja „v paketu“. Tako izpostavlja številna razhajanja v navedbah oškodovanke, sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo glede dokazov, pomembnih pri presoji oškodovankine verodostojnosti, pri čemer še posebej navaja vsebino SMS sporočil med obsojencem in oškodovanko v obdobju od 9. 9. do 15. 9. 2016, ki govori proti temu, da je obsojenec s svojim ravnanjem in grožnjami oškodovanko ustrahoval. Po mnenju vložnikov sodba nima razlogov o oškodovankinih naznanilih obsojenca FURS-u, ki so se izkazale za neutemeljene. Sodišču tudi očitajo, da je dokazni predlog za zaslišanje dr. T. R. zavrnilo s sklicevanjem na napačno povzemanje utemeljitve z izvedbo tega procesnega dejanja. Sodišču je obramba predlagala, da bi dokazala neverodostojnost oškodovanke, ko je ta zatrjevala, da sta izvedenec R. in obsojenec prijatelja, da je tu iskati razloge na podano izvedensko mnenje, ne pa zato, da bi ta izdelal klinično psihološko izvedensko mnenje v zvezi z osebnostnimi značilnostmi obsojenca, oškodovanke in otrok. Kršitev obsojenčeve pravice do obrambe vložniki vidijo tudi v zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje obsojenčeve tašče D. B., kar je obramba predlagala zaradi dokazovanja, da obsojenec ni nasilen človek. Poudarjajo, da vsebina uradnega zaznamka z D. B. samo še potrjuje neverodostojnost oškodovanke, ko je ta obsojenca poskušala predstaviti kot nasilneža.

12. V obravnavani zadevi gre za razvezana zakonca. Sodišče je v celoti verjelo oškodovanki, ki je podala kazensko ovadbo tri dni po dogodku in se oprlo predvsem na njeno izpovedbo ter pričevanja A. H., ki ji je oškodovanka o konkretnem življenjskem primeru povedala. V času obravnavnega življenjskega dogodka sta bila navzoča le obsojenec in oškodovanka, otroka dogodka nista zaznala, ker sta bila v drugi sobi. Oškodovanka ni utrpela nobenih poškodb, na njej tudi ni bilo sledov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, kaj se je dogajalo. Gre za tipičen primer dogajanja za štirimi zidovi, ko si nasproti stojita izjavi oškodovanke in obsojenca. V takem primeru mora sodišče ravnati še posebej pazljivo, ko odloča o dokaznih predlogih in ugotavlja dejansko stanje.

13. Sodišče mora po 17. členu ZKP po resnici in popolnoma ugotovitvi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Pri tem mora enako pazljivo preizkusiti in ugotovitvi tako dejstva ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist.

14. V kazenskem postopku se dokazujejo odločilna dejstva, ki pomenijo objektivni dejanski stan in dejstva in okoliščine, ki pomenijo subjektivno dejansko stanje kaznivega dejanja. V postopku pa se po enakih dokaznih pravilih dokazujejo tudi pomembna dejstva, na podlagi katerih sodišče sklepa o obstoju ali neobstoju odločilnih dejstev.

15. Držijo navedbe v zahtevi, da se sodišči nista opredelili do navedb, s katerimi so vložniki obširno zatrjevali številna manjša razhajanja v oškodovankinih navedbah. V sodbi tudi ni ocene vsebine SMS sporočil med oškodovanko in obsojencem po dogodku, pri čemer je iz poročila z dne 10. 9. 2016 razvidno, da je oškodovanka obsojenca, pri katerem je bila tudi hčerka U., povabila na kosilo z njenim sodelavcem E., na vprašanje, ali je vsebina njenih SMS resnična ali neresnična pa je povedala, da na to ne bo odgovorila (list. št. 253). Zagovorniki imajo tudi prav, ko izpostavljajo vsebino svoje utemeljitve za zaslišanje priče dr. T. R., saj je iz predloga razvidno, da se za izvedbo tega dokaza zavzemajo, ker je oškodovankina trditev, da je izvedenec v prejšnjem postopku podal tako mnenje, ker je obsojenčev prijatelj, neresnična. Sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog zavrnilo tako, da ga je napačno povzelo. V prvostopenjski sodbi je sodišče navedlo izpovedbo psihoterapevtke I. V. iz Centra za socialno delo Ljubljana, ki je povedala, da je oškodovanka zahtevala njeno zamenjavo kot strokovne delavke, češ da je pristranska, ker da je navajala, da se obdolžencu vidi, da je športnik, pri tem pa izpustila bistven vsebinski del, ko je povedala, da je kot športnik obsojenec ves čas v „fightu“, pa ne v smislu, da je nasilen, ampak se težko pogovarja, ker se začne takoj braniti. Odnosi med obsojencem in oškodovanko so se odvijali tudi v senci oškodovankine zahteve z dne 24. 6. 2016, naj se zmanjša število stikov med obsojencem in otrokoma. Vložniki utemeljeno zatrjujejo, da z vidika presoje oškodovankine verodostojnosti v prvostopenjski sodbi tudi ni razlogov o pomembnosti oškodovankinih prijav obsojenca FURS-u, ki so se izkazale za neutemeljene. V takšnem dokaznem položaju, ob upoštevanju dejstva, da obsojenec še nikoli ni bil obsojen, je pomembno tudi zaslišanje oškodovankine mame in obsojenčeve bivše tašče D. B. Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna presoja v izpodbijani pravnomočni sodbi izostala. Vsaka od naštetih pomanjkljivosti sodbe, gledana sama zase, še ne bi narekovala razveljavitve, celovito gledano pa se izkaže, da v skupnem učinku kažejo, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Tudi višje sodišče, ki sicer ni storilo kršitve iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni opravilo obravnave, je v 13. in 14. točki sodbe pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, ne da bi se v resnici do pritožbenih navedb vsebinsko opredelilo. Zato zahteve v tem delu, celovito gledano, ni mogoče razlagati kot izpodbijanja v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ampak za utemeljeno uveljavljanje kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, zato je zahtevi na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1, 135/2.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 17, 355, 355/2, 371, 371/1-11, 371/2.
Datum zadnje spremembe:
10.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwODA3