<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 29407/2010
ECLI:SI:VSRS:2019:I.IPS.29407.2010

Evidenčna številka:VS00028803
Datum odločbe:10.10.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSK Sodba IV Kp 29407/2010
Datum odločbe II.stopnje:23.02.2017
Senat:Branko Masleša (preds.), Barbara Zobec (poroč.), Vesna Žalik, mag. Kristina Ožbolt, Vladimir Balažic
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - napeljevanje - dokončano kaznivo dejanje - zastaranje - absolutno zastaranje - razveljavitev pravnomočne sodbe - kršitev določb kazenskega zakona - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - zavrnitev dokaznih predlogov - odločilno dejstvo - postopek izročitve - načelo specialnosti - razlogi o odločilnih dejstvih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnikov

Jedro

V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano že z dogovorom vseh treh akterjev, da obsojeni M. M. izplača nagradi, ki sta nedovoljeni oziroma neupravičeni. Samo izplačilo nagrad je pomenilo le realizacijo predhodnega dogovora, h kateremu je obsojenega R. Č. in M. M. napeljal obsojeni S. P. Za obstoj kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ namreč ni treba, da je bila nedovoljena nagrada tudi dejansko izplačana, temveč zadošča že, da je bila zahtevana, oziroma, da je bil opravljen sprejem obljube ali ponudbe take koristi od osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost.

V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 20. 3. 2015 delno razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo. Od tedaj dalje je začel teči dveletni rok, v katerem se mora pravnomočno končati postopek nove razsoje. Dve letni rok bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 20. 3. 2017, vendar do tega ni prišlo, ker je zadeva postala pravnomočna znotraj navedenega roka. Sodba pritožbenega sodišča je bila namreč na javni seji razglašena dne 23. 2. 2017, z dnem njene razglasitve pa je nastopila pravnomočnost. Upoštevaje navedeno je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07, da je zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo že dne 20. 12. 2016.

V skladu z ustaljeno (ustavno) sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma ima pravico, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z omenjeno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz.

Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da ima pojem „priča“ po EKČP samostojen pomen in se razteza na vsakega avtorja obremenilnih izjav, torej tudi na (so)obdolženca. Pri tem je treba opozoriti, da je verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, v primerjavi z izjavami prič, lahko dvomljiva.

Za presojo obravnavane kršitve je bistveno (že od časov rimskega prava veljavno) splošno pravno načelo, da nemogoča obveznost ne zavezuje. Če torej sodišče stori vse, da bi omogočilo obdolžencu, da zaslišuje obremenilno pričo, vendar do tega ne pride, nemogoča obveznost sodišča pač ne more zavezovati. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi I Ips 9477/2010 z dne 27.10.2017 presodilo, da ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kadar je sodišče ravnalo z ustrezno skrbnostjo, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilne priče oziroma soobdolženca, ki ga s svojim zagovorom obremenjuje.

Takšna procesna situacija ne pomeni, da sodišče sodbe ne sme opreti na obremenilne izjave obsojenega M. M., dolžno pa je še z večjo skrbnostjo presoditi njegove (za soobsojenca) obremenilne izjave, ter jih podkrepiti z drugimi, podpornimi dokazi.

Dokazna predloga, katerih namen je ugibanje, kaj bi lahko pomenila vsebina elektronskih sporočil, ki jih je na naroku za glavno obravnavo predložil obsojeni R. Č., in ki ju je sodišče v razlogih sodbe označilo za pravno nepomembna za presojo kazenskopravnega očitka obsojencu, torej ni mogoče šteti za ustrezno konkretizirana. Gre za tako imenovani fishing expedition.

Dejstvo, da je bil obsojenec predan v postopku zaradi izvršitve zaporne kazni, ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom kršeno načelo specialnosti, če je obsojenec v ponovljenem postopku sojen za isto kaznivo dejanje. Načelo specialnosti je namreč vezano na historičen dogodek, ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni) oziroma fazo postopka, zaradi katerega je bila predaja dovoljena.

Vrhovno sodišče je že v številnih svojih odločbah zavzelo stališče, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodišča, oziroma zavzetimi pravnimi mnenji, ne predstavlja tehtnega razloga za dvom v nepristranskost sodišča oziroma posameznih sodnikov.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso in sicer obsojeni S. P. v višini 2.000,00 EUR, obsojeni R. Č. pa v višini 1.800,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 29407/2010 z dne 25. 11. 2016 obsojenega R. Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega S. P. pa storitve kaznivih dejanj napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ in napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena v zvezi s 26. členom KZ. Obsojenemu R. Č. je na podlagi drugega odstavka 247. člena KZ določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, nato pa mu je, upoštevaje kazen zapora, izrečeno s pravnomočnim delom sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I K 29407/2010 z dne 10. 1. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru IV Kp 29407/2010 z dne 7. 11. 2013 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 29407/2010 z dne 20. 3. 2015, izreklo enotno kazen pet let in devet mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je obsojenemu R. Č. vštelo odvzem prostosti in del kazni, ki jo je že prestal. Obsojenemu S. P. je sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje po drugem odstavku 247. člena v zvezi s 26. členom KZ določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje po drugem odstavku 248. člena v zvezi s 26. členom KZ pa mu je določilo kazen eno leto zapora. Obsojencu je nato ob upoštevanju kazni zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 27115/2010 z dne 30. 9. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Kp 27115/2010 z dne 17. 2. 2011, izreklo enotno kazen šest let zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas prestan v priporu v zadevi I K 27115/2010 in prestano kazen v zadevah I K 27115/2010 in I K 29407/2010. Sodišče je odločilo, da se v preostalem ne posega v že pravnomočni del sodbe v zadevi I K 29407/2010 in v že pravnomočno sodbo I K 27115/2010, ter da se obsojencema odvzame protipravno pridobljena premoženjska korist in sicer obsojenemu R. Č. v znesku 86.000,00 EUR, obsojenemu S. P. pa v znesku 245.000,00 EUR. Višje sodišče v Kopru je s sodbo IV Kp 29407/2010 z dne 23. 2. 2017 pritožbe obsojenega R. Č. in njegovih zagovornikov ter obsojenega S. P. in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti:

- zagovorniki obsojenega R. Č. zaradi, kot navajajo v uvodu zahteve, kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je sodišče, kljub nasprotovanju obsojenega M. M., prebralo njegov zagovor iz prejšnjega postopka, da sodišče ni pravilno povzelo izpovedb M. B. in K. Č., da obsojenec ni dal soglasja za njegovo izročitev Republiki Sloveniji, da bi predsednica senata B. F. morala biti izločena, da obsojeni R. Č. v ponovljenem postopku ni imel možnosti zaslišati M. M., da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje prič M. D. in V. O., ter da je obsojeni R. Č. prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 21. 11. 2016 prejel šele skupaj s sodbo. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom.

- zagovornica obsojenega S. P. zaradi, kot navaja v uvodu zahteve, kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 7. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da je kazenski pregon zoper obsojenega S. P. zastaral, da iz obsojencu očitanega ravnanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, da je v izpodbijani sodbi pritožbenega sodišča na več mestih podana kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o napeljevanju S. P. k storitvi kaznivih dejanj, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje „ni razvidno, kdo je oškodovanec,“ ter da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker ni imel možnosti zaslišati obsojenega M. M.. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega S. P. oprosti obtožbe storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ ter kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena KZ oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

- obsojeni S. P. zaradi, kot navaja v uvodu zahteve, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, iz razlogov po 2., 7. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev po drugem odstavku 371. člena, 372. člena, 373. člena in 374. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve izraža dvom v nepristranskost senata pritožbenega sodišča, ter poudarja, da je izpodbijana sodba „v nasprotju z izvedenimi dokazi in še bolj krivična kot predhodna“ posebno še, ker v ponovljenem postopku ni imel možnosti zaslišati obsojenega M. M.. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega R. Č. je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc. Predlagal je njeno zavrnitev. Navedel je, da ne gre za kršitev določb kazenskega postopka, če sodišče, kljub nasprotovanju katerega izmed obdolžencev, v ponovnem postopku prebere zapisnike v zvezi z njegovimi prejšnjimi izpovedbami, da je sodišče natančno povzelo zagovore obdolžencev in izpovedbe prič, drugačno vrednotenje izpovedb prič K. Č. in I. K. pa predstavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da gre v obravnavani zadevi za tipična korupcijska razmerja, pri katerih so nagrade utrle pot sklenjenim pogodbam, da v zvezi z izločitvijo sodnikov ni bil kršen ZKP, ter da zahteva po dodatnem zaslišanju obsojenega M. M. ter zaslišanju prič M. D. in V. O. pomeni uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. O zahtevah za varstvo zakonitosti obsojenega S. P. in njegove zagovornice se je izjavila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar. Predlagala je zavrnitev obeh zahtev. Navedla je, da se je do enakih pritožbenih očitkov, kot jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, vsebinsko pravilno opredelilo že Višje sodišče, ki je te očitke zavrnilo.

5. O odgovorih Vrhovnega državnega tožilstva so se izjavili obsojeni R. Č., njegovi zagovorniki ter zagovornica obsojenega S. P.. Obsojeni R. Č. je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedel, da v celoti vztraja pri „navedbah pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je oddal 3. 1. 2017,“ da se je višjemu sodišču pri razglasitvi sodbe „zelo mudilo,“ da je sodišče kršilo določbo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ker ni zaslišalo prič M. D. in V. O., ter da je njegova žena prodala stanovanje v Ankaranu, od katerega je kupnino prejela v gotovini, denar pa zaupala njemu. Izjavo je sklenil z navedbo, da je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva, za razliko od vložene zahteve za varstvo zakonitosti, ki je utemeljena in konkretna, zelo pavšalen. Zagovorniki obsojenega R. Č. so v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedli, da zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, da sodišče v ponovnem sojenju ne bi smelo prezreti, da je obsojeni M. M. R. Č. razbremenil, obsojeni R. Č. pa ga ni imel možnosti zaslišati o tem, zakaj je v ponovnem postopku drugače izpovedoval, ter da je sodišče oprlo sodbo na prepis zvočnega posnetka, preden bi se lahko obsojenec izjavil o pravilnosti njegove vsebine. Zagovornica obsojenega S. P. je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedla, da vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

6. Zagovornica obsojenega S. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev kazenskega zakona, ker opis obsojenemu S. P. očitanih kaznivih dejanj ni v zadostni meri konkretiziran. Kršitev utemeljuje z navedbami, da po sklenitvi posla oziroma storitvi, dajanje denarja, nagrade, darila, ali druge ugodnosti, ni kaznivo dejanje. Zaradi tega tudi ne more biti kaznivo napeljevanje k takšnemu ravnanju, ki se očita obsojenemu S. P.. Nadalje navaja, da ne more vzdržati argumentacija sodišča druge stopnje, da je v očitku dajanja podkupnine vsebovan tudi očitek obljube oziroma ponudbe. Po stališču zahteve sprejem obljube darila ni kaznivo dejanje. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo 28. člena Ustave, ker zakonskih znakov kaznivega dejanja ni tolmačilo restriktivno. Iz „sprejema ponudbe“ je izpeljalo „sklenitev dogovora“, kar je neutemeljeno, poleg tega pa napeljevanje obsojenega S. P. ne more biti konkretizirano z ravnanjem tretjih oseb.

7. V obravnavani zadevi je bil obsojeni R. Č. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ, obsojeni M. M. je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena KZ, obsojeni S. P. pa je bil spoznan za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena v zvezi s 26. členom KZ in napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena v zvezi s 26. členom KZ.

8. Tehnika opisa inkriminiranega ravnanja obsojenega S. P., vsebovanega pod točko C izreka sodbe sodišča prve stopnje, zahteva povezavo z opisi ravnanj, ki so se pod točkama A in B izreka iste sodbe očitali soobsojenima R. Č. in M. M..

9. Bistvo kazenskopravnega očitka R. Č. je, da je kot predsednik uprave L., d. d. pri opravljanju gospodarske dejavnosti zahteval zase in za drugega nedovoljene nagrade in nato sprejel ponudbo in tudi njena izplačila, kot protiuslugo za sklenitev posla s tem, da je, zaradi tega, da bi L., d. d. kupila nepremičnine za izgradnjo zalednega kopenskega terminala, za katere je imela družba P., d. o. o. že sklenjene predpogodbe z dotedanjimi lastniki, v času od novembra 2006 do konca januarja 2007 v Kopru pri dogovarjanju za sklenitev pogodbe, ki je bila sklenjena dne 20. 12. 2006 in pogodbe o posedovanju z dne 26. 1. 2007 z družbo P., d. o. o., zahteval nedovoljeno nagrado zato, da bo P., d. o. o. opravil posredniško vlogo pri pridobivanju teh nepremičnin, po izplačilu provizij P., d. o. o. za opravljena posredništva, pa je izplačilo dela dogovorjene nagrade tudi sprejel, ker mu je M. M. po dogovoru izplačal v juniju 2007 v Razdrtem 36.000,00 EUR in v drugi polovici leta 2007 na Kozini 50.000,00 EUR nagrade, ki je bila nedovoljena.

10. Kazenskopravni očitek obsojenemu M. M. je, da je osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost dal nedovoljeno nagrado oziroma drugi osebi pridobil kakšno neupravičeno ugodnost, kot proti uslugo za sklenitev posla, s tem, da je R. Č. in S. P. izplačal zneske nedovoljenih in neupravičenih nagrad. Obsojeni M. M. je tako skladno z dogovorom S. P. v Solkanu, Orleku in Novi Gorici dne 31. 8. 2007 izplačal znesek 15.000,00 EUR, dne 23. 11. 2007 znesek 30.000,00 EUR, dne 29. 11. 2007 znesek 50.000,00 EUR in v drugi polovici avgusta 2008 znesek 150.000,00 EUR, izplačilo teh zneskov pa je bilo neupravičeno, saj S. P. v zvezi s prodajo nepremičnin ni imel nobene vloge in je tudi ni mogel imeti, razen okoliščine, da je obsojenega M. M. in obsojenega R. Č. spoznal oziroma ju seznanil. Obsojenemu R. Č. pa je po dogovoru izplačal v juniju 2007 v Razdrtem 36.000,00 EUR in v drugi polovici leta 2007 na Kozini 50.000,00 EUR nedovoljene nagrade.

11. Bistveno kazenskopravnega očitka S. P. je, da je naklepoma napeljal R. Č., da je ta pri opravljanju gospodarske dejavnosti zahteval zase in zanj nedovoljene nagrade in nato sprejel ponudbo in njena izplačila kot protiuslugo za sklenitev posla, M. M. pa, da je osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, dal nedovoljeno nagrado in njemu neupravičeno ugodnost kot proti uslugo za sklenitev posla, s tem, da je v novembru in decembru 2006 M. M. v Novi Gorici, R. Č. pa v Kopru v istih časovnih okoliščinah, naklepoma nagovoril k dogovoru za sklenitev kupoprodajnih pogodb za nakup nepremičnin v katerih je kupec L., d. d., posrednik pri prodaji pa P., d. o. o. in sicer je R. Č. napeljal k sklenitvi pogodbe odkupovanja nepremičnin preko P., d. o. o., za kar je bila izplačana provizija po računih P., d. o. o. v skupnem znesku 742.513,09 EUR, ter da zahteva in sprejme nedovoljeno nagrado zase in zanj neupravičeno nagrado, M. M. pa je napeljal, da je sklenil pogodbe o posredovanju pri prodaji nepremičnin ter izročil R. Č. nedovoljeno, njemu pa neupravičeno nagrado.

12. V takšnem opisu kaznivih dejanj so konkretizirani vsi zakonski znaki napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. v zvezi s 26. členom KZ in napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. v zvezi s 26. členom KZ. Upoštevaje v izreku sodbe naveden časovni okvir, v katerem so bila kazniva dejanja storjena, ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da je bilo napeljevanje obsojenega S. P. k dajanju nagrade izvršeno že po sklenitvi posla, kar naj ne bi bilo kaznivo dejanje. Iz opisa kaznivega dejanja je jasno razvidno, da je obsojeni S. P. napeljal obsojenega R. Č., da je najprej zahteval korist, nato sprejel njeno ponudbo in nazadnje še njena izplačila, obsojenega M. M. pa, da je njemu in R. Č. dal nedovoljeno korist. V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano že z dogovorom vseh treh akterjev, da obsojeni M. M. izplača nagradi, ki sta nedovoljeni oziroma neupravičeni. Samo izplačilo nagrad je pomenilo le realizacijo predhodnega dogovora, h kateremu je obsojenega R. Č. in M. M. napeljal obsojeni S. P. Za obstoj kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ namreč ni treba, da je bila nedovoljena nagrada tudi dejansko izplačana, temveč zadošča že, da je bila zahtevana, oziroma, da je bil opravljen sprejem obljube ali ponudbe take koristi od osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Namen takšne inkriminacije je, da se korupcijska kazniva dejanja zatrejo v čim zgodnejši fazi načrtovanja in ne šele takrat, ko bi bila izvršena v obliki sprejema oziroma izročitve podkupnine. Kaznivost torej ni odvisna od dejstva, ali do sprejema koristi tudi dejansko pride, temveč je lahko kaznivo dejanje izvršeno že z zahtevanjem koristi oziroma sprejemom obljube1.

13. Zagovornica obsojenega S. P. v zahtevi trdi, da je kazenski pregon za kaznivi dejanji, ki se očitata obsojencu, zastaral. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je za trenutek dokončanja kaznivega dejanja ključno, kdaj sta se obsojena M. M. in R. Č. odločila za storitev kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja in dajanja daril. To odločitev sta oblikovala najkasneje v trenutku, ko sta sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju dne 20. 12. 2006. Relativno zastaranje kazenskega pregona zoper obsojenega S. P. je upoštevaje določbo šestega odstavka 112. člena v povezavi z določbo četrte alineje prvega odstavka 11. člena KZ nastopilo dne 20. 12. 2011, absolutno zastaranje pa dne 20. 12. 2016, torej pred dnem 23. 2. 2017, ko je nastopila pravnomočnost izpodbijane sodbe. Nadalje poudarja, da je bila odločba Ustavnega sodišča U-I-25/07-43 sprejeta po storitvi kaznivih dejanj, zato ne more predstavljati pravne podlage glede teka dveletnega roka po razveljavitvi sodbe. Vložnica zahteve nasprotuje tudi uporabi načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999, ker iz navedene odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da določbe šestega odstavka 112. člena KZ o absolutnem zastaranju v nobenem primeru in z nobeno izmed uveljavljenih razlaganih metod ni mogoče razlagati tako, da podaljšuje tek zastaralnega roka čez rok, ki je v njej določen. Uveljavljeno kršitev sklene s trditvijo, da sta kaznivi dejanji, za kateri je bil v konkretnem primeru obsojeni S. P., zastarali najkasneje 20. 12. 2016, saj so določbe o zastaranju materialnopravne narave in za njih velja prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona.

14. Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju z dne 16. 6. 1999 zavzelo stališče, da v primerih, ko je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno in izpodbijana sodba razveljavljena, v postopku nove razsoje po prvem odstavku 428. člena ZKP ni več pravnomočne sodbe. Kazenski pregon storilca kaznivega dejanja se konča s pravnomočnostjo sodbe in zato lahko tudi zastaranje kazenskega pregona teče le do pravnomočnosti sodbe. Če je bila s pravnomočno sodbo storilcu kaznivega dejanja izrečena kazen, začne z dnem pravnomočnosti sodbe teči zastaranje izvršitve kazni. S pravnomočno sodbo tako preneha teči zastaranje kazenskega pregona, saj ne moreta hkrati teči zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazni. V postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ne gre za ponovni kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, temveč le za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe. Tako v postopku nove razsoje ni več kazenskega pregona, zaradi česar se tudi ne morejo uporabljati določbe KZ o teku in pretrganju kazenskega pregona. Absolutno zastaranje kazenskega pregona je v vsakem primeru končano s pravnomočnostjo prejšnje, to je razveljavljene sodbe, zato se vprašanje zastaranja kazenskega pregona ne more znova pojaviti v postopku nove razsoje po prvem odstavku 428. člena ZKP.

15. Načelnemu pravnemu mnenju je v odločbi U-I-25/07 z dne 11. 9. 2018 pritrdilo tudi Ustavno sodišče. Presodilo je, da je Vrhovno sodišče z navedenim načelnim pravnim mnenjem odgovorilo na vprašanje, kdaj se zastaranje kazenskega pregona konča in ali zastaranje teče tudi v času, ko se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi (točka 10 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Ustavno sodišče je pojasnilo, da se Vrhovno sodišče ob sprejemu načelnega pravnega mnenja ni spuščalo v druga vprašanja uporabe določb ZKP glede postopka nove razsoje, kakor tudi ne v vprašanje pravnega položaja obdolženca v postopku nove razsoje, predvsem pa se ni opredelilo do tega, koliko časa lahko postopek nove presoje traja. Ker tek postopka nove razsoje ni omejen z absolutnim zastaralnim rokom, je Ustavno sodišče zaključilo, da bi zakonodajalec moral določiti rok, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno zaključen. Ker ZKP tega ne določa, je v neskladju z 2. členom Ustave. Ustavno sodišče zakonodajalcu ni določilo roka za odpravo ugotovljene neustavnosti po drugem odstavku 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ker je zakonodajalec to neustavnost odpravil že z drugim odstavkom 91. člena KZ-1, ki je začel veljati 1. 11. 2008. Da pa v vmesnem času (torej do 1. 11. 2008) obdolženci v postopkih nove razsoje ne bi bili dalj časa v negotovem položaju, je Ustavno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe in sicer, da se po objavi določbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu kazenski postopki, ki so v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe že več kot dve leti, ne morejo nadaljevati (točka 15. obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

16. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 20. 3. 2015 delno razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo. O tedaj dalje je začel teči dveletni rok, v katerem se mora pravnomočno končati postopek nove razsoje. Dve letni rok bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 20. 3. 2017, vendar do tega ni prišlo, ker je zadeva postala pravnomočna znotraj navedenega roka. Sodba pritožbenega sodišča je bila namreč na javni seji razglašena dne 23. 2. 2017, z dnem njene razglasitve pa je nastopila pravnomočnost. Upoštevaje navedeno je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07, da je zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo že dne 20. 12. 2016.

17. Obsojeni S. P., njegova zagovornica in zagovorniki obsojenega R. Č. v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev pravice do obrambe iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 29. člena Ustave, ker obsojenima S. P. in R. Č. ni bila dana možnost zaslišati obsojenega M. M.. Zagovorniki obsojenega R. Č. kršitev utemeljujejo z navedbami, da je sodišče prebralo zagovor obsojenega M. M. iz prejšnjega postopka, čeprav je obsojeni M. M. temu nasprotoval, ker se v ponovljenem sojenju ni želel zagovarjati, da je obsojeni M. M. v predhodnem postopku zavrnil odgovarjanje na postavljena vprašanja obsojenega R. Č. in njegovega zagovornika, zaradi česar ga nista mogla zaslišati, da bi morala imeti obsojenec in njegova obramba tudi v ponovljenem postopku možnost zastavljati vprašanja obsojenemu M. M., te možnosti pa nista imela, ker je M. M. zavrnil odgovarjanje na postavljena vprašanja, ter da je nepravilno stališče sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obramba obsojenega R. Č. imela možnost postavljati vprašanja obsojenemu M. M. v predhodnem postopku, pa te možnosti ni ustrezno izkoristila.

18. Obsojeni S. P. in njegova zagovornica kršitev pravice do obrambe utemeljujeta z navedbami, da zaslišanje obsojenega M. M. v predhodnem postopku ne zadosti pravici do zaslišanja obremenilnih prič v kazenskem postopku, da obramba obsojenega S. P. obsojenemu M. M. ni postavljala vprašanj, ker je jasno izrazil stališče, da nanje ne bo odgovarjal, zato ni bilo mogoče preveriti njegove verodostojnosti, ter da bi sodišče v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča moralo obsojenemu S. P. in njegovi obrambi omogočiti, da zastavlja vprašanja obdolžencu, ki ga obremenjuje. Ker obsojenec oziroma njegova obramba te pravice nista imela, sodišče sodbe ne bi smelo opreti na izpovedbo obsojenega M. M..

19. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe in poštenega sojenja iz kazenskega spisa in izpodbijane pravnomočne sodbe izhajajo naslednja procesnopravna relevantna dejstva:

- v postopku pred razveljavitvijo pravnomočne sodbe s strani Vrhovnega sodišča se je obsojeni M. M. na narokih za glavo obravnavo skliceval na vse predhodne izjave, ki jih je dal zaslišan kot obdolženec v tej zadevi in kot priča v zadevi I K 27115/2010, podal pa je tudi pisni zagovor, v katerem je obremenil obsojena R. Č. in S. P.;

- v postopku pred razveljavitvijo pravnomočne sodbe je bil predvajan zvočni posnetek zaslišanja obsojenega M. M. v preiskavi, predvajan je bil tudi zvočni posnetek njegove izpovedbe v zadevi I K 27115/2010, ko je bil zaslišan kot priča, ta njegova izpovedba pa je bila tudi prebrana;

- v postopku pred razveljavitvijo pravnomočne sodbe je obsojeni M. M. na vprašanje predsednice senata odgovoril, da bo odgovarjal na vprašanja, razen na vprašanja obsojenega S. P. in njegovih zagovornikov. Zagovornik obsojenega R. Č. je na to pripomnil, da ima za obsojenega M. M. pripravljenih „vrsto vprašanj,“ ki pa jih kasneje ni postavil;

- v sojenju, ki je sledilo razveljavitvi pravnomočne sodbe, je obsojeni M. M. izjavil, da se ne bo zagovarjal, v nadaljevanju postopka pa je navajal okoliščine, ki naj bi se nanašale na njegovo vlogo tajnega policijskega delavca in so bile po vsebini razbremenilne za obsojenega R. Č.;

- sodišče je v ponovljenem postopku, kljub drugačni želji obsojenega M. M., prebralo njegove prejšnje zagovore;

- sodišče je izpodbijano pravnomočno sodbo oprlo na zagovor obsojenega M. M., ki ga je podal v postopku pred razveljavitvijo pravnomočne sodbe, njegov zagovor je preverilo tudi z drugimi dokazi (na primer z izpovedbo kriminalista N. D. ter vsebino prikritih preiskovalnih ukrepov), v 21. točki sodbe se je podrobno opredelilo do izjav obsojenega M. M. v ponovljenem sojenju, njihovo verodostojnost pa je ocenilo v luči dejstva, da je obsojeni M. M. očitno nezadovoljen, ker je bil pravnomočno obsojen;

- pritožbeno sodišče je v 10. točki razlogov sodbe presodilo, da obsojencema ni bila kršena pravica do obrambe in poštenega postopka. V zvezi z obsojenim R. Č. je presodilo, da sta v predhodnem postopku obsojenec in njegova obramba imela možnost zaslišati obsojenega M. M., vendar pa te pravice nista izkoristila, ker obsojenemu M. M., ko je bil ta pripravljen odgovarjati na vprašanja, vprašanj nista postavila. V zvezi z obsojenim S. P. pa je pritožbeno sodišče zaključilo, da je iz izpovedb obsojenega M. M., ki so bile poslušane na glavni obravnavi v postopku pred razveljavitvijo sodbe, razvidno, da sta obsojeni S. P. in njegova obramba imela možnost zasliševati obsojenega M. M., to možnost pa sta tudi izkoristila, saj je iz zapisnikov razvidno, da je bila pravica do zaslišanja soobdolženca udejanjena preko dajanja pripomb na glavnih obravnavah. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je bilo z dajanjem pripomb obsojenega S. P. in njegove obrambe ob izvedbi posameznega dokaza, na katere je nato odgovoril obsojeni M. M. in obratno, dejansko opravljeno zaslišanje obsojenega M. M. s strani obsojenega S. P. in njegove obrambe.

20. Dokazi se v kazenskem postopku praviloma izvajajo neposredno, kar je temeljni pogoj za zagotovitev kontradiktornosti postopka. Odstopanja od navedenega načela so mogoča, kadar tako določa zakon. Takšen odstop predstavlja tudi uporaba določbe prvega odstavka 325. člena ZKP, ki določa, da če obdolženec na glavni obravnavi izjavi, da se ne želi zagovarjati, ali če noče odgovarjati na posamezna vprašanja, predsednik senata prebere njegovo prejšnjo izpovedbo ali del te izpovedbe. Branje obdolženčevega zagovora, v primeru, da se na glavni obravnavi ne želi zagovarjati tako omogoča navedena zakonska določba. Ko je zagovor na glavni obravnavi prebran, ga je po določbi prvega odstavka 325. člena ZKP treba šteti za dokaz, izveden na glavni obravnavi.2 Zakonska določba, po kateri se prebere obdolženčev zagovor v primeru, če se ne želi zagovarjati, je v celoti skladna s temeljnima načeloma kazenskega postopka in sicer načelom proste presoje dokazov (tudi obdolženčev zagovor je namreč dokaz) in načelom materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno ugotoviti vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo oziroma ga razbremenjujejo.

21. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju, kljub drugačni želji obsojenega M. M., utemeljeno prebralo njegove zagovore iz prejšnjega postopka in nanje oprlo izpodbijano sodbo.

22. V skladu z ustaljeno (ustavno) sodno prakso3 mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma ima pravico, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z omenjeno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013 presodilo, da se vprašanje, ali gre za odločilni dokaz, zmeraj presoja zelo ozko in to s pomočjo dopolnilnih dokazov. Močnejši kot so podporni dokazi, manj verjetno je, da bo dokaz obravnavan kot odločilen.

23. Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da ima pojem „priča“ po EKČP samostojen pomen in se razteza na vsakega avtorja obremenilnih izjav, torej tudi na (so)obdolženca. Pri tem je treba opozoriti, da je verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, v primerjavi z izjavami prič, lahko dvomljiva. Obdolženec spričo privilegija zoper samoobtožbo, ki ga Ustava zagotavlja v četrti alineji 29. člena, ni dolžan po resnici povedati vsega, kar ve o zadevi, prav tako pa ima lahko v konkretnem primeru tudi interes izpovedati v škodo (so)obodolžencem. Zato je iz vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo sobdolženci možnost neposredno izpodbijati takšne izjave drugih obdolžencev. Tudi v primeru, ko obdolžencu postavljajo vprašanja drugi obdolženci oziroma njihova obramba, zanj velja privilegij zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave. To pomeni, da sme obdolženec v takšnem primeru, za razliko od priče, zavrniti odgovor na katero koli vprašanje, oziroma sploh na vsa vprašanja, saj se ni dolžan zagovarjati. V tem primeru pa soobdolženci v celoti ali deloma že po naravi stvari ne morejo uveljavljati svoje pravice iz točke B) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Za to pravico so prikrajšani tudi v primeru, ko obdolženec, ki je v preiskavi podal obremenilne izjave zoper druge soobdolžence, na glavno obravnavo ne pride in ga zato na glavni obravnavi ni mogoče zasliševati v zvezi z obremenilnimi izjavami4.

24. Vrhovno sodišče ugotavlja, da upoštevaje prej navedena procesno pravno relevantna dejstva, obsojenima S. P. in R. Č., zaradi nepripravljenosti obsojenega M. M. odgovarjati na njuna vprašanja, ni bila kršena pravica do obrambe in poštenega postopka. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, je obramba obsojenega R. Č. vsaj enkrat v postopku imela možnost, da bi obsojencu postavljala vprašanja, pa te pravice ni izkoristila, obramba obsojenega S. P. pa je pravico do zaslišanja obsojenega M. M. realizirala preko dejanja pripomb na glavni obravnavi. Predvsem pa je za presojo obravnavane kršitve bistveno (že od časov rimskega prava veljavno) splošno pravno načelo, da nemogoča obveznost ne zavezuje5. Če torej sodišče stori vse, da bi omogočilo obdolžencu, da zaslišuje obremenilno pričo, vendar do tega ne pride, nemogoča obveznost sodišča pač ne more zavezovati. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi I Ips 9477/2010 z dne 27.10.2017 presodilo, da ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kadar je sodišče ravnalo z ustrezno skrbnostjo, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilne priče oziroma soobdolženca, ki ga s svojim zagovorom obremenjuje.

25. V obravnavanem primeru namreč ne gre za odločitev sodišča, da obsojenima R. Č. in S. P. ne bo dovolilo postavljati vprašanj obsojenemu M. M., temveč za odločitev slednjega, da na določena vprašanja soobsojencev ne bo odgovarjal. Takšna procesna situacija ne pomeni, da sodišče sodbe ne sme opreti na obremenilne izjave obsojenega M. M., dolžno pa je še z večjo skrbnostjo presoditi njegove (za soobsojenca) obremenilne izjave, ter jih podkrepiti z drugimi, podpornimi dokazi. Vse navedeno je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru storilo. Natančno je analiziralo zagovor obsojenega M. M. ter tudi kasnejše izjave, ki jih je dajal v postopku. V točki 18 do 21 razlogov sodbe je podalo oceno njegovih izjav, ko je v ponovljenem sojenju trdil, da so kriminalisti vplivali nanj, ter da je po njihovih navodilih pisal SMS sporočila, katerih pisanja sicer ni bil vešč. V točkah 22, 24, 25, 27, 28 in 62 razlogov sodbe pa se je sodišče prve stopnje podrobno opredelilo do navedb obsojenega M. M. v zvezi s „poslovnim sodelovanjem“ med njim in obsojenim R. Č. Da je obsojeni M. M. soobsojenima S. P. in R. Č. po predhodnem dogovoru izročil nedovoljene nagrade, ki so opredeljene v izreku sodbe, sodišče ni sklepalo le na podlagi zagovorov obsojenega M. M., temveč tudi na podlagi številnih drugih (podpornih) dokazov, med katerimi je treba izpostaviti predvsem izpovedbo kriminalista N. D. ter vsebino izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov – SMS sporočil in posnetek pogovora med obsojenim S. P. in M. M. z dne 9. 3. 2010. Ti dokazi so obremenilno izpovedbo obsojenega M. M. v ključnih delih potrdili, sodišče pa jo je tudi na njihovi podlagi ocenilo za verodostojno.

26. Zagovorniki obsojenega R. Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazujejo kršitev pravice do obrambe in poštenega sojenja tudi s trditvijo, da je sodišče zavrnilo dokazna predloga obsojenčeve obrambe za zaslišanje prič M. D. in V. O. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da gre za ključni razbremenilni priči, ki bi pojasnili elektronska sporočila ter izpovedali, zakaj je obsojeni R. Č. telefonsko kontaktiral obsojenega M. M..

27. Sodišče prve stopnje je odločilo, da navedenih dokaznih predlogov ne bo izvedlo. Svojo odločitev je utemeljilo z razlogi, da je prebralo elektronsko pošto, ki jo je v natisnjeni obliki na naroku predložil obsojeni R. Č. (priloga B2 spisa). Sodišče je nato povzelo vsebino elektronskih sporočil ter jo po vsebini označilo za pravno nerelevantno, ker iz sporočila M. D. ne izhaja poziv za pomoč komu drugemu pri vzpostavitvi kontakta z M. M., iz sporočila obsojenega R. Č. (vsebina sporočila je bila „Hvala za mail, v kratkem te pokličem, da še kakšno rečemo, lep istrski pozdrav, R.“) pa ni razvidno kdaj in v zvezi s čim je bilo M. D. sploh poslano. Takšnim razlogom sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov je v 12. točki obrazložitve je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče.

28. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialno pravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala. 6.

29. Po presoji Vrhovnega sodišča sta tako sodišči prve stopnje kot višje sodišče ravnali pravilno, ko sta odločili, da dokazih predlogov z zaslišanjem prič M. D. in V. O., ne izvedeta. Iz utemeljitve dokaznih predlogov obrambe obsojenega R. Č. namreč ni razvidno, katero odločilno dejstvo je želela obramba z neposrednim zaslišanjem teh prič dokazati. Obsojenčeva obramba je dokazni predlog za zaslišanje prič M. D. in V. O. v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljila le z navedbo, da gre za ključne razbremenilne dokaze in za priči, „ki bi pojasnili elektronska sporočila in vedeli izpovedati zakaj je Č. kontaktiral telefonsko M., ter da je bil vzrok njunih komunikacij, da bi M. dostavil ustrezno dokumentacijo v L., saj je zamujal s pogodbami o nakupu zemljišč.“ Navedena utemeljitev se ne nanaša na odločilna dejstva v zvezi s kazenskopravnim očitkom obsojenemu R. Č..

30. Dokazna predloga, katerih namen je ugibanje, kaj bi lahko pomenila vsebina elektronskih sporočil, ki jih je na naroku za glavno obravnavo predložil obsojeni R. Č., in ki ju je sodišče v razlogih sodbe označilo za pravno nepomembna za presojo kazenskopravnega očitka obsojencu, torej ni mogoče šteti za ustrezno konkretizirana. Gre za tako imenovani fishing expedition, v okviru katerega obsojenčeva obramba ni konkretno navedla, na podlagi česa zaključuje, da bi priči M. D. in V. O. vedeli pojasniti vsebino s strani obsojenčeve obrambe predloženih elektronskih sporočil, na takšen način, da bi bila za obsojenca razbremenilna in bi lahko vplivala na drugačno presojo pravno relevantnih dejstev.

31. Zagovorniki obsojenega R. Č. v zahtevi trdijo, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da obsojenec ni dal soglasja za izročitev, da se mu sodi za kazniva dejanja, temveč je soglašal le z izročitevijo zaradi prestajanja zaporne kazni. Nadaljujejo, da kazenski postopek zaradi tega ni bil dopusten, ker je pritožbeno sodišče v Parizu v svoji odločbi izrecno navedlo, da obsojenec drugega soglasja, kot za prestajanje kazni, ni podal. Uveljavljeno kršitev zaključijo s trditvijo, da se obsojenec ni odpovedal načelu specialnosti, kar predstavlja kršitev četrtega odstavka 47. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) ter kršitev obsojenčeve pravice do obrambe.

32. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da so zagovorniki obsojenega R. Č. kršitev načela specialnosti v ponovljenem postopku uveljavljali že z vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 28. 4. 2016 (listovni številki 5824 in 5825 spisa). V njej so, podobno kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, trdili, da je obsojenec dal soglasje za izročitev pred sodiščem v Parizu izključno za izvršitev zaporne kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 29407/2010, ne pa tudi za morebitna ostala kazniva dejanja, kar pomeni, da se ni odpovedal načelu specialnosti. V navedeni vlogi so poudarili še, da je bil obsojenec izročen izključno z namenom izvršitve zaporne kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 29407/2010, kar pomeni, da obravnavani kazenski postopek zoper njega ni dopusten. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo dne 16. 5. 2016 zavrglo predlog za izločitev predsednice senata sodnice B. F. in predsednice Okrožnega sodišča v Kopru, višje sodnice D. S., ob tem pa je pojasnilo, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se načelo specialnosti veže na kaznivo dejanje, ne pa na vrsto postopka, zaradi katerega je bila predaja dovoljena.

33. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 27991/2010 z dne 10. 11. 2016 presodilo, da je določbi o načelu specialnosti iz 12. in 45. člena ZSKZDČEU-1 treba razlagati tako, da se po predaji zahtevane osebe ne sme na novo izvršiti nobena kazen v zvezi s katero ni bila dovoljena predaja in se tudi ne sme predana oseba preganjati za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim ni bila izvršena predaja. Poleg tega se načelo specialnosti ne more nanašati na že izvršene kazni, ki so bile izvršene prej, preden je bil nalog za izvršitev kazni, ki so bile predmet postopka za predajo, sploh izdan.

34. V obravnavanem primeru sta sodišči prve stopnje (6. točka razlogov sodbe) in pritožbeno sodišče (7. točka razlogov sodbe) pravilno razlagali določbo 45. člena ZSKZDČEU-1 v smislu, da je načelo specialnosti inštitut, ki se veže na kaznivo dejanje, ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni), zaradi katerega je bila predaja dovoljena.

35. Izročitev obsojenega R. Č. zaradi prestajanja izvršitve kazni po pravnomočni sodbi Višjega sodišča v Kopru IV Kp 29407/2010 z dne 7. 11. 2013 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 29407/2010 z dne 10. 1. 2013 je bila dovoljena s sklepom pritožbenega sodišča v Parizu z dne 11. 3. 2015, zaradi izvršitve enotne zaporne kazni pet let in devet mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 244. člena in kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ. Obsojenec je bil torej Republiki Sloveniji izročen zaradi prestajanja enotne zaporne kazni, še preden je bila s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije delno razveljavljena sodba, ki je bila podlaga za njegovo izročitev. V času odločitve o obsojenčevi izročitvi je bila torej pravnomočna sodba, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja in kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril, še v celoti v veljavi. Vrhovno sodišče je namreč izpodbijano sodbo delno razveljavilo šele s sodbo z dne 20. 3. 2015.

36. Upoštevaje navedene procesnopravno relevantne okoliščine v zvezi z izročitvijo obsojenega R. Č., je pravilna odločitev sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da s ponovnim sojenjem ni bilo kršeno načelo specialnosti. Obsojeni R. Č. je bil namreč Republiki Sloveniji predan tudi zaradi izvršitve kazni za kaznivo dejanje, zaradi katerega je pred Okrožnim sodiščem v Kopru, po razveljavitvi sodbe s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, potekalo novo sojenje. Kot že rečeno, dejstvo, da je bil obsojenec predan v postopku zaradi izvršitve zaporne kazni, ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom kršeno načelo specialnosti, če je obsojenec v ponovljenem postopku sojen za isto kaznivo dejanje. Načelo specialnosti je namreč vezano na historičen dogodek, ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni) oziroma fazo postopka, zaradi katerega je bila predaja dovoljena.

37. Neutemeljena je tudi trditev zagovornice obsojenega S. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu – naklepnem napeljevanju obsojenega S. P. h kaznivima dejanjema, za katera sta bila obsojena R. Č. in M. M.. Sodišče prve stopnje je v 25. točki razlogov sodbe na podlagi ocene zagovora obsojenega M. M. izrecno prisodilo, da je obsojeni S. P. obsojenega R. Č. napeljal, da je darilo zahteval za oba, torej zase in za njega. Nadalje je sodišče prve stopnje v 22., 23. in 27. točki izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo, da je obsojeni S. P. h kaznivemu dejanju napeljal tako obsojenega R. Č. kot M. M..

38. Zagovornica obsojenega S. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija odločitev o odvzemu premoženjske koristi obsojencu v višini 245.000,00 EUR. Kršitev utemeljuje z navedbami, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kdo je v obravnavanem primeru oškodovanec, poleg tega pa je, upoštevaje splošni petletni zastaralni rok, terjatev v vsakem primeru prenehala že pred izrekom obsodilne sodbe.

39. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožb) temveč tudi materialno (vsebinsko). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljeno kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti7.

40. Kadar je, kot v obravnavani zadevi, formalni pogoj izpolnjen - zoper sodbo sodišča prve stopnje so pritožbi vložili obsojeni S. P. in njegovi tedanji zagovorniki iz Odvetniške družbe B. – mora Vrhovno sodišče presoditi še, ali je glede kršitev, ki jih uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Po pregledu vsebine pritožb (list. št. 6146-6155 in 6161-6167) in razlogov sodbe sodišča druge stopnje, Vrhovno sodišče zaključuje, da so obsojeni S. P. in njegovi zagovorniki v uvodu pritožb sicer navedli, da pritožbi vlagajo tudi zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi, v obrazložitvi pritožb pa te kršitve niso vsebinsko uveljavljali, za kar pa ni bilo nobenih ovir.

41. Kršitev pravice do nepristranskega sojenja v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki obsojenega R. Č. ter obsojeni S. P.. Slednji v zahtevi trdi, da je v ponovljenem sojenju o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje „presojal isti senat, zato je nemogoče pričakovati, da bo presojal v nasprotju s svojimi že enkrat podanimi izreki.“ Zagovorniki obsojenega R. Č. pa trdijo, da bi morala biti predsednica senata sodišča prve stopnje okrožna sodnica B. F. izločena, prav tako pa bi morala biti izločena tudi predsednica Okrožnega sodišča v Kopru D. S., ker je za medije podala izjave, „da naj bi obtoženemu kmalu sodili, da mu bodo sodili za vse zadeve in tudi, da naj bi bilo nekako z izročitvijo iz Pariza celo konzumirano soglasje za ostale zadeve vezane na obtoženega.“

42. Iz podatkov kazenskega spisa (list. št. 6204-6208) je razvidno, da so obsojeni S. P. in njegovi zagovorniki pred odločanjem o pritožbi zahtevali izločitev višjih sodnikov Višjega sodišča v Kopru A. A., M. T. in F. D. iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. V zahtevi so trdili, da je višje sodišče poseglo v pravno opredelitev kaznivih dejanj, v zvezi s katero je Vrhovno sodišče ugotovilo neskladnost med abstraktnim opisom kaznivih dejanj in nespremenjenim konkretnim očitkom obsojenemu S. P. Zahtevo za izločitev višjih sodnikov A. A., M. T. in F. D. je s sklepom Su 55/2017 z dne 6. 2. 2017 zavrnila predsednica Višjega sodišča v Kopru.

43. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnikov pritožbenega sodišča zakonita. Obsojeni S. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, enako kot v zahtevi za izločitev, trdi, da so člani pritožbenega senata ob odločanju o pritožbi ravnali v nasprotju s kasnejšo odločitvijo Vrhovnega sodišča. Takšni razlogi po vsebini predstavljajo izražanje nezadovoljstva obsojenca s pravnimi stališči, ki so jih zavzeli posamezni sodniki. V zvezi s podobnimi navedbami je Vrhovno sodišče že v številnih svojih odločbah8 zavzelo stališče, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodišča, oziroma zavzetimi pravnimi mnenji, ne predstavlja tehtnega razloga za dvom v nepristranskost sodišča oziroma posameznih sodnikov.

44. Zagovorniki obsojenega R. Č. v zahtevi trdijo, da je izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena tudi s kršitvijo po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je na glavni obravnavi kot predsednica senata sodelovala sodnica B. F., ki bi morala biti izločena, zatrjevane kršitve pa podrobneje ne utemeljijo, zato jo z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče je namreč že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostila trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi trdijo le, „da so bile v predmetni zadevi podane okoliščine, ki so vzbujale dvom o njeni nepristranskosti,“ kršitve pa podrobneje ne pojasnijo. Kot že rečeno, takšnih nesubstanciranih trditev z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

45. V zvezi s trditvijo zahteve zagovornikov obsojenega R. Č., da so v obravnavani zadevi podane tudi okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost odločanja predsednice Okrožnega sodišča v Kopru o zahtevani izločitvi predsednice senata sodišča prve stopnje (predsednica Okrožnega sodišča v Kopru naj bi za medije podajala določene izjave), Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojeni R. Č. in njegovi zagovorniki v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje razlogov, ki bi se nanašali na nepristranskost odločanja predsednice Okrožnega sodišča v Kopru niso navajali, zato je ta trditev v nasprotju z izrecno določbo petega odstavka 420. člena ZKP.

46. Neobrazložena je trditev zahteve zagovornikov obsojenega R. Č., da je obsojenec zapis (očitno mišljeno prepis) zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 21. 11. 2016 prejel šele s sodbo dne 19. 12. 2016. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni razvidno, kako naj bi navedena okoliščina vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, niti ni pojasnjeno, kateri del zvočnega prepisa sodbe bi bil predmet „obsojenčevega pravočasnega izpodbijanja“ s pravnim sredstvom. Tudi te nesubstancirane trditve z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

47. Zagovornica obsojenega S. P. na več mestih v zahtevi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, oziroma kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Iz vsebine uveljavljenih kršitev (da je obsojeni M. M. večkrat izrecno zanikal, da bi obsojeni R. Č. od njega karkoli zahteval, oziroma pogojeval, da pritožbeno sodišče teh delov izpovedb obsojenega Marjana Mikža ni presodilo, da so argumenti pritožbenega sodišča glede kraja in časa napeljevanja obsojenega S. P. vsebinsko prazni, da je pritožbeno sodišče „arbitrarno interpretiralo klic P. M. po sklenitvi posla med L. in P.,“ da je sodišče prve stopnje v zvezi z napeljevanjem obsojenega S. P. navedlo okoliščine, ki niso dokazno podprte z obsojenčevimi ravnanji, da se sodišči nista opredelili do spreminjanja izpovedb obsojenega M. M., kje naj bi dobil denar za izročitev gotovine v višini 150.000,00 EUR, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do očitnega nasprotja med razlogi sodbe sodišča prve stopnje ter izvedenimi dokazi, iz katerih je razvidno, da obsojeni M. M. v avgustu leta 2008 denarja ni imel, zaradi česar ga tudi ni mogel dati obsojenima R. Č. in S. P., ter da je bil S. P. spoznan za krivega na podlagi indicov in verjetnosti, kar ne zadošča za prepričanje o krivdi), pa je razvidno, da vložnica po vsebini ne uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, temveč v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izraža nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem.

48. Uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja predstavljajo tudi obširne trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega R. Č., da sodišče ni pravilno povzelo izpovedbe priče K. Č., da ni upoštevalo izpovedbe priče I. K., da sta sodišči povsem spregledali okoliščino, da so se pogodbe sklepale zaradi nakupa zemljišč, ne pa zaradi nagrad, ter da iz dokazov in izpoved prič ni mogoče zaključiti, da je obsojeni R. Č. storilec očitanega mu kaznivega dejanja, ter navedbe v zahtevi obsojenega S. P., da je „predsednica senata v izreku uporabila zgodbo, ki nima osnove, niti podpore v listinskih dokazih,“ da je obsojeni M. M. izpovedal, da SMS sporočil ni pisal sam, temveč jih je iz njegovega telefona pošiljal kriminalist, da listine dokazujejo, da je izjava obsojenega M. M. o predaji denarnega zneska v višini 150.000,00 EUR lažna, da bi moralo sodišče skrbneje presoditi navedbe obsojenega M. M., ki je bil obsojen zaradi goljufije na škodo njegove družine, da bi morala biti protipravno pridobljena premoženjska korist, če bi jo res pridobil, vidna v njegovem premoženjskem stanju in v premoženju njegove družine, ter da le zaradi tega, ker je imel kot poslanec Državnega zbora velik krog poznanstev, ne more biti obsojen za kazniva dejanja, ki jih ni storil.

C.

49. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevah za varstvo zakonitosti obramb obsojencev in zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega S. P., ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteve pa so vložene tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega S. P. in zagovornikov obsojenega R. Č. sta bili delno vloženi tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato zahteve obsojenega S. P. in njegove zagovornice ter zagovornikov obsojenega R. Č. za varstvo zakonitosti kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).

50. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenca z zahtevami za varstvo zakonitosti nista uspela, sta dolžna plačati sodno takso in sicer obsojeni R. Č. v znesku 1.800,00 EUR, obsojeni S. P. pa v znesku 2.000,00 EUR, ki ju je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

-------------------------------
1 Enako tudi Devetak H. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Javno podjetje Uradni list RS, d. o. o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, str. 1019-1039.
2 Enako tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 174/2001 z dne 4. 4. 2002 in I Ips 19335/2010 z dne 13. 12. 2011.
3 Primerjaj npr. odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Kostovski proti Nizozemski, Lucca proti Italiji in Unterpertinger proti Avstriji, odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-207/99 in Up 719/03 ter sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah I Ips 190/2006, I Ips 9477/2010, I Ips 35269/2010 in I Ips 90495/2010.
4 Podrobneje o tem glej Bošnjak M. (2006); Izvajanje dokazov in pravice obrambe, Pravna praksa, št. 13, GV Založba, Ljubljana, str. 20.
5 Impossibilium nulla obligatio est.
6 Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 1466/2013 z dne 7. 3. 2019, I Ips 11356/2014 z dne 27. 9. 2018, I Ips 22478/2013 z dne 30. 8. 2018, I Ips 6492/2010 z dne 23. 8. 2018 ter številne druge.
7 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča v zahtevah I Ips 35185/2011 z dne 14. 11. 2013, I Ips 18668/2013 z dne 20. 10. 2016, I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2017 in številne druge.
8 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 52779/2014 z dne 24. 5. 2018, I Kr 5961/2013 z dne 16. 11. 2017, I Kr 5961/2013 z dne 17. 5. 2016 ter številne druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 26, 247, 248.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 39, 39/1-6, 325, 371, 371/1-2, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1, 420, 420/2.
Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (2013) - ZSKZDČEU-1 - člen 45.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzODA2