<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 39554/2016
ECLI:SI:VSRS:2019:I.IPS.39554.2016

Evidenčna številka:VS00028804
Datum odločbe:10.10.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba II Kp 39554/2016
Datum odločbe II.stopnje:27.11.2018
Senat:Branko Masleša (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Barbara Zobec, Vesna Žalik, Mitja Kozamernik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - zakonski znaki - prepovedana droga - konoplja - proizvodnja mamil - večja količina - namen prodaje - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev

Jedro

Število sadik konoplje, ki jih je obsojenec gojil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu, samo po sebi ne pritrjuje zaključkom nižjih sodišč, da je obsojencu dokazan namen nadaljnje prodaje. Glede na obsojenčev zagovor in njegove nedvomne zdravstvene težave in zaplete, ki jih je imel pri jemanju konvencionalnih in bioloških zdravil, pa so se Vrhovnemu sodišči enaki pomisleki vzbudili tudi v zaključke pravnomočne sodbe, da je konopljo hranil prav zaradi nadaljnje prodaje.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20. 6. 2018 J. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 mu je odvzelo zaseženo prepovedano drogo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 11. 2018 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v njenem uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve pravic do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist po 17. in 320. členu ZKP ter zaradi kršitve pravic iz tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer v odgovoru na zahtevo z dne 18. 4. 2019, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Meni pa, da gojenje sedmih rastlin konoplje za lastno uporabo ne pomeni proizvodnje prepovedane droge.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegovi zagovorniki, ki v izjavi z dne 25. 4. 2019 nasprotujejo tožilčevim trditvam, da ni podana kršitev pravice do obrambe, pritrjujejo pa njegovi oceni, da v obravnavani zadevi ni podano kaznivo dejanje.

B.

5. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti med ostalim trdijo, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča, poudarjajo, da gojenja sedmih sadik konoplje ni mogoče opredeliti kot proizvodnje v smislu prvega odstavka 186. člena KZ-1. Kot nepomembne ocenjujejo navedbe v opisu kaznivega dejanja, da je bilo iz sedmih sadik posušeno 17.178 g konoplje, saj gre za težo celih rastlin skupaj s stebli in listi. Glede na to, da rastline v času zasega niso imele cvetov in vršičkov, po navedbah zagovornikov za pridobivanje droge sploh še ni bilo primernih delov. Navajajo še, da količina zasežene konoplje, ob odsotnosti kakršnihkoli drugih okoliščin, ki bi kazale na namen njene nadaljnje prodaje, ne daje podlage za zaključek, da je obsojenec konopljo nameraval prodajati, in da je količina presegala njegove potrebe.

6. Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavanem primeru je, da je 23. 9. 2016 na naslovu bivanja gojil sedem sadik konoplje v velikosti od 250 do 400 cm, iz katerih je bilo posušeno skupno 17.178 g konoplje, in hranil 996,02 g posušene konoplje, pri čemer velika količina prepovedane droge kaže na to, da jo je gojil in hranil za nadaljnjo prodajo.

7. Obsojenec se je ves čas postopka zagovarjal, da konoplje ni prodajal in tudi ni imel takega namena, ampak jo je uporabljal za lastne potrebe, zaradi zdravstvenih težav. S kajenjem konoplje je začel pred cca. 14 - 15 leti, ko je zbolel za hudo obliko sklepne revme. Zaradi bolezni so mu predpisali zdravila, ki so imela stranske učinke in mu niso odgovarjala, nakar je začel prejemati biološka zdravila, po katerih je dobil alergične reakcije, zaradi česar je prenehal tudi z njihovim jemanjem. Dve leti za tem, ko je zbolel, je začel redno uživati tudi konopljino olje. Vendar pa je nakup olja zanj predstavljal velik strošek, ugotavljal pa je tudi, da olje ni bilo pristno, zaradi česar se je odločil, da bo sam posadil konopljo, ki jo bo uporabil za kajenje in izdelavo olja. V aprilu in maju 2016 je prvič posadil semenke konoplje, ki jih je kupil na internetu, pri čemer je šlo za dve vrsti konoplje. Iz zgodnje je posmukal vršičke, jih posušil in jih hranil na podstrešju hiše, iz druge sorte pa je nameraval pridelati olje. Kupil je tudi kovinsko pripravo za mletje konoplje. V zagovoru je povedal, da dnevno za kajenje porabi 5 gramov, če je doma, oziroma 3 grame, če je v službi, trikrat dnevno pa uživa tudi konopljino olje v velikosti riževega zrna.

8. Sodišče prve stopnje obsojenčevega zagovora, da je konopljo gojil in hranil za lastno uporabo, ni sprejelo. Navedlo je, da predvsem velika količina zasežene konoplje, ki bistveno presega potrebe povprečnega uživalca, kaže, da je njegov zagovor šteti le kot način obrambe (13. točka obrazložitve sodbe). Sodišče sicer ni podvomilo v to, da obsojenec trpi za hudo obliko sklepne revme, vendar pa je ob tem izpostavilo, da noben od zaslišanih zdravnikov obsojencu ni priporočal uporabe konoplje. Navedlo je še, da pri obsojencu ni bilo najdenih nobenih pripomočkov za izdelovanje konopljine smole. Vse navedeno po zaključku sodišča kaže, da je obsojenec konopljo gojil in hranil za nadaljnjo prodajo. Sklicujoč se na 4. člen Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD), je sodišče temu še dodalo, da je očitano kaznivo dejanje tudi sicer izvršeno že s samim gojenjem konoplje, saj je to eden izmed postopkov za njeno pridobivanje.

9. Podobne pritožbene očitke glede kršitve kazenskega zakona, kot jih zagovorniki uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, je višje sodišče zavrnilo v 6. točki obrazložitve sodbe, kjer je pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da je že sama proizvodnja oziroma gojenje konoplje droge, če oseba nima ustreznega dovoljenja, šteti kot obliko izvršitve očitanega kaznivega dejanja. Ob tem je sprejelo tudi zaključke prvostopenjskega sodišča, da slabo obsojenčevo zdravstveno stanje ne more potrditi njegovega zagovora, da je konopljo gojil in hranil samo za lastne potrebe.

10. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti takih zaključkov nižjih sodišč ne sprejemajo in uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki pa je ni mogoče preizkusiti. Vrhovnemu sodišču se je namreč pri odločanju o njej pojavil precejšen dvom o pravilnosti odločilnih dejstev, na podlagi katerih sta sodišči napravili svoje zaključke o izpolnitvi zakonskih znakov proizvodnje in hrambe prepovedane droge zaradi nadaljnje prodaje. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 stori, kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj ali zaradi prodaje ali dajanja v promet kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet rastline, ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog. Kaznivo dejanje je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, kar pomeni, da je smisel in namen teh kaznivih dejanj varovanje potencialnih oškodovancev - pri obravnavanem kaznivem dejanju uporabnikov prepovedanih substanc. V zvezi z izvršitveno obliko proizvodnje prepovedanih drog je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013 navedlo, da zgolj neupravičeno gojenje konoplje vselej ne bo zadostovalo za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. V sodbi I Ips 41353/2013 z dne 20. 12. 2018 je pojasnilo, da beseda „proizvodnja„ že sama vključuje izdelovanje, gojenje v večjem obsegu za nadaljnjo prodajo, saj že, če izhajamo iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), beseda „proizvajati“ pomeni producirati velike količine. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča1 zakonski znak „proizvodnja“ tako pomeni izdelovanje oziroma gojenje večje količine prepovedanih drog oziroma storilčevo ukvarjanje s pridelavo, kar je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku. Takšna razlaga tega zakonskega znaka je tudi ekvivalentna z ostalimi alternativnimi izvršitvenimi oblikami pri tem kaznivem dejanju in hkrati skladna z namenom inkriminacije, ki je v zaščiti zdravja uporabnikov oziroma kupcev mamila.2 V primerih, ko se obdolžencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je po stališču Vrhovnega sodišča za kaznivost takšnega dejanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da pridelava konoplje ni (bila) namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi.

11. Zaključki sodišč prve in druge stopnje, da je obsojeni J. V. konopljo gojil zaradi prodaje, in s katerimi sta zavrnili njegov zagovor, da jo je gojil za lastno uporabo, niso prepričljivi. Obsojenec je ves čas postopka trdil, da je konopljo gojil zaradi zdravstvenih težav. Povedal je, da dnevno za kajenje porabi 3 do 5 gramov, trikrat dnevno pa uživa tudi konopljino olje v velikosti riževega zrna. Iz razlogov pravnomočne sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da obsojenec boleha za hudo obliko sklepne revme (ankilozirajoči spondilitis). Na glavni obravnavi zaslišana zdravnika I. H. in A. P. sta povedala, da zdravljenje s konvencionalnimi in biološkimi zdravili pri obsojencu ni bilo uspešno. Priča A. P. je na zaslišanju tudi povedal, da se je z obsojencem pogovarjal o uporabi konoplje zaradi lajšanja zdravstvenih težav (12. točka prvostopenjske sodbe). Pojasnil je, da trenutno sicer ni dokazov, da bi konoplja vplivala na potek bolezni, za katero boleha obsojenec, da pa vpliva na lajšanje zdravstvenih težav, zaradi česar jo ljudje tudi uživajo (8. stran zapisnika o zaslišanju), kar je tudi sicer splošno znano dejstvo.

12. Sodišči prve in druge stopnje sta kot bistveno okoliščino, zakaj ne sprejemata obsojenčevega zagovora, izpostavili količino zasežene konoplje. Ta po njunih zaključkih bistveno presega potrebe povprečnega uživalca in kaže na obsojenčev namen nadaljnje prodaje. V take zaključke je Vrhovno sodišče podvomilo (427. člen ZKP). Število sadik konoplje, ki jih je obsojenec gojil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu, sama po sebi ne pritrjuje zaključkom nižjih sodišč, da je obsojencu dokazan namen nadaljnje prodaje. Sedem sadik konoplje, ne glede na to, da je skupna teža rastlin v obravnavanem primeru znašala 17.178 gramov, pri čemer ne gre prezreti, da so v teži zajeti listi in stebla, saj vršički in cvetovi v času zasega še niso bili razviti, ne gre šteti za veliko količino.3 Za presojo zakonskega znaka proizvodnje prepovedane droge pa ne moreta biti odločilni višina in teža konoplje v času njenega zasega, saj bi bila kaznivost dejanja potemtakem v veliki meri odvisna od časa zasega konoplje glede na fazo rasti, prav tako pa tudi od sorte konoplje, saj je znano, da te zrastejo različno visoko. Zaključki nižjih sodišč, ki sta prav v veliki količini oziroma teži zasežene konoplje videli odločilno okoliščino, na podlagi katere sta sklepali, da jo je obsojenec gojil z namenom nadaljnje prodaje, se, upoštevajoč tudi izpovedbo zdravnika A. P., ki je potrdil, da se je z obsojencem pogovarjal tudi o uporabi konoplje zaradi lajšanja zdravstvenih težav, in vsebino obsojenčevega zagovora glede količine dnevne porabe konoplje, s čimer se nižji sodišči podrobneje nista ukvarjali, izkažejo kot neprepričljivi. Glede na obsojenčev zagovor in njegove nedvomne zdravstvene težave in zaplete, ki jih je imel pri jemanju konvencionalnih in bioloških zdravil, pa so se Vrhovnemu sodišči enaki pomisleki vzbudili tudi v zaključke pravnomočne sodbe, da je 996,02 gramov konoplje obsojenec hranil prav zaradi nadaljnje prodaje. Namreč tudi to, da je obsojenec konopljo hranil zaradi tega namena, razen količine, ne izhaja iz nobene druge okoliščine, obsojencu pa tudi ni bil zasežen noben predmet ali pripomoček, ki bi potrjeval takšne zaključke.

C.

13. Glede na precejšen dvom v dejanske zaključke pravnomočne sodbe, ki so odločilne za presojo, ali je obsojencu mogoče očitati, da je konopljo proizvajal in hranil zaradi prodaje, je Vrhovno sodišče uporabilo pooblastilo iz 427. člena ZKP in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče, ob upoštevanju razlogov, ki izhajajo iz te sodbe, ponovno oceniti za obstoj očitanega kaznivega dejanja odločilna dejstva in okoliščine in nato presoditi, ali je obsojencu mogoče očitati proizvodnjo in hrambo konoplje zaradi prodaje. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano pravomočno sodbo razveljavilo že iz navedenega razloga, preostalih zatrjevanih kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti ni presojalo.

-------------------------------
1 Odločbe I Ips 13427/2012, I Ips 17128/2010, I Ips 53346/2012, XI Ips 47924/2012, I Ips 41353/2013.
2 Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča I Ips 41353/2013.
3 Prim. odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 53346/2012.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-1, 427.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 186, 186-1.
Datum zadnje spremembe:
22.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNjI2