<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba III Ips 62/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:III.IPS.62.2018

Evidenčna številka:VS00028602
Datum odločbe:22.10.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cpg 375/2017
Datum odločbe II.stopnje:23.02.2018
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Mile Dolenc (poroč.), dr. Miodrag Đorđević, Franc Seljak, mag. Rudi Štravs
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:zastopanje banke - skupno zastopanje - uprava banke - posojilna pogodba - najem kredita - fiktivni posli - nakup lastnih delnic - ničnost

Jedro

V 62. členu ZBan-1 je uveljavljeno načelo "štirih oči", to je obveznega skupnega zastopanja banke po vsaj dveh članih uprave. Skupno zastopanje pomeni, da oba člana uprave skupaj izjavljata in sprejemata voljo za banko. Predpostavka skupnega izjavljanja in sprejemanja volje je konsenz, soglasje glede njenega oblikovanja. Ob tem je (lahko) vprašanje, kdaj je bilo doseženo soglasje volj članov uprave, pomembno le z vidika časa sklenitve pogodbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Druga toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Druga toženka mora prvi tožnici povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 4.819,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, drugi toženki naložilo, da je dolžna prvi tožnici vrniti posojilo v znesku 500.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo druge toženke (delno) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (II. točka izreka).

3. Druga toženka drugostopenjsko sodbo izpodbija z revizijo, „in sicer zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava“ (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Prva tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. členaZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP)

6. Prva tožnica je od Banke dobila sredstva v višini 3,5 mio EUR za izgradnjo večnamenske športne dvorane. Sredstva so bila namensko vezana, deponirana pri pravni prednici druge toženke in so se sproščala glede na predložene začasne situacije prve tožnice.

7. Dne 29. 9. 2011 sta se na sedežu pravne prednice druge toženke sestala predsednica uprave pravne prednice druge toženke A. A. in direktor prve tožnice B. B. Na sestanku je bil navzoč tudi C. C., direktor PE D. (kot predsednica uprave posojilojemalke) in B. B. (kot direktor posojilodajalke) sta sklenila ustni dogovor o posojilu v znesku 500.000,00 EUR za obdobje, vezano na dinamiko izgradnje gradbenega objekta oziroma najkasneje do 30. 6. 2012.

8. Do sprostitve namensko vezanega depozita v višini 500.000,00 EUR je prišlo30. 9. 2011 na podlagi sklepa uprave pravne prednice druge toženke.

9. Pravna prednica druge toženke do 30. 6. 2012 prvi tožnici ni vrnila zneska 500.000,00 EUR. Zato, da je prva tožnica lahko izpolnila svoje obveznosti iz naslova gradnje omenjene večnamenske športne dvorane, je v poletnih mesecih leta 2012 pri pravni prednici druge toženke najela kredit v višini (manjkajočih) 500.000,00 EUR.

10. Prva tožnica je julija 2012 odprla trgovalni račun vrednostnih papirjev in v last prejela 20081 delnic pravne prednice druge toženke.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

11. Sodišče prve stopnje je, opirajoč na skladne izpovedbe zakonitega zastopnika prve tožnice, prič C. C. in E. E. (skrbnice računa prve tožnice) presodilo, da je bila resnična volja pravdnih strank, izražena na sestanku 29. 9. 2011, skleniti posojilno pogodbo (stranki sta dosegli dogovor glede bistvenih sestavin pogodbe, to je zneska posojila in datuma vračila), ne pa nakup delnic pravne prednice druge toženke oziroma sodelovanje v njeni dokapitalizaciji, kar je v pravdnem postopku skušala dokazati druga toženka. Pravna prednica druge toženke naj bi (sicer zasledovan) nakup lastnih delnic prikrila s sklenitvijo navidezne posojilne pogodbe med prvo tožnico, drugo tožnico in prvo toženko. Če bi se izkazalo, da je bilo posojilo dano za izvedbo dokapitalizacije pravne prednice druge toženke, bi bil tak pravni posel ničen. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na drugi odstavek 8. člena v zvezi s 7. členom Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) zavrnilo trditve pravne prednice druge toženke, da pravni posel ni veljaven, ker naj ZBan-1 ne bi dovoljeval, da bi si banka za svoje poslovanje izposojala sredstva komitentov. Nadalje je prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedb zakonitega zastopnika prve tožnice ter prič C. C., E. E. in F. F. (zaposlen pri pravni prednici druge toženke) o tem, da je G. G., članica uprave pravne prednice druge toženke, sodelovala pri poslih, presodilo, da čeprav G. G. pri sami sklenitvi posojilne pogodbe ni bila neposredno navzoča, je zanjo vedela in z njo soglašala. Zato je štelo, da je bilo zadoščeno zakonskemu pogoju za veljavno zastopanje iz prvega odstavka 62. člena ZBan-1, ki določa, da mora imeti uprava banke najmanj dva člana, ki banko skupaj zastopata in predstavljata v pravnem prometu.2 Na koncu je sodišče prve stopnje presodilo, da se je prva tožnica v zvezi z uveljavljano dodatno pravno podlago (vrnitveni zahtevek) le ponovno sklicevala na dejstva, ki jih je pred tem (pravočasno) že zatrjevala v svojih vlogah.

12. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje. Pritožbene trditve, da naj sodišče prve stopnje ne bi obravnavalo pravočasnega ugovora zastaranja, je zavrnilo z obrazložitvijo, da se v presojo teh trditev ni spustilo, ker druga toženka v pritožbi ni pojasnila, v kateri izmed vlog, vloženih pred prvim narokom, je navajala dejstva, s katerimi je utemeljevala zastaranje. Nadalje je sodišče druge stopnje zavrnilo očitek neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem prič3. Enako kot prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bil dokazni predlog za zaslišanje priče H. podan prepozno, ostale predlagane priče pa o sami sklenitvi pogodb ne bi vedele povedati ničesar, saj so sodelovale zgolj pri razreševanju situacije z vračilom kredita. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi priče izpovedale o bistvenih okoliščinah zadeve, je sodišče druge stopnje ocenilo kot presplošne.

Revizijske navedbe

13. Revizija izpodbija presojo sodišč nižjih stopenj, da je bilo med prvo tožnico in pravno prednico druge toženke doseženo soglasje glede bistvenih sestavin posojilne pogodbe. Pravna prednica druge toženke nikoli ni imela namena skleniti posojilne pogodbe, ampak je imela namen sredstva prve tožnice porabiti za dokapitalizacijo. Če je imela prva tožnica ob sklenitvi pogodbe namen pravni prednici druge toženke posoditi denarna sredstva, „je takšno različno miselno odločitev mogoče označiti kot nesporazum“.

14. Revidentka nadalje graja presojo ustreznosti zastopanja pravne prednice druge toženke pri sklenitvi ustnega dogovora o posojilu. Trdi, da je bila za veljavno sklenitev pogodbe pri izjavljanju volje potrebna prisotnost oziroma sodelovanje dveh članov uprave. Tega v obravnavanem primeru ni bilo. Po prepričanju revidentke je treba (ugotovljeno) prizadevanje G. G. za uspešno dokapitalizacijo razlikovati od izjave volje za sklenitev posojilne pogodbe.

15. Revizijski očitek ničnosti sklenjene posojilne pogodbe revidentka utemeljuje s sklicevanjem na določilo petega odstavka 43. člena ZBan-1, ki prepoveduje sklenitev kreditne pogodbe za nakup lastnih delnic ali delnic družb, v katerih kapitalu je banka udeležena z najmanj 20-odstotnim deležem. Nadalje revidentka trdi še, da pravna prednica druge toženke s prvo tožnico ni mogla skleniti posojilne pogodbe, saj je kot banka lahko od javnosti prejemala denarna sredstva zgolj kot depozite.

16. Na koncu revidentka graja še presojo nižjih sodišč v zvezi z ugovorom zastaranja, zavrnitvijo dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in zahtevkom iz naslova neupravičene pridobitve.

Razlogi za zavrnitev revizije

17. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča spada ugotavljanje vsebine dejanske pogodbene volje v polje ugotavljanja dejanskega stanja in na revizijski stopnji po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več izpodbojno.4 Vrhovno sodišče se zato v presojo revizijskih trditev o vprašanju soglasja volj za sklenitev ustne posojilne pogodbe oziroma zatrjevanega nesporazuma strank ni spustilo.

18. Predmet revizijskega preizkusa je sodba sodišča druge stopnje. Ker revidentka s trditvami o tožničinem prejemu delnic pravne prednice druge toženke, o odprtju trgovalnega računa za vrednostne papirje itd. (stran 4 revizije) izpodbija zgolj zaključke prvostopenjskega sodišča (brez povezave s sodbo sodišča druge stopnje), se Vrhovno sodišče tudi v presojo teh revizijskih trditev ni spustilo.

19. Revizijska graja odločitve glede veljavnosti zastopanja pravne prednice druge toženke pri sklenitvi posojilne pogodbe ni utemeljena. V skladu z 11. členomDirektive 2006/48/ES5 je v 62. členu ZBan-1 uveljavljeno načelo »štirih oči«, to je obveznega skupnega zastopanja banke po vsaj dveh članih uprave.6 Tega načela ni mogoče razumeti na način, kot se zdi, da je skupno zastopanje članov uprave banke razumelo Višje sodišče v Kopru (sklep Cpg 355/2015 z dne25. 2. 2016) in na kar se v reviziji sklicuje revidentka. Iz opombe št. 9 sklepa je namreč razbrati, da morata biti za veljavno zastopanje banke pri sklenitvi pogodbe neposredno navzoča oba člana uprave, saj naj naknadno soglasje oziroma soglasje, dano na podlagi konkludentnih dejanj, ne bi zadostovalo.

20. Skupno zastopanje pomeni, da oba člana uprave skupaj izjavljata in sprejemata voljo za banko. Predpostavka skupnega izjavljanja in sprejemanja volje je konsenz, soglasje glede njenega oblikovanja.7 Ob tem je (lahko) vprašanje, kdaj je bilo doseženo soglasje volj članov uprave, pomembno le z vidika časa sklenitve pogodbe.

21. Skladno z prvim odstavkom 18. člena Obligacijskega zakonika se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstaja. Kot izhaja iz 11. točke te obrazložitve, je prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedb zakonitega zastopnika prve tožnice ter prič C. C., E. E. in F. F. presodilo, da je G. G., čeprav pri sami sklenitvi posojilne pogodbe ni bila neposredno navzoča, za posojilno pogodbo s prvo tožnico vedela in z njo soglašala. Takšni presoji je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče.

22. Revizijske trditve o vprašanju prave volje G. G. pomenijo napad na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet revizijske presoje (tretji odstavek370. člena ZPP).

23. Po prepričanju revidentke je sklenitev posojilne pogodbe za nakup lastnih delnic v nasprotju s kogentnimi določili ZBan-1 (peti odstavek 43. člena), zato je taka pogodba nična. Zakonska določba, na katero se sklicuje revidentka, govori o kreditiranju in dajanju jamstev banke za nakup lastnih delnic ali delnic družb, v katerih kapitalu je banka udeležena z najmanj 20-odstotnim deležem. Ker v obravnavanem primeru banka nastopa kot posojilojemalka („prejemnica“ denarnih sredstev) in ne kot posojilodajalka, uporaba določbe petega odstavka 43. člena ZBan-1 ni na mestu. ZBan-1 v 39. členu določa, da se za banko uporabljajo določbe ZGD-1, ki veljajo za delniške družbe, če ni z ZBan-1 drugače določeno. ZBan-1 vprašanja lastnih delnic ne ureja, zato je treba vprašanje zatrjevane ničnosti presojati po določilih ZGD-1. Ta v prvem odstavku 248. člena določa, da je ničen tisti pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ali drug posel s primerljivim učinkom. Določba meri na ničnost poslov, ki pomenijo družbino ekonomsko podpiranje pridobivanja njenih delnic. Med strankama ni bilo spora o tem, da prva tožnica pravni prednici druge toženke ni dala posojila z namenom, da bi pravna prednica druge toženke kupila delnice prve tožnice. Zato o fiktivnem poslu v smislu 248. člena ZGD-1 ni mogoče govoriti.

24. Revidentka nadalje trdi, da pravna prednica druge toženke s prvo tožnico ni smela skleniti posojilne pogodbe, saj skladno s 7. členom ZBan-1 banka lahko od javnosti prejema denarna sredstva zgolj kot depozite. ZBan-1 v 7. členu v zvezi s prvim odstavkom 13. člena istega zakona govori o bančnih storitvah kot dejavnostih, ki jih opravlja banka (sprejemanje depozitov od javnosti ter dajanje kreditov za svoj račun). To pa ne pomeni, da se banka kot posojilojemalka ne sme zadolžiti. Vprašanje veljavnosti posojilne pogodbe tudi sicer v tej zadevi nima posebnega pomena, saj je treba vrniti tudi sredstva, ki so pridobljena na podlagi neveljavne posojilne pogodbe.

25. Nadalje niso utemeljene revizijske trditve glede zastaranja zahtevka. Sodišče druge stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da druga toženka v pritožbi ni pojasnila, v kateri izmed pripravljalnih vlog pred prvim narokom naj bi navedla dejstva, s katerimi je utemeljevala ugovor zastaranja, zato se v vprašanje zastaranja zahtevka ni spustilo. Ker tudi v reviziji revidentka ni konkretno navedla, kdaj naj bi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem postavila trditve glede zastaranja, se tudi revizijsko sodišče z vprašanjem zastaranja ni ukvarjalo.

26. Utemeljene pa niso niti revizijske trditve o zavrnitvi dokaznih predlogov z zaslišanjem prič. Revidentka trdi, da je že pred prvostopenjskim sodiščem natančno pojasnila, o katerih okoliščinah naj bi priče izpovedovale, ter da je bil po njenem prepričanju dokaz z zaslišanjem H. H. predlagan pravočasno. Te njene trditve so splošne in v ničemer konkretizirane, zato se Vrhovno sodišče v njihovo presojo ni spustilo.

27. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da naj se izpodbijane sodbe v zvezi z neupravičeno pridobitvijo ne bi dalo preizkusiti, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je bila med prvo tožnico in pravno prednico druge toženke sklenjena posojilna pogodba. Bistvo obrazložitve v 37. točki izpodbijane sodbe je v presoji sodišča, da prva tožnica z navajanjem dejstev v zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene pridobitve ni spremenila niti dejanske podlage niti tožbenega predloga, s čimer je zgolj odgovorilo na ugovorne navedbe stranske intervenientke A. A., da naj bi bil vrnitveni zahtevek prepozen.

28. Po obrazloženem se je pokazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in jo je zato Vrhovno sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka

29. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker druga toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je prvi tožnici dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

30. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOdvT) in znašajo 4.819,00 EUR (3.950,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300 Tarife ZOdvT ter 869,00 EUR za 22 % DDV po tar. št. 6007 Tarife ZOdvT).

-------------------------------
1 Po podatkih Sodnega registra je bila predsednica uprave pravne prednice druge toženke A. A., njena člana pa I. I. in G. G.
2 J. J., K. K., L. L. in H. H.
3 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 100/2007 z dne 2. 4. 2010, II Ips 361/2009 z dne 18. 4. 2013, II Ips 3/2014 z dne 24. 9. 2015, III Ips 55/2017 z dne 13. 11. 2018.
4 Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij.
5 Predlog zakona o bančništvu (ZBan-1), Poročevalec DZ 111/2006.
6 Bohinc, R., Bratina, B.: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 352.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 7, 8, 8/2, 13, 13/1, 43, 43/5, 62, 62/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 18
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 248
Datum zadnje spremembe:
22.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNjE5