<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 108/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:I.UP.108.2019

Evidenčna številka:VS00028685
Datum odločbe:09.10.2019
Opravilna številka II.stopnje:UPRS Sklep I U 275/2019
Datum odločbe II.stopnje:25.03.2019
Senat:Peter Golob (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:ODVETNIŠTVO - UPRAVNI SPOR
Institut:nagrada in potrebni izdatki zagovornika - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - poseben sklep o stroških - upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - drugo učinkovito sodno varstvo

Jedro

O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), oziroma o njihovi višini odloči (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je torej urejeno v ZKP. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je torej posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi sodnice posameznice (in izvenrazpravnega senata) tožene stranke, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.

Sprejeto stališče hkrati pomeni, da je bilo pritožniku zagotovljeno sodno varstvo njegovega pravnega položaja v kazenskem postopku, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 v tem primeru ne bi bilo potrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju I K 26606/2016 z dne 12. 11. 2018, s katerim je bilo odločeno o priglašeni nagradi in potrebnih izdatkih tožnika kot zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom I Ks 26606/2016 z dne 27. 12. 2018 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bila tožba vložena po 2. in ne po 4. členu ZUS-1, v nobenem primeru pa izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Pri tem se sklicuje na 3. člen ZUS-1. Pojasnilo je tudi, da je imel tožnik zoper prvostopenjski sklep tožene stranke pritožbo, ki jo je tudi izkoristil, o pritožbi pa je odločalo sodišče, zato je imel sodno varstvo zagotovljeno. Niti morebitna odsotnost pravnih sredstev zoper drugostopenjski akt pa ne more biti podlaga za subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v številnih primerih, ki jih navaja, odločilo meritorno. Čeprav je v teh zadevah odločalo o nagradi in stroških v okviru brezplačne pravne pomoči, je vsebinsko presojalo tudi odmero nagrade in stroškov zastopanja po uradni dolžnosti. Podlaga za odmero je v obeh primerih 17. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), zato bi morala biti dovoljena presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa tožene stranke v upravnem sporu, saj gre po njegovem mnenju za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Navaja tudi, da se je zoper izpodbijani sklep res pritožil, vendar je o pritožbi odločalo isto sodišče, zato meni, da še ni imel na voljo pravnega sredstva zoper prvostopenjski sklep in tudi ne sodnega varstva, s čimer bi bilo izključeno odločanje po 4. členu ZUS-1. Takšno postopanje pomeni kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Če bo pritožbeno sodišče pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da izpodbijani sklep ni upravni akt po 2. členu ZUS-1, pritožnik zatrjuje, da so podani vsi pogoji za obravnavanje zadeve po 4. členu ZUS-1, saj izpodbijani sklep predstavlja poseg v pritožnikove pravice iz 2., 14., 22., 33., 34., 74. in 137. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bila tožba, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, vložena po 2. členu ZUS-1. Bistveno je zato vprašanje, ali je sklep tožene stranke, s katerim je bilo odločeno o nagradi in potrebnih izdatkih pritožnika kot zagovornika, ki je bil v kazenskem postopku postavljen po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep ni tak akt, posledično je bila zato tožba pravilno zavržena iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

7. ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Pri tem je upravni akt po ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena). Upravni akti pa med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1).

8. Določbo 3. člena ZUS-1 je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot podlago za odločitev, da izpodbijani sklep ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), oziroma o njihovi višini namreč odloči (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom v skladu z drugim odstavkom 93. člena ZKP, kot je to primer v obravnavani zadevi.1 Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je torej urejeno v ZKP. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je torej posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi sodnice posameznice (in izvenrazpravnega senata) tožene stranke, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.2

9. Upoštevaje navedeno pa vrhovno sodišče v zvezi s pritožbenim sklicevanjem na prvi odstavek 4. člena ZUS-1, na podlagi katerega sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, še dodaja, da sprejeto stališče hkrati pomeni, da je bilo pritožniku zagotovljeno sodno varstvo njegovega pravnega položaja v kazenskem postopku,3 zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 v tem primeru ne bi bilo potrebno.4 Do posega v pravico iz 22. in 23. člena Ustave RS zato v obravnavanem primeru ni prišlo.

10. Zavrniti je treba tudi sklicevanje pritožnika na v pritožbi navedene zadeve sodišča prve stopnje, v katerih je odločalo o nagradi in potrebnih izdatkih pooblaščencev, postavljenih v okviru brezplačne pravne pomoči, v upravnem sporu. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) namreč v šestem odstavku 40. člena določa, da pristojni organ odloči o končnem obračunu storitev brezplačne pravne pomoči s sklepom, zoper odločbe in sklepe pristojnega organa pa ni pritožbe, temveč je mogoč upravni spor (četrti odstavek 34. člena ZBPP). Ne glede na to, da se tako o nagradi in potrebnih izdatkih zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti v kazenskem postopku, kot pooblaščenca za nudenje brezplačne pravne pomoči (npr. v civilnem postopku, ali v postopku v upravnem sporu) odloča po določbah ZOdv, je sodno varstvo sprejetih odločitev urejeno drugače in po različnih materialnopravnih podlagah (po ZKP in po ZBPP). Pri tem je treba poudariti, da organ za brezplačno pravno pomoč pri pristojnem sodišču načeloma postopa kot upravni organ po Zakonu o splošnem upravnem postopku (drugi odstavek 34. člena ZBPP) in ne, kot v obravnavanem primeru, kot sodišče na podlagi določb ZKP, zato ne gre za neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje.5

11. Pritožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na kršitev 2., 14., 33., 34., 74. in 137. člena Ustave RS. Pritožbeno sklicevanje na tožbene razloge namreč po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne zadošča, pritožnik pa zatrjevanih kršitev v pritožbi ni obrazložil.

12. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1.

K II. točki izreka

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------
1 Po tretjem odstavku istega člena o pritožbi zoper posebni sklep o stroških kazenskega postopka odloča senat (šesti odstavek 25. člena ZKP).
2 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016, I Up 147/2017 z dne 5. 7. 2017 in I Up 155/2017 z dne 23. 5. 2018.
3 Nezakonita odločba o stroških kazenskega postopka je lahko razlog za njeno izpodbijanje z zahtevo za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 374. člena ZKP). Vrhovno sodišče je tako stališče sprejelo npr. v zadevah I Ips 17137/2914 z dne 21. 4. 2016, I Ips 281/2010 z dne 16. 6. 2011 in I Ips 10050/2009 z dne 11. 5. 2011.
4 Iz sklepa I Up 155/2017 izhaja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča za izključitev sodnega varstva na podlagi 4. člena ZUS-1 treba presoditi, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo in ali je to varstvo učinkovito. Pri tem pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
5 O razlikovanju odvetnikovega položaja pri obvezni obrambi v kazenskem postopku in pri zastopanju v postopkih brezplačne pravne pomoči sicer Ustavno sodišče RS že v zadevah U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015 in U-II-1/09 z dne 9. 4. 2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 3, 36, 36/1-4
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 92, 92/2-7, 93
Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 34, 34/4, 40, 40/6
Datum zadnje spremembe:
21.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNTcy