<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba in sklep VIII Ips 30/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:VIII.IPS.30.2019

Evidenčna številka:VS00028844
Datum odločbe:08.10.2019
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba in sklep Pdp 579/2018
Datum odločbe II.stopnje:08.10.2018
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Marjana Lubinič, Samo Puppis, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - voznik avtobusa - zavarovalna doba s povečanjem - čista denarna terjatev

Jedro

Glede na to, da se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) zavarovalna doba na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženi stranki štela s povečanjem in da ni bila imenovana posebna komisija za ugotavljanje obveznosti poklicnega zavarovanja, ki bi bila na podlagi prvega odstavka 201. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) pristojna za ugotavljanje, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje, je sodišče kot izhodišče za presojo, ali so tožniki v spornem obdobju izpolnjevali pogoje za poklicno zavarovanje, pravilno upoštevalo prehodno določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2. Ta določa, da so delovna mesta, za katera so delodajalci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Ob uveljavitvi ZPIZ-1 se je zavarovalna doba s povečanjem štela vsem delavce, ki so bili pri toženi stranki zaposleni kot šoferji avtobusov.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se:– sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na ugoditev zahtevku tožnika S. K. ter na odločitev, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka;

– sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku S. K. ter na odločitev, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka;

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da v korist tožnikov obračuna in na njihove osebne račune pri Kapitalski družbi d. d. v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS za čas od februarja 2013 (v dveh primerih od marca 2013) do septembra 2015 plača prispevke za poklicno zavarovanje v zneskih, ki so navedeni v izreku; za čas od 31. 10. 2015 do 13. 4. 2018 (datum glavne obravnave) pa po prispevni stopnji, navedeni v izreku. Kar so tožniki zahtevali več ali drugače je zavrnilo. Ugodilni del sodbe temelji na ugotovitvi, da tožniki kot poklicni vozniki avtobusov izpolnjujejo pogoje iz 199. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 26/2012 s spremembami) za vključitev v poklicno zavarovanje. Sodišče se je postavilo na stališče, da je pri ugotavljanju ali so tožniki najmanj 80 % dejanskega delovnega časa delo opravljali kot vozniki avtobusa, treba upoštevati vse dejavnosti voznika, ki so namenjene prevozu. Torej ne samo vožnjo, ampak tudi čas, ki je namenjen pripravi vozila za vožnjo, pomoč potnikom pri vstopu in izstopu, čiščenje, druga dela, ki so potreba za varnost vozila potnikov in izpolnjevanje zakonskih obveznosti. Pri tem je bistven le čas dejanskega dela delavca.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo tako da je pri nekaterih tožnikih znižalo dosojene zneske, sicer pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V tem delu je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 5. 2018 odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je med drugim toženi stranki naložilo, da tožniku S. K. (pod zaporedno številko 24) povrne stroške postopka v višini 493,20 EUR. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 8. 10. 2018 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 22. 5. 2018.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 231/2018 z dne 23. 1. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj:

– ali je sodišče zahtevke tožnikov pravilno obravnavalo kot denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki jih delavec lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem;

– ali sodišče pri odločitvi o izpolnjevanju pogojev za poklicno zavarovanje tožnikov pravilno uporabilo materialno pravo;

– ali je sodišče glede odločitve o zahtevku tožnika S. K. bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da gre pri terjatvah tožnikov za čisti denarni zahtevek. Tožena stranka je v sporu trdila, da tožniki zaradi neizpolnjevanja pogojev niso upravičeni do poklicnega zavarovanja. Gre za predhodno vprašanje, zato bi sodišče moralo za vsakega tožnika najprej ugotavljati, ali je v posameznem letu izpolnjeval pogoje za poklicno zavarovanje ali ne. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje da so tožniki tudi za čas po 31. 1. 2013 upravičeni do poklicnega zavarovanja, ker jim je tožena stranka to pravico do takrat priznavala in zanje plačevala prispevke. Sodišče je neobrazloženo in arbitrarno odstopilo od sodne prakse, razvidne iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 124/2010 z dne 5. 3. 2012. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišči nista opredelili do ugovora prekluzije v zvezi z elaboratom, ki so ga predložili tožniki. Vsak tožnik bi moral v skladu s prvim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) zahtevati, da se ugotovi, ali je upravičen do poklicnega zavarovanja in bi šele nato lahko vložil tožbo. V zvezi s tem revizija opozarja na sodno prakso, razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 226/2017. Na tej podlagi bi sodišče tožbo moralo zavreči, saj plačila prispevkov za poklicno zavarovanje ne morejo zahtevati tožniki, pač pa izključno pristojna kapitalska družba in davčni organ. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da kriterij 60.000 km (ki ga je upoštevala komisija ZPIZ v odločbi z dne 10. 4. 2013) ni odločilen in da je treba upoštevati zgolj kriterij 80 % dejanskega delovnega časa v koledarskem letu. Zmotno je stališče, da se pri tem kriteriju upoštevajo tudi dela, ki ne pomenijo vožnje, so pa neposredno povezana z vožnjo, ter da se ne upoštevajo dopusti in bolniški stalež. Prav tako je zmotno stališče, da bi prišlo do nedopustne diskriminacije, v kolikor bi pri tožniku V. O. odšteli čas opravljanja funkcije člana sveta delavcev in da ni mogoče odšteti časa malice, ker delavci dejansko mnogokrat niso mogli koristiti odmora med delovnim časom. Zmotno je stališče, da se priprava, posprava in postanki štejejo v dejanski delovni čas. Nihče od tožnikov v spornem obdobju ni izpolnil pogoja za poklicno zavarovanje oziroma priznanje zavarovalne dobe s povečanjem po Sklepu o določitvi delovnih mest v eksplotaciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (v nadaljevanju Sklep o določitvi delovnih mest, Ur. l. RS, št. 19/1975 s spremembami). Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, saj nista upoštevali, da je prispevna stopnja od 1. 1. 2017 znašala 8 % in ne 9,25 % kot je odločilo sodišče. Ni mogoče enačiti delovnega časa po 142. členu ZDR z dejanskim delovnim časom, kot ga opredeljuje Sklep o določitvi delovnih mest. Pri izračunu časa, ko so tožniki dejansko delali oziroma opravljali vožnjo, je sodišče povsem spregledalo izrabo letnega dopusta, bolniške odsotnosti in druge odsotnosti z dela, na kar je opozorila že sodna izvedenka mag. S. T., vendar sodišče njenih ugotovitev ni upoštevalo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je sodišče prve stopnje navedlo, da je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, sodišče druge stopnje pa te kršitve ni prepoznalo in odpravilo. Po stališču tožene stranke bi bil do poklicnega zavarovanja upravičen zgolj tisti voznik avtobusa, ki bi izpolnil pogoj, da v posameznem letu prevozi 80 % polnega delovnega časa, to je 80 % od skupaj 1992 ur ter pri tem letno prevozi najmanj 60.000 km. Tega pogoja v vtoževanem obdobju ni izpolnil nihče od tožnikov. Upoštevajoč namen poklicnega zavarovanja se lahko upošteva le čas dejanske vožnje avtobusa, ne pa tudi čas priprave, postankov in posprave vozila. Prav tako se ne upošteva čas, ko delavec skrbi za tehnično brezhibnost, opravlja preventivne preglede vozil, posreduje informacije potnikom, ureja delovno okolje, vodi evidence in izvršuje druga opravila v okviru delovnega področja, za katerega je zadolžen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišči nista opredelili do navedb in dokazov, da tožnik S. K. nikoli ni bil vključen v poklicna zavarovanja, pač pa je imel priznano pravico do izteka zavarovalne dobe s povečanjem.

6. Odgovor na revizijo je podalo 15 tožnikov, ki jih zastopa odvetnik mag. M. D. in 26 tožnikov, ki jih zastopa Odvetniška družba A., o. p., d. o. o.. V obeh odgovorih tožniki prerekajo revizijske navedbe in predlagajo zavrnitev revizije kot neutemeljene.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. V skladu s 361. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka je bila revizija dopuščena le glede odločitve sodišča o zahtevku tožnika S. K., zato Vrhovno sodišče ni moglo obravnavati revizijskih navedb o tem, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana tudi zato, ker izpodbijana nima razlogov glede ugovora tožene stranke, da so bili tožniki pri predložitvi elaborata prekludirani. Obseg dopuščene revizije prav tako presega revizijsko zatrjevanje, da je ista bistvena kršitev podana v zvezi s stališčem sodišča, kaj vse se všteva v dejanski delovni čas voznikov, ter da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana v zvezi z povzemanjem izvedenskega mnenja izvedenke mag. S. T.

10. Glede pravilne uporabe materialnega prava je bila revizija dopuščena le glede izpolnjevanja pogojev za poklicno zavarovanje in glede vprašanja ali gre pri vtoževanih terjatvah za denarne terjatve iz delovnega razmerja, zato revizijsko sodišče ni moglo presojati utemeljenosti očitka, da bi nižji sodišči morali upoštevati, da je od 1. 1. 2017 prispevna stopnja za poklicno zavarovanje znašala 8 % in ne 9,25 %.

11. Revizijska graja ugotovitve, da tožniki pogosto niso mogli izrabiti odmora med delovnim časom, pa ne pomeni le preseganja okvira dopuščenih vprašanj glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč gre dejansko za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti revizijski razlog.

K vprašanju, ali je sodišče zahtevke tožnikov pravilno obravnavalo kot denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki jih delavec lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem

12. V tem sporu uveljavljane terjatve za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje so denarne terjatve, saj so povsem jasno izražene v denarju, zato so jih tožniki v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljali neposredno pred sodiščem. Posledično je neutemeljeno stališče tožene stranke, da bi sodišče tožbo moralo zavreči zaradi neizpolnitve procesne predpostavke za vložitev tožbe iz prvega odstavka 200. člena.

13. Razlogi revizije glede tega ali gre v tem sporu za čiste denarne terjatve so sicer nekoliko nejasni, saj tožena stranka po eni strani navaja, da so tožbeni zahtevki tožnikov čisti denarni zahtevki (zadnja vrstica na 5. strani) po drugi strani pa zatrjuje, da je neposredno pred sodiščem možno uveljaviti le čiste denarne terjatve, zato bi tožniki v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 najprej morali zahtevati ugotovitev, ali so upravičeni do poklicnega zavarovanja in bi šele nato lahko vložili tožbo na sodišču. Iz celotne revizije je razvidno, da tožena stranka dejansko šteje, da tožniki ne uveljavljajo čiste denarne terjatve, kar pomeni, da gre za nečisto denarno terjatev, zaradi česar bi sodišče tožbo moralo zavreči.

14. Najprej je treba ugotoviti, da revizija izrazoma čista oziroma nečista denarna terjatev daje drug pomen, kot je uveljavljen v sodni praksi. V skladu s to prakso je čista denarna terjatev tista, ki že ob svojem nastanku obstaja v točno določenem znesku1, nečista pa je tista, v preteklosti nastala terjatev, ki se šele z odločitvijo sodišča odrazi v denarju2. Kot primere nečistih denarnih terjatev sodna praksa navaja npr. nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe (nacionaliziranega) premoženja3, stroške za tujo pomoč in nego4 ipd.

15. V zvezi z delovnimi spori se izraz nečista terjatev uporablja tudi glede denarnih terjatev javnih uslužbencev, o katerih je odločeno s sklepom delodajalca, javni uslužbenec pa te terjatve uveljavlja v višjem znesku ali drugačnem obsegu, kot je bilo o njih odločeno v sklepu delodajalca.5

16. Revizija v zvezi z dopuščenim vprašanjem neutemeljeno uveljavlja domnevni odstop od sodne prakse, razvidne iz sodbe VIII Ips 124/2010 z dne 5. 3. 2012, saj ne gre za primerljivi zadevi. V navedeni zadevi je bilo o zavarovalni dobi s povečanjem pripadnika slovenske vojske odločeno z odločbo, ki bi jo tožnik v skladu s 100. a členom Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, 28/96) najprej moral izpodbijati pri delodajalcu, če je menil, da je upravičen do višje zavarovalne dobe s povečanjem in bi šele nato lahko zahteval varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Tožniki iz tega spora niso javni uslužbenci in jim v zvezi z ukinitvijo plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje niso bile izdale nobene odločbe, ki bi jih bili dolžni izpodbijati pri delodajalcu. Sicer pa je v navedeni sodbi VIII Ips 124/2010 Vrhovno sodišče tudi izrecno opozorilo, da določba 100. a člena ZObr ne pokriva primerov uveljavljanja denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zgoraj pa je že razloženo, da gre v tem sporu za denarno terjatev.

17. Odstop od sodne prakse revizija neutemeljeno uveljavlja tudi s sklicevanjem na sodbo VIII Ips 226/2017, saj se ta ne nanaša na vprašanje, ali gre v navedeni zadevi za denarno terjatev in v zvezi s tem pravico delavca do neposrednega dostopa do sodišča, temveč za vprašanje, ali je delovno sodišče v sporu o denarni terjatvi (iz naslova nezagotovljenega tedenskega počitka) sploh pristojno za odločanje o tem, kakšni davki in prispevki so od te terjatve obračunajo, če sploh.

18. Zahtevek tožnikov na plačilo zapadlih prispevkov za poklicno zavarovanje ni neutemeljeno zgolj zato, ker tožniki na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1 niso najprej zahtevali priznanja te pravice pri delodajalcu, saj gre za denarno terjatev, kakor je to že obrazloženo zgoraj. V zvezi z naravo sporne terjatve so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano:

- tožena stranka je za tožnike, ki so bili pri toženi stranki bili zaposleni kot šoferji avtobusov, do 31. 1. 2013 plačevala prispevke za poklicno zavarovanje;

- po 31. 1. 2013 se za tožnike glede dejanskega opravljanja dela v primerjavi s predhodnim obdobjem ni spremenilo nič;

- s 1. 2. 2013 je tožena stranka prispevke za poklicno zavarovanje prenehala plačevati;

- prenehanje plačevanja prispevkov je temeljilo na ugotovitvi Komisije pri ZPIZ, ki ugotavlja delovna mesta in naloge, na katerih se zavarovalna doba šteje v povečanem trajanju, da se pri toženi stranki na delih voznikov avtobusov od 1. 1. 2013 dalje zavarovalna doba s povečanjem ne šteje nobenemu delavcu več, saj noben delavec ne izpolnjuje pogoja, da na takem delovnem mestu prebije najmanj 80 % dejanskega delovnega časa v posameznem koledarskem letu, kar predstavlja po sklepu 2. seje Strokovne komisije zavoda z dne 5. 6. 1981 najmanj 60.000 prevoženih km v koledarskem letu.

19. Ob dejstvu, da je bila tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, do 31. 1. 2013 dejansko priznana pravica do poklicnega zavarovanja (oziroma tožniku S. K. pravica do štetja zavarovalne dobe s povečanjem) in je tožena stranka do takrat zanje tudi plačevala prispevke za poklicno zavarovanje, oziroma za dodatno pokojninsko zavarovanje, tožniki niso bili dolžni, pred vložitvijo tožbe na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1, posebej zahtevati priznanje pravice do poklicnega zavarovanja. Tožniki so namreč tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 (tožena stranka je prispevke za poklicno zavarovanje zanje prenehala plačevati od februarja 2013, ZPIZ-2 pa je v veljavo stopil 1. 1. 2014), na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 ohranili pravico do vključitve v poklicno zavarovanje, kar obenem pomeni obveznost tožene stranke, da zanje še naprej plačuje prispevke za poklicno zavarovanje. V skladu z navedeno prehodno določbo so delovna mesta, za katera so delodajalci dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katere se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem.

20. Predhodni postopek za priznanje pravice do vključitve v poklicno zavarovanje bi bil v primeru tožnikov potreben le v primeru, če se za njihova delovna mesta ob uveljavitvi ZPIZ-1 zavarovalna doba ne bi štela s povečanjem, posledično zanje tožena stranka tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 ne bi plačevala prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (sedaj poklicno zavarovanje).

21. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je sodišče zahtevke tožnikov za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje pravilno obravnavalo kot denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki jih delavci v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo neposredno pred sodiščem, ne da bi predhodno na podlagi prvega odstavka istega člena od delodajalca pisno zahtevali, da kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni.

K vprašanju, ali je sodišče pri odločitvi o izpolnjevanju pogojev za poklicno zavarovanje tožnikov pravilno uporabilo materialno pravo

22. Glede na to, da se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 s spremembami) zavarovalna doba na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženi stranki štela s povečanjem in da ni bila imenovana posebna komisija za ugotavljanje obveznosti poklicnega zavarovanja, ki bi bila na podlagi prvega odstavka 201. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 26/2012 s spremembami) pristojna za ugotavljanje, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje, je sodišče kot izhodišče za presojo, ali so tožniki v spornem obdobju izpolnjevali pogoje za poklicno zavarovanje, pravilno upoštevalo prehodno določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2. Ta določa, da so delovna mesta, za katera so delodajalci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Ob uveljavitvi ZPIZ-1 se je zavarovalna doba s povečanjem štela vsem delavce, ki so bili pri toženi stranki zaposleni kot šoferji avtobusov.

23. Navedeno pomeni, da je bila tožena stranka na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2 dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnike plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Hkrati pa za ugotovitev, da na delovnih mestih šoferjev mestnega prometa pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, ni bila pristojna strokovna komisija ZPIZ, ki je o tem dejansko odločila s sklepom z dne 10. 4. 2013. Za takšno odločitev je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 201. člena ZPIZ-2 od uveljavitve tega zakona pristojna komisija, ki jo imenuje minister pristojen za delo, ta komisija pa še ni bila imenovana.

24. Odločitev tožene stranke, da za tožnike preneha vplačevati prispevke za poklicno zavarovanje tako nima zakonite podlage in so zahtevki tožnikov utemeljeni že iz tega razloga. Šele potem, ko bo Vlada sprejela novo uredbo, ki bo določila merila in kriterije za vključitev v poklicno zavarovanje bo posebna komisija, ki prav tako še ni imenovana, lahko na tej podlagi odločala o tem, ali posamezna delovna mesta še izpolnjujejo pogoje iz 199. člena ZPIZ-2. Šele takrat bo podana podlaga za odločanje o tem, ali delovno mesto šoferja avtobusa mestnega prometa še izpolnjuje pogoje iz 199. člena ZPIZ-2 oziroma Sklepa o določitvi delovnih mest.

25. Ne glede na to, da je revizijo treba zavrniti že iz zgoraj navedenih razlogov, pa se revizijsko sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da so bili izpolnjeni pogoji iz sklepa o določitvi delovnih mest.

26. Pogoje za poklicno zavarovanje voznikov avtobusov je v spornem obdobju še vedno določal Sklep o določitvi delovnih mest.6 Ti pogoji so:

- da je delodajalec registriran za javni cestni promet;

- da ima za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede;

- da vozniki avtobusov na takšnih delih prebijejo najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

27. Med strankama je sporno, ali je kot pogoj za poklicno zavarovanje treba upoštevati še nadaljnji (razlagalni) pogoj, da se šteje, da voznik avtobusa na takih delih prebije najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, če pri tem prevozi najmanj 60.000 km.

28. Ob uveljavitvi ZPIZ-1, ki je sistem zavarovalne dobe s povečanjem nadomestil z obveznim dodatnim pokojninskim zavarovanjem, se je delovna doba na delovnih mestih šoferjev avtobusov štela s povečanjem na podlagi Sklepa o določitvi delovnih mest. Ta je v točki I/II določil, da se med drugim za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Določal je, da se na teh delovnih mestih zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

29. Pogoja, da voznik avtobusa v mestnem prometu prebije na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca.

30. Pri razlagi sporne določbe Sklepa o določitvi delovnih mest je treba izhajati iz namena določitve delovnih mest, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem oziroma kasneje namena za vključitev zavarovancev v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje po ZPIZ-1 oziroma v poklicno zavarovanje ZPIZ-2. Kljub različnemu poimenovanju gre za kontinuiteto ureditve, pri kateri je namen posebne ureditve vseskozi enak. Namen je kritje tveganja krajše življenjske dobe posameznikov, ki opravljajo težka in zdravju škodljiva dela ter dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče opravljati. Ta namen je razviden tudi iz 2. člena Družbenega dogovora načelih ter kriterijih in osnovah postopka za določanje delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem (Ur. l. SRS, št. 25/1974), na osnovi katerega je bil leto kasneje sprejet sklep o določitvi delovnih mest. Ta določa, da določanje delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, ne sme biti sredstvo za skrajševanje zavarovalne dobe in zniževanje starostne meje, kot pogoja za pridobitev pravic do pokojnine in tudi ne sredstvo za reševanje kadrovske in starostne strukture zaposlenih. Določanje zavarovalne dobe s povečanjem je lahko le sredstvo za ohranitev zdravstvene in delovne zmožnosti delavcev, ki delajo na takih delovnih mestih, na katerih z vsemi možnimi tehničnimi in znanstvenimi dosežki v tehnologiji, organizaciji dela in z varnostnimi ter drugimi ukrepi ni možno odpraviti škodljivih vplivov, ki znatno delujejo na zdravstveno stanje in delovno zmožnost delavcev, ali jih ni možno zmanjšati v taki meri, da ne bi znatno vplivali na skrajšanje življenjske dobe ali nastajanje predčasne invalidnosti.

31. Izraz „80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu“ je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1. V skladu z navedeno definicijo delovni čas sestavljajo efektivni delovni čas, čas odmora po 154. členu ZDR-1 in čas upravičene odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Efektivni delovni čas je v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZDR-1 vsak čas, v katerem delavec dela (v konkretnem primeru to pomeni čas, ko delavec dela kot voznik avtobusa v mestnem prometu), kar pomeni da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa v mestnem prometu v smislu določbe Sklepa o določitvi delovnih mest, se tako šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, kar pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem ali pa na parkirišču čaka zaradi uskladitve vožnje z voznim redom pa tudi čas priprave in pospravljanja vozila.

32. V dejanski delovni čas prebit na delih voznika avtobusa v smislu določbe Sklepa o določitvi delovnih mest zato ni mogoče šteti niti časa odmora niti časa upravičene odsotnosti z dela, za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka. Povedano drugače to pomeni, da se pri vprašanju, ali je izpolnjen navedeni pogoj, ne ugotavlja ali letni seštevek ur odmora in upravičenih odsotnosti z dela presega 20 % celotnega letnega fonda delovnega časa, kar naj bi po stališču revizije pomenilo, da ni izpolnjen pogoj, da voznik avtobusa na takšnih delih prebije najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa.

33. Tolmačenje Sklepa o določitvi delovnih mest, za kakršnega se zavzema revizija, bi pripeljalo do nesprejemljivega rezultata, da velika večina voznikov avtobusov pri toženi stranki ne bi mogla biti upravičena do poklicnega zavarovanja že zgolj zato, ker bi več kot 20 % celotnega delovnega časa odpadlo na čas odmora in upravičenih odsotnosti z dela, kamor spadajo letni dopust, odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov, odsotnost z dela zaradi izobraževanja, odsotnost z dela zaradi izrabe starševskega dopusta in podobno. Takšna razlaga bi bila v popolnem nasprotju z namenom, zaradi katerega je za določena dela predvidena pravica do poklicnega zavarovanja.

34. Sicer pa je stališče komisije ZPIZ z dne 10. 4. 2013, da pri toženi stranki noben delavec več ne izpolnjuje pogoja in sklepa o določitvi mest, temelji na ugotovitvi, da noben voznik v pregledanem letu ni prevozil več kot 60.000,00 km. Komisija je namreč razpolagala le s seznamom voznikov z navedbo števila prevoženih kilometrov v letu 2011. Takšno tolmačenje pogoja iz drugega odstavka 2. točke Sklepa o določitvi delovnih mest temelji na sklepu strokovne komisije pri Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS Sloveniji z dne 8. 6. 1981, da za vse delavce v podjetjih, registriranih za javni cestni promet veljajo iste pravice in isti kriteriji kot je bilo urejeno s Sklepom o določitvi delovnih mest, in da je orientacija za presojo, da ti delavci 80 % vsega delovnega časa opravljajo delo voznika, najmanj 50.000 km v posameznem letu. Na isti seji strokovne komisije je bil sprejet sklep, da zaradi specifičnosti dela Kompasa 80 % vsega delovnega časa predstavlja 60.000 prevoženih km v posameznem letu (orientacijsko).

35. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da sklep Strokovne komisije ZPIZ z dne 8. 6. 1981 (posledično pa enako velja tudi za sklep Komisije ZPIZ z dne 10. 4. 2013) ne more biti pravna podlaga za to, da bi se pravica tožnikov do poklicnega zavarovanja v spornem obdobju presojala na podlagi dopolnilnega kriterija 60.000 km v posameznem letu. V času izdaje sklepa z dne 8. 6. 1981 je bila za odločanje o priznanju zavarovalne dobe s povečanjem na določenih delovnih mestih in s tem tudi za odločanje o kriterijih za priznanje takšne pravice pristojna skupščina Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, kakor je to razvidno iz 16. člena Družbenega dogovora. Nenazadnje je na tej podlagi Skupščina SPIZ 26. 6. 1975 tudi sprejela Sklep o določitvi delovnih mest, s katerim je določila, da se zavarovalna doba s povečanjem šteje na delovnih mestih voznikov avtobusov ob pogoju, da je delodajalec registriran za javni cestni promet, da ima za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Zabeležka z dne 8. 6. 1981 in zapisnik z dne 10. 4. 2013 pomenita spremembo teh pogojev, zato bi o tem morala odločati Skupščina ZPIZ in ne navedeni komisija.

36. Podlaga za neupoštevanje dopolnilnega pogoja 60.000 prevoženih km torej ni v tem, da sklepa obeh komisij nista predpis, kar zmotno uveljavlja revizija, temveč v tem, da komisiji nista bili pooblaščeni za takšno spreminjanje oziroma širitev pogojev za priznanje pravice do poklicnega zavarovanja. Zaradi navedenega je brezpredmetno revizijsko sklicevanje na razlago Ustavnega sodišča v sklepu U-I-248/10 z dne 7. 6. 2012 o tem, kdaj je nek akt treba šteti za predpis.

37. Tožniki so utemeljeno opozarjali tudi na nejasnost, kako je sploh prišlo do kriterija 60.000 prevoženih kilometrov, saj je zabeležka z dne 8. 6. 1981 orientacijski kriterij 50.000 prevoženih km določala za vse voznike v OZD in TOZD, ki so registrirane za javni cestni promet, kriterij 60.000 prevoženih km pa le za voznike zaposlene pri Kompasu. Komisija ZPIZ pa je v zapisniku z dne 10. 4. 2013, ob sklicevanju na sklep z dne 8. 6. 1981, kriterij 60.000 km brez posebnega pojasnila razširila še na delavce zaposlene pri toženi stranki. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da gre za nemogoč pogoj, saj ga pri toženi stranki ne dosega noben voznik in ga v normalnem delovnem času tudi ne more doseči.

38. Navedeni komisiji ZPIZ, ki sta odločali 8. 6. 1991 in 10. 4. 2013, za določitev takšnega dopolnilnega kriterija nista imeli pooblastila niti v prej veljavnih predpisih, kakor je to obrazloženo zgoraj, in tudi ne v sedaj veljavnem ZPIZ-2. Posebna komisija, ki jo imenuje minister v skladu z 201. členom ZPIZ-2, in ki je pristojna za ugotovitev, da na delovnem mestu niso več izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do poklicnega zavarovanja, še ni bila imenovana.

39. Ohranitev pravice do poklicnega zavarovanja na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ velja le v primeru, če delavec ostane na delovnem mestu, na katerem so zavarovanci vključeni v poklicno zavarovanje. Če torej posamezni delavec tožene stranke, ki je bil vključen v poklicno zavarovanje, preneha opravljati delo voznika avtobusa v mestnem prometu in začne dejansko opravljati neko drugo delo, preneha tudi podlaga, da bi tožena stranka zanj še naprej plačevala prispevke za poklicno zavarovanje. Tožena stranka je kot primer takšnega delavca navajala tožnika V. O., ki naj ne bi delal kot voznik avtobusa, temveč je bil v delu spornega obdobja to je od 11. 1. 2016 do 20. 1. 2017 poklicni član sveta delavcev. Stališče sodišča druge stopnje, da bi šlo za nedopustno diskriminacijo v smislu določbe 6. člena ZDR-1, če bi sodišče zaradi navedene okoliščine zavrnilo zahtevek tožnika V. O. je materialnopravno zgrešeno. Ne gre za diskriminacijo glede na osebne okoliščine, če delavec, ki eno leto ne opravlja dela, na delovnem mestu, ki je vključno v poklicno zavarovanje, temveč opravlja neko drugo delo, ki ni posebno težko in zdravju škodljivo in tudi ne takšno da ga po določeni starosti ne bi bilo mogoče uspešno poklicno opravljati, za to obdobje ni vključen v poklicno zavarovanje.

40. Vendar pa revizijsko sodišče na takšni materialnopravni podlagi ne more poseči v tisti del sodb sodišč prve in druge stopnje, ki se nanaša na zahtevek tožnika V. O. za navedeno obdobje, saj bi to pomenilo obid pravil ZPP o prekluziji pri navajanju dejstev. Tožena stranka je namreč šele v pritožbi prvič navedla, da je bil V. O. v navedenem obdobju član sveta delavcev in da ni opravljal dela voznika, ne da bi pri tem navedla, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Celo več. Sodišču prve stopnje je v zvezi s tem očitala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, čeprav je razumljivo, da se sodišče prve stopnje ob pomanjkanju dejanskih navedb tožene stranke, do tega niti ni moglo opredeliti. Sodišče druge stopnje je v 9. točki obrazložitve sicer res navedlo, da je bil tožnik V. O. med 11. 1. 2016 in 20. 1. 2017 poklicni član sveta delavcev in dela voznika ni opravljal, vendar gre pri tem le za povzemanje navedb tožene stranke v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče odgovarja, in ne za ugotavljanje dejstev.

41. Navedeno pomeni, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so tožniki (z izjemo tožnika S. K., kar bo obrazloženo v nadaljevanju) tudi v spornem obdobju še naprej izpolnjevali pogoje za poklicno zavarovanje.

K vprašanju, ali je sodišče glede odločitve o zahtevku tožnika S. K. bistveno kršilo določbe pravdnega postopka

42. V prvotno vloženi tožbi se je zahtevek tožnika S. K. razlikoval od ostalih zahtevkov. Vsi ostali tožniki so zahtevali plačilo izostalih prispevkov za poklicno zavarovanje, tožnik pa je zahteval plačilo izostalih prispevkov za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, s tem da je bila višina vtoževanih prispevkov enaka kot pri ostalih tožnikih.

43. Ob spremembi tožbe 8. 3. 2018 pa je tudi tožnik S. K. (verjetno pomotoma) zahteval plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje in o takšnem zahtevku je sodišče prve stopnje tudi odločilo.

44. Tožena stranka je že v vlogi dne 9. 3. 2018 opozorila, da tožnik S. K. ni bil vključen v poklicno zavarovanje, ampak je na podlagi četrtega odstavka 430. člena ZPIZ-1 ohranil pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1.

45. Za presojo pravice tožnika do vtoževanih zneskov iz naslova neplačanih prispevkov za poklicna zavarovanja je pomembno, ali je tožnik v spornem obdobju imel priznano pravico do zavarovalne dobe s povečanjem ali pa je imel pravico do vključitve v poklicno zavarovanje.

46. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo, čeprav gre za odločilno dejstvo, zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev pa je storilo tudi pritožbeno sodišče, ki ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da tožnik S. K. ni bil vključen v poklicno zavarovanje, pač pa je imel zavarovalno dobo s povečanjem.

47. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi da sta sodišči v zvezi z odločitvijo o zahtevku tožnika S. K. bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker se nista opredelili do zatrjevanja tožene stranke, da tožnik ni bil vključen v poklicno zavarovanje, ampak je imel pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1.

Odločitev o reviziji

48. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 379. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje delno razveljavilo v ugodilnem delu, ki se nanaša na tožnika S. K. in v odločitvi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka; sklepa sodišč druge in prve stopnje pa je razveljavilo v delu, ki se nanaša na stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku S. K. in v odločitvi, da sama krije svoje stroške postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

49. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

50. Sicer je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

51. V novem postopku se bo sodišče opredelilo do navedb, da je tožnik S. K. tudi pred spornim obdobjem imel priznano le pravico do zavarovalne dobe s povečanjem, kar naj bi tožnik tudi sam navajal v tožbi, nakar bo tudi v tem delu lahko znova odločilo o zahtevku.

52. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

53. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je naveden v uvodu. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
1 Primerjaj sodbo III Ips 126/2007 z dne 16. 6. 2009.
2 Primerjaj sodbo II Ips 599/2006 z dne 18. 6. 2008.
3 II Ips 172/2011, II Ips 21/2011 z dne 5. 12. 2013.
4 II Ips 129/2012 z dne 24. 9. 2014.
5 Primerjaj Katarina Rajgl, Urejanje varstva pravic iz delovnega razmerja, Odvetnik 78/2016, dr. Martina Šetinc Tekavc, Predhodni postopek kot procesna predpostavka za sodno varstvo pravic javnih uslužbencev, Pravna praksa št. 3-4/2009, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer.
6 Ob uveljavitvi je ta akt določal pogoje za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, kar je bilo ob uveljavitvi ZPIZ-1 transformirano v obvezno dodatno zavarovanje, ko je bilo ob uveljavitvi ZPIZ-2 preimenovano v poklicno zavarovanje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 - člen 199, 201, 201/1, 413, 413/1
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 430, 430/4
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 142, 200, 200/4

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (1975) - člen 2
Datum zadnje spremembe:
20.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNTIy