<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 228/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.228.2018

Evidenčna številka:VS00028591
Datum odločbe:26.09.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 2645/2017
Datum odločbe II.stopnje:13.04.2018
Senat:Jan Zobec (preds.), Vladimir Horvat (poroč.), mag. Nina Betetto, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:najemna pogodba - povrnitev stroškov obratovanja in vzdrževanja - nastanek obveznosti - razlaga pogodbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost

Jedro

Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, kadar sodišče napačno prenese določen podatek iz listinskega dokaznega gradiva (ali zapisnika o izvedbi dokazov) v obrazložitev sodbe in nato tako napačno preneseni podatek uporabi kot dokazni argument, ki vpliva na sodbo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v višini 1.616,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala povrnitev sorazmernega (32,08 %) deleža v celoti plačanih obratovalnih in vzdrževalnih stroškov za graščinski kompleks A., ki naj bi odpadli na toženko (na prvo nadstropje gradu) v obdobju od junija 2010 do 31. 12. 2014. Trdila je, da je na podlagi najemne pogodbe z dne 2. 4. 2004 z dodatkom z dne 16. 4. 2004 pridobila pravico uporabljati graščinski kompleks A. z izjemo prvega nadstropja, ki ga ima pravico uporabljati zastopnik toženke. Na podlagi najemne pogodbe (točke 5.1 in 5.2) in pravil o neupravičeni obogatitvi je zato zahtevala povrnitev stroškov (ki odpadejo na prvo nadstropje) od toženke, ki je lastnica graščinskega kompleksa.

2. Nižji sodišči sta o zadevi odločali dvakrat. Sodišče prve stopnje je s sodbo II P 1491/2015-II z dne 18. 8. 2016 tožbeni zahtevek sprva zavrnilo, ker ni našlo materialnopravne podlage, po kateri bi bil tožbeni zahtevek utemeljen. Po razveljavitvi s strani drugostopenjskega sodišča s sklepom II Cp 3045/2017 z dne 31. 5. 2017,1 je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izdalo vmesno sodbo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (na pogodbeni podlagi). Na podlagi 5.1 in 5.2 točke najemne pogodbe je presodilo, da se tožnica ni zavezala nositi vtoževanih stroškov v celoti (v večjem deležu od dogovorjenega). Zato lahko zahteva povrnitev sorazmernega deleža plačanih stroškov od toženke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke. Ugotovilo je, da najemno razmerje ni nastopilo, ker obnova gradu A. ni zaključena. Ker so v času obnove vtoževani stroški del obnovitvenih (gradbenih) in ker ni drugačnega dogovora glede poravnavanja teh stroškov (v situaciji, ko je obnova zastala), tožnica ni upravičena zahtevati povrnitve stroškov od toženke, temveč jih mora nositi sama (kot del gradbenih stroškov) do zaključka obnove (oziroma do začetka najemnega razmerja).

4. Tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se pritožbo toženke zavrne in potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Kot bistveno navaja, da obnova ni zaključena iz razlogov na strani toženke, ki ji ni izročila gradbenega dovoljenja (tožnica pa ni aktivno legitimirana za njegovo pridobitev). Opozarja, da najemno razmerje še ni nastopilo, ker predmet najema (obnovljen graščinski komplet z novogradnjo) še ne obstoji. Zato meni, da ni dolžna plačevati posebnih in vzdrževalnih stroškov. Po mnenju revidentke je izpodbijana sodba (v 10. točki obrazložitve) napačno razlagala pogodbena določila z zaključkom, da so vtoževani stroški v situaciji, ko je obnova zastala, del gradbenih stroškov, ki jih mora nositi tožnica sama. Pojasnjuje, da vtoževani stroški niso mogli biti del gradbenih stroškov (stroškov obnove), saj se obnovitvena dela niso izvajala. Poudarja, da so stroški obnove lahko le stroški, ki jih izvajalec vključi v začasne (mesečne) gradbene situacije. V času izvajanja obnove so bili vsi stroški del obnovitvenih, ker sta jih tožnici zaračunala projektant in izvajalec z izdano začasno gradbeno situacijo. Izpodbijani sodbi očita, da nepravilno enači obratovalne stroške z gradbenimi stroški. Takšna nepravilna razlaga pogodbe spreminja vsebino pogodbenih določb (povečuje višino vlaganj za obratovalne stroške iz točke 2.1.7 dodatka) in ustvarja pogodbeno pravo, ki je v nasprotju z voljo pravdnih strank. Po mnenju revidentke je sodišče druge stopnje zaradi zmotne razlage pogodbe samo oblikovalo vsebino pogodbe (dejansko stanje). Zgolj zaradi odsotnosti drugačnega dogovora so tekoči stroški brez pravne podlage pridobili značaj gradbenih (obnovitvenih) stroškov. Opozarja, da pogodba vsebuje jasne določbe, da tožnica vtoževane stroške plačuje glede na dejansko uporabo. Zato za prostore v prvem nadstropju tožnica ni bila dolžna plačevati stroškov (tudi ne med izvedbo obnove), temveč te bremenijo le toženko kot lastnico graščinskega kompleksa, saj obveznosti plačevanja teh stroškov s pogodbo ni prenesla na tožnico. Navaja, da naj bi med pravdnima strankama in dobavitelji obstajalo tristransko razmerje. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker razmerja ni presojalo po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o pristopu k dolgu, prevzemu dolga ali prevzemu izpolnitve, kjer nastopi subrogacijski učinek. Zato meni, da je z izpolnitvijo (plačilom stroškov) pridobila regresni zahtevek zoper toženko, saj pogodba ne določa, da tožnica plačuje tudi stroške za prvo nadstropje oziroma da vzdrževalni stroški pomenijo strošek obnove. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugovorov toženke, da sorazmernega dela tekočih stroškov ne dolguje, ker prostorov ne uporablja in ker obnova ni končana, temveč se (v 11. točki obrazložitve) le sklicuje na 7. točko sklepa II Cp 3045/2016 z dne 31. 5. 2017, ki naj bi bila vsebinsko drugačna (tj. da ni pomembno, ali je obnova zaključena). Meni, da so zato razlogi izpodbijane sodbe v 10. in 11. točki med seboj v nasprotju in nejasni.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, tj. pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

8. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, kadar sodišče napačno prenese določen podatek iz listinskega dokaznega gradiva (ali zapisnika o izvedbi dokazov) v obrazložitev sodbe in nato tako napačno preneseni podatek uporabi kot dokazni argument, ki vpliva na sodbo. Takšnega postopanja revidentka sodišču druge stopnje ne očita. Navaja le, da naj bi obstajalo nasprotje med razlogi sodbe v 10. in 11. točki obrazložitve, kar ne drži. Tudi iz 7. točke obrazložitve sklepa II Cp 3045/2017 z dne 31. 5. 2017 (na katero se 11. točka izpodbijane sodbe sklicuje) izhaja, da je za odločitev o sporu pomembno, ali je bila obnova končana.

9. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je tako vezano na naslednje dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, da:

- sta pravdni stranki sklenili pismo o nameri z dne 10. 3. 2004, pogodbo o najemu gradu A. z dne 2. 4. 2004 z dodatkom 16. 4. 2004, s katerim sta izrazili namero, da toženka odda grad A.2 tožnici v najem za obdobje 15 let, ki bo začelo teči z zaključkom obnovitvenih del in sestavo prevzemnega zapisnika (točka 6.1 pogodbe), da bo obnovo izvedla tožnica z lastnimi sredstvi (točka 2.1 v zvezi s 4.1 pogodbe) in da bo uporaba prvega nadstropja gradu pridržana za zastopnika (uporabnika) toženke (točka 1.3 pogodbe);

- obnova graščinskega kompleksa A. ni bila zaključena;

- je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da obratovalni stroški pred začetkom najema v celoti bremenijo tožnico kot del gradbenih stroškov;

- ni bilo drugačnega dogovora (konkludentnega soglasja) glede drugačnega načina poravnavanja obratovalnih stroškov v obravnavani situaciji, ko je obnova zastala;

- najemna pogodba določa obveznost najemnika (tožnice) plačevati sorazmeren del obratovalnih in vzdrževalnih stroškov (v točki 5.1 in 5.2 pogodbe) šele po začetku najema.3

10. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da tožbeni zahtevek za povrnitev sorazmernega deleža plačanih stroškov (ki naj bi odpadli na toženko), ni utemeljen. Najemna pogodba je sicer res predvidevala plačilo obratovalnih in vzdrževalnih stroškov glede na dejansko uporabo (5.1 in 5.2 člen). Vendar bi obveznost toženke povrniti sorazmeren del stroškov začela veljati šele po začetku najema. Ker obnova graščinskega kompleksa A.ni bila zaključena, najemno razmerje med pravdnima strankama ni nastopilo. Zato določili 5.1 in 5.2 člena najemne pogodbe ne moreta biti podlaga vtoževane terjatve.

11. Zmotno je stališče revidentke, da ni bila dolžna plačevati vtoževanih stroškov v času zastoja obnove (do katere naj bi prišlo iz razlogov na strani toženke), češ da nastali stroški niso mogli biti del gradbenih stroškov, ker se obnovitvena dela niso izvajala. Za odločitev o sporu je bistvena dejanska ugotovitev nižjih sodišč o dogovoru pravdnih strank, po katerem tožnica do začetka najemnega razmerja v celoti nosi obratovalne stroške kot del stroškov obnove. Revizijski očitek napačne razlage najemne pogodbe (ker naj bi drugostopenjsko sodišče nepravilno enačilo obratovalne stroške z gradbenimi) zato ne more biti utemeljen. Z njim namreč tožnica nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, da po dogovoru pravdnih strank celotne vtoževane stroške do zaključka obnove (začetka najema) krije tožnica - tj. ne glede na trajanje oziroma morebitni zastoj obnove (in razlog zanj). Enako velja za revizijske navedbe o obstoju tristranskega razmerja med pravdnima strankama in dobavitelji (in sklicevanje na pogodbo o pristopu k dolgu, prevzemu dolga in prevzemu izpolnitve po 433., 427. in 434. členu OZ). Tudi z njimi tožnica v resnici nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, da drugačnega dogovora glede porazdelitve bremena vtoževanih stroškov v primeru zastoja obnove ni bilo – takšne situacije tudi ni urejala najemna pogodba. Zato tožbeni zahtevek za povrnitev sorazmernega deleža plačanih stroškov na pogodbeni podlagi ne more biti utemeljen.

12. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njene revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica stroške odgovora na revizijo povrniti toženki. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo4 in priglašenim stroškovnikom. Vrhovno sodišče je tožnici priznalo nagrado za odgovor na revizijo v priglašeni višini 1.308,15 EUR (tj. 2850 točk x 0,459 po tar. št. 21/3) in priglašenih 16,98 EUR izdatkov (tj. 37 točk x 0,459 po 11. členu odvetniške tarife), kar povečano za 22% DDV (291,53 EUR) znaša 1.616,66 EUR. Tožnica je tako dolžna toženki povrniti 1.616,66 EUR stroškov za revizijski postopek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-------------------------------
1 V katerem je sodišče druge stopnje v napotkih prvostopenjskemu sodišču naložilo, da oceni, ali je obstajal dogovor med toženko (lastnico) in tožnico (bodočo najemnico) glede porazdelitve bremena obratovalnih stroškov oziroma konkludentno soglasje o začasnem načinu poravnavanja obratovalnih stroškov.
2 S pripadajočo infrastrukturo in okolico.
3 V najemni pogodbi je bilo dogovorjeno, da najemnik (tožnica) plačuje posebne stroške (predvidene v točki 5.1 pogodbe) sorazmerno površini gradu, ki jo dejansko uporablja. S točko 5.2 najemne pogodbe pa se je tožnica zavezala plačevati stroške tekočega vzdrževanja skupnih naprav in prostorov ter čiščenja sorazmerno z deležem koristne površine gradu oziroma prostorov, ki jih ima dejansko v najemu, na podlagi računa toženke (oziroma izvajalca).
4 Uradni list RS, št. 28-1245/2018, ki je veljala ob vložitvi odgovora na revizijo in v skladu s katero je tožnica priglasila stroške odgovora na revizijo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-15
Datum zadnje spremembe:
15.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNDM3