<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 23/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.23.2007

Evidenčna številka:VS23842
Datum odločbe:30.08.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - nedovoljeni dokazi - privilegij zoper samoobtožbo - pravica do zaslišanja obremenilnih prič - izjave soobtoženih - zagovor obtoženega - branje prejšnje izpovedbe obdolženega
Objava v zbirki VSRS:KZ 2007-2010

Jedro

Kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodilna sodba ne sme izključno ali odločilno opirati na njihove izjave. Za takšen dokaz gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, tudi druge dokaze presojalo predvsem iz vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilne priče.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obtoženega D.D. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani so bili D.D. in sedaj soobsojena T.R. in G.P. spoznani za krive, da so v sostorilstvu izvršili kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obtoženemu D.D. je bila izrečena kazen osem mesecev zapora. Dolžan je plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je deloma ugodilo pritožbi zagovornikov tako, da je obtoženemu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obtoženega D.D. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter "drugih kršitev določb kazenskega postopka", ker so te vplivale na zakonitost sodnih odločb. Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in obtoženega D.D. oprosti obtožbe.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J. (drugi odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, ker uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obtoženemu D.D. in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V pretežnem delu zahteva za varstvo zakonitosti, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 719/03 z dne 9.3.2006, zatrjuje kršitve točke d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter 29. člena Ustave RS (Ustava), ker obtožencu v postopku ni bila zagotovljena pravica do zaslišanja obremenilnih prič oziroma soobtožencev, ki ga s svojimi izjavami obremenjujejo. Navajajo tudi, da se izpodbijana sodba izključno in odločilno opira na izpovedbi soobtožencev v preiskavi, ki ga obremenjujeta in tudi ostale izvedene dokaze ter dokazne predloge obrambe, ki so bili zavrnjeni, je sodišče presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo njuna zagovora. Zato bi po mnenju zahteve sodišče smelo zagovora soobtožencev upoštevati le kot dokaz zoper njiju, ne pa tudi zoper soobtoženega D.D. Ker se pravnomočna sodba opira na njuna zagovora, podana v preiskavi, naj bi sodišče s tem storilo tudi absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v točki d) tretjega odstavka 6. člena določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oz. zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji, kot veljajo za obremenilne priče. Pravico do izvajanja dokazov v korist je treba razlikovati od pravice do izvajanja obremenilnih dokazov. V slednjem primeru merila, izoblikovana v ustavno sodni praksi za presojo utemeljenosti dokazov v obdolženčevo korist niso uporabna. Pri uveljavljanju pravice do zaslišanja obremenilne priče obdolžencu ni potrebno dokazovati pravne relevantnosti in obstoja dokaza. Breme utemeljevanja sodišče lahko naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega dokaza. Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave in jih dopusti kot dokaz v kazenskem postopku, mora skladno z EKČP in z ustaljeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njihovega avtorja. V Ustavi obdolženčeva pravica, da zaslišuje oz. zahteva zaslišanje obremenilnih prič ni izrecno navedena. Vendar pa posredno izhaja iz pravic do obrambe, ki jih zagotavlja 29. člen Ustave kot celota, torej ima v tem smislu tudi ustavno pravno podlago. (Več o tem dr. Marko Bošnjak v članku, objavljenem v reviji Pravna praksa št. 13/2006, 6.4.2006, priloga stran II-VIII).

V odločbi, na katero se sklicujejo vložniki zahteve, je Ustavno sodišče, izhajajoč iz prakse ESČP med drugim poudarilo, da gre obdolžencu pravica iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP tudi tedaj, kadar je obremenilne izjave podal soobdolženec. Za širšo razlago pojma "priča" se je Ustavno sodišče zavzelo že v odločbi Up 207/99, kjer je zapisalo, da mora imeti obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja (brez omejitve, da mora imeti ta avtor položaj priče).

Pravica do zaslišanja in izpodbijanja obremenilnih prič ni absolutna in obrambi ne daje neomejenih možnosti, da vselej in brez omejitev na glavni obravnavi doseže tako zaslišanje. Če obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti, da zasliši obremenilno pričo (kot v obravnavanem primeru), to samo po sebi še ne pomeni kršitve omenjenega konvencijskega in ustavnopravnega jamstva. Sodišče sme izjemoma, v primerih in pogojih, ki jih določi zakon, tudi odstopiti od načela neposrednosti in na glavni obravnavi namesto neposrednega zaslišanja prebrati zapisnik o izpovedbah obdolžencev, prič, izvedencev (npr. člen 340., 307., 325. itd.). Vendar pa tako posredno izvajanje dokazov ne sme poseči v pravice obrambe. Obdolžencu morajo biti v postopku zagotovljene zadostne in primerne možnosti, da se izjavi glede obremenilnih izpovedb prič, da jih s tem v zvezi zaslišuje, bodisi takrat, ko je priča izpovedala ali kdaj kasneje v postopku. Od obdolženčeve volje pa je odvisno, ali bo tako možnost izkoristil, s čimer sprejema tudi tveganje, da enega od temeljnih procesnih jamstev v postopku ne bo mogel uveljaviti.

Če obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti, da zasliši obremenilno pričo (ali soobdolženca, kot v konkretnem primeru) tudi to samo po sebi še ne pomeni kršitve pravic obrambe. V ustavni odločbi, na katero se sklicuje zahteva, je Ustavno sodišče sledilo uveljavljeni sodni praksi ESČP, iz katere izhaja, da se tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, obsodilna sodba ne sme izključno ali odločilno opirati na njihove izjave. Za takšen dokaz gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, tudi druge dokaze presojalo predvsem iz vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilne priče.

V odločbi Ustavnega sodišča, s katero zagovornik utemeljuje zahtevo, je Ustavno sodišče razčlenilo procesni položaj obdolženca in njegove pravice v kazenskem postopku, med njimi pravico do molka (četrta alineja 29. člena Ustave, 227. in 323. člen ZKP) in ugotovilo, da so izjave, s katerimi posamezni obdolženec obremenjuje soobdolžence, po ureditvi ZKP enake izjavam oseb, ki imajo položaj prič in da so obremenilni dokaz zoper te soobdolžence (točka 11). Opozorilo je tudi, da je v primerjavi s pričami verodostojnost obdolženčevih izjav posebno vprašljiva (glede na privilegij zoper samoobtožbo in njegov interes izpovedovati v škodo soobdolžencev). Zato je z vidika poštenega postopka toliko pomembneje, da imajo soobdolženci možnost izpodbijati take izjave (točka 12). V nadaljevanju obrazložitve je Ustavno sodišče še zapisalo (točka 13):

"Tudi v primeru, ko posamezni obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, mora sodišče slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencu, ki jih obremenjuje. V takem primeru za obdolženca, ki so mu zastavljena vprašanja, velja privilegij zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave in sme posledično zavrniti odgovor na katerokoli vprašanje (ali sploh na vsa, saj se ni dolžan zagovarjati). V slednjem primeru pa soobdolženci v celoti ali deloma ne morejo uveljavljati svoje pravice iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Za to pravico so prikrajšani tudi v primeru, če obdolženec, ki je v preiskavi dal obremenilne izjave zoper druge soobdolžence, na glavno obravnavo ne pride in ga posledično ne morejo zasliševati v zvezi z obremenilnimi izjavami. Če soobdolženci ne morejo uveljavljati tega pravnega jamstva, gre za kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave".

Iz takšne obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča smiselno izhaja, da si v obravnavanem primeru stojita nasproti dve konvencijski oz. ustavni pravici: privilegij zoper samoobtožbo (četrta alineja 29. člena Ustave) in pravica do zaslišanja obremenilne priče (29. člen Ustave). V tretjem odstavku 15. člena Ustave je določeno, da so človekove pravice in svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Dopustnost omejitev oz. posegov se presoja skladno z ustavnim načelom (testom) sorazmernosti. Iz odločbe Ustavnega sodišča je moč tudi razbrati, da je obema obravnavanima pravicama zagotovljeno enako močno varstvo oz. da privilegij zoper samoobtožbo ne "prevlada" nad pravico do izvajanja dokazov oz. do zaslišanja "sovražne priče", kot v odgovoru na zahtevo trdi vrhovni državni tožilec, ki pa svojega stališča ne utemelji. Sodišče je obdolženčevo pravico do molka dolžno upoštevati vselej in brez omejitev, vendar pa zaradi tega soobdolženci ne smejo biti prikrajšani za pravico, da postavljajo vprašanja soobdolžencu, ki jih obremenjuje, četudi iz objektivno opravičljivih razlogov med postopkom ne morejo uveljavljati tega ustavnega jamstva. Omejevanje pravice do zaslišanja obremenilne priče je dopustno le izjemoma, v primerih, ki so bili navedeni. Pri tem je jasno, da interes sodišča, da se mu ne vzame dokazov, zbranih med preiskavo (obremenilnih izpovedb soobdolženca), ne more biti razlog za ustavno dopustno omejevanje pravice do obrambe (29. člen Ustave), saj je dokazni postopek predvsem sredstvo za uveljavljanje zahtevkov strank v postopku in ne le orodje v rokah sodišča za spoznanje resnice o stvari.

Po podatkih spisa obtoženemu D.D. v preiskavi niso bile zagotovljene možnosti za zaslišanje soobsojenih G.P. in T.R., ki sta za D. dala obremenilni izjavi, saj o njunem zaslišanju obtoženec in zagovornik nista bila obveščena. Te možnosti pa obramba tudi ni imela na glavni obravnavi, saj sta obsojena R. in P. izkoristila pravico do molka in se nista želela zagovarjati in tudi ne odgovarjati na posamezna vprašanja. V nastali procesni situaciji je zato sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 325. člena ZKP prebralo njuni izpovedbi iz preiskave. Dejstvo, da obramba obtoženega D. nikoli v postopku ni imela možnosti postavljati vprašanj soobsojencema, ki ga obremenjujeta, samo po sebi sicer še ne bi pomenilo kršitve pravnega jamstva iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP oz. 29. člena Ustave. Vendar pa izpovedbi soobsojencev v tem primeru, kot pravilno opozarja zahteva, pomenita odločilna dokaza za obsodbo in tudi ostale dokaze (deloma pa tudi dokazne predloge obrambe), ki so bili zavrnjeni), sta sodišči, kot izhaja iz izpodbijanih sodb, presojali predvsem z vidika, ali potrjujejo izpovedbi obsojenih R. in P.

Iz razlogov prvostopenjske sodbe (ki jim je višje sodišče pritrdilo) izhaja, da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo oprlo: predvsem na izpovedbi obsojenih R. in P., ki trdita, da sta kaznivo dejanje storila skupaj z obtoženim D., ki pa dejanje zanika, na zapisnik o zasegu ukradenih predmetov na njegovem domu (glede katerih D. navaja, da jih je pripeljal R., da pa sam ni vedel, od kot izvirajo), na izpovedbo priče D.B., policijsko poročilo ter podrobno analizo časovnega poteka kaznivega dejanja. Tudi s to analizo je sodišče prve stopnje ovrglo zagovor obtoženega D., ki je za čas izvršitve kaznivega dejanja uveljavljal alibi, ker naj bi bil na koncertu pevke C. v H.T. Vse te dokaze sta obe sodišči presojali izključno z vidika, ali potrjujejo potek dogajanja (priznanje), kot ga opisujeta obsojena R. in P., pri čemer sodišče prve stopnje izrecno ugotavlja (sodba, stran 6) "da je časovno gledano D. glede na zagovor R. in P. imel dovolj časa, da se udeleži koncerta in tudi izvrši kaznivo dejanje". Iz obrazložitve obeh sodb jasno izhaja, da drugi doslej zbrani dokazi za obsodbo D. ne bi zadoščali.

Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ter sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da sta sodišči tudi večino dokaznih predlogov obrambe presojali in jih obrazloženo zavrnili, ker sta ocenili, da glede na priznanje obsojenih R. in P. izvedba teh dokazov ni potrebna.

Vrhovno sodišče po navedenem ugotavlja, da sta izpovedbi obsojenih T.R. in G.P. v zadevi bistvena dokaza zoper obtoženega D.D. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 325. člena ZKP njuni izpovedbi sicer smelo prebrati glede na to, da se na glavni obravnavi nista hotela zagovarjati in odgovarjati na posamezna vprašanja. Vendar pa bi njuna zagovora iz preiskave smelo upoštevati kot dokaz le zoper njiju, ne pa tudi zoper D.D., saj temu tekom celotnega postopka ni bilo zagotovljeno pravno jamstvo, da postavlja vprašanja soobtožencema, ki ga obremenjujeta. S tem pa so mu bile kršene pravice do obrambe, ki jih zagotavlja toča d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člen Ustave. Ker je sodišče prve stopnje svojo sodbo, (ki jo je Višje sodišče potrdilo) oprlo na dokaz, ki je bil, kar zadeva obtoženega D.D., pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sta sodišči kršili tudi 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo v delu, ki se nanaša na obtoženega D., vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče obtožencu omogočiti, da zasliši kot priči T.R. in G.P., ali pa, če to ne bo mogoče, svoje sodbe ne bo moglo opreti na njuni izpovedbi, pač pa le na druge (doslej zbrane in morebitne nove) dokaze.

Ker je bila pravnomočna sodba razveljavljena že zaradi navedenih kršitev, Vrhovno sodišče ni presojalo, ali so podane tudi druge zatrjevane kršitve zakona.


Zveza:

ZKP člen 325, 371/1-8.URS člen 29. EKČP člen 6, 6/3-d.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yNjYyNA==