<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 318/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.318.2007

Evidenčna številka:VS23835
Datum odločbe:23.08.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:razlogi o odločilnih dejstvih - pripor - nedovoljen dokaz - begosumnost - bistvene kršitve določb kazenskega postopka - ponovitvena nevarnost - ustavitev vozila
Objava v zbirki VSRS:KZ 2007-2010

Jedro

Čeprav obdolženi še ni bil obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, na podlagi objektivnih okoliščin (prenašanje skoraj 300 g nevarne droge kokain z namenom prodaje ter možen zaslužek 30.000 eurov) in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na obdolženčeve osebne lastnosti (obdolženi je že bil kaznovan in zoper njega tečejo še drugi kazenski postopki), izpodbijana sklepa utemeljeno ugotavljata nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper obdolženega B.B. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredil pripor, ki traja od 25.7.2007 od 21.00 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo zagovornika zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega B.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijana sklepa razveljavi.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec F.M. in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne, ker razlogi, ki jih uveljavlja, niso podani.

Odgovor je bil posredovan obdolženemu B.B. in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da je osebni avtomobil, v katerem sta se peljala obdolženca, ustavila specializirana enota za nadzor državne meje (in ne prometna policija), ne da bi za to imela zakonit razlog. V okoliščinah konkretnega primera po mnenju zagovornika obstaja precejšen dvom, da je bil vzrok za ustavitev vozila storjen cestno prometni prekršek. Najverjetneje je, da so policisti še pred ustavljanjem vozila vedeli za drogo v vozilu oziroma so za to obstajali utemeljeni razlogi za sum. Zato bi po mnenju zagovornika policisti morali pridobiti odredbo preiskovalnega sodnika, ker pa je niso, naj bi bila zasežena droga nedovoljen dokaz.

Zahteva zatrjuje, da naj bi bilo zaseženo mamilo nedovoljen dokaz, ker je bilo "pridobljeno v posledici ustavljanja vozila brez zakonite podlage". Takemu stališču pa ni mogoče pritrditi. Izhaja namreč iz drugačnega dejanskega stanja, kot ga ugotavljata izpodbijana sklepa, ki kot podlago za utemeljen sum med drugim navajata podatke iz uradnega zaznamka policije z dne 25.7.2007. Iz teh izhaja, da je bilo vozilo ustavljeno zaradi kršitve cestno prometnih predpisov, da je med identifikacijskim postopkom obdolženčev sopotnik S.Č. policistu najprej sam izročil vrečko z mamilom (ki jo je pred tem vrgel pod svoj sedež) in nato še dve vrečki (v vseh je bil kokain), ki sta se nahajali v ležišču spodnjega dela menjalne ročice. Navedbe zahteve o nezakoniti ustavitvi vozila, ki iz podatkov spisa ne izhaja in ki jo izpodbijana sklepa ne ugotavljata, pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na tej podlagi pa zahteve ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Da bi bil način pridobitve mamila (zaseg) po ustavitvi vozila sam po sebi nezakonit, pa zahteva ne uveljavlja.

Nobenega dvoma ni, da ustavljanje vozil zaradi nadzora prometa ter pregled vozil voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu pomeni poseg v splošno svobodo ravnanja kot eno od človekovih osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Nujnost omejevanja te ustavne pravice za varstvo pravic drugih je treba vedno ocenjevati v skladu z načelom sorazmernosti. Po določbah Zakona o varnosti cestnega prometa in Zakona o policiji policisti lahko omejijo človekove pravice in temeljne svoboščine le v primerih, določenih z ustavo in zakoni. Ni dvoma, da policija sme uporabiti svoja pooblastila in ustaviti vozilo, ko nastopi "sprožilna situacija", oziroma ko je ustavitev vozila indicirana s kršitvijo cestno prometnih predpisov. Policija sme izjemoma v skladu z zakonskimi pooblastili vozila ustavljati tudi ob morebitni rutinski kontroli iz preventivnih razlogov, ko voznik ne stori nobenega na zunaj zaznavnega prekrška. Skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku pa sme vozilo ustaviti in opraviti pregled tudi, če je podana določena stopnja verjetnosti (razlogi za sum), da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (148. člen ZKP, glej odločbo Ustavnega sodišča RS, U-1 370/80 z dne 18.12.2002).

Po doslej zbranih podatkih in dokazih ni podlage za trditev, da bi šlo tudi v predmetni zadevi za takšen primer, kot ga zatrjuje zahteva, ki tudi v tem delu uveljavlja zgolj nedopusten razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Načelno pa se je mogoče strinjati z razmišljanji zagovornika, da je v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in storilcev ustavitev vozila in nadaljnje ravnanje policije lahko relevantno z vidika spoštovanja osumljenčevih procesnih jamstev v kazenskem postopku in oceno zakonitosti pridobljenih dokazov.

Iz drugačne dejanske podlage kot izpodbijana sklepa, zahteva izhaja tudi, ko zanika obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi B.B. storil kaznivo dejanje oziroma da nima nič opraviti z zaseženo drogo, da je njegov zagovor skladen z zagovorom S.Č., ki je kaznivo dejanje priznal in ki je imel tudi motiv zanj in ko navaja, da utemeljen sum ni izkazan v tolikšni meri, da bi bil utemeljen. S temi razlogi zahteva kršitve zakona ne more utemeljiti.

Izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče pri odločanju o priporu iz razloga begosumnosti naj ne bi upoštevalo vseh relevantnih okoliščin, med njimi, da ima že več kot dvajset let urejeno življenje v Republiki Sloveniji, da je poročen, da je žena zaposlena v Splošni bolnišnici C., da je lastnik stanovanja, v katerem živita v najemu za nedoločen čas in da pričakujeta otroka. Neutemeljen je tudi očitek sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da obdolženec doslej tudi zaradi drugih kazenskih postopkov (kaznivo dejanje ropa) ni pobegnil v tujino.

Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa (stran 5) izhaja, da je preiskovalni sodnik upošteval in presodil tudi subjektivne okoliščine, na katere se sklicuje vložnik zahteve, vendar pa je glede na naravo in težo obravnavanega kaznivega dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno, predpisano kazen ter osebne okoliščine obdolženca presodil, da je kljub okoliščinam, ki jih navaja obramba, nevarnost pobega izkazana z dovolj veliko verjetnostjo. Oceni, da je pripor iz razloga begosumnosti neogibno potreben za potek kazenskega postopka, se je pridružilo tudi pritožbeno sodišče, ki je med drugim tudi poudarilo, da obdolženi B. ni državljan Republike Slovenije, da v njej nima stalne zaposlitve in da "zoper njega teče še kazenski postopek, za katerega je zagrožena zaporna kazen do deset let".

Po navedbah zahteve tudi naj ne bi bilo podlage za sklepanje o obstoju realne nevarnosti ponavljanja določenih specifičnih kaznivih dejanj, zaradi česar naj bi bil sklep tudi v zvezi z ugotavljanjem razloga ponovitvene nevarnosti nezakonit. Četudi obdolženi B. doslej še ni bil obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, izpodbijana sklepa utemeljeno ugotavljata tudi nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj. Pri tem izhajata tako iz objektivnih okoliščin (prenašanje skoraj 300 g nevarne droge kokain z namenom prodaje ter možen zaslužek 30.000 eurov) upoštevata pa tudi subjektivne okoliščine, ki kažejo na obdolženčeve osebne lastnosti (da je obdolženi že bil kaznovan za kazniva dejanja po 224. in 212. členu KZ in da zoper njega tečejo še kazenski postopki za kazniva dejanja po drugem odstavku 299. člena in 224. člen KZ. Zato tudi v zvezi z ugotavljanjem ponovitvene nevarnosti sodišču ni mogoče očitati nezakonitosti.

Čeprav obdolženec še ni bil obravnavan za istovrstno kaznivo dejanje, droga pa naj bi bila, kot navaja zagovornik, zasežena obdolženemu Č., tudi na tej podlagi izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je, zakaj ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov (strani 5 in 6 oziroma 3) je razvidno, da sta sodišči skladno z načelom sorazmernosti presodili tudi vprašanje neogibnosti pripora za varnost ljudi oziroma potek kazenskega postopka in svojo odločitev zadovoljivo obrazložili.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).


Zveza:

ZKP člen 148, 201, 201/1-1, 201/1-3, 371/1-8, 371/1-11.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yNjYxNw==