<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 1618/2005
ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.1618.2005

Evidenčna številka:VS1012009
Datum odločbe:30.10.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) U 190/2003
Področje:JAVNI ZAVODI
Institut:razrešitev direktorja socialnovarstvenega zavoda - organ, pristojen za razrešitev

Jedro

Pri razrešitvi direktorja socialnovarstvenega zavoda je treba kot lex specialis uporabiti določbe Zakona o socialnem varstvu – ZSV. Ta v petem odstavku 56. člena pooblašča ministra, pristojnega za socialno varnost, da sam razreši direktorja, če je podan eden od tam navedenih razrešitvenih razlogov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Ministra za delo, družino in socialne zadeve z dne 31. 3. 2003, s katero je minister tožnico razrešil z mesta direktorice zavoda A. in odločil, da je tožnica dolžna opravljati delo direktorja do imenovanja novega vršilca dolžnosti.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da pravni in dejanski okvir presoje v obravnavani zadevi predstavlja vprašanje zakonitosti odločbe o razrešitvi. Predmet presoje je zato le vprašanje, ali je imel minister za razrešitev ustrezno zakonsko podlago in ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo te zakonske podlage. Zakonska podlaga za tako odločitev je ministru dana v petem odstavku 56. člena Zakona o socialnem varstvu – ZSV. Glede na ugotovitve v zapisnikih o strokovnem nadzoru in ugotovitvami v revizijskem poročilu Računskega sodišča, ki je dalo negativno mnenje o finančnem poslovanju zavoda, pa je imel minister tudi dejansko podlago za razrešitev tožnice na podlagi pete alineje petega odstavka 56. člena ZSV. Zato je izpodbijana odločba zakonita.

3. Tožnica v pritožbi (sedaj reviziji) zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka upravnega spora, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je svojo odločitev oprlo na peti dostavek 56. člena ZSV. Uporabiti bi moralo lex specialis oziroma določbo četrtega odstavka 32. člena Zakona o zavodih - ZZ in 3. člen Sklepa Vlade RS o spremembah in dopolnitvah sklepa o preoblikovanju A. v javno socialni zavod, ki urejata razrešitev direktorja javnega zavoda. Po navedeni zakonski določbi in Sklepu imenuje in razrešuje direktorja javnega zavoda svet zavoda s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež. Ker je bil sklep vlade sprejet po uveljavitvi ZSV-A, ki je začel veljati 16. 6. 1999, ki v petem odstavku določa pristojnost ministra za razrešitev direktorja zavoda, je očitno, da je vlada razumela svoj sklep kot konkretizacijo oziroma lex specialis določb ZSV in ZZ. Navaja še, da je bilo v postopku tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni presojalo postopka razrešitve, poleg tega pa iz sodbe tudi ni razvidno, ali je imel pooblaščenec tožene stranke za zastopanje na glavni obravnavi dne 25. 10. 2005 potrebno pooblastilo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in o tožničinem zahtevku samo odloči, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo (sedaj revizijo) ni vložila.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po določbah ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil opravljen tudi preizkus izpodbijane sodbe v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji ni dopustno izpodbijati, pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilna je tako presoja sodišča prve stopnje, da je v določbi petega odstavka 56. člena ZSV (Ur. l. RS, št. 54/92, 56/92, 13/93, 41/99 in 26/2001) ministru, pristojnemu za socialno varstvo, dano zakonsko pooblastilo, da sam razreši direktorja javnega socialnovarstvenega zavoda, če je podan eden od tam navedenih razrešitvenih razlogov. Zato ugovor revidentke, da bi moralo sodišče kot lex specialis uporabiti določbo 32. člena ZZ in 3. člen Sklepa Vlade RS o spremembah in dopolnitvah sklepa o preoblikovanju A. v javno socialni zavod, ni utemeljen.

9. Statusna vprašanja javnih zavodov in v zvezi s tem tudi postopek imenovanja in razrešitve direktorjev javnih zavodov res ureja tudi ZZ (Ur. l. RS, št. 12/91 in 8/96). Vendar ZZ v določbi prvega odstavka 6. člena izključuje svojo uporabo, če so posamezna vprašanja v posebnih zakonih drugače urejena. V obravnavanem primeru je sporna razrešitev direktorice doma starejših občanov, ki je glede na določbo 1. člena ZZ javni zavod s področja socialnega varstva. Področje socialnega varstva pa ureja poseben zakon to je ZSV, ki ga je treba v tem primeru uporabiti kot lex specialis. ZSV v 50. členu uvršča domove za starejše občane med javne socialno varstvene zavode in v določbah 55. do 58. člena določa organe tega zavoda, med drugimi tudi direktorja. Položaj direktorja, pogoje za njegovo imenovanje, kot tudi postopek imenovanja in razrešitve direktorja ureja 56. člen ZSV, ki v petem odstavku pooblašča ministra, pristojnega za socialno varstvo, da sam razreši direktorja, če ugotovi katerega izmed tam navedenih razrešitvenih razlogov. ZSV ne določa, da lahko pristojni minister razreši direktorja le, če je tako določeno tudi v aktu ustanovitelja socialno varstvenega zavoda. Ustanovitelju socialno varstvenega zavoda zato ni dana diskrecijska pravica, da v aktu o ustanovitvi to vprašanje uredi drugače, oziroma da omeji ali izključi zakonsko pooblastilo ministra. Pri izvrševanju tega pooblastila je minister vezan le na v petem odstavku 56. člena ZSV taksativno naštete razrešitvene razloge - dejanske okoliščine, ki morajo biti podane zato, da lahko svoje pooblastilo uresniči, in sicer: če direktor ne opravlja nalog, ki so mu naložene z zakonom, ali pri svojem delu krši zakon (prva alineja); če je direktor objektivno odgovoren za slabo finančno poslovanje zavoda (druga alineja); če je pristojni organ zavoda zavrnil direktorjev predlog programa dela (tretja alineja); če je računsko sodišče podalo negativno mnenje o finančnem poslovanju zavoda (četrta alineja); če je komisija za strokovni in upravni nadzor ugotovila hujše strokovne napake pri izvajanju dejavnosti zavoda (peta alineja) ali če direktor ni poskrbel za začetek razpisnega postopka za imenovanje direktorja v roku, ki ga določa statut zavoda (šesta alineja). Ker so bile v obravnavanem primeru dejanske okoliščine, ki predstavljajo pravno podlago za to, da minister sam razreši direktorja javnega zavoda, ugotovljene (negativno mnenje računskega sodišča in pri strokovnem nadzoru ugotovljene hujše strokovne napake pri izvajanju dejavnosti zavoda), na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je revizijsko sodišče vezano, je sodišče prve stopnje presodilo pravilno, ko je tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Revidentka v reviziji uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, vendar ta revizijski razloga ni konkretizirala, zato njegova presoja ni možna (86. člen ZUS-1). Če pa revidentka meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je imel pooblaščenec tožene stranke ustrezno pooblastilo za zastopanje na glavni obravnavi, ji je treba pojasniti, da je v sodnem spisu ustrezno pooblastilo.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka:

12. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.


Zveza:

ZSV člen 56, 56/5.
ZZ člen 6, 6/1.
Datum zadnje spremembe:
17.03.2010

Opombe:

P2RvYy02NTUwNA==