<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 30/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:VIII.IPS.30.2008

Evidenčna številka:VS3004055
Datum odločbe:17.11.2009
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1144/2006
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:knjižničar - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - rok za odpoved - določitev presežnih delavcev - kriteriji iz kolektivne pogodbe - izvenproračunska sredstva

Jedro

Delodajalec je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga po ZDR) dolžan upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev po veljavnih kolektivnih pogodbah, ne glede na to, če so te izhajale še iz opredelitve operativnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja po prejšnji zakonodaji.

Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za redno odpoved (podobno za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) je dejansko vprašanje; zaključek sodišča o tem predstavlja dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2004 in sklepa sveta zavoda tožene stranke z dne 9. 11. 2004, ugoditev obstoja delovnega razmerja po pogodbi z dne 15. 9. 1993, reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

Ugotovilo je, da je direktorica tožene stranke dne 7. 9. 2004 (s prejemom ponovnega odgovora Ministrstva za šolstvo, znanost in šport z dne 30. 8. 2004) dokončno ugotovila nepotrebnost dela ene od treh knjižničark. Glede na to je štelo, da je bila odpoved z dne 7. 10. 2004 podana v zakonskem roku. Ugotovilo je tudi obstoj razlogov za odpoved, namreč organizacijskega in ekonomskega, saj toženi stranki ni bila odobrena zaposlitev in s tem sredstva za plače za tri knjižničarke. Brez soglasja ministrstva tožena stranka tudi na drug način pridobljenih sredstev ni smela nameniti za plačo tožnice. V postopku odpovedi je tožena stranka v dogovoru s sindikatom upoštevala in uporabila kriterije iz 39. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPDVI, Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj.). Pri tem je tožnica dosegla najmanjše število točk. Tožena stranka tožnice ni mogla zaposliti na drugem delovnem mestu, jo prekvalificirati ali dokvalificirati, prav tako pa tudi zanjo brez soglasja ministrstva ni mogla sistematizirati novega delovnega mesta.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Presodilo je, da je imela tožena stranka glede na vpis dijakov v letu 2004/2005 in glede na normative iz Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov za pridobitev poklicne in srednje strokovne izobrazbe (Ur. l. RS, št. 76/2003 in nadalj. - v nadaljevanju Pravilnik) izkazano potrebo po dveh knjižničarkah. Resorno ministrstvo ji odstopanja od normativov ni dovolilo. Sprejelo je presojo sodišča prve stopnje o odpovedi v zakonskem roku, saj je direktorica tožene stranke v skladu z že prejšnjo ustaljeno prakso z dodatnimi pojasnili in argumenti poskušala pridobiti soglasja za več delovnih mest in na ta način skušala ohraniti delovna mesta treh knjižničark. Direktorica je šele 7. 9. 2004 dokončno ugotovila, da bo treba eni od treh knjižničark odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu, da je tožena stranka pridobivala tudi izvenproračunska sredstva, z njimi ni bila dolžna financirati tožničinih plač. Preverila je tudi možnost tožničine zaposlitve pod spremenjeni pogoji ali na drugih delih kot to določa tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. V zvezi s 115. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nadalj.) navaja, da je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje na pritožbeni seji in očitno kot razlog za odpoved pogodbe ugotovilo zmanjšan opis, kar ni v skladu z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, in tudi sicer ne odgovarja dejanskemu stanju. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). V zvezi z rokom za odpoved pogodbe o zaposlitvi se sklicuje na to, da je ministrstvo odločilo o številu delavcev na sistemiziranih delovnih mestih za šolsko leto 2004/2005 že 27. 7. 2004, zaradi česar so drugačne ugotovitve sodišč druge in prve stopnje v nasprotju z listinskim gradivom oziroma gre tudi za zmotno uporabo materialnega prava. Z odločbo ministrstva z dne 27. 7. 2004, ki ne vsebuje soglasja še za enega knjižničarja, je bil zaključen postopek pred upravnim organom, torej bi tožena stranka lahko zoper to odločbo vložila tožbo. Ponovno zaprosilo tožene stranke oziroma vloga na ministrstvo dne 18. 8. 2004 in ponovni negativni odgovor dne 30. 8. 2004 (ki ga je tožena stranka prejela dne 7. 9. 2004) ne spremeni tega, da je tožena stranka ugotovila nepotrebnost ene od knjižničark že s prejemom soglasja z dne 27. 7. 2004. Drugačna razlaga tožene stranke in obeh sodišč ni sprejemljiva. Nadalje navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov tožnice v zvezi s postopkom izbire presežne delavke, saj je tožnica ves čas postopka in v pritožbi zatrjevala, da je bil ta postopek nezakonit, saj niso bili podani pogoji za uporabo kriterijev, ki jih je izbrala tožena stranka. Sodba sodišča druge stopnje o tem nima razlogov, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nadalje izpodbija zaključke v zvezi z možnostjo financiranja tožničinega dela iz dodatno pridobljenih finančnih sredstev, saj v primeru izkazanih potreb po delu delavca tožena stranka lahko takšnega delavca plačuje iz sredstev, ki jih pridobi z dejavnostjo na trgu. V tej zadevi ni bilo sporno, da tožena stranka potrebuje še eno knjižničarko, zaradi česar so drugačni zaključki sodišč druge in prve stopnje napačni. V zvezi z možnostjo tožničine zaposlitve na drugih delih v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR opozarja na različno utemeljitev sodb sodišča prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o dokazih tožene stranke, sodišče druge stopnje pa se o pritožbenih navedbah tožnice ni izreklo, temveč je brez dokazil podalo drugačno oceno. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo glede kršitev materialnega prava v zvezi z interpretacijo določb Pravilnika, ki v 13. členu določa, da se število oddelkov, ki so merilo za sistemizacijo delovnega mesta knjižničarja, določi tako, da se število vpisanih dijakov, vpisanih v posamezne vrste izobraževalnih programov (torej ne število vseh vpisanih dijakov zavoda), deli s 30.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V tem odgovoru prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Prvi očitek bistvene kršitve določb postopka uveljavlja revidentka v zvezi s tem, da naj bi sodišče druge stopnje kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na pritožbeni seji ugotovilo zmanjšan obseg vpisa, kar naj bi bilo v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje in dejanskim stanjem.

Očitana kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje se namreč v razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi sklicuje na 1. točko prvega odstavka 88. člena ZDR, nato omenja tudi 115. člen ZOFVI (ki dodatno določa, da se za poslovni razlog štejejo tudi spremembe programov vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobraževalnih pogojev in zmanjšanje obsega vpisa), vendar v nadaljevanju ne ugotavlja, da je poslovni razlog obstajal zaradi zmanjšanega obsega vpisa, saj navaja le, da je imela tožena stranka glede na vpis dijakov v letu 2004/2005 in glede na normative v Pravilniku izkazano potrebo le po dveh knjižničarjih. Glede na to je revizijski očitek o drugačni dokazni oceni s tem v zvezi tudi protispisen.

8. Nadaljnja bistvena kršitev naj bi bila po stališču revizije v tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov tožnice na postopek oziroma izbiro tožnice kot presežne delavke.

Tudi te revizijske navedbe niso utemeljene. Tožnica namreč v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje razen v enem, splošnem stavku (da je „več kot očitno tudi, da je bil postopek izbire presežne delavke izveden nezakonito, saj niso bili podani pogoji za uporabo kriterijev, kakršne je izbrala tožena stranka“), ni konkretneje izpodbijala jasnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje o pravilni uporabi kriterijev iz panožne kolektivne pogodbe in o tem, da je bila tožnica daleč najslabše ocenjena delavka. Upoštevajoč določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, torej ne drugih, pritožbeno sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve, s tem ko se ni izrecno opredelilo do te kratke in splošne pritožbene trditve. Toliko bolj, ker iz dosedanje enotne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga po ZDR) dolžan upoštevati kriterije za določitev teh delavcev po veljavnih kolektivnih pogodbah (v tem primeru KPDVI), ne glede na to, če so te izhajale še iz opredelitve operativnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja po prejšnji zakonodaji. To pomeni, da je bila v tem primeru tožena stranka celo dolžna upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev po 39. členu KPDVI. Ta pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno, določa seštevek točk pri posameznih kriterijih in ga je tako uporabila tudi tožena stranka. Tožnica konkretne ocene po posameznih kriterijih ni izpodbijala v pritožbi.

9. V zvezi z rokom za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz petega odstavka 88. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec takšno odpoved podati najkasneje v 30-dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za redno odpoved (podobno za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 110. člena ZDR) je dejansko vprašanje; zaključek sodišča o tem predstavlja dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Takšno stališče je revizijsko sodišče zavzelo že v večjem številu svojih odločitev (na primer VIII Ips 109/2006, VIII Ips 448/2006, VIII Ips 499/2007, VIII Ips 454/2007 in številnih drugih). Glede na to so odveč revizijske navedbe o tem, da se je direktorica tožene stranke z odpovednim razlogom seznanila že pred 7. 9. 2004.

10. V zvezi s tolmačenjem določbe 13. člena Pravilnika, ki opredeljuje okvir za sistemizacijo delovnega mesta knjižničarja in število le teh, tožnica očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do kršitev materialnega prava. V zvezi s tem sodišču izrecno ne očita bistvene kršitve določb postopka, zaradi česar je revizijsko sodišče glede tega preverilo le materialno pravilnost odločitve.

Iz drugega odstavka te določbe izhaja, da se število strokovnih delavcev na delovnih mestih svetovalnega delavca in knjižničarja določi v odvisnosti od števila oddelkov, določenih po kriterijih iz tretjega odstavka tega člena (za svetovalnega delavca) oziroma petega odstavka tega člena (za knjižničarja), in sicer en svetovalni delavec in en knjižničar za 20 do 30 oddelkov, 1,5 svetovalnega delavca in 1,5 knjižničarja za 31 do 40 oddelkov in 2 svetovalna delavca in 2 knjižničarja za več kot 40 oddelkov. Nato Pravilnik v tretjem odstavku 13. člena določa, da se število oddelkov, ki so merilo za sistemizacijo delovnega mesta svetovalnega delavca določi različno glede na število dijakov, vpisanih v izobraževalne programe nižjega poklicnega izobraževanja (kjer so to število deli s 23), programe srednjega poklicnega izobraževanja (kjer se deli z 28), srednjega strokovnega izobraževanja (kjer se deli s 30) in izobraževalne programe poklicno tehničnega izobraževanja ter poklicnega tečaja (kjer se deli z 32). Peti odstavek pa določa, da se število oddelkov, ki so merilo za sistemizacijo delovnega mesta knjižničarja, določi tako, da se število vpisanih dijakov v posamezne vrste izobraževalnih programov deli s 30. To pomeni, da število strokovnih delavcev na delovnih mestih svetovalnega delavca in knjižničarja ni vezano na vrste izobraževalnih programov, temveč število oddelkov. Edina razlika je, da se število oddelkov pri svetovalnih delavcih oblikuje glede na število dijakov v posameznih izobraževalnih programih (različno za posamezen program), število oddelkov za knjižničarje pa ne glede na različne programe, saj se v vseh vrstah izobraževalnih programov deli s 30. Nasprotne navedbe tožnice niso utemeljene. Ta tudi ni obrazložila, kako bi takšno tolmačenje lahko pomenilo za toženo stranko večji normativ za zaposlitev knjižničark.

11. V zvezi z revizijskimi navedbami o dodatnih izvenproračunskih sredstvih tožene stranke, s katerimi bi lahko financirala delo enega knjižničarja iz 48. člena Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 in nadalj.) izhaja, da zavod pridobiva sredstva za delo iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov, na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi. Pri tem sme zavod presežek prihodkov nad odhodki uporabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti, če ni z zakonom o ustanovitvi drugače določeno. Posebno določbo v zvezi s presežki sredstev vsebuje tudi 80. člen ZOFVI, po katerem se presežek prihodkov nad odhodki, ki jih javna šola pridobi s prodajo proizvodov oziroma storitev, ustvarjenih z opravljanjem vzgoje in izobraževanja oziroma z opravljanjem drugih dejavnosti v skladu z aktom o ustanovitvi, uporablja za plačilo materialnih stroškov, investicijsko vzdrževanje in investicije, po prehodnem soglasju ustanovitelja pa tudi za plače. Navedena ureditev (kasneje je prišlo do njene spremembe) zagotavlja namensko uporabo presežkov prihodkov nad odhodki, ki jih javna šola pridobi s prodajo proizvodov oziroma storitev in le izjemoma omogoča prelivanje teh sredstev tudi za plače – le po predhodnem soglasju ustanovitelja. To bi seveda zahtevalo dodatno soglasje le-tega, vendar šele po predhodni ugotovitvi tožene stranke, da iz tega naslova razpolaga z dovolj sredstvi. Tožena stranka je to zanikala že v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ta pa nasprotnega ni dokazala. Dejstvo, da tožena stranka s strani ministrstva ni bila več upravičena do plačila sredstev za plačo ene od knjižničark tako predstavlja poslovni (ekonomski) razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je to presodilo že sodišče prve stopnje.

12. Kot navedeno je tožena stranka ob ugotovljenem obstoju poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevala tudi kriterije za določitev presežnih delavcev iz KPDVI, na podlagi katerih je tožnica prejela najmanjše število točk.

13. V zvezi z možnostjo zaposlitve tožnice na drugih delih, itd. v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, revizija med drugima navaja, da že sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o dokazih tožene stranke in da se tudi pritožbeno sodišče ni izreklo o pritožbenih navedbah tožnice, vendar v zvezi s tem ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka. Tak očitek mora biti namreč jasen in določen. Zato glede teh navedb revizijsko sodišče lahko izhaja le iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožena stranka „storila vse, da tožnici ne bi prenehalo delovno razmerje“ in preverila tudi možnost tožničine zaposlitve pod spremenjenimi pogoji na drugih delih, oziroma glede na presojo sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje, iz enakih ugotovitev sodišča prve stopnje ter ugotovitve, da je tožena stranka ravnala tudi v skladu z določbo 116. člena ZOFVI v zvezi z morebitnimi prostimi delovnimi mesti v drugi šoli oziroma vrtcu. Upoštevajoč takšno podlago ni utemeljen zaključek, da tožena stranka ni spoštovala določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR.

14. Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZZ člen 48.
ZOFVI člen 48, 80, 115.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/5.
Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih
programov za pridobitev poklicne in srednje strokovne izobrazbe
(2003) člen 13.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v
Republiki Sloveniji člen 39.
Datum zadnje spremembe:
12.02.2010

Opombe:

P2RvYy02NDUzNw==