<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1538/99
ECLI:SI:VSLJ:1999:II.CP.1538.99

Evidenčna številka:VSL41523
Datum odločbe:06.10.1999
Področje:obligacijsko pravo - statusno pravo
Institut:prodaja tuje stvari

Jedro

Neutemeljen je zahtevek za overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi zoper prodajalca stanovanja, katerega lastnik je po Zakonu o zavodih nekdo drug in je za nepremičnine obstojala prepoved odsvojitve po 4. odst. 65. čl. Zakona o zavodih, saj bi sodišče z drugačno odločitvijo dalo podporo kršitvi kogentnega predpisa.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna overiti podpis na kupoprodajni pogodbi za enosobno stanovanje v I. nadstropju stanovanjske stavbe, podpisani s strani tožene stranke in tožeče stranke dne 13.1.1995 v 15 dneh, da ne bo izvršbe, ker bo sicer overjeni podpis nadomestila sodba.

Proti zavrnilni sodbi se je pritožil tožnik. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj je bila pogodba sklenjena s strani tožene stranke kot lastnika oziroma prodajalca, ne pa kot pooblaščenca, zato ne pride v poštev 88. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V danem primeru bi lahko šlo le za izpodbojno pogodbo, ki jo je možno izpodbijati le tri leta, za kar pa je že prepozno. Vprašljiva je pravilna ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče z nobenim dokazom ni ugotovilo, da je tožena stranka organizirana kot zavod. Direktor tožene stranke je sklenil pogodbo v imenu tožene stranke in v skladu s pooblastili iz registra, zato razmerje med toženo stranko in njenim ustanoviteljem ni upoštevano do tožnika. Tožena stranka je do svojega ustanovitelja lahko le odškodninsko odgovorna. Če bi štelo, da je pogodba nična, pa pride v poštev 2. odst. 103. člena ZOR, ker sklenitev pogodbe ni bila prepovedana tožeči stranki. Pritožnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer pa zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih procesnih kršitev po 2. odst. 354. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, drugih bistvenih procesnih kršitev pa tožena stranka ni konkretizirala. Podan tudi ni pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik sicer očita sodišču prve stopnje, da ni ugotovilo, ali je tožena stranka sploh zavod, ker iz registra ni razvidno, da bi bila tako organizirana. Ta očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zavod že na podlagi Zakona o zavodih (Ur. l. RS št. 12/91) t.j. 62. člena, v katerem je določeno, da obstoječe delovne organizacije, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, kamor nedvomno spada tudi tožena stranka kot knjižnica, nadaljujejo delo od 1.4.1991 kot zavodi pod pogojem pod katerimi so vpisane v sodni register. Da je bila tožena stranka vpisana v sodni register, je razvidno iz izpisa iz sodnega registra, ki je označen pod A4. Prav cit. zakon pa v 65. členu tudi določa, da premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz 1. odst. 62. člena, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije.

Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni lastnik spornega stanovanja in pritožbeno sodišče v to ne dvomi.

Vendar pa to glede na določbo 460. čl. ZOR v konkretni zadevi ni odločilno. Glede na 2. in 3. odst. 65. člena Zakona o zavodih v zvezi s 64. členom istega zakona, je sicer s spornim stanovanjem lahko upravljal zavod in ga uporabljal za osebne in skupne potrebe delavcev, vendar pa z njim glede na določbo 4. odst. 65. člena tožena stranka ni mogla razpolagati tako, da bi ga lahko odtujila. Tožena stranka pa je prodala stanovanje, čeprav ni bila njegova lastnica in je bila tudi sicer zakonsko izrecno določena prepoved odtujitve nepremičnine, zato je pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka.

Ugoditev toženemu zahtevku bi bila v nasprotju s kogentnim predpisom o prepovedi odtujitve, kar je tako huda kršitev pravnega reda, da mora sdišče nanjo paziti po uradni dolžnosti, zato pravnega varstva, ki bi omogočalo realizacijo take kršitve, ne more nuditi in dopustiti, da morda pride do nedopustnega prenosa lastninske pravice, ki bi ga lahko tožeča stranka dosegla z overovitvijo podpisa na kupoprodajni pogodbi po vpisu v zemljiško knjigo. Pritožbo tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo na podlagi 368. člena ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da sicer soglaša s stališčem pritožnika, da v konkretnem primeru ni na mestu uporaba 88. člena ZOR, saj ne šteje, da bi bil M.J., ki je bil direktor tožene stranke, kot pooblaščenec v imenu drugega, brez njegovega pooblastila sklenil pogodbo, ker jo je sklenil kot zakoniti zastopnik tožene stranke, za kar je imel vpisano tudi pooblastilo v registru. Kot je razvidno iz kupoprodajne pogodbe pa ni nastopal kot zastopnik občine. Sklicevanje pritožnika, da bi v primeru ničnosti pogodbe prišel v poštev 2. odst.

103. čl. ZOR je neutemeljeno, saj tako kot je bila toženi stranki oz.

lastniku prepovedana odtujitev nepremičnine, je bila tožeči stranki prepovedana pridobitev.

Pritožnik bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bil uspešen. Odločitev o tem ima podlago v členih 166 in 154 ZPP, vsebovana pa je že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

 


Zveza:

ZZ člen 65, 65. ZOR člen 460, 460.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00ODYzOA==