<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sklep VIII Ips 250/2001
ECLI:SI:VSRS:2002:VIII.IPS.250.2001

Evidenčna številka:VS31559
Datum odločbe:10.09.2002
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski postopek - disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - imenovanje disciplinske komisije - vezanost disciplinske komisije in sodišča na opis kršitve v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka

Jedro

Razdelitev pristojnosti med različnimi organi pravne osebe je posledica njihove različne vloge v delitvi dela in obveznosti ter odgovornosti pri poslovanju pravne osebe. Pri tem ne gre za vprašanje nadrejenosti in podrejenosti, pač pa za nezakonito odločitev, če en organ sprejme odločitev, ki je v pristojnosti drugega organa. Svet zavoda ima v razmerju do direktorja zavoda le tiste pristojnosti, ki jih določajo zakon, ustanovitveni akt ter statut in splošni akti zavoda, ne more pa izven teh okvirov prevzemati njegovih pristojnosti, pa čeprav se direktor s tem strinja.

Niti disciplinski organi niti sodišče niso vezani na pravno kvalifikacijo očitane disciplinske kršitve, so pa v celoti vezani na opis kršitve. Izrekanje disciplinskih ukrepov mimo opisa dejanja v zahtevi, ne pred disciplinskimi organi, ne pred sodiščem, ni dopustno, pri čemer slednje lahko pomeni celo odločanje v škodo delavca, ki je sodni postopek začel.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede očitane kršitve nevrnitve drobnega inventarja v delavnico razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (delno) spremenilo dokončen sklep disciplinskih organov pri toženi stranki tako, da je tožnika spoznalo za odgovornega le za dve očitani kršitvi delovnih obveznosti, kršitev prekvalificiralo v hujšo kršitev po prvi točki 103. člena Pravilnika o delovnih razmerjih ter disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo v javni opomin. V posledici take odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku in denarnim zahtevkom.

Sodišče druge stopnje je (delno) ugodilo pritožbama obeh strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnika spoznalo za odgovornega le za eno očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti, storjeno s tem, da "po končanem delu do nastopa bolniškega staleža ni vrnil drobnega inventarja v delavnico". S tem naj bi storil hujšo kršitev malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti iz prve točke 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. Vzdržalo je v veljavi izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja in posledično zavrnilo reintegracijski in denarne zahtevke tožnika, disciplinski postopek glede ostalih kršitev pa je ustavilo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje v izreku sicer izrecno navaja, da je delno ugodilo pritožbi tožnika. Taka trditev pa je v nasprotju z odločitvijo o izreku najstrožjega disciplinskega ukrepa, s čimer je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v tožnikovo škodo. Sodišči sta tožnika spoznali za odgovornega kršitve, ki ni bila predmet disciplinskega postopka, izvedenega pri toženi stranki. Zato obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi in listinami v spisu. Tožena stranka je vodila disciplinski postopek zaradi protipravne prilastitve premičnih stvari zavoda, sodišči pa sta tožnika spoznali za odgovornega, da po končanem delu ni vrnil drobnega inventarja v delavnico. Odločitvi sodišč sta tudi nejasni, nedoločni in časovno neopredeljeni. Glede stanja drobnega inventarja sodišči tudi nista izvajali nobenih dokazov. Disciplinska komisija pri toženi stranki je bila imenovana nezakonito. Imenoval jo je namreč svet zavoda, čeprav 99. člen Pravilnika o delovnih razmerjih in plačah določa, da jo imenuje direktor zavoda. Po navedbah tožnika bi moralo sodišče v primeru obligatornega izreka disciplinskega ukrepa izhajati iz kvalifikatornih okoliščin, opredeljenih v 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR). Takih okoliščin ni bilo, sodišči pa tudi nista upoštevali olajševalnih okoliščin in dejstva, da ni bilo nikakršnih posledic tožnikove kršitve. Navaja še, da je neposredna uporaba 66. člena KPDVI nedopustna, ker so te določbe nezakonite, v nasprotju z 58. členom ZTPDR, saj ne določao okoliščin in pogojev, pod katerimi se kršitve štejejo za hujšo kršitev, za katero je obvezno treba izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP-77 je podana, če se sodba ne more preizkusiti, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ta revizijski razlog ni podan, saj takega nasprotja v izpodbijani sodbi ni. Res je sicer sodišče v izreku uporabilo izraz "drobni inventar", vendar je iz celotne obrazložitve tako drugostopne kot prvostopne sodbe povsem jasno, da se ta izaz nanaša na orodje, ki ga ob pregledu ni bilo v delavnici. Revizijski očitek zato pomeni le posredno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, vendar po tretjem odstavku 385. členu ZPP-77 revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti.

Dejansko vprašanje je tudi, kako je bila sestavljena in imenovana disciplinska komisija. Vprašanje zakonitosti - pravilne uporabe materialnega prava - pa je, ali je bila disciplinska komisija imenovana v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnimi akti tožene stranke. Če namreč ni bila, so vse njene odločitve nezakonite. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (kar tudi ni bilo sporno), da je disciplinsko komisijo dne 31. 8. 1995 imenoval svet zavoda na predlog direktorice. Pri tem se je skliceval na 99. člen Pravilnika o delovnih razmerjih (priloga B14). Pravilnik o delovnih razmerjih in plačah v 99. členu določa, da disciplinsko komisijo imenuje direktor zavoda po določbah kolektivne pogodbe. Pristojnost za imenovanje disciplinske komisije je torej jasna. Direktorju je v 120. členu istega pravilnika tudi naloženo, da jo imenuje v enem mesecu po uveljavitvi pravilnika. V pristojnosti direktorja je bilo torej ne samo predlaganje imenovanja, temveč imenovanje samo. Res je sicer, da je tudi imenovanje komisije s strani sveta zavoda v skladu z voljo direktorja, kolikor tako imenovanje v celoti sledi njegovemu predlogu. Ne drži pa, da je tako imenovanje "celo več kot zahteva sam Pravilnik...". Razdelitev pristojnosti med različnimi organi pravne osebe je posledica njihove različne vloge v delitvi dela in obveznosti ter odgovornosti pri poslovanju pravne osebe. Pri tem ne gre za vprašanje nadrejenosti in podrejenosti, pač pa za nezakonito odločitev, če en organ sprejme odločitev, ki je v pristojnosti drugega organa. Svet zavoda ima v razmerju do direktorja zavoda le tiste pristojnosti, ki jih določajo zakon, ustanovitveni akt ter statut in splošni akti zavoda, ne more pa izven teh okvirov prevzemati njegovih pristojnosti, pa čeprav se direktor s tem strinja.

Kljub temu, da je pristojnost za imenovanje disciplinske komisije v Pravilniku o delovnih razmerjih in plačah jasno določena, za spremembo izpodbijane sodbe ni pogojev, ker dejansko stanje v zvezi z imenovanjem disciplinske komisije ni bilo popolno ugotovljeno. Po 29. členu Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in nasl. - ZZ, ta zakon velja tudi za toženo stranko kot javni zavod), se pristojnosti sveta zavoda določijo z zakonom ali aktom o ustanovitvi oziroma s statutom ali pravili zavoda. Po 45. členu ZZ se s statutom ali pravili zavoda ureja organizacija zavoda, organi, njihove pristojnosti in način odločanja ter druga vprašanja, pomembna za opravljanje dejavnosti in poslovanje zavoda, v skladu z zakonom in aktom o ustanovitvi. Zavod ima lahko tudi druge splošne akte, s katerimi se urejajo vprašanja, pomembna za delo in poslovanje zavoda, v skladu s statutom oziroma pravili. Temeljna pravila glede pristojnosti organov so torej določena v ustanovitvenem aktu in statutu. Zato o morebitni pristojnosti sveta zavoda za imenovanje disciplinske komisije oziroma za presojo skladnosti določbe 99. člena Pravilnika o delovnih razmerjih in plačah s Statutom zavoda, ni mogoče odločiti, saj sodišče prve stopnje ustanovitvenega akta in statuta ni pribavilo.

Kadar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, lahko revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP-77 le razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo ali tudi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje. Če bo sodišče po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovilo, da je bila disciplinska komisija imenovana po nepristojnem organu, so vse njene odločitve nezakonite že iz tega razloga in se sodišču v vsebino spora sploh ne bo treba spuščati.

Kolikor pa bo ugotovljeno, da je v skladu z ustanovitvenim aktom in statutom, da disciplinsko komisijo lahko imenuje svet zavoda, bo pri ponovni odločitvi sodišče moralo upoštevati še naslednje.

Direktorica tožene stranke je s predlogom za razširitev disciplinskega postopka z dne 2. 9. 1995 (priloga B9) zahtevala uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika, ker naj bi si protipravno prilastil izrecno naštete premične stvari, last zavoda (vrtalnik, brusilnik, radiokasetofon, tehnično luč in različno orodje). Zahteva temelji na ugotovitvah ob prevzemu osnovnih sredstev in orodja, kjer je bilo ugotovljeno, da določenih stvari ni v delavnici, temveč so se nahajale pri tožniku (ki jih je že pred uvedbo disciplinskega postopka - 17. 7. 1995 - vrnil). S svojim ravnanjem naj bi tožnik nezakonito razpolagal s sredstvi zavoda, pri tem pa naj bi imelo tako razpolaganje znake kaznivega dejanja poneverbe, hkrati pa tudi zlorabe položaja hišnika-vzdrževalca. Z dokončno disciplinsko odločitvijo je bilo ravnanje tožnika opredeljeno kot "nezakonito razpolaganje s sredstvi, ki ima znake kaznivega dejanja". Tako opis kršitve kot njena pravna kvalifikacija je v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in v dokončni disciplinski odločitvi, enaka.

Sodišče prve stopnje pa je tožnikovo ravnanje štelo za malomarno ravnanje s sredstvi tožene stranke in ga kvalificiralo kot neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. Sodišče druge stopnje je prvostopno odločitev v tem delu spremenilo le toliko, da je upoštevalo drug predpis. Ker je Pravilnik tožene stranke o delovnih razmerjih in plačah začel veljati šele 29. 6. 1995, tožnik pa naj bi kršitev storil pred tem, je sodišče kot podlago za odločanje uporabilo Kolektivno pogodbo vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 52/94).

V sodnem postopku se je spremnil tudi opis ravnanja, ki se očita tožniku, ne samo njegova pravna kvalifikacija. Tožnik je bil v disciplinskem postopku zaradi več očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti. Ena od očitanih hujših kršitev je bila tudi nezakonito razpolaganje s sredstvi zavoda, pri čemer naj bi imelo tako razpolaganje znake kaznivega dejanja poneverbe. Po 245. členu KZ stori to kaznivo dejanje, kdor si protipravno prilasti premične stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom. Tožniku je bilo torej očitano, da si je imel namen določeno orodje tožene stranke protipravno prilastiti in za tako kršitev mu je bil z dokončno disciplinsko odločbo izrečen najstrožji disciplinski ukrep. Niti iz opredelitve kršitve niti iz njene kvalifikacije ne izhaja, da bi bilo tožniku v disciplinskem postopku očitano kot kršitev delovnih obveznosti malomarno ravnanje z orodjem oziroma, da bi zaradi tega, ker orodja ni vsakodnevno vračal, svoje delo opravljal malomarno ali ga (on ali kdo drug) ne bi mogel opraviti.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da pri ravnanju tožnika šlo za nezakonito razpolaganje s sredstvi tožene stranke z namenom njihove protipravne prilastitve. Na podlagi take ugotovitve bi sodišče lahko le ugotovilo, da tožnik očitane hujše kršitve delovnih obveznosti ni storil.

Niti disciplinski organi niti sodišče niso vezani na pravno kavlifikacijo očitane disciplinske kršitve, so pa v celoti vezani na opis kršitve. Ker je bil tožnik, kar je razvidno iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 2. 9. 1995, v disciplinskem postopku samo zaradi očitka protipravne prilastitve stvari zavoda, brez navajnajna tudi malomarnega ravnanja z orodjem ali drugimi stredstvi zavoda, je postopek pred disciplinsko komisijo in pred sodiščem lahko tekel samo v tem okviru. Zato kakršnakoli kasnejša prekvalifikacija oziroma dopolnitev očitanih kršitev delovnih obveznosti ni dovoljena, in sodišče ni imelo podlage za spremembo disciplinskih odločitev.

Revizijsko sodišče (na primer v sodbi VIII Ips 135/99 z dne 7.12.1999), pa tudi že Ustavno sodišče Republike Slovenije (na primer Up 286/96 z dne 16.7.1998), sta v svojih odločitvah že večkrat poudarjala vezanost izreka disciplinske odločbe, tako pred disciplinskimim organi kot tudi pred sodiščem, na opis dejanja, ki predstavlja konstitutuivni del zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Izrekanje disciplinskih ukrepov mimo opisa dejanja v zahtevi, ne pred disciplinskimi organi ne pred sodiščem, ni dopustno, pri čemer slednje lahko pomeni celo odločanje v škodo delavca, ki je sodni postopek začel.

Predmet revizijske presoje je pravnomočna sodba, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega za to, da "po končanem delu do nastopa bolniškega staleža ni vrnil drobnega inventarja v delavnico, s čimer je storil hujšo kršitev malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti iz 1. točke 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja". Glede vseh ostalih kršitev je sodišče postopek ustavilo. Kolikor bo sodišče ugotovilo, da je bila disciplinska komisija imenovana zakonito, bo moralo ponovno odločiti tudi po vsebini, vendar le glede kršitve, ki izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o ustavitvi disciplinskega postopka glede ostalih kršitev, zaradi katerih je bil tožnik v disciplinskem postopku, je pravnomočna in jo tožnik v tem delu (samo on je vložil revizijo) v reviziji ni izpodbijal.

O stroških revizijskega postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 166. člena ZPP-777.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).


Zveza:

Kolektivna pogodba vzgoje in izobraževanja člen 66, 66-1.ZZ člen 29, 45.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yOTA1MQ==