<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba in sklep VIII Ips 344/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:VIII.IPS.344.2008

Evidenčna številka:VS3003684
Datum odločbe:06.04.2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zavod - direktor - razrešitev - imenovanje v. d. - revizija - pravni interes - zavrženje revizije - odpravnina

Jedro

Spor o nezakonitosti razrešitve s funkcije direktorice zavoda s strani sveta zavoda, o razveljavitvi sklepa o imenovanju v. d. direktorja zavoda, o nadaljevanju opravljanja funkcije direktorice ter o nadaljevanju delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi direktorice je individualni delovni spor. Vendar pa predmet tega spora ni nek premoženjski zahtevek (torej ne gre za premoženjski delovni spor) ali obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. Zaradi tega revizija v sporu s takšnimi zahtevki ni dovoljena že po samem zakonu, temveč bi bila dovoljena le v primeru, če bi jo dopustilo sodišče.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrže, revizija tožeče stranke pa se zavrže v delu, v katerem se izpodbija del odločbe sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 5. točki izreka.

V preostalem delu se revizija tožeče stranke zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost sklepa sveta tožene stranke z dne 27. 2. 2006 o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice zavoda in sklepa z dne 24. 2. 2006 (pravilno z dne 24. 4. 2006) o razrešitvi s funkcije in delovnega mesta direktorice z dnem 20. 4. 2006 (1. in 2. točka izreka). Kot nezakonito je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz krivdnih razlogov in razlogov nesposobnosti z dne 18. 5. 2006 (3. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo odpravnine zaradi nezakonite razrešitve v znesku 23.593,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka) in zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno del tožbe), da se kot nezakonit razveljavi sklep sveta tožene stranke o imenovanju v. d. direktorja S. R. (z dne 23. 2. 2006), da je tožena stranka dolžna tožnici omogočiti nadaljnje opravljanje funkcije direktorice v roku 8 dni in da se ugotovi, da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2003, in ji je tožena stranka dolžna omogočiti opravljanje dela po tej pogodbi, v roku 8 dni (5. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti sorazmerni del stroškov postopka v znesku 1.177,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je svet tožene stranke tožnico razrešil kot direktorico na seji 23. 2. 2006. Točka dnevnega reda glede razrešitve in imenovanja v. d. direktorja je bila na dnevni red uvrščena šele na sami seji sveta zavoda. Na seji se ni razpravljalo o razlogih za razrešitev, ti razlogi pa niso navedeni niti v pisnem odpravku sklepa z dne 27. 2. 2006, zaradi česar se sklepa oziroma razlogov za razrešitev ne da preizkusiti. Tožnica tudi ni imela možnosti izjave. Izpodbijani sklep je v nasprotju z določbami Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 in nadalj.). Prav tako je nezakonit sklep o razrešitvi tožnice, ki ga je sprejel svet tožene stranke dne 20. 4. 2006 (pisni odpravek z dne 24. 4. 2006). Svet namreč ni razpravljal o razlogih za razrešitev tožnice po vsebini, glasovanje članov sveta ni razvidno, tožnici pa je bila odvzeta možnost izjave o razlogih za razrešitev, čeprav je bila opravičeno odsotna. Sodišče je ugotovilo le nezakonitost obeh izpodbijanih sklepov. Zavrnilo je zahtevek za odpravnino, saj je bil pogoj za izplačilo odpravnine v višini šestkratnika zadnje plače po tožničini pogodbi o zaposlitvi tudi prenehanje delovnega razmerja, do česar pa ni prišlo. Ker je po statutu tožene stranke pravica do imenovanja in razrešitve direktorja izrecno pravica organov tožene stranke in je tudi v pogodbi o zaposlitvi tožnice navedeno, da lahko svet zavoda sklene, da se razrešitev prekliče, je sodišče odločilo, da tožnica nima pravice do vrnitve na funkcijo direktorice in je tožbo v zvezi s tem zahtevkom zavrglo, iz enakih razlogov pa tudi tožbo v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepa o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja in nadaljevanju delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi tožnice za delovno mesto direktorice tožene stranke (pogodbe z dne 13. 5. 2003).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v 3. točki izreka (glede razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2006) in v 6. točki (glede odločitve o stroških postopka) izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek izreka odločbe sodišča druge stopnje). V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (1., 2., 4. in 5. točki izreka) potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek izreka odločbe sodišča druge stopnje). Odločilo je tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

4. Svojo odločitev v drugem odstavku izreka je med drugim utemeljilo s tem, da določbe ZZ ne dajo podlage za vrnitev predčasno razrešene direktorice na funkcijo, za to pa tudi ni podlage v statutu tožene stranke in pogodbi o zaposlitvi tožnice, ki je s toženo stranko kasneje tudi podpisala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto samostojne svetovalke (pogodba z dne 17. 6. 2006). Sodišče prve stopnje bi moralo sicer zavrniti tožbene zahtevke iz 5. točke odločbe sodišča prve stopnje, vendar sodišče druge stopnje v to odločitev ni poseglo, ker bi to predstavljalo odločitev v nasprotju z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Ker tožnici ni prenehalo delovno razmerje zaradi razrešitve, ni izpolnjen dejanski stan za priznanje odpravnine v višini šestkratnika ali trikratnika zadnje mesečne bruto osnovne plače tožnice po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 5. 2003. V zvezi z zakonitostjo sklepov o razrešitvi je sodišče druge stopnje, enako kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica dejansko prvič razrešena dne 23. 2. 2006, da ji je bila takrat onemogočena obramba, da v sklepu oziroma odpravku sklepa niso navedeni razlogi za razrešitev, kot protispisne in nelogične pa je zavrnilo tudi trditve tožene stranke, da je sklep z dne 23. 2. 2006 predstavljal šele uvedbo postopka za razrešitev tožnice. Drugi sklep o razrešitvi z dne 24. 4. 2006 je nezakonit že iz razloga, ker je bila tožnica pred tem že razrešena.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka (zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v 3. in 6. točki izreka in v tem obsegu vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje) je tožena stranka vložila pritožbo, ki je predmet obravnavanja v zadevi revizijskega sodišča Dsp 84/2008. Obe stranki sta vložili tudi reviziji, ki se obravnavata v tej zadevi.

6. Tožnica vlaga revizijo zoper "pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo in sklepom sodišča druge stopnje" oziroma "zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2., 4. in 5. točki izreka." Navaja, da je zahtevala razveljavitev sklepov o razrešitvi in ne samo ugotovitev nezakonitosti teh sklepov. Odločitev nižjih sodišč v tem delu ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sklicevanje na četrti odstavek XVIII. točke pogodbe o zaposlitvi tožnice je neutemeljeno, sicer pa je tudi izrek sodbe v tem delu nerazumljiv. Prav tako ni mogoče preizkusiti odločitve sodišč nižje stopnje glede zahtevkov za razveljavitev sklepa o imenovanju v. d. direktorja tožene stranke, o tem, da je tožena stranka dolžna tožnici omogočiti nadaljnje opravljanje funkcije in da je ta še vedno v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorice. Odločitev je v nasprotju z ZZ, Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in njeno pogodbo o zaposlitvi, vse pa zato, ker ti akti ne izključujejo pravice nezakonito razrešenega direktorja, da se vrne na svojo funkcijo. Nepravilna je tudi odločitev glede podrejenega zahtevka za plačilo odpravnine in razlogi, da bi bila do odpravnine upravičena le v primeru, če bi ji ob razrešitvi prenehalo tudi delovno razmerje. Primeri prenehanja delovnega razmerja so določeni v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), kar pomeni, da tudi pogodba o zaposlitvi ne sme biti v nasprotju s temi določbami. Zato stranki v pogodbi o zaposlitvi določb o odpravnini nista smeli povezati s prenehanjem delovnega razmerja oziroma z vrnitvijo v delovno razmerje, temveč samo z razrešitvijo tožnice. Pogodbeno voljo je potrebno razlagati tako, da je bila odpravnina določena že za primer nezakonite razrešitve, ne glede na delovno razmerje - že kot sankcija za nezakonito ravnanje organov tožene stranke. Na tožničino pravico do odpravnine ne vpliva kasneje sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto svetovalke z dne 17. 6. 2006. S tem v zvezi je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožena stranka je vložila revizijo zoper drugi odstavek izreka pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo dopusti iz razlogov, ker gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ker odločba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in ker v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obširni reviziji nato navaja, da je svet tožene stranke 23. 2. 2006 sprejel sklep, da se tožnico razreši z mesta direktorice takoj, ko se pridobi večinsko mnenje ustanoviteljic tožene stranke. Tega ni mogoče opredeliti kot razrešitev. Tožnica je bila z dopisom z dne 27. 2. 2006 le obveščena o uvedbi postopka njene razrešitve in o tem, da je potrebno opraviti tudi primopredajo poslov zaradi normalnega delovanja zavoda. Na seji dne 23. 2. 2006 je bil namreč za v. d. direktorja imenovan S. R., vendar se je s tem poskušalo doseči le normalno stanje pri toženi stranki. Vpis le-tega v sodni register nima konstitutivnih učinkov, saj je vpis deklaratorne narave. Sklep o razrešitvi z dne 27. 2. 2006 ne obstaja, ker takrat ni bilo seje sveta zavoda. Tožnici je bilo vročeno vabilo za sejo dne 20. 4. 2006 s predlogom za njeno razrešitev in s pozivom, da se lahko izjasni tudi tako, da poda pisni zagovor oziroma odgovor na navedbe. S tem ji je bila zagotovljena možnost obrambe, ki pa je ni izkoristila. Sklep o njeni razrešitvi je utemeljen in obrazložen. Nasprotni zaključki sodišč druge in prve stopnje predstavljajo zmotno uporabo materialnega prava. Glede na zakonitost razrešitve in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je tožnica lahko računala na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razlog za redno odpoved je nastopil z dnem seje sveta zavoda 20. 4. 2006, zaradi istih razlogov pa tožena stranka tožnici tudi ni bila dolžna omogočiti zagovora pred odpovedjo. Pri razrešitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka upoštevala in spoštovala določbe ZZ in ZDR. Sodišči druge in prve stopnje ne pojasnita, katere določbe zakonov so bile kršene. Razrešitev in odpoved je treba obravnavati kot celoto, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga združitev postopkov oziroma skupno obravnavanje pritožbe in revizije.

8. Reviziji sta bili v skladu s 375. členom ZPP vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo tožnice, v katerem prereka njene revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo oziroma sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

10. Glede na navedeno izhodišče tožeča stranka v reviziji napačno navaja, da je naperjena zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2., 4. in 5. točki izreka. Ker pa iz nadaljevanja revizije vendarle smiselno izhaja, da gre (tudi) za revizijo zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje, jo je vendarle šteti za revizijo zoper to odločbo.

11. Po določbi 31. člena ZDSS-1 je revizija razen v naštetih socialnih in kolektivnih delovnih sporih dovoljena tudi v premoženjskih individualnih delovnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja (1. in 2. točka) in v primerih, če jo dopusti sodišče (5. točka). Spor o nezakonitosti razrešitve s funkcije direktorice zavoda s strani sveta zavoda (29., 36. in 38. člen ZZ), o razveljavitvi sklepa o imenovanju v. d. direktorja zavoda, o nadaljevanju opravljanja funkcije direktorice ter o nadaljevanju delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi direktorice (v zadnjih dveh primerih gre za odločitev o podobnem zahtevku) je individualni delovni spor. Vendar pa predmet tega spora ni nek premoženjski zahtevek (torej ne gre za premoženjski delovni spor) ali obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. Zaradi tega revizija v sporu s takšnimi zahtevki ni dovoljena že po samem zakonu, temveč bi bila dovoljena le v primeru, če bi jo dopustilo sodišče. Sodišče druge stopnje tega ni storilo, saj o tem ni odločilo ničesar. Gre torej za primer, ko revizija ni dovoljena niti dopuščena. Tudi revizijsko sodišče o njej ne more odločati. Nasprotne revizijske navedbe tožene stranke (da naj revizijo dopusti Vrhovno sodišče) so neutemeljene in v nasprotju z določbo drugega odstavka 32. člena ZDSS-1, po kateri o dopustitvi revizije odloča sodišče druge stopnje.

12. Ker tožnica z revizijo izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka, v zvezi s 1., 2., in 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki ni ne dovoljena niti dopuščena, jo je v tem delu treba zavreči. Tudi v primeru, če bi bila revizija v tem delu dopuščena s sklepom sodišča druge stopnje, tožnica ne bi izkazala pravnega interesa za izpodbijanje odločitve sodišča druge stopnje v delu drugega odstavka izreka, v zvezi s 1. in 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, saj je v tem delu z zahtevkom uspela (v tem delu tudi ni prišlo do zavrnitve njenega višjega zahtevka iz naslova razveljavitve razrešitve - o tej zavrnitvi sploh ni bilo odločeno). Dovoljena je le revizija tožnice zoper odločitev sodišča druge stopnje v delu drugega odstavka izreka, v zvezi s 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odločitev o premoženjskem individualnem delovnem sporu - o zahtevku za plačilo odpravnine v znesku 23.593,42 EUR, tj. v znesku, ki presega revizijski minimum po 371. členu ZPP.

13. Iz istih razlogov tudi tožena stranka ni mogla vložiti revizije zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka, v zvezi s 1., 2. in 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tudi v primeru, če bi bila revizija v tem delu dovoljena ali dopuščena, bi imela tožena stranka lahko pravni interes le za izpodbijanje odločitve sodišča druge stopnje v delu drugega odstavka izreka, v zvezi s 1. in 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka namreč ne bi imela pravnega interesa za izpodbijanje odločitve sodišča druge stopnje v delu drugega odstavka izreka, v zvezi s 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, saj je bila v tem delu tožba zavržena. Prav tako tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje v delu drugega odstavka izreka, v zvezi z odločitvijo v 4. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, saj kljub temu, da gre v tem delu za premoženjski individualni spor, v katerem je revizija dovoljena že po zakonu, tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje te odločitve. Zahtevek tožnice iz tega naslova je bil zavrnjen. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 374. člena ZPP revizijo tožene stranke v celoti zavrglo, revizijo tožnice pa je zavrglo v delu, v katerem ta izpodbija pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje v delu drugega odstavka izreka, v zvezi s 1., 2. in 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

14. Revizija tožnice zoper del odločitve sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka, v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v 4. točki izreka, ni utemeljena.

15. Tožnica v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi šlo za "nasprotje tega razloga z listinami v spisu", pri čemer pa tega nasprotja ne konkretizira. Če je nejasen zapis o tem mogoče povezati s predhodno navedbo tožnice, da sodišče prve stopnje ni pravilno utemeljilo svoje odločitve s tem, da je tožnica 19. 5. 2005 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalke in da zaradi tega ni upravičena do odpravnine, v tem ni postopkovnih nasprotij oziroma nasprotujočih razlogov, sicer pa se ta revizijski očitek nanaša na sodbo sodišča prve stopnje, ki neposredno sploh ni predmet revizijske presoje.

16. Sodišči druge in prve stopnje sta tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine tudi materialnopravno pravilno zavrnili in se pri tem sklicevali na določbe pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 13. 5. 2003 ter upoštevali dejstvo, da tožnici kljub razrešitvi ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V zvezi s pravico do odpravnine, ki je opredeljena v XVIII. točki navedene pogodbe, je pravno pomembna lahko le določba četrtega odstavka te točke. Iz te izhaja, da ima v primeru, če se v ustreznem postopku kasneje ugotovi, da je bila tožnica nezakonito razrešena, v primeru prenehanja delovnega razmerja pravico do odpravnine v znesku šestkratnika zadnje izplačane mesečne bruto osnovne plače (razen, če svet zavoda sklene, da se razrešitev prekliče in direktorica ponovno nastopi svojo funkcijo - v tem primeru gre direktorici pravica do vrnitve v delovno razmerje in pravica do nadomestila plače za čas nezakonite razrešitve, kot če bi ves čas opravljala funkcijo direktorice). Če se ob razveljavitvi razrešitve in vrnitvi v delovno razmerje direktorica odloči, da ne bo nadaljevala z mandatom direktorice, ima pravico do razporeditve na drugo delovno mesto in do odpravnine v višini trikratnika zadnje izplačane mesečne bruto osnovne plače po tej pogodbi.

17. Pogoj za odpravnino v višini šestih oziroma treh zadnjih mesečnih bruto osnovnih plač je torej poleg ugotovitve nezakonite razrešitve tudi prenehanje delovnega razmerja in kasnejša ponovna vzpostavitev tega razmerja. Do tega ni prišlo, saj tožnici kljub ugotovljeni nezakonitosti sklepov o razrešitvi ni prenehalo delovno razmerje. Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje, da bi ji pripadala odpravnina po pogodbi že v primeru nezakonite razrešitve, brez povezave s prenehanjem delovnega razmerja, češ da naj bi bila ta določba v nasprotju z ZDR. Pri tem tožnica spregleda določbo 72. člena ZDR, ki prav za poslovodne osebe predvideva možnost drugačnega urejanja pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odpravnino v povezavi s korporacijskimi razmerji po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj.) saj za takšno razmerje (po ZGD) sploh ne gre, stranki pa v pogodbi o zaposlitvi odpravnine očitno tudi nista povezali le z vprašanjem tožničine razrešitve, temveč tudi z obstojem delovnega razmerja.

18. Revizijsko sodišče je zato v skladu s 378. členom ZPP revizijo v tem delu zavrnilo.

19. Ker odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k odločitvi (gre za ponavljanje dosedanjih navedb), je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora (165. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).


Zveza:

ZDSS-1 člen 31, 32.ZPP člen 377.ZDR člen 72.ZZ člen 36, 38.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzQ3MQ==