<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 943/2013
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.943.2013

Evidenčna številka:UL0009773
Datum odločbe:27.05.2014
Senat, sodnik posameznik:mag. Miriam Temlin Krivic (preds.), Petra Hočevar (poroč.), mag. Mira Dobravec Jalen
Področje:JAVNI RAZPISI - KULTURA
Institut:javni razpis - sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike Evropske skupnosti - diskriminatorno obravnavanje - sestava strokovne komisije društvo v javnem interesu

Jedro

V 102. a členu ZUJIK, na čigar podlagi je sprejet med drugim Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbor kulturnih programov in kulturnih projektov, tudi izrecno izključuje uporabo tega zakona, torej ZUJIK-a, pri izboru projektov, ki se sofinancirajo iz sredstev kohezijske politike Evropske skupnosti in se za te postopek uporabljajo predpisi, ki urejajo izvajanje postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike. Organ se je torej pri svoji odločitvi oprl na pravilno pravno podlago.

Nezadostno doseženo število točk tožnikovega projekta glede na že vnaprej znana merila, zaradi česar tožnikova vloga ni bila uspešna, za dvom v enako obravnavanje ne zadošča, zlasti ob upoštevanju, da iz tožbe ne izhaja, da bi toženka za različne udeležence uporabila merila različno oziroma da bi pri tožniku ali drugih udeležencih uporabila merila, ki niso bila predvidena.

Komisija je sestavljena v skladu z določbami Pravilnika o načinu dela strokovnih programskih komisij Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, saj ima predsednico in štiri člane (skupaj torej pet članov), kar je dopustno število, člani imenovane komisije pa prihajajo iz različnih, vendar glede na predmet javnega razpisa povezanih inštitucij oziroma področij. Ob odsotnosti konkretnih navedb o spornem poslovanju komisije, ta tožbeni očitek ne vzdrži sodne presoje.

Ker gre za projekt, ki se sofinancira iz sredstev kohezijske politike Evropske skupnosti in ne za projekt v okviru javnega razpisa za pridobivanje sredstev iz državnega proračuna, se tožnikov status društva v javnem interesu pri ocenjevanju ni upošteval, tega pa tudi niso določali ne osnovni in tudi ne posebni pogoji razpisa, kot tudi ne merila razpisa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ odločil, da se vloga prijavitelja - tožnika za projekt z naslovom ''Izobraževanje članov srbske etnične skupnosti v Sloveniji za lažjo vključitev združenja v družbo za kulturne predstavitve širše javnosti'', ki je prispela na Javni razpis za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2011-2012 ne odobri. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik pravočasno oddal vlogo na navedeni javni razpis, ki jo je po pozivu organa tudi ustrezno dopolnil. V postopku ocenjevanja vlog je strokovna komisija vlogo tožnika ocenila po posameznih merilih, kar je podrobneje obrazložila, ter ugotovila, da je vloga prejela 43,5 točk. Iz obrazložitve končne ocene komisije je razvidno, da je komisija za tožnikov projekt ugotovila, da projektu manjka jasna ideja in opredelitev konkretnih vsebin in cilje. Program dela je nerazdelan in finančna konstrukcij projekta je pomanjkljiva. Ker vloga ne dosega minimalnega kakovostnega kriterija (najmanj 60 točk, kot je določeno v 13.2 točki javnega razpisa), je organ odločil, kot izhaja iz izreka sklepa.

2. S sklepom, št. 5440-95/2012/4 z dne 24. 5. 2013, je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper v prejšnji točki povzet sklep. V obrazložitvi je upravni organ navedel, da gre za ponovno odločanje o pritožbi tožnika po sodbi naslovnega sodišča, I U 2312/2011 z dne 14. 12. 2012, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnika v upravnem sporu zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka, ker je v pritožbenem postopku odločitev sprejela ista oseba, kot v postopku na prvi stopnji. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še navedel, da je postopek vodila strokovna komisija na podlagi Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije in meril javnega razpisa. Pritožbeni razlogi tožnika so pavšalni in presplošni, ugotovitev komisije tožnik ni uspel ovreči, kot tudi ni v zadostni meri izkazal nasprotnih dejstev, zaradi česar organ pritožbi ni mogel ugoditi. Tožnik tudi ni navedel okoliščin, ki bi potrjevali njegovo trditev, da so diskriminirani, ker gre za srbsko populacijo. Organ je zato pritožbo zavrnil na podlagi 231. člena Pravilnika.

3. Tožnik je vložil tožbo zaradi ''povzročitve projektne škode 100.000,00 EUR zaradi izdaje spornega sklepa'' in zaradi kršitve Ustave RS, natančneje 14. in 22. člena, 36. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) ter Zakona o prepovedi diskriminacije. Tožnik meni, da je bila ocena projekta napačna in pavšalna, točkovanje pa navidezno. Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov ni v sklepu naveden kot glavna pravna osnova. Ocenjevanje je bilo nelogično, nezakonito in prirejeno. Toženka je že šestič izločila vse vloge srbskih društev, ki so v sestavi tožnikove zveze, kot tudi ponovno vlogo tožnika. Tožnik smatra, da tudi zaradi tega sodi to društvo v ranljivo kulturno skupnost. Tožnik je tudi želel pridobiti informacije javnega značaja o tem, kateri projekti so dobili sredstva, pri čemer je čakal na pisno dovoljenje več kot 20 dni. Meni, da njegov projekt nedvomno izpolnjuje zahteve javnih razpisov, tudi sedanjega, in sicer, da gre za zaposlitev posameznih oseb v kulturi ranljivih skupin. Tožnik ima informacije, da pri 80 % vseh uspešno ocenjenih vlog ni bilo predvidene zaposlitve, pri tem pa je tožnikov projekt predvideval zaposlitev dveh oseb. Meni, da je bila njegova vloga odlično pripravljena, delovni načrt realen in dobro utemeljen, celoten projekt je sledil ciljem razpisa, koncept projekta jasno govori, da gre za pridobitev jezikovnega, kulturnega in umetniškega znanja za srbsko ali podobno govorečo populacijo ter njeno lažjo vključitev v širšo družbo, projekt predvideva trajnost in zaposlovanje mladih, kratkoročni in dolgoročni rezultati so logični in vidni, finančna konstrukcija je povzeta iz statističnih podatkov povprečja osebnih dohodkov, regresov za malico, prevoza in dopust, ipd.. Toženka je tudi pavšalno ocenila vlogo A., torej je očitna sovražnost toženke do tožnika in A. Vlogi A. in tožnika pa je ocenila enako, četudi gre za različna projekta. Na drugi strani pa so mu priznali status društva. Tožnika se načrtno izloča iz razpisov, pri razdelitvi denarja za te projekte pa je kar 75 % denarja razdeljeno med druge manjšinske ranljive kulturne skupnosti Slovenije. Srbska identiteta v Sloveniji počasi ugaša. Meni, da je bil v postopku tudi kršen 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj sklep ni obrazložen. Zahteva po obrazloženosti pa izhaja tudi iz 14. in 22. člena Ustave. Toženka s takim ravnanjem krši tudi drugi odstavek 73. člena Ustave in 61. člen Ustave. Skliceval se je na sodbo naslovnega sodišča, U 1104/2003 z dne 14. 12. 2005. 36. člen Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) kot prednost pri pridobitvi statusa v javnem interesu določa, da se ta status upošteva, vendar ne sme presegati 20 % vrednosti drugih meril. Toženka tudi ne spoštuje sodb sodišča, saj je po napotilih iz sodbe I U 2312/2011 odločila šele 24. 5. 2013, pri čemer tožniku še ni izplačala sodnih stroškov po tej sodbi, izstavila mu je tudi nov sklep, z drugo število in z enako vsebino z dne 31. 5. 2013, ki pa se nanaša na A., končala je že z drugim razpisom, pri čemer še prvega ni končala. Predlagal je, da sodišče razpiše glavno obravnavo, izvede predlagane dokaze, zasliši tam navedene priče, ugodi tožbi tožnika, razveljavi vse sklepe toženke in ji naloži, da tožniku poravna projektno škodo v znesku 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v 8 dneh, da ne bo izvršbe, da izvede ustrezne postopke ob sumu storitev kaznivih dejanj uradnih oseb toženke in naloži toženki povrnitev vseh stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdanem aktu, navedla, da Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov ni bil pravna podlaga za objavljen razpis (102. a člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo – v nadaljevanju ZUJIK). Izvajanje instrumentov tega javnega razpisa sodi v okvir izvajanja evropske kohezijske politike, kamor sodijo tudi postopki izbora na javnih razpisih v okviru Evropskega socialnega sklada (drugi odstavek 2. člena in prvi odstavek 11. člena Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v RS v programskem obdobju 2007-2013). Do pavšalnih navedb o kršitvah pri ocenjevanju se toženka ne more opredeliti, je pa komisija ravnala v skladu z določbami Pravilnika. Sklicevala se je na sodbe, I U 1514/2010, I U 1042/2010 in I U 1354/2010. 36. člen ZDru-1 pa se ne uporablja pri javnih razpisih za pridobivanje sredstev iz EU, temveč le, če gre za pridobitev denarja iz državnega proračuna. Tožnik in A. pa sta prijavila vsebinsko enak projekt, zato sta bila enako ocenjena. S sklepom z dne 24. 5. 2013 pa je odločila o pritožbi tožnika zoper sklep z dne 9. 9. 2011, je pa na str. 2 pomotoma zapisala, da gre za pritožbo A. in številko sklepa, ki se nanaša nanjo, sicer pa se vsebina nanaša na tožnikovo vlogo. Tožniku pa so bile odobrene vse zahteve za dostop do informacij javnega značaja, o čemer prilaga dokaze. Za meritorno odločanje sodišča pa niso podani pogoji po 65. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), niti tožnik tega ne zahteva, kar pa pomeni, da ne more odločati o zahtevku za vrnitev stvari oziroma povrnitvi škode. Sicer pa tožnik niti ne izkazuje predpostavk odškodninske odgovornosti. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Tožnik je v pripravljalni vlogi še navedel, da toženka še vedno ni navedla imen članov strokovne komisije in v čem je ''strokovna'. Pripomnil je, da toženka do zdaj tožniku še ni dovolila vpogled v komisijsko ocenjevanje in do 11. 11. 2013 ni izdala nobene odločbe. Predlagal je še, da se ugotovi, da je toženka posegla v človekove pravice ter temeljne svoboščine tožnika, ki naj jih sodišče prepove.

6. Toženka je v vlogi še povzela vsebino sklepa o imenovanju strokovne komisije, kar je bilo javno dostopno na spletni strani ministrstva, in vztrajala kot doslej.

7. Tožnik je prerekal navedbe toženke. Dodal je še, da je bil sedanji minister za kulturo načelnik oddelka za kulturo na MOL in tudi tam tožnik od njega ni prejel niti evra. Kar zadeva srbski jezik in kulturo srbskega jezika, pa komisija ni strokovna. Tožnik tudi meni, da bi morala toženka po sodbi, I U 2312/2011 še enkrat obravnavati tožnikovo vlogo. Dodatno je predlagal, da sodišče ob izvedbi glavne obravnave povabi javnega tožilca in predstavnika protikorupcijske komisije, da zasliši vse tri predsednice strokovnih komisij, bivše ministre za kulturo ter preveri člane komisij. Dodal je še, da izpodbija akt iz 1. in 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

8. Toženka je vsebinsko prerekala navedbe tožnika in vztrajala kot doslej.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Iz podatkov spisa izhaja, da se je tožnik prijavil na Javni razpis za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2011 – 2012, v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013 razvojne prioritete 3: Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti in prednostne usmeritve 4.3 Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 45/11.

11. Iz izpodbijane odločbe res ne izhaja, da bi bil kot pravna podlaga upoštevan Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov, kar pa je pravilno. Gre namreč za postopek izbora na javnem razpisu v okviru Evropskega socialnega sklada in se po drugem odstavku 2. člena Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Slovenije v programskem obdobju 2007 – 2013 za upravljanje in nadzor sredstev kohezijske politike uporablja zakon, ki ureja javne finance, in predpise, ki urejajo izvrševanje proračuna. Tako določa tudi prvi odstavek 11. člena Uredbe. Tak predpis pa je Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna RS. V 102. a členu pa Zakon o uresničevanje javnega interesa (v nadaljevanju ZUJIK), na čigar podlagi je sprejet med drugim Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbor kulturnih programov in kulturnih projektov, tudi izrecno izključuje uporabo tega zakona, torej ZUJIK-a, pri izboru projektov, ki se sofinancirajo iz sredstev kohezijske politike Evropske skupnosti in se za te postopek uporabljajo predpisi, ki urejajo izvajanje postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike. Organ se je torej pri svoji odločitvi oprl na pravilno pravno podlago.

12. Sodišče tudi ne more slediti tožbenemu ugovoru o neenakopravnem obravnavanju tožnikovega projekta oziroma očitku diskriminacije, saj ta ni z ničemer utemeljen. Tožnik namreč v tožbi, kljub drugačnim zatrjevanjem, ne navaja nobenih dejstev, ki bi izkazovale to njegovo trditev. Zgolj navedba, da bi v postopku toženka morala spoštovati Ustavo RS, zlasti načelo enakosti, v odsotnosti drugih izkazanih okoliščin o (domnevno) pristranskem odločanju komisije glede na druge prijavljene projekte in njihovega (ne)enakopravnega obravnavanja, ne zadošča. Nezadostno doseženo število točk tožnikovega projekta glede na (že vnaprej znana merila, ki jih je vsak prijavitelj sprejel s tem, ko se je na predmetni javni razpis prijavil), zaradi česar tožnikova vloga ni bila uspešna, zato za dvom v enako obravnavanje ne zadošča, zlasti ob upoštevanju, da iz tožbe ne izhaja, da bi toženka za različne udeležence uporabila merila različno oziroma da bi pri tožniku ali drugih udeležencih uporabila merila, ki niso bila predvidena. To pa iz tožbe in vlog tožnika ne izhaja. Na drugačno presojo tudi ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je toženka že šestič izločila in naredila selekcijo vseh vlog v sestavi tožnikove zveze (pri čemer sodišče predvideva, da tožnik govori o A.) in ponovno zavrnila vlogo tožnikovega združenja, saj sodišče v obravnavanem primeru presoja pravilnost sprejete ocene in posledično zavrnitve vloge projekta, ki ga je prijavilo B. in ne A. Predmet javnega razpisa pa je bil sofinanciranje razvojnih, inovativnih in trajnostno naravnanih projektov, ki so namenjeni krepitvi usposobljenosti in dvigu zaposljivosti ranljivih skupin v tem razpisu – to pa so med drugim pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti, narodnih skupnosti, opredeljenih v Deklaraciji RS o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS, ne pa tožnikovo združenje kot tako, ne glede na (sicer neizkazano) trditev tožnika o nenehnih zavrnitvah tožnikovih vlog na drugih razpisih. O tem, ali so bile odločitve o ostalih tožnikovih projektih oziroma vlogah zakonite, pa se sodišče v tem upravnem sporu ne more izreči. Sodišče tako ugotavlja, da ni podana kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. 13. Nadalje je sporna pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločbe in v tem okviru zlasti sestava ter primernost strokovne komisije in število doseženih točk in njihova obrazložitev. Tožnik ugovarja zlasti nepravilni sestavi komisije in njeni nestrokovnosti. Iz Pravilnika o strokovnih komisijah med drugim izhaja, da komisijo sestavlja tri do pet članov, ki jih po njihovem predhodnem soglasju imenuje minister za tri leta in so po preteku mandata lahko ponovno imenovani; minister izmed članov komisije imenuje predsednika (3. člen). V zvezi z vodenjem, odločanjem in glasovanjem pa je med drugim določeno, da je komisija sklepčna, če je na seji prisotnih več kot polovica njenih članov, komisija pa sprejema sklepe z večino glasov vseh članov (10. člen); član komisije ne sme sodelovati pri odločanju o zadevah, na katere je kakorkoli poslovno ali osebno vezan, in sicer kot avtor, izvajalec, odgovorna oseba izvajalca, načrtovalec, organizator soorganizator ali kot povezana oseba (12. člen). Za ocenjevanje vlog na tem razpisu je bila s sklepom o imenovanju strokovne komisije, št. 012-25/2011/5 z dne 25. 5. 2011, imenovana komisija v sestavi petih članov, od katerih je bila članica C.C. imenovana za predsednico. Sodišče ugotavlja, da je bila komisija sestavljena v skladu z določbami Pravilnika, saj ima predsednico in štiri člane (skupaj torej pet članov), kar je dopustno število, člani imenovane komisije pa prihajajo iz različnih, vendar glede na predmet javnega razpisa povezanih inštitucij oziroma področij (ministrstvo za kulturo, fakulteta za družbene vede, inštitut za narodnostna vprašanja, ipd). Ker tožnik ne v tožbi, kot tudi ne v ostalih pripravljalnih vlogah ni navedel konkretno, kateri član komisije ne izkazuje zadostno strokovnost za ocenjevanje vlog na tem razpisu (reference posameznih članov komisije pa je toženka v odgovoru na vlogo tožnika v tem upravnem sporu podrobno opisala), kot tudi, kateri član naj bi glasoval za sofinanciranje drugega projekta, pri katerem ne bi smel sodelovati zaradi interesne vezanosti, sodišče tudi tega tožbenega ugovora ne more sprejeti in ga zavrača kot neutemeljenega. Iz zapisnikov sej, ki se nahajajo v upravnih spisih, pa tudi izhaja, da je delovanje in odločanje imenovane strokovne komisije potekalo v skladu s pravili, kot izhajajo iz Pravilnika. Ob odsotnosti konkretnih navedb o spornem poslovanju komisije tudi ta tožbeni očitek ne vzdrži sodne presoje.

14. Sporno je še, ali bi organ pri svoji odločitvi moral upoštevati 36. člen ZDru-1. Ta v prvem odstavku določa, da se pri javnih razpisih za pridobivanje sredstev iz državnega proračuna, namenjenim društvom, v merilih, s pomočjo katerih se izberejo prejemniki sredstev, upošteva tudi status društva v javnem interesu, pri čemer upoštevanje statusa ne sme presegati 20 % vrednosti ostalih meril. Ker gre – kot že navedeno – za projekt, ki se sofinancira iz sredstev kohezijske politike Evropske skupnosti in ne za projekt v okviru javnega razpisa za pridobivanje sredstev iz državnega proračuna, se tožnikov status društva v javnem interesu pri ocenjevanju ni upošteval, tega pa tudi niso določali ne osnovni in tudi ne posebni pogoji razpisa, kot tudi ne merila razpisa. Če bi bil tožnikov projekt iz tega razloga ocenjen z več točkami, bi to pomenilo, da bi komisija za ocenjevanje tožnikove vloge uporabila merilo, ki ga ne bi smela uporabiti, kar pomeni, da bi bila tožnikova vloga ocenjena v nasprotju z določbami razpisa in predpisov, ki urejajo ta postopek in bi bila torej obravnavana diskriminatorno v primerjavi z vlogami drugih prijaviteljev.

15. Nadalje tožnik tudi uveljavlja pavšalno ocenjevanje vseh njegovih projektov, kot dobesedno prepisano točkovanje. Po pregledu upravnih spisov in odločbe je razvidno, da je strokovna komisija projekt ocenila po splošnih in posebnih merilih razpisa. Iz izpodbijane odločbe tudi sledi, da je strokovna komisija svojo oceno izčrpno obrazložila po vsakem posameznem merilu, kar vsebuje tudi obrazložitev izpodbijane odločbe. Tožbeni ugovor, da izpodbijana odločitev ni obrazložena, oziroma da ni zadostna, torej ne vzdrži sodne presoje. Glede na povedano pa zato tudi ne gre za tak primer kot v sodbi, I U 1074/2010 z dne 21. 12. 2010. Iz obrazložitve tudi jasno izhaja, kakšno število točk je tožnikov projekt dosegel po posameznih merilih in razlogi za takšno oceno. Tožnik pa ne v tožbi, kot tudi ne v pripravljalnih vlogah in v predhodnem razpisnem postopku, ni navedel nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev. Vsaka vloga oziroma vsak projekt pa se v posameznem razpisnem postopku obravnava individualno in s strani za to imenovane strokovne komisije, zaradi česar trditev tožnika, da njegova vloga izpolnjuje vse zahteve, tudi ne zadošča za dvom sodišča v sprejeto oceno. Ker gre pri točkovanju za strokovno oceno, se sodišče, razen iz posebej utemeljenih razlogov, v število doseženih točk ne spušča. Iz tožbenih navedb pa ni razvidno, da bi v obravnavanem primeru šlo za takšne, posebej utemeljene razloge oziroma za očitno napačno število dodeljenih točk po posameznih razpisnih merilih. Glede na opisano postopanje pa organ tudi ni ravnal v nasprotju z uveljavljeno upravno sodno prakso (npr.: sodba, U 1104/2003 z dne 14. 12. 2005). Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je toženka ocenila vlogo tožnikovega združenja in vlogo A. enako, saj je v tem upravnem sporu predmet presoje vloga tožnikovega združenja, iz odgovora na tožbo pa tudi izhaja, da je toženka vlogi ocenila enako, ker imata - kljub drugačnemu naslovu - enako vsebino.

16. Iz vsebine sklepa drugostopnega organa, št. 5440-95/2012/4 z dne 24. 5. 2013, ki je po sodbi, I U 2312/2011 z dne 14. 12. 2012, moral ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi (in ne ponovno obravnavati tožnikovo vlogo, kot to napačno zatrjuje tožnik), pa je razvidno, da se nanaša na prvostopno odločbo, s katero je bilo odločeno o projektu, ki ga je prijavilo B., torej tožnik v tem upravnem sporu in ne o projektu, ki ga je prijavila A. Navedba slednje in naslova njenega projekta v obrazložitvi drugostopnega sklepa pa ne predstavlja kršitve pravil postopka, ki bi terjala odpravo akta, temveč gre očitno za pisno pomoto, ki jo lahko organ odpravi z izdajo popravnega sklepa (223. člen ZUP). Neizplačilo stroškov po sodbi, I U 2312/2011 z dne 14. 12. 2012, pa lahko tožnik izterja.

17. Postopanje organa v zvezi s pridobitvijo informacij javnega značaja glede obravnavanega razpisa pa tudi ne more vplivati na sodno presojo v tem upravnem sporu, ima pa tožnik po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja možnost uporabe pravnih sredstev, če s postopanjem organa ni zadovoljen. Iz odgovora toženke na vlogo tožnika z dne 11. 11. 2013 pa tudi izhaja, da je bil postopek pridobitve informacij javnega značaja zaključen.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

19. Ker izvedba predlaganih dokazov po presoji sodišča ne bi vplivala na odločitev, jih sodišče ni izvedlo (59. člen ZUS-1).

20. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZUJIK člen 102a.
ZDru-1 člen 36, 36/1.
Pravilnik o načinih dela strokovno programskih komisij Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti člen 3, 10, 12.
Datum zadnje spremembe:
05.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc1NTk1