<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 887/2013
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.887.2013

Evidenčna številka:UL0009418
Datum odločbe:30.09.2014
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), Alenka Praprotnik (poroč.), Marjanca Faganel
Področje:JAVNI RAZPISI
Institut:sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - društvo v javnem interesu - neenako obravnavanje - diskriminacija

Jedro

Določbe ZUJIK-1 in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, ki se nanašajo na javni razpis, se ne uporabljajo za izbor projektov, ki se financirajo iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti. Ker gre za porabo sredstev evropske kohezijske politike, ne pa državnega proračuna, tudi ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na 36. člen ZDru-1.

Ugovor tožnika, da mu niso bile dane enake možnosti, je pavšalne narave, enako velja za očitek diskriminacije. Iz nobene konkretne okoliščine ne izhaja, da bi strokovna komisija pri ocenjevanju projekta ali pristojni organ pri odločanju ravnala pristransko oziroma da bi tožnika obravnavala drugače kot druge prijavitelje ter na ta način dodeljevala sredstva favoriziranim prijaviteljem. Zgolj okoliščina, da so bili drugi prijavitelji bolje ocenjeni in da so zato uspeli na razpisu, za dvom v enako obravnavanje v postopku javnega razpisa ne zadošča. Enako velja za tožnikovo trditev, da mu sredstva pri posameznih projektih že več let niso bila dodeljena. Tožnik namreč ob tem ne trdi in izkazuje, da bi bile odločbe toženke iz preteklih let spoznane za nezakonite oziroma nepravilne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za kulturo odločilo, da se vlogi prijavitelja A. za projekt z naslovom „Izobraževanje članov srbske etnične skupnosti v Sloveniji za lažjo vključitev združenja v družbo za kulturne predstavitve širši javnosti“, ki je prispela na Javni razpis za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2013 do 2014 (v nadaljevanju Javni razpis), ne odobri.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka dne 14. 12. 2012 poslala vlogo, s katero se je prijavila na Javni razpis, ki ga je objavilo Ministrstvo za kulturo v Uradnem listu RS št. 88/12 dne 23. 11. 2012. V postopku ocenjevanja vlog, ki se je zaključil 15. 4. 2013, je strokovna komisija na podlagi 225. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik) strokovno pregledala pravočasne in popolne vloge na podlagi pogojev in meril, ki so bili objavljeni v Javnem razpisu ter o opravljenem delu vodila zapisnik. Pri ocenjevanju je tožnikova vloga po posameznih merilih za ocenjevanje v skupnem seštevku dosegla 60 točk. V nadaljevanju prikaže tabelo, v kateri navede merilo ter skupno oceno, ki jo je na podlagi tega merila tožnikova vloga prejela. Nato sledi še obrazložitev ocene glede na postavljena merila. Ministrstvo za kulturo v nadaljevanju še ugotavlja, da je v skladu z razpisnimi pogoji sredstva za sofinanciranje projektov v višini 4 milijone evrov dodelilo za izvajanje 28 najbolje ocenjenih projektov, ki so dosegli minimalni kakovostni kriterij, to je najmanj 70 točk do porabe razpoložljivih sredstev. S tem so razpisana sredstva v celoti razporejena, rezultati razpisa pa so objavljeni na spletnih straneh Ministrstva za kulturo. Ker tako vloga tožeče stranke ne dosega minimalnega kakovostnega kriterija 70 točk, kot je določeno v 13.2. točki besedila Javnega razpisa, je tožena stranka vlogo prijavitelja zavrnila.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga njeno odpravo. Zahteva tudi povrnitev projektne škode v znesku 180.000 EUR ter povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadki vred. V tožbi poudarja, da obstoja utemeljen sum, da je v postopku prišlo do neenakopravnega obravnavanja njene vloge in s tem do suma kršitve določb Zakona o prepovedi diskriminacije ter določb 14., 22., 23., 61. in 73. člena Ustave RS. Projektna vloga tožeče stranke je bila odlično pripravljena, zato se z oceno, ki je po njenem mnenju pavšalna in neskladna z vsebino projekta, ne strinja. Tožeča stranka tudi meni, da je tožena stranka v postopku načrtno kršila osnovne smernice Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza kriterijem iz 214. člena ZUP. Da bi izpodbijano odločbo bilo mogoče preizkusiti, bi morala zadostiti zahtevam obrazložitve, in sicer kateri kriteriji so bili upoštevani pri ocenjevanju ter razloge za oceno. Tako pa se navedbe tožene stranke že 6 let ponavljajo. Pri odločanju pa neutemeljeno tudi ni bil upoštevan njen status društva, ki deluje v javnem interesu, ter dosežki pri njenem delovanju.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje, da je bil postopek Javnega razpisa izpeljan v skladu s postopkom, kot ga določa Pravilnik, na katerega napotuje Uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v proračunskem obdobju 2007 do 2013 (v nadaljevanju Uredba), saj gre v konkretnem primeru za izvajanje instrumentov, ki sodijo v okvir izvajanja evropske kohezijske politike, kamor sodijo tudi postopki izbora na javnih razpisih v okviru Evropskega socialnega sklada. Vloge so bile obravnavane individualno. Z očitkom diskriminacije oziroma kršenja ustavnih pravic, se ne strinja. Pojasnjuje, da so predmet ocenjevanja posamezni projekti po vnaprej predpisanih merilih, ocena in vrednotenje projektov pa je v pristojnosti komisije, ki je za to tudi strokovno usposobljena. Ocena je po mnenju tožene stranke zadovoljivo obrazložena, očitki tožene stranke pa tako pavšalni in nekonkretizirani, da se do njih tožena stranka niti ne more konkretno opredeliti. Prednost, ki jo 36. člen Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) prinaša društvu v javnem interesu, pa se lahko uveljavlja le pri pridobivanju sredstev iz državnega proračuna.

Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah. Odgovor tožene stranke zavrača kot neutemeljen. Meni, da se nepravilnosti in nezakonitosti ne bi dogajale, če bi tožena stranka spoštovala zakone, njihove določbe ter svoje interne akte, kot je Pravilnik o strokovnih komisijah ter Javni razpis, in bi delovala enako in pošteno za vse prijavitelje. Tožena stranka bi morala tožniku omogočiti tudi dvostopenjski postopek. Komisija je delovala v sestavi treh članov. Iz seznama upravičencev izhaja, da višina dodeljenih sredstev ni sorazmerna številu točk, s katerimi so bili posamezni projekti ocenjeni. Tožnik meni, da ni bilo niti delno omogočeno vsem udeležencem, ki so se prijavili na Javni razpis, da bi bili deležni enake zagotovitve pravic, da sodelujejo v postopku za dodelitev finančnih sredstev skladno s pogoji iz Javnega razpisa.

Tožnik zato predlaga, da sodišče o zadevi odloči po opravljeni glavni obravnavi tako, kot je predlagano v tožbi, ter ugotovi poseg v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine.

Tožena stranka se v odgovoru na pripravljalno vlogo z navedbami tožeče stranke ne strinja. Pravilnik o strokovnih komisijah, na katerega se tožeča stranka sklicuje, se v konkretnem postopku ne uporablja, saj gre za instrument izvajanja evropske kohezijske politike. V tovrstnih postopkih se uporablja zakon, ki ureja javne finance in predpisi, ki urejajo izvrševanje proračuna. V zvezi s sestavo strokovne komisije tožena stranka pojasnjuje, da je bila v obravnavanem Javnem razpisu imenovana le ena strokovna komisija, pri čemer navaja njene člane in njihovo strokovno izobrazbo ter izkušnje. Tudi navedba tožeče stranke, da je po določbah Javnega razpisa strokovna komisija dvočlanska, ne drži. Način ocenjevanja je določen v Javnem razpisu, v skladu s katerim je strokovna komisija v petčlanski sestavi pod enakimi pogoji obravnavala in ocenila vse popolne vloge tako, da sta vlogo najprej ločeno ocenila dva člana strokovne komisije, v primeru razhajanja v oceni za 10 točk ali več, pa še tretji član po izboru strokovne komisije. Ocena se je tako oblikovala na podlagi povprečja najbližjih dveh ocen. Navedena petčlanska komisija je na podlagi rezultatov ocenjevanja oblikovala končne ocene in predlog liste projektov za sofinanciranje predložila Ministrstvu. Tožena stranka še pojasnjuje, da je bila tožnica glede vpogleda v celotno komisijsko reševanje vlog napotena na uskladitev termina s pristojnimi uradniki tožene stranke in ponovno pozvana k posredovanju možnih terminov za izvedbo vpogleda. Sklepi ter vloge izbranih prijaviteljev pa so ji bili dostavljeni na elektronski naslov. Postopek pridobivanja informacij javnega značaja pa na konkretni sodni postopek in pravice tožeče stranke v njem ne vpliva in je predmet drugih postopkov pred pristojnimi organi.

Ker so dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Pri postopku javnega razpisa gre za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem prijavljenim na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev v skladu s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu je od vsakega prijavitelja odvisen zlasti od tega, kako je posamezni projekt ovrednoten glede na v razpisu vnaprej določene kriterije. Po navedenem se lahko enako obravnavanje vseh prijavljenih na razpisu doseže zgolj tako, da se vsem prijavljenim kot izhodišče za oceno zagotovi enakopravno obravnavanje ob prijavi. To pa še ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih s svojo vlogo oziroma projektom tudi uspel oziroma pridobil sredstva v zaprošeni višini. Glede na posebnost postopka javnega razpisa, je tudi v pristojnosti strokovne komisije, da po vnaprej predpisanih kriterijih ovrednoti projekte vseh prijavljenih na javni razpis, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno. Tožena stranka je zato po presoji sodišča dejansko stanje popolno in pravilno ugotovila in ga tudi argumentirano obrazložila. Iz obrazložitve jasno izhaja, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja upoštevana in katera dejstva so bila pri tem odločilna. Glede ugovora tožnika, da mu niso bile dane enake možnosti, pa sodišče pripominja, da je ugovor splošne in pavšalne narave, kar enako velja za očitek diskriminacije. Tožeča stranka v tožbi in v nadaljnjih vlogah ne navaja nobenih dejstev, ki bi podkrepila njeno navajanje. Tako iz tožbe in pripravljalne vloge kot iz predloženih upravnih spisov, je v odnosu na druge prijavljene projekte in očitek njihovega neenakega obravnavanja razvidno le, da projekt tožeče stranke ni bil ocenjen z zadostnim številom točk in da mu zato niso bila dodeljena zaprošena sredstva. Iz nobene konkretne okoliščine pa ne izhaja, da bi strokovna komisija pri ocenjevanju projekta, ali pristojni organ pri odločanju, ravnala pristransko oziroma da bi tožečo stranko obravnavala drugače kot druge prijavitelje ter na ta način dodeljevala sredstva favoriziranim prijaviteljem. Zgolj okoliščina, da so drugi prijavitelji bili bolje ocenjeni in da so zato uspeli na razpisu, pa za dvom v enako obravnavanje v postopku Javnega razpisa, ne zadošča.

Enako velja za tožnikovo trditev, da mu sredstva pri posameznih projektih že več let niso bila dodeljena. Tožnik namreč hkrati tudi ne trdi in izkazuje, da so bile odločbe tožene stranke iz preteklih let spoznane za nezakonite oziroma nepravilne. Tudi iz podatkov o sofinanciranju posameznih projektov v okviru obravnavanega Javnega razpisa in ki jih je v odgovoru na tožbo posredovala tožena stranka izhaja, da je bilo za sofinanciranje predlagano in odobreno eno srbsko društvo in trinajst prijaviteljev, ki v svoje projekte vključujejo različne ciljne skupine, med njimi pa tudi pripadnike srbske narodne skupnosti.

Sporna tako ostaja pravilnost oziroma zakonitost izpodbijanega sklepa. Glede pravne podlage za odločitev sodišče zatrjevanih nepravilnosti ni našlo. Določbe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, ki se nanašajo na Javni razpis, se po 102.a členu tega zakona ne uporabljajo za izbor projektov, ki se financirajo iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti. Za te postopke se uporabljajo predpisi, ki urejajo izvajanje postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike, to je Uredba in Pravilnik. Ker gre za porabo sredstev evropske kohezijske politike, ne pa državnega proračuna, tudi ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na določbo 36. člena ZDru-1. Sodišče tudi ne vidi, da bi bili razpisni kriteriji zakonsko sporni, kot se to v zvezi s položajem društva v javnem interesu, zatrjuje v tožbi.

Stališče tožnika, da bi mu pred upravnim sporom moral biti omogočen dvostopenjski upravni postopek, je neutemeljeno. Ob upoštevanju, da temelji odločitev izključno na oceni dejstev in okoliščin, ki jih je v svoji vlogi navedla tožeča stranka in vsebine tožbenih navedb, sodišče tudi ne ugotavlja kršitev načela zaslišanja strank oziroma procesnih kršitev, ki bi lahko kakorkoli vplivale na odločitev.

Glede ugovorov, ki se nanašajo na sestavo strokovne komisije, je iz podatkov v spisu razvidno, da je bila imenovana le ena strokovna komisija v skladu s 106. členom Zakona o javnih financah. Iz sklepa o imenovanju strokovne komisije in o spremembi sklepa o imenovanju strokovne komisije, so tudi jasno razvidni priimki in imena predsednice in članov strokovne komisije. Pri tem sodišče še ugotavlja, da se vsaka vloga oziroma projekt v razpisnem postopku in nato v upravnem postopku, obravnava individualno. Zato v tem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na druge postopke. Tožbenih navedb, ki se nanašajo na druge projekte tožnika, kot tudi na postopek po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, zato sodišče ni bilo dolžno vsebinsko presojati.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, prav tako pa sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. S tem pa je tudi odpadla podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku, ki ga je tožeča stranka prav tako uveljavljala. Zato se sodišče o njem tudi ni posebej izjasnjevalo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZUJIK-1 člen 102a.
ZDru-1 člen 36.
Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 225.
Datum zadnje spremembe:
19.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0MTI0