<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 387/2013
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.387.2013

Evidenčna številka:UL0009362
Datum odločbe:05.02.2014
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč (preds.), mag. Damjan Gantar (poroč.), Agata Zavašnik
Področje:KULTURA - JAVNI ZAVODI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA
Institut:javni zavod - imenovanje direktorja javnega zavoda - delovne izkušnje - sodelovanje razpisne komisije - sodno varstvo

Jedro

Kandidat, ki se prijavi na razpis za direktorja javnega zavoda, ima ob izpolnjevanju predpisanih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje, nima pa izključne pravice biti imenovan. Ima pa po 36. členu ZZ pravico zahtevati sodno varstvo, če meni, da izbrani kandidat ne izpolnjuje pogojev ali da je prišlo do kršitev pravil postopka, ki so bistveno vplivale na odločitev o izbiri kandidata.

Kot ustrezne delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih se lahko upoštevajo ne le delovne izkušnje na delovnih mestih, ki so po aktih o sistemizaciji določena kot vodstvena delovna mesta, ampak se lahko upoštevajo tudi tiste delovne izkušnje, kjer gre po naravi stvari za vodilna delovna mesta.

Ne gre za procesno kršitev, če je v postopku sodelovala razpisna komisija ne le na način, da je preverjala izpolnjevanje razpisnih pogojev, ampak tudi tako, da je ocenjevala posamezne kandidate. Treba je namreč upoštevati, da direktorja imenuje minister za kulturo, pri čemer ima diskrecijo odločanja, kar pomeni, da lahko imenuje kogarkoli, ki izpolnjuje razpisne pogoje. Vendar pa tako odločanje ne more biti povsem pravno nevezano in je že iz tega razloga po mnenju sodišča dopustno, da se imenuje posebna razpisna komisija, ki preverja strokovno usposobljenost kandidatov in jih tudi ocenjuje ter tako omogoča ministru lažjo izbiro. Če so posamezni kandidati tudi točkovani, je način izbire še bolj transparenten in onemogoča arbitrarno odločanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim obvestilom odločila, da se tožnik ne izbere za zasedbo delovnega mesta direktorja javnega zavoda Filmski studio Viba film Ljubljana. V obrazložitvi obvestila tožena stranka tožnika obvešča, da je bil za direktorja javnega zavoda imenovan A.A. (v nadaljevanju stranka z interesom). Nadalje navaja, da je bila imenovana posebna razpisna komisija, ki je poleg ugotavljanja izpolnjevanja formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta ocenjevala tudi primernost kandidatov glede na njihovo strokovno usposobljenost. Razpisna komisija je po opravljenem razgovoru za vsakega kandidata pripravila ocenjevalni zapisnik, pri čemer so se različna področja znanja točkovala. Tožnik je dobil 35 od možnih največ 50 točk. Izkazal je pomembne izkušnje na filmskem in avdiovizualnem področju, vključno z vodenjem podjetij, in je posredoval tudi svoje rešitve v zvezi z razvojem Filmskega studia Viba filma Ljubljana, vendar pa je pokazal manjše poznavanje področja delovanja javnih zavodov ter veljavne zakonodaje. Stranka z interesom je med vsemi kandidati prejela najvišje število točk in sicer 46 točk od možnih 50. Izkazala je poznavanje tako filmskega in avdiovizualnega področja kot delovanja javnega sektorja, slednje je ustrezno podprla s poznavanjem pravnih podlag ter nadgradila s premišljenimi in ciljno usmerjenimi predlogi za dolgoročno zagotavljanje javne službe v okviru Filmskega studia Viba film Ljubljana. Tožena stranka je v skladu s prvim odstavkom 36. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju: ZUJIK) predhodno pridobila tudi mnenja sveta zavoda.

Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka za direktorja javnega zavoda Filmski studio Viba film Ljubljana za obdobje petih let imenovala stranko z interesom. Obrazložitev odločbe je podobna obrazložitvi obvestila o izidu razpisa s tem, da v obrazložitvi odločbe ni razlogov, zakaj tožnik ni bil izbran.

Tožnik v tožbi uvodoma ugotavlja, da lahko v tem upravnem sporu v skladu z določbo 36. člena Zakona o zavodih uveljavlja le razloge bistvenih kršitev razpisnega postopka in neizpolnjevanja razpisnih pogojev. Stranki z interesom očita, da ne izpolnjuje pogoja najmanj pet let ustreznih delovnih izkušenj na vodilnem delovnem mestu. Njegova edina zaposlitev na vodilnem delovnem mestu je bilo delovno mesto generalnega direktorja Direktorata za medije, ki ga je opravljal le od 1. 6. 2005 do 6. 11. 2008. Iz dokumentacije ni razvidno, katere listine oziroma dokazila je stranka z interesom posredovala kot dopolnitev svoje vloge. Prav tako ni mogoče preizkusiti, ali je podan pogoj aktivnega znanja tujega svetovnega jezika. Nadalje tožnik navaja, da v razpisu ni bilo navedeno, da bo sodelovala tudi razpisna komisija. V razpisni komisiji so sodelovale štiri uslužbenke tožene stranke, dotedanji uslužbenec tožene stranke pa je tudi stranka z interesom, torej njihov sodelavec, kar utegne vzbujati dvom v objektivnost. Razpisna komisija je pooblaščena izključno za preverjanje izpolnjevanja razpisnih pogojev, ne pa za ocenjevanje kandidatov. Kandidati tudi niso bili obveščeni, da bo na razgovoru razpisna komisija preverjala njihovo pravno znanje s področja javnih zavodov. Razen tega strokovni svet v postopku imenovanja ni bil udeležen. Iz preglednice strokovne usposobljenosti ni mogoče razbrati, katera znanja in izkušnje so člani razpisne komisije ocenjevali. Niso navedeni razlogi za dosego določenega števila točk. Nadalje tožnik še opozarja na pravilno uporabo diskrecijske pravice, ki bi morala biti vedno opravljena tako, da je iz nje razvidno, po katerem od razpisnih pogojev je bil izbrani kandidat ustreznejši od drugih prijavljenih kandidatov. Tožnik predlaga, naj sodišče oba akta odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, s predložitvijo stroškovnika pa smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da ima več kot pet let delovnih izkušenj na vodilnem delovnem mestu, pri čemer časovno navaja delovne izkušnje na delovnem mestu generalnega direktorja Direktorata za medije, na delovnem mestu vodje kabineta ministra za kulturo, na delovnem mestu v.d. direktorja Filmskega sklada, na delovnem mestu samostojnega svetovalca ministra za kulturo za filmsko in video področje v letih 1992/1993, ki bi po sedanji sistemizaciji ustrezalo delovnemu mestu današnjega generalnega direktorja Direktorata za medije. Sklicuje se tudi na to, da je na temelju določil 133. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah tudi delo filmskega producenta potrebno upoštevati pri tovrstnih delovnih izkušnjah, saj je producent fizična ali pravna oseba, ki v svojem imenu in za svoj ali tuj račun organizira in vodi ustvarjanje avdiovizualnega dela ali zaporedja gibljivih slik ter je odgovorna za njegovo dokončanje. Nadalje navaja, da je v letih 1994-1999 bil na vodilni funkciji kot svetovalec ministra za kulturo in je vodil številne samostojne projekte v sklopu ministrstva, med drugim tudi vzpostavitev knjižničnega sistema COBISS. Nadalje tožnik podrobneje dokazuje, da obvlada tudi višjo raven znanja enega svetovnega jezika, pri čemer se sklicuje na predložena potrdila, da je šest mesecev opravljal dela visokošolske zahtevnosti v tujini in več kot štiri leta delal pretežno v Angliji, določeno obdobje pa tudi v Nemčiji in na Nizozemskem. Splošnih pogojev ni potrebno posebej navesti v razpis, saj so določeni v Zakonu o delovnih razmerjih. Podlaga za imenovanje razpisne komisije je tudi 20. člen ZUJIK, ki določa, da ima minister za obravnavo najpomembnejših vprašanj organizirane strokovne komisije. Delodajalec ima pri zaposlovanju nedvomno pravico predhodno preizkusiti znanje kandidatov. Stranka z interesom tudi pojasnjuje, zakaj meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe zadovoljiva. S člani razpisne komisije pa stranka z interesom ni imela nobenih poslovnih niti osebnih stikov. Strokovnega sveta Filmski studio Viba film Ljubljana sploh nima in zato njegovo mnenje ni bilo možno pridobiti. Mnenje sveta pa ni zavezujoče za izbor kandidata. Nadalje stranka z interesom pojasnjuje, zakaj se z mnenjem sveta ne strinja. Po mnenju stranke z interesom pa tudi niso vprašljiva pooblastila ministra na dan objave razpisa in na dan objave izpodbijanih aktov in ocenjuje dele tožbe, ki se nanašajo na to, kot politično naravnane. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži, naj stranki z interesom povrne stroške postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2013 nadalje oporeka izpolnjevanje najmanj pet let delovnih izkušenj na vodilnih mestih stranke z interesom in meni, da le-ta te izkušnje pojmuje preširoko. Nadalje meni, da potrdilo o znanju tujega jezika stranke z interesom ni enakovredno potrdilu Republiškega izpitnega centra. Navaja še, da je bilo ocenjevanje kandidatov netransparentno in nepreverljivo in očita pomanjkljivo obrazložitev v izpodbijanih aktih.

Stranka z interesom v pripravljalnih vlogah z dne 21. 5. 2013 in 16. 10. 2013 ponovno pojasnjuje, da izpolnjuje zahtevana pogoja znanja tujega jezika in pet let delovnih izkušenj na vodilnih delovnih mestih. Slednje izhaja tako iz prijave za razpis kot tudi iz uradnih evidenc.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

ZUJIK v prvem odstavku 36. člena določa, da direktorja javnega zavoda imenuje na podlagi javnega razpisa ustanovitelj javnega zavoda po predhodnem mnenju sveta in strokovnega sveta za dobo petih let z možnostjo ponovnih imenovanj. V drugem odstavku citiranega člena je med drugim določeno, da je lahko za direktorja imenovan, kdor strokovno pozna področja dela javnega zavoda in ima vodstvene sposobnosti. Iz tretjega odstavka 36. člena ZUJIK pa je razvidno, da mnenje sveta in strokovnega sveta ni omejeno na kandidata po ustanoviteljevem izboru. Podrobneje pa glede javnega zavoda Filmski studio Viba film Ljubljana določa 8. člen Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Filmski studio Viba film Ljubljana, da direktorja imenuje minister, pristojen za kulturo, na podlagi javnega razpisa ter po predhodnem mnenju sveta. Poleg javnega razpisa lahko minister povabi posamezne kandidate tudi neposredno (tretji odstavek 8. člena citiranega sklepa). Iz 36. člena Zakona o zavodih pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat zahteva sodno varstvo, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Glede na vsa navedena določila sodišče ugotavlja, da sta bila oba izpodbijana akta sprejeta v skladu z navedenimi predpisi. Tako je bil objavljen javni razpis, pridobljeno je bilo tudi mnenje sveta zavoda. Kandidat, ki se prijavi na razpis, ima ob izpolnjevanju predpisanih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje, nima pa izključne pravice biti imenovan. Ima pa po 36. členu Zakona o zavodih pravico zahtevati sodno varstvo, če meni, da izbrani kandidat ne izpolnjuje pogojev, ali da je prišlo do kršitev pravil postopka, ki so bistveno vplivale na odločitev o izbiri kandidata.

Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj stranka z interesom ne bi imela najmanj pet let ustreznih delovnih izkušenj na vodilnem delovnem mestu. V obravnavanem primeru se po mnenju sodišča kot nesporne lahko štejejo delovne izkušnje na vodilnem delovnem mestu, ko je bila stranka z interesom generalni direktor Direktorata za medije na Ministrstvu za kulturo in ko je bila vodja kabineta ministra za kulturo. Sodišče meni, da se lahko kot ustrezne delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih upoštevajo ne le delovne izkušnje na delovnih mestih, ki so po aktih o sistemizaciji določena kot vodstvena delovna mesta, ampak se lahko upoštevajo tudi tiste delovne izkušnje, kjer gre po naravi stvari za vodilna delovna mesta. Iz prijave na razpis je razvidno, da se je stranka z interesom 3. 3. 1992 zaposlila na Ministrstvu za kulturo in da je v letih 1992 in 1993 opravljala dela in naloge svetovalca za filmsko in video področje, ter je bila v tem času zadolžena za celotno filmsko produkcijo v Sloveniji. Prav tako se sodišče strinja s tem, da se lahko med vodilne delovne izkušnje šteje tudi vodenje projekta COBISS, in res je tudi to, da je po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah producent že po zakonski definiciji vodilno mesto, saj 133. člen citiranega zakona določa, da producent organizira in vodi ustvarjanje avdiovizualnega dela ali zaporedja gibljivih slik ter je odgovoren za njegovo dokončanje. Iz vseh naštetih razlogov sodišče meni, da tožnik ta pogoj izpolnjuje.

Enako sodišče meni, da tožnik izpolnjuje pogoj znanja tujega jezika, saj je od konca leta 1987 do februarja 1992 delal pretežno v tujini, znanje tujega jezika pa izhaja tudi iz priloženih potrdil. Po drugi strani pa tožnik ni predložil nobenega dokaza za to, da stranka z interesom tega pogoja ne izpolnjuje.

Za nobeno procesno kršitev ne gre, če v razpisu niso navedeni splošni pogoji, saj le-ti izhajajo že iz Zakona o delovnih razmerjih, sicer pa bi bila taka domnevna procesna kršitev upoštevna le, če bi vplivala na odločitev o izbiri. Za nikakršno procesno kršitev tudi ne gre, če je v postopku sodelovala razpisna komisija ne le na ta način, da je preverjala izpolnjevanje razpisnih pogojev, ampak tudi tako, da je ocenjevala posamezne kandidate. Treba je namreč upoštevati, da direktorja imenuje minister za kulturo, pri čemer ima pri svojem imenovanju diskrecijo odločanja, kar pomeni, da lahko imenuje kogarkoli, ki izpolnjuje razpisne pogoje, vendar pa tako odločanje ne more biti povsem pravno nevezano in je že iz tega razloga po mnenju sodišča dopustno, da se imenuje posebna razpisna komisija, ki preverja strokovno usposobljenost kandidatov in jih tudi ocenjuje ter tako omogoča ministru lažjo izbiro. Če so posamezni kandidati tudi točkovani, je po mnenju sodišča tak način izbire še bolj transparenten in onemogoča arbitrarno odločanje. Samo po sebi je razumljivo, da razpisne komisije tudi ocenjujejo, kateri od kandidatov, ki sicer izpolnjujejo formalne pogoje, so bolj ustrezni. Sodišče se ne strinja s tem, da se v tem delu izpodbijanih aktov ne da preizkusiti. Oba akta imata navedeno, po katerih vprašanjih je komisija preverjala strokovno usposobljenost kandidatov, naveden je tudi način točkovanja (koliko točk pomeni neprimeren, manj primeren in primeren) in za tožnika je tudi navedeno koliko točk je dosegel, prav tako so navedene njegove sposobnosti ter tista področja, kjer je šlo po mnenju komisije za manjše poznavanje. Enako pa je tudi pri stranki z interesom navedeno, zakaj je komisija njemu dala prednost. Taka obrazložitev pa po mnenju sodišča povsem zadostuje in ni pomanjkljiva, da se je ne bi dalo preizkusiti. Sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi, da ker so v komisiji štiri uslužbenke tožene stranke, da to utegne vzbujati v dvom v njihovo objektivnost in nepristranost, ker je bila tudi stranka z interesom uslužbenec istega ministrstva, saj tožnik ni predložil nobenih konkretnih dokazov, da bi bila stranka z interesom obravnavana drugače od ostalih. Tudi če kandidati niso bili obveščeni, da se bo na razgovoru preverjalo njihovo pravno znanje s področja javnih zavodov, sodišče meni, da je povsem smiselno, da se je preverjalo tudi to področje, če gre za imenovanje direktorja javnega zavoda.

Sodišče tudi meni, da ni nobene procesne kršitve, če v postopku ni bilo mnenja strokovnega sveta, saj javni zavod Filmski studio Viba film Ljubljana strokovnega sveta sploh nima. Iz 7. člena Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Filmski studio Viba film Ljubljana namreč izhaja, da sta organa zavoda le direktor in svet, iz tretjega odstavka 8. člena citiranega sklepa pa izhaja, da direktorja imenuje minister za kulturo po predhodnem mnenju sveta.

Sodišče se ne strinja s tem, da bi bilo ocenjevanje kandidatov netransparentno in nepreverljivo. Iz upravnega spisa, konkretno iz dokumenta z naslovom Ugotavljanje strokovne usposobljenosti za direktorja javnega zavoda Filmski studio Viba film Ljubljana, je razvidno, kako je posamezni kandidat odgovoril na vprašanja, koliko točk je dobil po posameznem kriteriju in za vsakega je tudi navedeno opisno mnenje komisije. Po mnenju sodišča to povsem zadostuje in kot je bilo zgoraj pojasnjeno, je tudi konkretno za tožnika in za stranko z interesom iz obeh izpodbijanih aktov možno razbrati, zakaj je bila stranka z interesom izbrana, tožnik pa ne. Očitek o nerazvidnosti poteka dopolnjevanja vloge po mnenju sodišča ni relevanten, ker ne more vplivati na pravilnost odločitve. Kot je bilo že pojasnjeno, po mnenju sodišča stranka z interesom vse pogoje izpolnjuje, kar je razvidno iz priložene dokumentacije. V konkretnem primeru ni šlo za arbitrarno odločanje, ampak je bila diskrecija odločanja uporabljena v mejah razumnosti, saj je v izpodbijanih aktih pojasnjeno, zakaj je bila izbrana stranka z interesom.

Glede na navedeno sta odločitvi tožene stranke pravilni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Stranka z interesom je s predlogom za svoje zaslišanje smiselno predlagala razpis glavne obravnave. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločilo brez glavne obravnave, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je ocenilo, da predlagani dokaz ni pomemben za odločitev, ker je vsa za presojo potrebna dokumentacija v upravnem spisu.

K točki II. izreka:

Tako tožnik kot stranka z interesom zahtevata povrnitev stroškov upravnega spora. Sodišče je njuna predloga zavrnilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

ZUJIK člen 36, 36/1, 36/3.
ZZ člen 36.
Datum zadnje spremembe:
19.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0MDY4