<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 1045/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1045.2014

Evidenčna številka:VDS0012849
Datum odločbe:02.10.2014
Senat:Samo Puppis (preds.), Metod Žužek (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zavrženje tožbe - obnova - sklep o obnovi postopka - zadržanje učinkov - stvarna pristojnost - postopek izbire kandidata - javni zavod - individualni delovni spor - direktor - organi zavoda - postopek izbire- neizbran kandidat - bistvena kršitev določb postopka

Jedro

Delovno sodišče je glede na določbo 36. člena ZZ pristojno v delovnem sporu odločati le o zakonitosti sklepa o izbiri (ali neizbiri) kandidata za direktorja zavoda. V tem okviru sodišče presoja tudi zakonitost postopka razpisa in izbire. S tožbo pa ni mogoče (uspešno) zahtevati razveljavitve posameznih domnevno nezakonitih dejanj oz. sklepov, sprejetih v okviru postopka izbire in imenovanja generalnega direktorja, ki sta zadnji dejanji v okviru razpisnega postopka. Niti v 36. členu niti v drugih določbah ZZ ni podlage za to, da bi delovno sodišče odpravilo (razveljavilo) sklepe zavoda o obnovi postopka imenovanja direktorja. Zato glede zahtevka za razveljavitev sklepov tožene stranke o obnovi postopka imenovanja generalnega direktorja javnega zavoda in o odpravi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico zavoda, ni podana predpostavka za samostojno sodno varstvo glede na določbe 274. člena ZPP in niti glede na določbe 36. člena ZZ.

Zavrženje dela tožbe z zahtevki, ki se nanašajo na sklenitev in obstoj delovnega razmerja, zaradi preuranjenosti (zapadlosti) zahtevka tožnici onemogoča sodno varstvo zatrjevane pravice v korektnem postopku. Pod zunanjim videzom zavrženja tega dela tožbe (ki dejansko pomeni odklonitev pravice do vsebinskega, meritornega sodnega varstva) je namreč sodišče prve stopnje odločilo o utemeljenosti zahtevka. O neutemeljenosti tožbenega zahtevka pa ni mogoče odločati že v fazi predhodnega preizkusa tožbe in to v obliki sklepa. Zato je sodišče prve stopnje z izdajo sklepa o zavrženju dela tožbe glede zahtevkov v zvezi z sklenitvijo in obstojem delovnega razmerja, kršilo določbo 274. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sklepa (I. točka izreka) se razveljavi v delu I. točke izreka, ki se nanaša na zavrženje tožbe z zahtevkom:

"4. Tožnica je v delovnem razmerju pri toženi stranki od 26. 5. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za čas trajanja mandata štirih let, zato ji je dolžna tožena stranka izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za čas od 26. 5. 2014 do 26. 5. 2018 za polni delovni čas za delovno mesto generalni direktor in jo pozvati na delo, v roku 8 dni;

5. Tožena stranka je dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi z vsebino, razvidno iz te točke tožbenega zahtevka, v roku 8 dni, sicer jo nadomesti ta sodba;

6. Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati osnovno plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu generalni direktor v višini 60. plačnega razreda, skupaj z dodatki, ki ji pripadajo na podlagi predpisov, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in zanjo plačati ustrezne davke in prispevke od 26. 5. 2014 dalje, neto zneske pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratne zapadlosti (vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila, v roku 8 dni;

7. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 8 dni",

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa zavrglo tožničino tožbo.

Zoper sklep o zavrženju tožbe je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v obravnavani zadevi ključno vprašanje zakonitosti ravnanja tožene stranke, ki je z obnovo postopka nezakonito posegla v pravni položaj tožnice, potem ko je bila dokončno imenovana za generalno direktorico tožene stranke. Meni, da v primerih, ko direktorja zavoda imenuje svet zavoda, ni podanega javnopravnega elementa, zato smiselna uporaba pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne pride v poštev. Poleg tega je določba 4. člena tega zakona (o smiselni uporabi pravil) namenjena povečanju pravne varnosti posameznikov, ne pa varstvu javnega interesa. Tožnica poudarja, da v teoriji in judikaturi ni najti primera, ko bi smiselna raba ZUP v javnopravnih zadevah zajela uporabo izrednih pravnih sredstev po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru ni podan obnovitveni razlog iz 8. točke 260. člena ZUP. Zmotno je tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da gre za fazo postopka imenovanja generalnega direktorja. Z izdajo sklepa o obnovi postopka oziroma najkasneje z izdajo sklepa o odpravi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico je postalo jasno, da je tožena stranka dokončno postavila tožnico v položaj neizbrane kandidatke. Odrekanje sodnega varstva pomeni kršitev pravice do sodnega varstva pravic iz 23. člena Ustave RS. Sicer pa je tožena stranka pri odločanju o izbiri direktorja vezana na sprejeti akt o imenovanju in ga ne more razveljaviti. Tožnica bi morala biti glede na dokončen sklep o imenovanju od 26. 5. 2014 v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato njen zahtevek glede obstoja delovnega razmerja ni preuranjen.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, pri čemer oporeka pritožbenim navedbam in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da na strani tožnice niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe v zvezi z obstojem delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je s spremembo tožbe dne 1. 7. 2014 tožnica uveljavljala primarni zahtevek, za primer neutemeljenosti slednjega pa tudi podredni zahtevek. Zahtevka se razlikujeta v tem, da v podrednem tožbenem zahtevku tožnica namesto odprave sklepov tožene stranke v 1., 2. in 3. točki primarnega zahtevka zahteva njihovo razveljavitev. Podredni zahtevek je tako v celoti zajet v primarnem tožbenem zahtevku. Zato je eventualno združevanje zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena ZPP zgolj navidezno in gre dejansko za en sam tožbeni zahtevek.

Tožnica s tožbo najprej zahteva odpravo (razveljavitev) sklepa tožene stranke o obnovi postopka imenovanja generalnega direktorja z dne 14. 5. 2014 in sklepa tožene stranke o odpravi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico z dne 23. 5. 2014. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v tem delu tožbe tožnica nima samostojnega, posebnega varstva v delovnem sporu, temveč je njegova presoja zagotovljena v okviru presoje zakonitosti akta o izbiri.

Skladno z določbami prvega odstavka 36. člena Zakona o zavodih (ZZ; Uradni list, RS, št. 12/91 in nadaljnji) mora organ, ki je pristojen za imenovanje direktorja, v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v 15 dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Neizbrani kandidat lahko torej po prejemu obvestila o izbiri kandidata za direktorja zahteva sodno varstvo pri pristojnem (delovnem) sodišču, v kolikor za to obstajajo razlogi. Razloga sta dva: kršitev postopka za izvedbo razpisa, takšna kršitev pa lahko bistveno vpliva na odločitev o izbiri kandidata ter neizpolnjevanje v razpisu določenih pogojev izbranega kandidata. Zahtevo za sodno varstvo lahko kandidat uveljavlja le zoper sklep o izbiri kandidata, oz. - glede na stališča sodne prakse - tudi zoper sklep, da se ne izbere noben kandidat. Tožnica pa s tožbo v obravnavani zadevi takšnega tožbenega zahtevka ne uveljavlja.

Delovno sodišče je glede na citirano določbo 36. člena ZZ pristojno v delovnem sporu odločati le o zakonitosti sklepa o izbiri (ali neizbiri) kandidata za direktorja zavoda. V tem okviru sodišče presoja tudi zakonitost postopka razpisa in izbire, s tožbo pa ni mogoče (uspešno) zahtevati razveljavitve posameznih domnevno nezakonitih dejanj oz. sklepov, sprejetih v okviru izbire in imenovanja generalnega direktorja, ki sta zadnji dejanji oziroma akta razpisnega postopka. Niti v 36. členu niti v drugih določbah ZZ ni podlage za to, da bi delovno sodišče odpravilo (razveljavilo) sklepe v okviru obnove postopka imenovanja. Navedeno pomeni, da glede zahtevka za razveljavitev sklepov tožene stranke ni podana predpostavka za samostojno sodno varstvo glede na določbe 274. člena ZPP in niti glede na določbe 36. člena ZZ. Zato so pritožbene navedbe tožnice s tem v zvezi neutemeljene.

V 3. točki tožbe je tožnica zahtevala odpravo (razveljavitev) sklepa tožene stranke z dne Programskega sveta z dne 23. 5. 2014 o imenovanju A.A. za v. d. generalnega direktorja. V tem delu tožbe tožnica nima sodnega varstva (18. člen ZPP), saj z njo skuša urediti svoje sporno razmerje s toženo stranko v breme/na račun A.A., ki je bil imenovan za vršilca dolžnosti generalnega direktorja, torej z osebo, ki ni stranka v tem sporu. Tožba s takšno vsebino ni dopustna, zato jo je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo tudi v tem delu.

Sodišče prve stopnje pa je zavrglo tudi del tožbe z zahtevki, ki se nanašajo na sklenitev in obstoj delovnega razmerja, ker naj bi bila preuranjena. S stališčem sodišča prve stopnje o nedopustnosti tožbe v tem delu se pritožbeno sodišče ne strinja. Preuranjenost tožbenega zahtevka ni procesna predpostavka in ni pogoj za uveljavitev pravice do sodnega varstva. Nanaša se na zapadlost oziroma utemeljenost tožbenega zahtevka. Zavrženje tega dela tožbe zaradi preuranjenosti (zapadlosti) zahtevka pa tožnici onemogoča sodno varstvo zatrjevane pravice v korektnem postopku. Pod zunanjim videzom zavrženja tega dela tožbe (ki dejansko pomeni odklonitev pravice do vsebinskega, meritornega sodnega varstva) je namreč sodišče odločilo o utemeljenosti zahtevka. Razlog zavrženja dela tožbe glede sklenitve in obstoja delovnega razmerja namreč ni postopkovne narave (kar bi moral biti), ampak vsebinske: tožba je bila v tem delu zavržena zato, ker po mnenju sodišča zahtevek ni utemeljen oziroma še ni zapadel. O neutemeljenosti tožbenega zahtevka pa ni mogoče odločati že v fazi predhodnega preizkusa tožbe in to v obliki sklepa. V kolikor bi pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa o zavrženju dela tožbe glede sklenitve in obstoja delovnega razmerja, glede izstavitve oziroma sklenitve pogodbe pogodbe o zaposlitvi, glede obračuna in izplačila plače ter glede prijave v obvezna zavarovanja razveljavilo in samo spremenilo odločitev, tako da bi zavrnilo tožbeni zahtevek, bi s tem namesto prvostopenjskega sodišča opravilo sojenje o utemeljenosti zahtevka, kar bi pomenilo kršitev pravice stranke do ustne obravnave in senatnega sojenja na prvi stopnji.(1)

S tem, ko je sodišče izdalo sklep o zavrženju delu tožbe glede zahtevkov v zvezi z sklenitvijo in obstojem delovnega razmerja, je kršilo določbo 274. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo, izpodbijani del I. točke izreka razveljavilo ter zadevo v obsegu, razvidnem iz izreka tega sklepa, vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo odločiti o utemeljenosti zahtevkov.

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.

---.---

Op. št. (1): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 110/2007 z dne 29. 3. 2007


Zveza:

ZPP člen 182, 182/3, 274, 339, 339/1. ZZ člen 36, 36/1.
Datum zadnje spremembe:
19.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczMzc2