<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 353/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.353.2014

Evidenčna številka:VDS0012263
Datum odločbe:10.04.2014
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Tatjana Prebil
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:predčasna razrešitev - dekan - javni zavod - nevestno delo - prekoračitev pooblastil - seznanitev z očitki - predhodno obvestilo

Jedro

Statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti, opredelitev javne službe v visokem šolstvu in urejanje načina njenega financiranja določa ZviS, ki v prvem odstavku 6. člena določa, da je univerza avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Zato je za presojo zakonitosti razrešitve tožeče stranke (dekanje fakultete) bistvena ureditev v ZViS, ki je v primerjavi z ZZ specialni predpis, ter ureditev v statutu univerze, katere članice je fakulteta. ZViS namreč v četrtem odstavku 24. člena določa, da dekana oziroma direktorja članice univerze imenuje rektor na predlog senata oziroma strokovnega sveta članice univerze. ZViS nima določb o razrešitvi dekana, temveč v 3. alineji prvega odstavka 23. člena določa, da rektor skrbi in odgovarja za zakonitost dela univerze in za izvrševanje njenih obveznosti, določenih z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze (8. alineja prvega odstavka 23. člena ZviS). Statut univerze v četrtem in šestem odstavku 64. člena govori o razrešitvi dekana, vendar ne določa, da bi moral rektor o predčasni razrešitvi dekana obvestiti in mu omogočiti, da se o razlogih za razrešitev predhodno izjavi. Takšna obveznost tožene stranke torej ne izhaja iz njenega avtonomnega prava. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožečo stranko v postopku predčasne razrešitve obvestiti o očitkih ter ji dati možnost, da se o njih izjavi, materialnopravno zmotno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točki I in III izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

„1. Ugotovi se nezakonitost odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

se zavrne.“

4. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

5. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 2.061,19 EUR, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila pod izvršbo.“

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbe v višini 639,28 EUR, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila pod izvršbo.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012 (točka I izreka). Zavrnilo je tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012 in njen podrejeni zahtevek po vrnitvi zadeve v ponoven postopek pred organ prve stopnje (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.948,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (točka III izreka).

Zoper točki I in III izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012 oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so zmotni materialnopravni zaključki prvostopenjskega sodišča, da bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki v postopku predčasne razrešitve zagotoviti pravico do izjave in seznanitve s postopkom, po določbah Zakona o zavodih (ZZ). Ker je tožena stranka univerza, je treba uporabiti specialni predpis, to je Zakon o visokem šolstvu (ZViS) ter avtonomno pravo tožene stranke - Statut UD. in Pravila o organizaciji in delovanju Fakultete A. v B.. ZViS spoštuje načelo avtonomnosti univerze v odnosu do članice, ki ni zavod, pač pa je del univerze. Ker ima status visokošolskega zavoda le univerza, je le univerza subjekt avtonomije. Tako je odločilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-34/94. ZZ ureja pravno varstvo v zvezi z imenovanjem oziroma razrešitvijo direktorja zavoda. Zato logična razlaga določb ZZ v zvezi z relevantnimi določbami ZViS pokaže, da se lahko določbe ZZ uporabijo kvečjemu za imenovanje oziroma razrešitev rektorja univerze (ki ima smiselno položaj direktorja zavoda), ne pa za dekana kot zgolj strokovnega vodjo članice univerze (oziroma le dela visokošolskega zavoda, ki ni samostojna pravna oseba). Dekan po določbi 24. člena ZViS ni poslovodni organ članice, temveč je strokovni vodja članice univerze. Pritožba izpostavlja, da ZZ v tretjem odstavku 38. člena (ki določa, da mora pristojni organ pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi) ne govori o dekanu članice univerze, ampak izrecno samo o direktorju zavoda. Postopek predčasne razrešitve in imenovanja (v.d.) dekana članice UD., Fakultete A. (FA), je namreč avtonomni postopek po 19. in 28. členu ZViS, ter konkretiziran v določbah 64. do 67. člena Statuta UD. Tretji odstavek 67. člena Statuta UD. (ki določa, da članica s svojimi pravili določi postopek izvolitve dekana), napotuje na Pravilnik o organizaciji in delovanju Fakultete A. v B. Stališče o avtonomni ureditvi razrešitve dekana FA pritožba utemeljuje s tem, da Pravila UD., Znanstveno raziskovalnega središča, ki ima tako ko FA status članice tožene stranke, izrecno v četrtem odstavku 20. člena določajo, glede razrešitve direktorja, dolžnost rektorja, da pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznani direktorja z razlogi za razrešitev in mu da možnost, da se o njih izjavi v roku 8 dni. Statut UD. pa nima določbe, ki bi rektorja univerze zavezovale, da pred odločitvijo o razrešitvi dekana o tem seznani dekana, oziroma da ga z očitki predhodno pisno seznani in mu zagotovi zagovor. Pravica do zagovora ni absolutna niti v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer tožena stranka izpostavlja, da je bila tožeči stranki v postopku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagotovljena pravica do zagovora, očitki iz odločbe o razrešitvi so ji bili pojasnjeni, tožeča stranka pa je v zvezi z njimi podala zagovor. Pritožba nadalje meni, da je bila tožba tožeče stranke vložena prepozno, kljub drugačnemu stališču, ki ga je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 386/2013 z dne 26. 9. 2013 zavzelo Višje delovno in socialno sodišče. Navaja tudi, da je izkazan in utemeljen razrešitveni razlog neizvrševanja sklepov organov univerze, saj je tožeča stranka delovala v nasprotju s sklepi tožene stranke, konkretno rektorja in upravnega odbora, ki sta odločila, da dekanja skladno s finančnimi sredstvi organizira študijski proces. Zato je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni ravnala v nasprotju s sklepi organov tožene stranke in da je izvrševala zakonite sklepe upravnega odbora tožene stranke. Sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve ugotovi, da so bili sanacijski ukrepi tožeče stranke neustrezni, saj sanacijski ukrepi, ki jih je pripravila tožeča stranka niso dosegli zahtevanega cilja, to je organiziranje študijskega procesa na fakulteti v skladu z razpoložljivimi finančnimi sredstvi. Protispisne so tudi navedbe prvostopenjskega sodišča, da ugotovljena neustreznost sanacijskih ukrepov ni bila razrešitveni razlog, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz odločbe o razrešitvi tožeče stranke z dne 26. 3. 2012 izhaja, da dekanja ni izvrševala zakonitih sklepov organov univerze oziroma da je slednja ravnala v nasprotju z njimi, ko ni organizirala študijskega procesa na članici skladno s finančnimi sredstvi. Oba razrešitvena razloga sta podana, torej prvi o prekoračenju pooblastil in drugi o neizvrševanju sklepov organov tožene stranke, sicer pa za zakonitost razrešitve zadostuje, da je podan že eden izmed njiju.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo glede ugotovitve nezakonitosti odločbe tožene stranke št. 1142-08/2012 z dne 26. 3. 2012 o predčasni razrešitvi tožeče stranke kot dekanje Univerze E., Fakultete A. (v nadaljevanju: FA). Posledično je materialnopravno zmotna odločitev o stroških postopka.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo in sklepom opr. št.

Pd 143/2012 z dne 30. 1. 2013

odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 4. 2012 o imenovanju dekana oziroma vršilca dolžnosti dekana Univerze E., Fakultete A. (točka I izreka sodbe). Zavrnilo je tožničin zahtevek, da se v zvezi z odločbo iz I. točke izreka sodbe postopek zoper tožečo stranko v celoti ustavi oziroma podrejeno, da se zadeva vrne v ponoven postopek pred organ prve stopnje (točka II izreka sodbe). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012 in ustavitev postopka zoper tožečo stranko, oziroma podrejeno, za vrnitev zadeve v ponoven postopek pred organ prve stopnje (točka I izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka sklepa). Po pritožbah obeh strank je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 386/2013 z dne 26. 9. 2013 pritožbama ugodilo, izpodbijani del sodbe (točka I izreka) razveljavilo in zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 4. 2012 o imenovanju dekana oziroma vršilca dolžnosti dekana Univerze E., Fakultete A. (točka I izreka sodbe). Izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo tožbo za odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012 in ustavitev postopka zoper tožečo stranko, oziroma za vrnitev zadeve v ponoven postopek pred organ prve stopnje, pa je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeno sodišče je v zvezi z razveljavitvijo sklepa o zavrženju tožbe za ugotovitev nezakonitosti odločbe št. ... z dne 26. 3. 2012 navedlo, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožba v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012 o predčasni razrešitvi tožeče stranke s funkcije dekanje FA, vložena prepozno. Ker je bil v odločbi o predčasni razrešitvi tožeče stranke nepravilen pravni pouk o sodnem varstvu, ob upoštevanju stališča, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 403/2009 z dne 21. 6. 2011, napačen pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje moralo vsebinsko presoditi o utemeljenosti razrešitve tožeče stranke z mesta dekana FA. Opozorilo je, da bi tožeči stranki mandat potekel 5. 10. 2012, zato tožeča stranka tudi v primeru morebitne ugotovljene nezakonitosti sklepa o predčasni razrešitvi ne more uveljavljati vrnitve na mesto dekanje FA, temveč eventualno lahko zahteva le reparacijo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu „Visokošolski učitelj - izredni profesor in Višji znanstveni sodelavec“, za katerega je (po razrešitvi oziroma prenehanju mandata dekanje) sklenila dne 17. 4. 2012 pogodbo o zaposlitvi (priloga B39) in sicer le do poteka mandata s 5. 10. 2012. V novem sojenju je po stališču pritožbenega sodišča obseg sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012 omejen le na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe o predčasni razrešitvi, kar je lahko podlaga za uveljavljanje reparacije, ne pa tudi na razveljavitev odločbe o predčasni razrešitvi z dne 26. 3. 2012. Zato je sodišču prve stopnje dalo napotek, da bo, v kolikor bo ugotovilo, da razrešitveni razlog ni bil podan, ugotovilo le nezakonitost te odločbe (za tak zahtevek tožnica namreč izkazuje pravni interes), ne bo pa smelo odpraviti oziroma razveljaviti odločbe.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz razveljavitvenega sklepa ter v točki II izreka pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe št. ... z dne 26. 3. 2012 ter vrnitev zadeve toženi stranki v novo odločanje. Vsebinsko je tudi presojalo obe kršitvi, ki sta predmet odločbe o predčasni razrešitvi s funkcije dekanje. Tožena stranka je tožeči stranki očitala, da je prekoračila pooblastila s tem, da je dne 12. 3. 2012 predložila pooblastilo s podpisom bivšega rektorja in zahtevala pri Odvetniški pisarni F. sestavo zahtevka, ki ga je odvetniška družba na podlagi takšnega neveljavnega pooblastila tudi sestavila in poslala naslovniku G.G. na Center H., I. 6, v J. Zaradi zahtevka pa je dobro ime tožene stranke v poslovnem svetu utrpelo večjo škodo. Drugi očitek pa se je nanašal na to, da tožeča stranka ni izvrševala sklepov organov tožene stranke, saj je ravnala v nasprotju z njimi oziroma konkretno z odločitvijo rektorja in upravnega odbora UD., ki sta odločila, da dekanja skladno s finančnimi sredstvi organizira študijski proces na članici. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka zavod ter zanjo veljajo določbe Zakona o zavodih (Uradni list RS - stari, št. 12/1991, s kasnejšimi spremembami; ZZ) ter da bi morala v skladu s tretjim odstavkom 38. člena ZZ pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti tožečo stranko kot dekanjo FA z razlogi za razrešitev in ji dati možnost, da se o očitkih izjavi. Ker tega ni storila, je štelo, da je odločba št. ... z dne 26. 3. 2012 nezakonita že iz tega razloga, ne glede na to, da je ugotovilo, da so očitki v odločbi o razrešitvi glede prekoračitve pooblastil dekanje FA in neustreznosti sanacijskega programa za finančno konsolidacijo FA, ki ga je pripravila tožeča stranka, utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede vsebine obeh očitanih kršitev, ki sta bili podlaga za predčasno razrešitev tožeče stranke s funkcije dekanje FA. Tožena stranka je tožečo stranko predčasno razrešila s funkcije dekanje FA na podlagi določbe 3. točke četrtega odstavka 64. člena Statuta Univerze D. (Uradni list RS, št. 73/2003 s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: Statut UD), ki določa, da je dekan lahko predčasno razrešen, če s svojim nevestnim ali nepravilnim delom ali s prekoračitvijo pooblastil prizadene univerzi ali njenim članicam večjo škodo ali če bi zaradi takšnega njegovega dela taka škoda lahko nastala.

V zvezi s prvim očitkom je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka navedeni odvetniški družbi sicer ni predložila neveljavnega pooblastila, saj je odvetniška družba že razpolagala z vnaprej podpisanimi pooblastili s strani prejšnjega rektorja, da pa bi morala tožeča stranka glede na njene pristojnosti ob naročilu sestave zahtevka vedeti, da je novi rektor ni pooblastil za samostojna naročila pravnih storitev in na dejstvo, da odvetniška družba razpolaga le s pooblastili prejšnjega rektorja, ki so s prenehanjem mandata izgubila svojo veljavo. O tem jo je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi, sicer kasneje, dne 20. 3. 2012, po elektronski pošti obvestila odvetniška pisarna. Zaradi tega je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem prekoračila svoja pooblastila dekanje FA. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je utemeljenost razrešitvenega razloga vezana na nadaljnji pogoj in sicer, da kršitev tožeče stranke pomeni večjo škodo, ki je toženi stranki nastala ali bi ji lahko zaradi prekoračitve pooblastil nastala. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved rektorja tožene stranke K.K., da ga o zahtevku tožeča stranka ni seznanila in se z njim o tem ni posvetovala ter da bi ji v primeru, da bi ga o tem obvestila, sestavo zahtevka odsvetoval, zaradi za univerzo posebej pomembne svobode umetniškega ustvarjanja, ki jo mora podpirati. Sestavo zahtevka bi ji odsvetoval tudi iz razloga, ker je med avtorico L.L. (ki je po podatkih v spisu pripravila sporno publikacijo za Center H.) in toženo stranko tekel delovni spor, ki so ga kljub zaključku s sodno poravnavo z zahtevkom spet začeli „pogrevati“.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je v odločbi o predčasni razrešitvi tožeče stranke z dne 26. 3. 20012 nekoliko nerodno opredeljen očitek tožeči stranki, da je razrešitev, podana po določbi 3. točke četrtega odstavka 46. člena Statuta UD, vsebinsko utemeljena tudi z dejstvom neizvrševanja zakonitih sklepov organov univerze, saj je razrešena očitno ravnala tudi v nasprotju z njimi oziroma konkretno z odločitvijo rektorja in upravnega odbora UD, ki sta odločila, da dekanja skladno s finančnimi sredstvi organizira študijski proces na članici. Po stališču pritožbenega sodišča je vsebina očitka v tem, da je morala tožeča stranka organizirati študijski proces v skladu s finančnimi sredstvi. Le tako organiziran študijski proces bi torej pomenil izvrševanje zakonitih sklepov organov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi sklepa tožene stranke, da mora do 20. 3. 2012 pripraviti predlog finančne konsolidacije, dne 20. 3. 2012 pripravila zahtevane ukrepe. Marca 2012 je tožeča stranka pripravila še načrt racionalizacije poslovanja. Rektor v svoji izpovedi priznava, da je tožeča stranka na zahtevo pristojnih organov predlagala sanacijske ukrepe, vendar pa ne ustreznih, to je takih, ki bi ukinili podobremenjenost delavcev, ki so predavali premajhnemu številu študentov, prekinitev sklepanja avtorskih pogodb s podobremenjenimi delavci, nadomeščanja profesorjev z asistenti pri predavanjih ter prekinitev sklepanja avtorskih pogodb z zunanjimi sodelavci. Sanacijski ukrepi, ki jih je predlagala tožeča stranka so pomenili le rahlo zmanjšanje materialnih stroškov fakultete. Novo vodstvo pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v dobršni meri saniralo finančni položaj fakultete, tako da je lahko mesečno poravnavala terjatve. Sanacijski program, ki ga je pripravila tožnica 20. 3. 2013 po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne bi prinesel finančne konsolidacije ob pričakovanem zmanjšanju sredstev. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje sklepalo, da tožeča stranka ni ravnala v nasprotju s sklepi organov tožene stranke, da torej je izvrševala zakonite sklepe. Ker pa predlagani sanacijski ukrepi tožeče stranke po ugotovitvah sodišča prve stopnje niso dosegli zahtevanega cilja, to je organizacije študijskega procesa na fakulteti v skladu z razpoložljivimi finančnimi sredstvi, ter da so bili v tem smislu neustrezni, je preozko stališče sodišča prve stopnje, da očitek ni utemeljen. Po stališču pritožbenega sodišča bi bilo mogoče le takšno izvrševanje sklepov organov tožene stranke, ki bi rezultiralo v sprejemu ustreznih ukrepov za finančno konsolidacijo FA, šteti za izvrševanje sklepov tožene stranke. Res je sicer, da neustreznost sanacijskih ukrepov ni navedena kot razrešitveni razlog, vendar pa po svoji naravi neustreznost sanacijskih ukrepov pomeni neupoštevanje oziroma neizvrševanje sklepov, ki so bili tožeči stranki odrejeni. Tožeča stranka ni namreč dokazala, da takšnih ukrepov ni mogla sprejeti. Zato v tem delu ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej za nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, temveč za materialno pravno zmotno presojo sodišča prve stopnje, da neustreznost sanacijskih ukrepov še ne pomeni neizvrševanja sklepov. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlagani sanacijski ukrepi niso dosegli zahtevanega cilja, to je organizacije študijskega procesa na fakulteti v skladu z razpoložljivimi finančnimi sredstvi, pomenijo takšno ravnanje tožeče stranke, ki pomeni neizvrševanje sklepov organov tožene stranke. Posledično je dokazana tudi druga kršitev, ki se tožeči stranki očita v odločbi o predčasni razrešitvi z dne 26. 3. 2012.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožečo stranko v postopku predčasne razrešitve obvestiti o očitkih ter ji dati možnost, da se o njih izjavi. Statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti, opredelitev javne službe v visokem šolstvu in urejanje načina njenega financiranja določa Zakon o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/1993, s spremembami; v nadaljevanju: ZViS). ZViS v prvem odstavku 6. člena izrecno poudarja, da je univerza avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Takšna opredelitev sledi določbi prvega odstavka 58. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/1991, s spremembami; URS), ki določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Zato je za presojo zakonitosti razrešitve tožeče stranke bistvena ureditev v ZViS, ki je v primerjavi z ZZ specialni predpis, ter ureditev v Statutu UD. ZViS namreč v četrtem odstavku 24. člena določa, da dekana oziroma direktorja članice univerze imenuje rektor na predlog senata oziroma strokovnega sveta članice univerze. ZViS nima določb o razrešitvi dekana, temveč v 3. alineji prvega odstavka 23. člena določa, da rektor skrbi in odgovarja za zakonitost dela univerze in za izvrševanje njenih obveznosti, določenih z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze (8. alineja prvega odstavka 23. člena ZViS).

Statut UD v četrtem in šestem odstavku 64. člena govori o razrešitvi dekana, vendar ne določa, da bi moral rektor o predčasni razrešitvi dekana obvestiti in mu omogočiti, da se o razlogih za razrešitev predhodno izjavi. Takšna obveznost tožene stranke torej ne izhaja iz njenega avtonomnega prava. Zaradi posebnega pravnega statusa univerze tudi ni utemeljeno sklicevanje na tretji odstavek 38. členom ZZ, ki določa, da mora pristojni organ pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Pravni status dekana namreč ni identičen z direktorjem zavoda po splošnih predpisih o zavodih. Tak pravni položaj je mogoče povezovati le z rektorjem, ki po določbi prvega odstavka 23. člena ZViS vodi, predstavlja in zastopa univerzo ter opravlja naloge, ki so določene v ZViS oziroma v statutu univerze. Dekan ima namreč po prvem odstavku 24. člena ZVIS pooblastila in odgovornosti v skladu z ustanovitvenim aktom, je strokovni vodja članice univerze in opravlja naslednje naloge: usklajuje izobraževalno, znanstveno-raziskovalno, umetniško in drugo delo, skrbi in odgovarja za zakonitost dela, je pristojen za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti članice univerze, študijskih programov, znanstveno-raziskovalnega, umetniškega ter strokovnega dela in pripravo letnega poročila o kakovosti (samoevalvacija članice), najmanj enkrat letno poroča o delu senatu članice in rektorju, ter opravlja druge naloge v skladu z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze. Torej ne predstavlja in zastopa zavoda, tako kot rektor oziroma kot direktor zavoda, ki po določbi drugega odstavka 31. člena ZZ organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda, torej ima podobne pristojnosti kot rektor univerze. Zato na podlagi določbe tretjega odstavka 38. člena ZZ ni mogoče sklepati, da dolžnost predhodnega obveščanja dekana o razlogih za predčasno kršitev velja za toženo stranko.

Zaradi navedenega je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012 o predčasni razrešitvi tožeče stranke nezakonita. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo v točki I izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odločbe št. ... z dne 26. 3. 2012. To je storilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le zmotno je uporabilo materialno pravo.

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje oziroma drugačnega uspeha strank v postopku je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člen a ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožeča stranka v postopku ni uspela, zato je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka, v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009; ZOdvT), glede na vrednost spornega predmeta v višini 10.000,00 EUR. Tožena stranka je upravičena do nagrade za postopek v višini 409,50 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), ene nagrade za narok v prvem sojenju v višini 378,00 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), nagrade za postopek s pritožbo v višini 504,00 EUR (tar. št. 3210), nagrade za narok v novem sojenju v višini 378,00 EUR (14. člen v zvezi z 19. členom ZOdvT in opombo 3 Tarife) in materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22% DDV. Skupaj v znesku 2.061,19 EUR. Ostalih priglašenih stroškov sodišče druge stopnje ni priznalo, to je stroškov za drugi narok v prvem sojenju (ker po ZOdvT velja načelo ena nagrada za vse naroke) ter prevoza pooblaščenca na relaciji M. - N. in nazaj, v razdalji 450 km. Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja bivališča oz. sedeža stranke oz. sodišča in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku pa v 22. členu URS izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po ZOdvT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP. Ker tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela, sama krije svoje stroške postopka (154. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka je upravičena do povračila priglašenih stroškov pritožbe v znesku 639,28 EUR (tar. št. 3210, 315,00 EUR x 1,6 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, oboje skupaj z 22% DDV). Odgovor tožeče stranke na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega spora, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.


Zveza:

ZZ člen 31, 38, 39. ZVis člen 6, 6/1, 23, 23/1, 23/1-3, 23/1-8, 24, 24/4. URS člen 58, 58/1.
Datum zadnje spremembe:
16.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY5ODA0