<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 3246/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.3246.2013

Evidenčna številka:VSL0078801
Datum odločbe:09.04.2014
Senat, sodnik posameznik:Tanja Kumer (preds.), Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODNI REGISTER
Institut:sklenitev pogodbe - poslovni organ zavoda - direktor - statutarna omejitev zastopanja - notranja omejitev pooblastil - obseg pooblastil - vpis v sodni register - učinek vpisa - prenos nepremičnin - soglasje sveta zavoda - dobra vera - skrbnost - učinkovanje pogodbe

Jedro

Statutarna omejitev zastopanja zakonitega zastopnika pravne osebe, ki ni vpisana v sodni register, ne povzroči neučinkovanja sklenjene pogodbe, ob tem, da je bil sopogodbenik v dobri veri glede obstoja zastopnikovih pooblastil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo

1/ primarni tožbeni zahtevek, po katerem se ugotovi, da je pogodba, sklenjena med pravdnimi strankami v obliki notarskega zapisa 30. 11. 2009 neobstoječa, da je vknjižba lastninske pravice na podlagi sklepa Dn 7761/2009 Okrajnega sodišča v Murski Soboti v korist prvotoženke pri zemljiški parceli ID znak 000 neveljavna in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, tako da se pri navedeni parceli izbriše vknjižba v korist prvotoženke in vpiše lastninska pravica v korist tožnika (I. točka izreka),

2/ podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti v prejšnjem odstavku navedene pogodbe, za ugotovitev, da je tožnik lastnik zemljiške parcele ID znak 000, in za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe z enako posledico, kot je bila zahtevana s primarnim zahtevkom (II. točka izreka),

3/ in drugi podrejeni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (zoper prvotoženko), s katero se bo tožnik vknjižil kot lastnik zemljiške parcele ID znak 000 (III. točka izreka),

4/ ter tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka obeh tožencev (IV. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da enemu od tožbenih zahtevkov ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče izpodbijane sodbe, da bi morale biti omejitve pooblastil poočitene v registru, da bi lahko učinkovale navzven, je zmotno. Taka ureditev velja za gospodarske družbe. Ker gre za izjemo od splošnega pravila, jo je treba omejiti na tisto področje, na katerem izrecno velja. Četudi bi navedeno stališče obveljalo, pa sta bili toženki seznanjeni s tožnikovim notranjim aktom. Toženki sta bili dolžni ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, poleg tega pa je prvotoženka zahtevala notranje akte prav iz razloga, da bi jih proučili njeni pravniki. Glede na to ne more biti dvoma, da je bila toženka seznanjena, da direktor za odsvojitev nepremičnine potrebuje soglasje sveta zavoda. Poleg tega je tožničin direktor ob podpisu pogodbe pri notarju povedal, da ustanovitelji zavoda o sklenitvi pogodbe niso razpravljali. Napačno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da prodaja nepremičnine po ceni, po kateri bi se lahko prodala v izvršilnem postopku, ne more predstavljati oderuške pogodbe po 119. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prvotoženka ni pridobila nepremičnine v okviru izvršilnega postopka, ampak na pravnoposlovni podlagi. Zaradi zmotnega materialnopravnega gledišča se sodba ni opredelila do obsežnih navedb v tretji in v četrti pripravljalni vlogi, kar pomeni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da bi moral tožnik s tožbo zahtevati vzpostavitev celotnega prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, vključno z vpisi, ki bi obremenjevali njegovo lastninsko pravico. Za tako tožbo tožnik ne more imeti pravnega interesa. Ponovni vpis bremen ni v njegovem interesu, ampak v interesu imetnika pravic. Poleg tega je terjatev, zavarovana s hipoteko, prenehala, ker je prvotoženka plačala tuj dolg (dolg KUD X. do drugotoženke). Uspešnost tožbe ne bi pomenila oživitve terjatve, zavarovane s hipoteko. Pravnotehnično sicer hipoteka res preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige, vendar je njen obstoj v skladu z odločbo VS RS II Ips 421/2007, na katero se sklicuje sodba, le še formalne narave. Nenazadnje je bila nesklepčnost odpravljena z vložitvijo nasprotne tožbe, s katero je drugotoženka zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja v smislu ponovnega vpisa hipoteke. Ker o zahtevku iz nasprotne tožbe ni bilo odločeno, bi moralo sodišče izdati dopolnilno sodbo.

3. V dopolnitvi pritožbe tožnik še trdi, da je ugotovitev, da toženki nista vedeli za statutarno omejitev pooblastil tožnikovega direktorja, obremenjena z bistvenima kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je napačna. Glede na to, da je prvotoženka želela ohraniti dejavnost tožnika prav na način, da bi prvotoženka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, iz ugotovitve, da je tožnik posredoval svoje notranje akte toženki, izhaja, da se je toženka želela prepričati o morebitnih okoliščinah, ki bi predstavljale tveganje pri prenosu lastninske pravice. Zaključek izpodbijane sodbe je tudi življenjsko nelogičen in neizkustven. Sodba namreč ni ponudila nobenega argumenta, v čem bi preveritev ustanovitvenega akta pripomogla k preveritvi možnosti vsebinskega sodelovanja pri reševanju tožnikove dejavnosti. Statutarni akt je bil toženki poslan v fazi pogajanj glede reševanja problematike, s katero se je soočal tožnik, v istem okviru pa je bila kasneje tudi dogovorjena sklenitev sporne pogodbe. Zaključek, da toženki nista vedeli za statutarno omejitev pooblastil, je tudi v nasprotju z listinami v spisu. Direktorjevo opozorilo, da svet zavoda ni razpravljal o pogodbi, je bilo dano zato, ker se je zavedal, da nima potrebnega soglasja, kar je še huje, kot če bi rekel, da nima soglasja. Na neprepričljivost sodbe kaže tudi "rezervni" argument v 26. točki obrazložitve, ki ob prepričljivosti prej zavzetega stališča sploh ne bi bil potreben. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pritožnik še dodaja, da bi ugoditev zahtevku s ponovnim vpisom hipoteke predstavljala odločitev v okviru postavljenega zahtevka.

4. Drugotoženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je sporno pogodbo v imenu in za račun tožnika podpisal njegov direktor, ne da bi imel pisno soglasje sveta zavoda,

- da je v skladu z zakonom direktor poslovodni organ zavoda, ki organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, ga predstavlja in zastopa in je odgovoren za zakonitost njegovega dela, da je zakoniti zastopnik zavoda, da je zavod subjekt vpisa v sodni register in da se v sodni register vpiše tudi ime zakonitega zastopnika in obseg njegovih pooblastil,

- da je bil v času sklenitve pogodbe direktor vpisan kot zakoniti zastopnik, ni pa bila vpisana statutarna omejitev zastopanja,

- da v skladu z 8. členom tožnikovega statuta direktor lahko sklepa pogodbe, katerih predmet je prenos ali obremenitev nepremičnin, le na podlagi pisnega soglasja sveta zavoda,

- da toženca nista vedela za statutarno omejitev pooblastil, ker je tožnik poslal toženki notranje akte zaradi vsebinskega sodelovanja reševanja njene obveznosti in možnosti nadaljevanja njene dejavnosti, ne pa zaradi preizkusa formalnih – civilnopravnih vidikov posla, ki je bil kasneje sklenjen pred notarjem,

- da je tožnikov direktor ob podpisu pogodbe pri notarju opozoril le, da svet zavoda ni razpravljal o sklenitvi pogodbe, ne pa še, da za sklenitev pogodbe nima oziroma potrebuje posebno pooblastilo.

7. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da bi bilo v nasprotju z naravo nastopanja pravnih oseb v pravnem prometu prek svojih organov in z interesom po varnosti pravnega prometa, če bi omejitve pooblastil, vsebovane v pogodbi o ustanovitvi ali statutu, učinkovale erga omnes. V obravnavanem primeru, ko toženca nista bila dolžna vedeti za statutarno omejitev pooblastila zakonitega zastopnika za sklepanje določene vrste pogodbe, to pomeni, da pogodba kljub temu, da direktor ni imel pisnega soglasja zavoda za njeno sklenitev, ni brez pravnih učinkov. Dodaja, da bi bilo tudi v primeru, da bi toženca vedela za statutarno omejitev pooblastil tožnikovega direktorja, ravnanje tožencev nepošteno in v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava le, če bi vedela za izrecno prepoved sveta zavoda direktorju, da sklene pogodbo, nista pa bila dolžna zavrniti sklenitve pogodbe zaradi odsotnosti izrecnega soglasja oziroma odsotnosti predhodne odločitve sveta zavoda.

8. Ker bo iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, razvidno, da je prvo stališče pravilno, se o pravilnosti drugega stališča ni bilo treba izreči.

9. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (70. člen OZ). Posel, ki ga sklene lažni zastopnik ali zastopnik, ki prekorači pooblastilo, in ki ga zastopani ne odobri, je brez pravnih učinkov (prvi odstavek 72. člena OZ). Če sopogodbenik ni vedel ali ni bil dolžan vedeti za prekoračitev pooblastil, lahko odstopi od pogodbe ter zahteva povrnitev škode od zastopanega in zastopnika (četrti in peti odstavek 72. člena OZ).

10. Stališče izpodbijane sodbe ne temelji na analogni uporabi 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Pravilo, ki velja za pravne posle gospodarskih družb in je bilo uveljavljeno s ciljem zagotovitve učinkovitega pravnega prometa (1), je strožje. Glede pravnih dejanj, ki jih opravlja zastopnik in spadajo v pravno sposobnost gospodarske družbe, nobena omejitev pooblastil zakonitega zastopnika nima učinka, četudi je tretjim osebam razkrita. Obravnavana zadeva pa zahteva odgovor na vprašanje, ali statutarna omejitev zastopanja zakonitega zastopnika pravne osebe, ki ni vpisana v sodni register, povzroči neučinkovanje sklenjene pogodbe, četudi je sopogodbenik v dobri veri glede obstoja zastopnikovih pooblastil.

11. Razlikovanje med pravnimi osebami, katerih notranja organizacija in zastopanje sta urejena z zakonom, in drugimi osebami civilnega prava (bodisi fizičnimi bodisi pravnimi), na katerem temelji sporno stališče izpodbijane sodbe, ni poljubno. Pri pravnoorganizacijski obliki, ki jo je izbral tožnik, je obseg pooblastil zakonitega zastopnika za zastopanje določen z zakonom, sme pa se omejiti z notranjimi pravili. Iz zakonske določbe, da se zakoniti zastopnik vpisuje v sodni register (drugi odstavek 57. člena ZZ) in da vpisi v sodni register nasproti tretjim učinkujejo od dneva vpisa (drugi odstavek 58. člena ZZ), izhaja, da notranja pravila o omejitvi pooblastil zakonitega zastopnika učinkujejo nasproti tretjim šele od vpisa v sodni register. Sporno stališče se tako ne nanaša na vse primere prekoračitve pooblastil, v katerih je bil sopogodbenik v dobri veri o obstoju in mejah pooblastila (2), ampak le na tiste, v katerih sopogodbenikova dobra vera o obstoju pooblastila temelji na ravnanju zastopane osebe. V teh primerih ni več razloga, ki bi utemeljeval odmik od domneve o veljavno sklenjeni pogodbi. Ni več razloga za varovanje pravnega položaja zastopanega, ki se odraža v pravilih iz četrtega in petega odstavka 72. člena OZ in ki v primerih, ko je podana le dobra vera sopogodbenika, ustvarjena na podlagi drugih okoliščin in ne ravnanja zastopanega, sopogodbeniku ne daje podlage za ohranitev pogodbe. Če bi zastopani ravnal s potrebno skrbnostjo, bi s tem dal sopogodbeniku razumno možnost, da se seznani z notranjo omejitvijo zastopnikovih pooblastil. Varovanje njegovega položaja v obsegu, določenem v 72. členu OZ, bi bilo zato v teh primerih v nasprotju z načelom vestnega in poštenega ravnanja pri sklepanju pogodbenih razmerij (5. člen OZ) (3).

12. Da omejitev zastopnikovih pooblastil v času sklepanja sporne pogodbe ni bila vpisana v sodni register, med pravdnimi strankami ni bilo sporno. Pritožbene navedbe pa zahtevajo še preizkus, ali možnost seznanitve z notranjimi akti, ki jih je tožnik poslal prvotoženki v pogajanjih o sklenitvi pogodbe, in opozorilo tožnikovega direktorja ob podpisovanju pogodbe, da svet zavoda ni razpravljal o sklenitvi pogodbe, izpodbije dobro vero tožencev o neomejenosti pooblastila za zastopanje. Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da toženca na podlagi navedenega nista bila dolžna preveriti, ali so bila zastopnikova pooblastila omejena. Niti iz ugotovitev sodbe niti iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo v pogajanjih o sklenitvi pogodbe kakorkoli izpostavljeno vprašanje obsega zastopnikovih pooblastil, še manj pa, da je tožnik na to toženca izrecno opozoril. Zaključek sodbe, da tožnik zgolj s predložitvijo notranjih aktov tožencev ni opozoril na drugačno notranjo ureditev zastopnikovih pooblastil od zakonske, je tako pravilen. Iz opozorila, da svet zavoda ni razpravljal o pogodbi, pa toženca prav tako nista bila dolžna sklepati na morebitno v sodnem registru nevpisano omejitev direktorjevih pooblastil. Pritožbena interpretacija direktorjevega ravnanja temelji na vedenju direktorja o njegovih pooblastilih, tretjemu pa ne sporoča (nujno), da je soglasje sveta zavoda predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe.

13. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnosti stališča izpodbijane sodbe, da ne gre za oderuško pogodbo. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da je do sklenitve sporne pogodbe prišlo, ko je bila nepremičnina predmet prodaje v izvršilnem postopku, (2) da je bila njena vrednost ocenjena na 270.949,49 EUR, da so bile že javne dražbe neuspešne, (3) da bi jo bilo tedaj dovoljeno prodati za polovico ugotovljene vrednosti, (4) da je podaljševanje izvršilnega postopka škodilo ne le upniku, ampak tudi tožniku kot dolžniku, in (5) da je tožnik s pogodbo ohranil posest sporne nepremičnine in si s tem zagotovilo nadaljnje nemoteno opravljanje dejavnosti. Na podlagi teh ugotovitev zavzeto stališče, da prodaja nepremičnine, ki je bila sredstvo izvršbe po ceni, ki ustreza ali celo presega ceno, po kateri bi se ta lahko prodala v izvršilnem postopku, ne izpolnjuje elementov dejanskega stanu po 119. členu OZ.

14. Očitek, da se sodba ni opredelila do navedb v zvezi z vrednostjo nepremičnine, ni utemeljen. Zavzeto je stališče, da ni pomembno, kakšna je bila prava vrednost, ker tožnik kot dolžnik ni dosegel drugačne cenitve v izvršilnem postopku, niti ni trdil, da je ta napačna zaradi nezakonitega ravnanja sodišča ali drugih udeležencev v izvršilnem postopku. Pravilnosti tega stališča pritožba ne nasprotuje.

15. Po presoji, da trditve o neobstoju podlage za sporni zemljiškoknjižni vpis niso utemeljene, za odločitev ni pomembno, ali je stališče izpodbijane sodbe v zvezi s sklepčnostjo izbrisne tožbe pravilno. Pritožbenemu sodišče se zato do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni bilo treba opredeliti.

16. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, drugotoženčev odgovor pa glede na njegovo vsebino in vsebino pritožbe ni bil potreben za pravdo, sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Prim. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah (ZGD-F), Poročevalec DZ, št. 71/79, str. 42. Z navedeno novelo je bila v ZGD vnesena določba, enaka veljavnemu 32. členu ZGD-1.

(2) Obseg varstva položaja teh oseb je izrecno določen v četrtem in v petem odstavku 72. člena OZ, tako da bi bila uveljavitev drugačnega pravila prejkone contra legem.

(3) Podobna rešitev je sprejeta tudi v Osnutku skupnega referenčnega okvira evropskega pogodbenega prava. Glej člen II-6:103 v: von Bar, Clive, Principles, Definitions and Model Rules of European Private Law, Draft Common Frame of Reference (DCFR), Volume I, Sellier, München, 2009, str. 416 in nasl.


Zveza:

OZ člen 5, 70, 72.
ZGD-1 člen 32.
ZZ člen 57, 58.
Datum zadnje spremembe:
10.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY5NDE5