<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 667/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.667.2014

Evidenčna številka:VDS0012000
Datum odločbe:04.07.2014
Senat:Samo Puppis (preds.), Metod Žužek (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:začasna odredba - obnova - sklep o obnovi postopka - stvarna pristojnost - postopek izbire kandidata - javni zavod - individualni delovni spor - direktor - organi zavoda - postopek izbire- neizbran kandidat - litispendenca

Jedro

Pogoji za tožbo v individualnem delovnem sporu z zahtevkom za razveljavitev sklepov v okviru obnove postopka imenovanja direktorja javnega zavoda, s tem pa tudi za začasno odredbo, ki se nanaša na prepoved nadaljnjega izvrševanja teh sklepov ter ponovno glasovanje o kandidatih, niso podani.

Delovno sodišče presoja zakonitost akta o izbiri, ne pa za zakonitosti posameznih dejanj (faz) izbirnega postopka, tj. pravilnosti in zakonitosti sklepov v okviru "obnove postopka" imenovanja generalnega direktorja tožene stranke.

Tudi v postopkih odločanja o izdaji začasne odredbe v delovnem sporu na podlagi določb 15. člena ZIZ veljajo določbe ZPP o nedovoljenosti odločanja zaradi litispendence (274. člen ZPP), ne glede na vrsto sodišča. Pri upravnem sodišču je bil skupaj s tožbo vložen predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje suspenzivnih učinkov sklepa o obnovi postopka. Pomembno je le, ali in v katerem delu sta predloga istovetna oziroma identična. V primeru ugotovljene identičnosti predlogov bi odločanje o predlogu oziroma njegovem delu v tem sporu ovirala visečnost prvega predloga za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu glede zadržanja obnove postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izdaji začasne odredbe z dne 4. 6. 2014 razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o začasni odredbi z dne 4. 6. 2014, s katerim je toženi stranki prepovedalo nadaljevanje izvrševanja sklepa Programskega sveta z dne 14. 5. 2014 o obnovi postopka imenovanja generalnega direktorja tožene stranke in sklepa o odpravi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico z dne 23. 5. 2014 ter s tem ponovno glasovanje o kandidatih. V primeru kršitve te prepovedi je toženi stranki naložilo plačilo denarne kazni v višini 50.000,00 EUR, ki se izvrši z rubežem premičnin na sedežu tožene stranke in z rubežem razpoložljivega dobroimetja toženi stranki, ki ga ima na kateremkoli računu, skladu, akreditivu ali podobnem naslovu, zlasti pa na transakcijskem računu …, ... in ..., vsi banka A.. Odločilo je, da začasna odredba velja takoj in traja še 30 dni od izvršljivosti odločbe o glavni stvari. V preostalem delu (za plačilo 450.000,00 EUR denarne kazni) je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zoper sklep o začasni odredbi je tožena stranka vložila ugovor. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 6. 2014 ugovor zavrnilo in potrdilo začasno odredbo.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sklep z dne 13. 6. 2014 iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da je tožnica s trenutkom odprave sklepa o imenovanju za generalno direktorico z dne 8. 4. 2014 nastopila položaj neizbrane kandidatke. V obravnavani zadevi ne gre za spor o imenovanju generalnega direktorja ter za uveljavljanje pravice neizbranega kandidata. Tožnica ni neizbrana kandidatka, niti tega v postopku ne zatrjuje. Dne 17. 5. 2014 je tožnica prejela sklep o dovolitvi obnove postopka, v katerem je bila poučena, da zoper ta sklep nima posebnega sodnega varstva, bo pa v primeru neizbire v obnovljenem postopku imela pravico do sodnega varstva skladno z 36. členom Zakona o zavodih. Ta neizbranim kandidatom v postopku izbire in imenovanja direktorja zagotavlja sodno varstvo zgolj zoper obvestilo o izbiri v postopku imenovanja. Ker zoper sklep o dovolitvi obnove postopka ni posebnega sodnega varstva, je podana kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. V kolikor bi sodišče vendarle štelo, da je v predmetni zadevi dovoljeno sodno varstvo, je to nedvomno lahko podano le na podlagi 5. člena Zakona o upravnem sporu, za katerega je stvarno pristojno upravno sodišče. Navedeno pomeni, da delovno sodišče ni pristojno za reševanje predmetnega spora, zaradi česar je podana kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opisano stališče je tožena stranka zastopala že v pritožbi zoper sklep Upravnega sodišča opr. št. I U 855/2014-11 z dne 22. 5. 2014, ki je v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS. Tožena stranka nadalje navaja, da v obravnavani zadevi med istima pravdnima strankam o istem predlogu oziroma zahtevku tečeta dva postopka, saj tožnica zahteva razveljavitev vseh sklepov, ki posegajo v veljavnost njenega imenovanja. Predmetni spor in upravni spor, začet na podlagi tožbe z dne 19. 5. 2014, temeljita na istem dejanskem stanju, to je obnovi postopka o imenovanju generalnega direktorja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je litispendenca podana le v primeru, če bi tekla dva spora pred delovnim sodiščem. Namen določb o litispendenci je v preprečevanju izdaje odločb, ki so si nasprotne ali nezdružljive glede na svoje učinke. Sodišče bi moralo pozneje vročeno tožbo v delovnem sporu zavreči. Tožena stranka navaja, da je istovetnost tožbenega zahtevka nedvomno podana, istovetnost strank pa ni bila nikoli sporna, zato je ugovor litispendence utemeljen in bi moralo sodišče začasno odredbo ter napaden sklep kot neutemeljena razveljaviti. Zatrjuje, da ne obstajajo pogoji za začasno odredbo, ker učinki izreka niso in po naravi stvari ne morejo biti enaki učinkom, ki jih sodišče navaja v razlogih sklepa o začasni odredbi. Izdana začasna odredba tožnici ne omogoča, da bi opravljala delo in uresničevala druge pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto generalne direktorice tožene stranke. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker daje 36. člen Zakona o zavodih omejeno sodno varstvo samo iz dveh razlogov in samo neizbranemu kandidatu, je zmotno stališče sodišča, da gre za postopek po navedenem členu, s čimer je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po stališču tožene stranke je imenovanje direktorja javnega zavoda druga javnopravna stvar, zato se smiselno uporabljajo pravila zakona o upravnem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pristojno za odločanje o tožbi in o predlogu za začasno odredbo na podlagi 36. člena Zakona o zavodih (ZZ; Uradni list, RS, št. 12/91 in nadalj.). Stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih izhaja iz 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Delovno sodišče je v prvi vrsti pristojno za odločanje v sporu med delavcem in delodajalcem in o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja. ZDSS-1 pa določa tudi nekaj izjem od tega pravila, ki jih je treba obravnavati restriktivno, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti čez zakonske okvire. Po določbi 5.h člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih sporih tudi v primerih, za katere tako določa zakon. Prvi odstavek 36. člena ZZ določa, da mora organ, ki je pristojen za imenovanje, v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Neizbrani kandidat lahko torej po prejemu obvestila o izbiri kandidata za direktorja zahteva sodno varstvo pri pristojnem sodišču, v kolikor za to obstajajo razlogi. Razloga sta dva: kršitev postopka za izvedbo razpisa, takšna kršitev pa lahko bistveno vpliva na odločitev o izbiri kandidata ter neizpolnjevanje v razpisu določenih pogojev izbranega kandidata. Po drugem odstavku 36. člena ZZ se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, če imenuje direktorja organ republike, občine ali mesta, v drugih primerih pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, ki je pristojno za delovne spore.

Za individualni delovni spor gre torej le, če so izpolnjeni navedeni pogoji iz 36. člena ZZ (torej da gre za spor neizbranega kandidata, katerega imenovanje ni bilo v pristojnosti organa republike, občine ali mesta in da neizbrani kandidat uveljavlja kršitev za izvedbo razpisa določenega postopka, pri čemer je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata oziroma da izbrani kandidat ne izpolnjuje pogojev, določenih v razpisu). Ti pogoji po presoji pritožbenega sodišča za tožbo z zahtevkom za razveljavitev sklepov v okviru obnove postopka imenovanja, s tem pa tudi za začasno odredbo, ki se nanaša na prepoved nadaljnjega izvrševanja teh sklepov ter ponovno glasovanje o kandidatih, niso podani. Tožnica v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ne navaja (niti to ne izhaja iz predloženih listin), da je neizbrana kandidatka. Zato je treba pritrditi pritožbi, da tožnica še nima položaja neizbrane kandidatke v smislu 36. člena ZZ, s tem pa tudi ni podana predpostavka za odločanje v delovnem sporu po navedeni določbi. V skladu z obrazloženo restriktivno obravnavo (stvarne) pristojnosti delovnega sodišča te ni dopustno širiti zunaj zakonskega okvirja iz 5.h člena ZDSS-1 in 36. člena ZZ. Navedeno torej pomeni, da delovno sodišče presoja zakonitost akta o izbiri, ni pa pristojno za presojo zakonitosti posameznih dejanj (faz) izbirnega postopka, tj. pravilnosti in zakonitosti sklepov v okviru "obnove postopka" imenovanja generalnega direktorja tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno uveljavlja stvarno nepristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbenega zahtevka in začasni odredbi, ki se nanaša na sklepe, izdane v fazi obnove postopka (1).

V izpodbijanem sklepu pa je zavzeto tudi stališče, da ugovor litispendence ni utemeljen. Takšen ugovor bi bil po stališču sodišča prve stopnje utemeljen le v primeru, če bi v trenutku vložitve predmetne tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe o tožničini zahtevi za sodno varstvo že tekel postopek pred naslovnim sodiščem. Stališče sodišča prve stopnje je pravno zmotno, saj tudi v postopkih odločanja o izdaji začasne odredbe na podlagi določb 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadalj.) veljajo določbe ZPP o nedovoljenosti odločanja zaradi litispendence (274. člen ZPP), ne glede na vrsto sodišča. Institut litispendence preprečuje možnost obstoja nasprotujočih si odločb in s tem uresničuje načelo pravne varnosti. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil pri upravnem sodišču dne 19. 5. 2014 skupaj s tožbo vložen predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje suspenzivnih učinkov sklepa o obnovi postopka z dne 14. 5. 2014. Pomembno je le, ali in v katerem delu sta predloga istovetna oziroma identična. V primeru ugotovljene identičnosti predlogov bi odločanje o predlogu oziroma njegovem delu v tem sporu ovirala visečnost prvega predloga za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu glede zadržanja obnove postopka.

Pritožbeno sodišče je zaradi vsega obrazloženega pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo ter sklep o začasni odredbi zaradi pritožbenega ugovora tožene stranke o litispendenci razveljavilo (3. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP in 15. členom ZIZ) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje namreč zaradi zgoraj opisanega zmotnega stališča (da je litispendenca podana le v primeru istovetnosti strank in zahtevkov oziroma predlogov pred istim sodiščem) ni ugotavljalo, ali je podana litispendenca med tem individualnim delovnim sporom in sporom, ki teče pred upravnim sodiščem.

Sodišče je skladno z določbo 189. člena ZPP dolžno ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali morda ne teče med istima strankama druga pravda po istem zahtevku. V tej zvezi ni pomembno, ali gre za pravdo pri istem ali drugem stvarno pristojnim sodiščem. Zato bo moralo sodišče prve stopnje utemeljenost ugovora litispendence s pridobitvijo zadeve pri upravnem sodišču ustrezno preizkusiti. Če bo ugotovilo, da teče pri upravnem sodišču postopek o isti stvari oziroma začasni odredbi, bo moralo v tem sporu predlog za izdajo začasne odredbe zavreči (če bo ugotovilo, da so za takšno odločitev izpolnjeni pogoji iz člena 189/3 ZPP). Če bo ugotovilo, da do litispendence ni prišlo, bo moralo pri odločanju upoštevati določbo že omenjenega 36. člena ZZ, iz katere izhaja, da delovno sodišče o posameznih fazah izbirnega postopka pri delodajalcu (obnova postopka in podobno) ni pristojno odločati.

---.---

Op. št. (1): Delovno sodišče pa je po 5. členu ZDSS-1 pristojno za odločanje o tožbi v delu, v katerem tožnica zahteva sklenitev pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, vendar se obravnavani sklep o začasni odredbi ne nanaša na zavarovanje te terjatve.


Zveza:

ZZ člen 36, 36/1. ZDSS-1 člen 5, 5.h. ZPP člen 189, 189/3, 274. ZIZ člen 15.
Datum zadnje spremembe:
05.08.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4MjM2