<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1018/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1018.2013

Evidenčna številka:VDS0011689
Datum odločbe:29.01.2014
Senat:Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), Metod Žužek (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:ravnateljica - vrtec - javni zavod

Jedro

Tožnica ob kandidaturi za delovno mesto ravnateljice ni izpolnjevala pogoja 5 let opravljanja dela v nazivu mentor. Zato je tožena stranka utemeljeno razrešila tožnico z mesta ravnateljice z ugotovitvijo, da ob kandidaturi ni izpolnjevala vseh pogojev za zasedbo tega delovnega mesta iz določbe 53. člena ZOFVI.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je postopek razrešitve tožnice, diplomirane vzgojiteljice predšolskih otrok, stanujoče A. ulica 9, B., nezakonit; zavrnilo je zahtevek, da se sklep, ki ga je izdal Vrtec C., svet Vrtca C., št. ... z dne 22. 6. 2012, kot nezakonit v celoti odpravi; zavrnilo je zahtevek, da se tožeča stranka z dnem 11. 6. 2012 ne razreši z mesta ravnateljicejavnega vzgojno izobraževalnega zavoda Vrtec C., ampak ostaja na delovnem mestu ravnateljice Vrtca C. vse od 1. 5. 2012 dalje, in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati na delo na delovno mesto ravnateljice Vrtca C., ji za čas od 11. 6. 2012 dalje do vrnitve nazaj na delo na mesto ravnateljice vrtca izplačati pripadajočo razliko v plači med delovnim mestom vzgojiteljice in delovnim mestom ravnateljice, od nje odvesti vse prispevke za zdravstveno zavarovanje ter plačati davčne obveznosti iz naslova delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače dalje do plačila (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 656,15 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je pravočasno predlagala izvedbo zaslišanje prič D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I., vendar je sodišče takšen predlog pavšalno zavrnilo. Neizvedba predlaganih dokazov je odločilno vplivala na presojo spornih dejstev. Tožena stranka bi jo morala skladno z določbo tretjega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/1991 in spremembe) in določbe drugega odstavka 59. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 16/2007 in s spremembami) pred sprejemom sklepa o razrešitvi z delovnega mesta ravnateljice seznaniti z vsemi razlogi. Zapisnik seje sveta tožene stranke z dne 30. 5. 2012 bi morala poleg predsednice sveta podpisati tudi tožnica. Zapisnik sklepa ne odraža prave vsebine dogodkov na navedeni seji. Tožnica je bila o seji seznanjena s strani računovodje. Ko se je na seji izrekla o očitkih, za katere je tudi sicer zvedela izključno iz strani medijev, je sejo zapustila. Poleg tega tožnica na seji sveta tožene stranke dne 11. 6. 2012, ko se je dokončno odločilo o njeni razrešitvi, sploh ni bila prisotna. Iz zapisnika ne izhajajo razlogi za njeno razrešitev, niti ni navedeno, kako je potekalo glasovanje. Meni, da je bila nezakonito razrešena z mesta ravnateljice. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožnica ni izpolnjevala razpisnih pogojev za mesto ravnateljice tožene stranke. Priča J.J. je prepričljivo izpovedala, da predstavlja listina z dne 15. 3. 2006 o nazivu mentor ponaredek. Tožnica je bila zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin kaznovana pri Okrajnem sodišču v Postojni. Tožnica se ne more sklicevati na nezakonito postopanje, saj je bila na seji sveta tožene stranke dne 30. 5. 2012 seznanjena z razlogi za razrešitev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožba zmotno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do predloga za zaslišanje konkretnih prič, saj je v sodbi obrazložilo, katere izpovedbe je štelo za odločilne in zakaj je v preostalem zavrnilo predlagane dokaze. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja:

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je svet tožene stranke dne 11. 6. 2012 razrešil tožnico z mesta ravnateljice tožene stranke, ki ga je zasedala od dne 1. 5. 2012 dalje za mandat petih let. Tožena stranka je ugotovila, da tožnica v zvezi z imenovanjem ni izpolnjevala vseh predpisanih pogojev za delovno mesto ravnatelja javnega vrtca iz določbe 53. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ZOFVI. Tožnica je namreč ob prijavi na to delovno mesto predložila listino o izpolnjevanju pogoja 5 let naziva mentor, ki ni bila verodostojna. Sodišče prve stopnje je to dokazno preizkusilo in ugotovilo, da odločbe z dne 15. 3. 2006, s katero je tožnica dokazovala naziv mentorja, pristojno ministrstvo ni nikoli izdalo. V tej zvezi je ugotovilo, da je bila tožnica s strani sveta tožene stranke razrešena z mesta ravnateljice na zakonit način in po pravilno izvedenem postopku.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da odločba Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije z dne 15. 3. 2006, s katero je tožnica ob prijavi za delovno mesto ravnateljice izkazovala pogoj predpisanega mentorstva, ni verodostojna listina, saj ne dokazuje, da je tožnica v tem letu, ko je delala še kot pomočnica vzgojiteljice, lahko pridobila takšen naziv. Sodišče prve stopnje je z izpovedbo priče J.J., uslužbenke iz Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije, štelo za dokazano, da lahko samo odločba o pridobitvi naziva mentor z dne 14. 12. 2009 predstavlja veljavno listino. Vendar je glede tega pomembno, da tožnica ob kandidaturi za delovno mesto ravnateljice v letu 2012 tudi na podlagi navedene odločbe ni izpolnjevala pogoja 5 let opravljanja dela v nazivu mentor. Zato je tožena stranka utemeljeno razrešila tožnico z mesta ravnateljice z ugotovitvijo, da ob kandidaturi ni izpolnjevala vseh pogojev za zasedbo tega delovnega mesta iz določbe 53. člena ZOFVI.

Tožnica se v pritožbi sklicuje, da jo tožena stranka pred razrešitvijo ni seznanila z razlogi razrešitve oziroma ji je odvzela možnost, da bi se o tem izjasnila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in vsebine zapisnika prve izredne seje sveta tožene stranke z dne 30. 5. 2012 ugotovilo, da je bila tožnica prisotna na tej seji in seznanjena z razlogi razrešitve. Tožnica je izpovedala (list. št. 61), da se je udeležila seje, čeprav o njej s strani predsednice sveta ni bila obveščena, se izrekla o očitku sporne kandidature ter nato sejo zapustila. Postopek razrešitve ravnateljica vrtca je opredeljen v določbi 59. člena ZOFVI, po kateri se mora ravnatelja, za katerega je predlagana razrešitev, seznaniti z razlogi razrešitve in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Obrazložen predlog za razrešitev ravnatelja se posreduje v mnenje ministrstvu, nakar se po prejemu mnenja odloči o razrešitvi s sklepom, ki se ga vroči ravnatelju. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so bili v konkretnem primeru izpolnjeni takšni pogoji, pri čemer niti ZOFVI niti ZZ v svojih določbah nimata predvideno, da je potrebno ravnatelja vabiti na sejo organa - sveta zavoda, ki odloča o razrešitvi predstojnika, temveč zgolj to, da se mu da možnost, da se o očitkih izjasni, kar pa je bilo v primeru tožnice, kot je že ugotovljeno, v celoti izvedeno. Tudi ne more biti sprejemljiv očitek pritožbe, da bi morala tožnica podpisati zapisnik seje sveta tožene stranke, saj to ni predpisano tako v določbah navedenih zakonov kot v Odloku o ustanovitvi javnega zavoda Vrtec C.

Neutemeljena je pritožba, ki se sklicuje na sprejeto sodno prakso razrešitve predstojnika zavoda v zadevah opr. št. IV Cpg 698/2010 in IV Cpg 493/2011. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre v prvi zadevi za obravnavanje razrešitve predstojnika zavoda, ko pristojni organ zavoda pred razrešitvijo sploh ni seznanil direktorja o razlogih za razrešitev, niti mu ni dal možnosti, da se glede tega opredeli, v drugi zadevi pa, da zavod kljub izrecnemu pozivu sodišča ni dokazal, da je sploh seznanil direktorja z uvedenim postopkom razrešitve. Pritožbeno sodišče v primeru tožnice ponovno navaja, da se je tožnica udeležila seje sveta tožene stranke dne 30. 5. 2012, na kateri je bila obravnavana njena razrešitev, na seji je bila seznanjena z razlogi za razrešitev in se do njih je v celoti opredelila, kar pomeni, da v njenem primeru ni bila kršena pravica do izjave.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnica s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).


Zveza:

ZZ člen 38, 38/3. ZOFVI člen 53.
Datum zadnje spremembe:
03.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzODA2