<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep II Cp 2493/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.2493.2013

Evidenčna številka:VSL0073277
Datum odločbe:09.10.2013
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Majda Lušina (poroč.), Brigita Markovič
Področje:STVARNO PRAVO - LASTNINJENJE
Institut:stvarna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - priposestvovalna doba - družbena lastnina - javno dobro - lastninjenje

Jedro

Sporne nepremičnine so bile v splošni, javni rabi, kar pomeni, da jih je skladno z njenim namenom lahko uporabljal vsak. Take nepremičnine so tudi po uveljavitvi 55. čl. ZTLR uživale najmanj táko varstvo, kakršno je bilo predvideno za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. To pomeni, da služnosti na navedenih zemljiščih v času od 26.12.1958 do lastninjenja ni bilo mogoče priposestvovati.

V času splošnega ljudskega premoženja so stvarna bremena sicer izgubila pravno veljavo, to pa ni veljalo za služnosti, ki so obstajale še naprej.

Služnost je stvarna pravica, ki nastane na tuji stvari.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se:

A) sodba v I. točki izreka s p r e m e n i tako, da se ugodi zahtevku, ki se glasi:

Ugotovi se, da v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnin parc. št. 39/1 k.o. X (ID znak 000), parc. št. *60/0 k.o. X (ID znak 000), stavba x k.o. X (ID znak 000), posamezni del stavbe št. 1 v stavbi x k.o. X (ID znak 000), posamezni del stavbe št. 2 v stavbi x k.o. X (ID znak 000), posamezni del stavbe št. 3 v stavbi x k.o. X (ID znak 000) obstaja stvarna služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po služečem zemljišču parc. št. 34/1 k.o. X (ID znak 000), pri čemer trasa služnostne poti v naravi poteka med gospodarskim poslopjem na parc. št. *61/0 k.o. X (ID znak 000) in halami Š. na parc. št. 39/3 k.o. X (ID znak 000).

B) r a z v e l j a v i :

- v I. točki izreka vsebovana odločitev o zavrnitvi zahtevka o obstoju stvarne služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozilu po služečem zemljišču parc. št. 39/3 k.o. X (ID znak 000) v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnin parc. št. 39/1 k.o. X (ID znak 000), parc. št. *60/0 k.o. X (ID znak 000), stavba x k.o. X (ID znak 000), posamezni del stavbe št. 1 v stavbi x k.o. X (ID znak 000), posamezni del stavbe št. 2 v stavbi x k.o. X (ID znak 000), posamezni del stavbe št. 3 v stavbi x k.o. X (ID znak 000), pri čemer trasa služnostne poti v naravi poteka med gospodarskim poslopjem na parc. št. *61/0 k.o. X (ID znak 000) in halami Š. na parc. št. 39/3 k.o. X (ID znak 000); in

-v I. in II. točki izreka vsebovana odločitev o stroških postopka;

in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

C) P o t r d i zavrnitev zahtevka, ki se glasi:

Ugotovi se, da v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnin parc. št. 39/1 k.o. X (ID znak 000), parc. št. *60/0 k.o. X (ID znak 000), stavba x k.o X (ID znak 000), posamezni del stavbe št. 1 v stavbi x k.o. k.o. X (ID znak 000), posamezni del stavbe št. 2 v stavbi x k.o. X (ID znak 000), posamezni del stavbe št. 3 v stavbi x k.o. X (ID znak 000) obstaja stvarna služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po služečem zemljišču parc. št. 39/2 k.o. X (ID znak 000), pri čemer trasa služnostne poti v naravi poteka med gospodarskim poslopjem na parc. št. *61/0 k.o. X (ID znak 000) in halami Š. na parc. št. 39/3 k.o. X (ID znak 000);

in se pritožba v tem delu zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnin parc. št. 39/1, *60/0 in stavbe št. x z njenimi tremi deli, vse k.o. X, obstaja stvarna služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po služečih zemljiščih parc. št. 34/1, 39/2 in 39/3, vse k.o. X. (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da sta jih tožnika dolžna povrniti toženi stranki v višini 439,98 EUR in intervenientu v višini 462,39 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožujeta se tožnika. Uveljavljata vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev sodbe in dodelitev zadeve drugemu sodniku, ker je razpravljajoči sodnik že dvakrat sprejel enako odločitev. Povzemata svoje navedbe v II. in III. točki tožbe. Izpostavljata, da v preteklosti lastniki služeče parcele 34/1 k.o. X in gospodujočih zemljišč niso bili isti. Opozarjata, da tožena stranka niti intervenient tega nista prerekala, ali na te trditve kako drugače odgovorila. Tožena stranka se do izvrševanja služnosti pred letom 1958 sploh ni opredelila. Intervenient je navedel izključno to, da je bila pred letom 1958 funkcionalnost nepremičnin povsem drugačna, zaradi česar do priposestvovanja služnosti ni moglo priti. Trditvi, da je dovoz do nepremičnin tožnikov že od nekdaj obstajal in se uporabljal na enak način kot danes, tožena stranka ni nasprotovala. Svoje trditve zato pritožnika štejeta za priznane. Menita, da je sodišče kršilo procesna pravila, ker je ta dejstva štelo za sporna in jih ugotavljalo z zaslišanjem prič A. A. in M. U. ter s kupoprodajno pogodbo; očitata tudi, da je te dokaze sodišče napačno ocenilo. Povzemata svoje neprerekane trditve, da so njuni predniki služnostno pravico na današnji parceli 34/1 k.o. X in delu parcele št. 39/3 k.o. X pridobili s priposestvovanjem pred nacionalizacijo v letu 1958; torej originarno. Grajata stališče, da bi B. Ž. v kupoprodajni pogodbi služnost navedla, če bi le-ta obstajala. Ne soglašata niti z zaključkom, da do priposestvovanja ni prišlo v času od 26.12.1958 do 1.4.1991, ko so bile služeče nepremičnine v družbeni lasti. Menita, da je bilo priposestvovanje stvarnih služnosti na nepremičninah v družbeni lastnini, ki ni bila hkrati tudi sredstvo v družbeni pravni osebi, mogoče. Drugačen zaključek označujeta za arbitraren in menita, da pomeni kršitev 2. odstavka 14. čl. Ustave RS, poseg v pravico tožnikov do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS in do zasebne lastnine iz 33. čl. Ustave RS ter 1. čl. Prvega Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Soglašata, da akt o ustanovitvi javnega dobra ni bil izdan, zato je nepomembno, da je Skupščina občine izjavila, da so nepremičnine javno dobro. Sklicujeta se na Ustavni amandma IX k Ustavi SRS, ki je posegel v opredelitev temeljev družbenoekonomskih odnosov. Po sprejemu navedenega amandmaja pod nobenim pogojem ne more vzdržati stališče, da priposestvovanje stvarne služnosti v bremene nepremičnine v družbeni lastnini ni bilo pravno dopustno. Ustava RS in Prvi Protokol k EKČP nudita posamezniku tudi varstvo pred posegi v druge položaje in mu omogočata svobodo ravnanj na premoženjskem področju. Če je nepravo priposestvovanje začelo teči leta 1978 oz. 1980 oz. 1989, se je 20 letna priposestvovalna doba iztekla že leta 1998, 2000 oz. 2009. Nasprotujeta tudi zaključku, da se po lastninjenju ni iztekla desetletna priposestvovalna doba. Navajata, da se priposestvovalna doba prednikov všteva. Zatrjujeta nepravilno razlago IV. čl. prodajne pogodbe z dne 20.2.2011 (dokaz A29) in menita, da na podlagi tega pogodbenega določila ni mogoče zaključevati, naj bi U. tožnikoma dala vedeti, da služnostna pravica ne obstaja. Pojasnjujeta, da sta svojo dobro vero in dobro vero prednikov utemeljevala z dopisom Š.. št. 01-2486 z dne 7.9.1977 in ustnim zatrjevanjem prednikov, da služnost obstaja. Soglašata, da ta dopis ne predstavlja ustreznega pravnega naslova za vpis služnostne pravice v zemljiški knjigi, vsekakor pa ta listina predstavlja podlago, ki utemeljuje obstoj in opravičljivost zmote tožnikov in njihovih pravnih prednikov, da obravnavani dovoz predstavlja služnostno pravico. Opozarjata na izpoved U., da gre za služnostno pot. Unetičeva je tožnikoma zatrdila, da ima vse papirje, na podlagi katerih se lahko vozi po obravnavni poti. Da je bil že pravni prednik M. U. prepričan o obstoju služnostne poti, sledi tudi iz izpovedbe A. A.. Povzemata, kako se je tožena stranka v teku postopka opredeljevala do dopisa Š.. z dne 7.9.1977 in dopisa Oddelka za gospodarstvo in finance z dne 7.9.1977. Ne soglašata, da priposestvovalna doba po vložitvi tožbe ne teče, saj je odločilno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. Menita, da trditvena podlaga in izvedeni dokazi ne potrjujejo, da tožena stranka izvrševanju služnosti nasprotuje. Trdita, da tožena stranka in intervenient nista prerekala trditve tožeče stranke, da tožena stranka oz. njena pravna prednica nista nikdar nasprotovala izvrševanju služnosti. Kot nasprotovanje izvrševanju služnosti je mogoče opredeliti le aktivno ravnanje lastnika služečega zemljišča. Trdita, da se je dvajsetletna priposestvovalna doba do vložitve tožbe iztekla.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Nepremičnine parc. št. 34/1, 39/2 in 39/3, vse k.o. X, so bile nacionalizirane dne 26.12.1958 z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Nacionalizacija je bila zemljiškoknjižno evidentirana pod dn. št. 684/60 (zemljiškoknjižni izpisek vl. št. 56 k.o. X – dokaz A16) in dn. št. 700/60 (zemljiškoknjižni izpisek vl. št. 96 k.o. X – dokaz A17) – vpisana družbena lastnina v upravi Občine Y.. Po odpisu iz vl. št. 56 in 96 k.o. X so bila obravnavana zemljišča kot splošno ljudsko premoženje vpisane v vl. št. 47 k.o. X (dokaz A15) in od leta 1978 dalje v vl. št. 1766 k.o. X kot družbena lastnina v uporabi Šolskega centra X. (dokaz A14). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da v času, ko so bila služeča zemljišča 34/1, 39/2 in 39/3, vse k.o. X., splošno ljudsko premoženje oz. po ustavi iz leta 1974 v družbeni lastnini (obdobje od 26.12.1958 do 1.4.1991), služnost ni bila priposestvovana.

5. Po uveljavitvi Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1946 in med sovražno okupacijo so se prejšnji predpisi lahko uporabljali le toliko, kot niso bili v nasprotju z Ustavo FLRJ, ustavami ljudskih republik, zakonov in drugih prepisov, ki so jih izdali pristojni organi nove države in tudi ne z načeli pravnega reda nove države. Vzpostavljeno je bilo splošno ljudsko premoženje, z ustavo iz leta 1974 opredeljeno kot družbena lastnina, ter varstvo tega premoženja na način, da na njem nihče ni mogel pridobivati lastninske pravice ali kakšnih drugih premoženjskih upravičenj; tudi služnost na tem premoženju je s priposestvovanjem lahko nastala le v omejenem obsegu. Leta 1976 uveljavljeni Zakon o prometu z nepremičninami je povzel dotedanji način varstva družbene lastnine; režima pravnega varstva družbene lastnine bistveno ni spreminjal. Določal je, da nepremičnine v splošni rabi in nepremičnine, za katere to določajo zakoni in drugi predpisi, niso v pravnem prometu. Na nezazidanih stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini ni omogočal pridobitve lastninske pravice, temveč smo pravice, ki jih določa zakon (3. in 4. člen). Služnostne pravice seveda med njimi ni bilo. S 6. členom je bil prepovedan neodplačen prenos nepremičnin iz družbene lastnine v zasebno lastnino. Dne 16.2.1980 uveljavljen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je s 55. čl. izključeval možnost priposestvovanja služnosti na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Obravnavana zemljišča niso bila v uporabi družbene pravne osebe, kljub temu pa so uživala táko varstvo, da služnostne pravice na teh zemljiščih tudi po uveljavitvi ZTLR ni bilo mogoče pridobiti. Uporabljala so se kot potrebna materialna osnova za uresničevanje funkcij družbenopolitičnih skupnosti (občine) in samoupravnih interesnih skupnosti (s področja izobraževanja). Zato so tudi po uveljavitvi ZTLR uživala varstvo pred prehodom v zasebno lastnino in obremenjevanjem s strani fizičnih in civilnopravnih oseb. Lokacijsko dovoljenje (dokaz A27) potrjuje, da zaradi take narave obravnavnih zemljišč ovir za hojo in vožnjo po njih ni bilo; Šolski center X, ki je sporni nepremičnini dobil v uporabo, je uporabo poti štel za pravico pravnih prednikov tožeče stranke (dokaz A26). V dopisu z dne 7.9.1977 (dokaz C6) je Skupščina občine X potrdila, da sporne nepremičnine predstavljajo javno dobro, kljub temu, da akt o ustanovitvi javnega dobra, ki je bil pogoj za nastanek javnega dobra (konstitutivne narave), ni bil izdan. Vse to kaže, da so bile sporne nepremičnine v splošni, javni rabi, kar pomeni, da jih je skladno z njenim namenom lahko uporabljal vsak. Take nepremičnine so tudi po uveljavitvi 55. čl. ZTLR uživale najmanj táko varstvo, kakršno je bilo predvideno za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. To pomeni, da služnosti na navedenih zemljiščih v času od 26.12.1958 do lastninjenja ni bilo mogoče priposestvovati.

6. Nepremičnine parc. št. 34/1, 39/2 in 39/3, vse k.o. X, so bile olastninjene na podlagi 65. čl. Zakona o zavodih. Z dnem 1.4.1991 so postale last Republike Slovenije. Lastninjenje je bilo v zemljiški knjigi evidentirano pod dn. št. 849/96, kar je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 1766 k.o. X (dokaza A8 in A 14). Od lastninjenja (dne 1.4.1991) dalje zakonske ovire za priposestvovanje služnosti ni več. Tudi dne 1.1.2003 uveljavljeni Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) priposestvovanje služnosti dopušča (217. člen). Od dne lastninjenja (1.4.1991) do vložitve tožbe (11.11.2010) ni preteklo dvajset let, zato služnost na podlagi 2. odstavka 217. čl. SPZ ni bila priposestvovana. Tako ZTLR (54. člen) kot 1.1.2003 uveljavljeni SPZ (2. odstavek 217. člena) za primer dejanske uporabe (brez pridobitnega naslova in dobre vere o upravičenosti uporabe) določata dvajsetletno priposestvovalno dobo. Ta se od dne lastninjenja (1.4.1991) do vložitve tožbe (11.11.2010) ni iztekla. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da priposestvovalna doba teče tudi po vložitvi tožbe in da se tudi čas po vložitvi tožbe všteva v priposestvovalno dobo. Iz stališč tožene stranke in intervenienta je razvidno, da izvrševanju služnosti nasprotujeta; hojo in vožnjo (torej rabo – splošno rabo) zaradi načina uporabe v preteklosti tolerirata; tudi po lastninjenju zagotavljata dostop do nepremičnin tožnikov, odrekata pa, da bi pri tem šlo za izvrševanje služnosti oz. se izvrševanju služnosti upirata.

7. V vlogah z dne 3.5.2011 in 1.6.2013 se tožnika sklicujeta tudi na dobroverno priposestvovanje v desetletni dobi. Priposestvovanje z iztekom desetletne priposestovalne dobe je predvidel dne 1.1.2003 uveljavljeni SPZ za primer, ko lastnik gospodujoče stvari služnost izvršuje v dobri veri (1. odstavek 217. čl. SPZ). Od 1.1.2003 do vložitve tožbe (11.11.2010) se desetletna doba ni iztekla, zato do tako imenovanega pravega priposestvovanja ne bi moglo priti, tudi če bi bili pogoji zanj podani. Razen tega pritožbeno sodišče soglaša s toženo stranko, da dopis Š. z dne 7.9.1977 (dokaz A26) hoje in vožnje pravnih prednikov tožnikov ne dovoljuje kot izvrševanje služnosti, ampak jo dovoljuje na drugi podlagi. Ta dopis zato ni podlaga za izvrševanje služnosti oz. pravni akt, na podlagi katerega bi hojo in vožnjo, ki so jo predniki tožnikov izvajali, lahko opredelili kot (dobroverno) izvrševanje služnostne pravice. Dopis izvira iz obdobja, v katerem se uporaba družbenih zemljišč ni dovoljevala na podlagi služnostne pravice, ampak so bili v sistemu družbene lastnine za uporabo stvari v družbeni lastnini predvideni drugi instituti. Do ostalih razlogov, s katerimi pritožba graja prvostopenjske ugotovitve o pomanjkanju dobrovernosti lastnikov gospodujočih zemljišč pri uporabi spornih parc. št. 34/1, 39/2 in 39/3, vse k.o. X, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker te ugotovitve niso odločilne. Zatrjevanje pravnih prednikov o obstoju služnostne pravice, brez da bi bil za njen nastanek izkazan ustrezen naslov, ne zadošča za dobroverno izvrševanje služnosti.

8. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tudi pred podržavljenjem, torej pred 26.12.1958, pravni predniki tožnikov služnostne pravice hoje in vožnje po zemljiščih 34/1, 39/2 in 39/3, vse k.o. X, niso priposestvovali. Ta zaključek je pravilen, kolikor se nanaša na priposestvovanje služnosti na parc. št. 39/2 k.o. X. Pred podržavljenjem sta bili nepremičnini parc. št. *60/0 k.o. X in 39 k.o. X v lasti I. Ž. in M. Ž. (historični zemljiškoknjižni izpisek vl. št. 96 k.o. X – dokaz A 17). Nepremičnina parc. št. 39 k.o. X njiva 419 m2 je bila leta 1975 razdeljena v parc. št. 39/1 njiva 203 m2, 39/2 njiva 133 m2 in 39/3 njiva 83 m2 (naznanilni list št. 1/76 s kopijo katastrskega načrta – dokaz A 22 in vpis dn. št. 1699/75 v A2 listu vl. št. 96 k.o. X. – dokaz A 17). Na podlagi odločbe SO X z dne 19.8.1975 (dokaz A 19) je bila parc. št. 39/2 dne 5.12.1975 (vpis dn. št. 1701/75 v A2 listu vl. št. 96 k.o. X) odpisana v vl. št. 47 k.o. X, od tod pa 24.1.1978 (vpis dn. št. 128/78 v A2 listu vl. št. 47 k.o. X) v vl. št. 1766 k.o. X. V zadnje navedenem vložku je bila parceli št. 39/2 k.o. X na podlagi Odločbe GURS spremenjena vrsta rabe – iz njive v dvorišče – medtem ko je obseg te nepremičnine ostal vse do danes nespremenjen. Zemljišče parc. št. 39/2 k.o. X je dvorišče v izmeri 133 m2. Iz gornje kronologije je razvidno, da je bilo zemljišče, ki je danes označeno z identifikacijsko številko 39/2 k.o. X, pred podržavljenjem v lasti istih oseb kot zemljišče parc. št. *60/0 in parc. št. 39/1, obe k.o. X - v lasti I.Ž. in M.Ž.. Ker služnost obremenjuje tuje zemljišče, zemljišče parc. št. 39/2 pa je bilo pred nacionalizacijo v lasti istih oseb kot zemljišči parc. št. *60/0 in 39/1, obe k.o. X, ki ju tožeča stranka navaja kot gospodujoči zemljišči, služnost hoje in vožnje po zemljišču, ki je danes označeno s parc. št. 39/2 k.o. X, tudi pred letom 1958 ni nastala.

9. Odločitev, da služnost hoje in vožnje po zemljišču parc. št. 39/2 k.o. X v korist vsakokratnih lastnikov parc. št. 39/1 in *60/0 k.o. X ne obstoji, je pravilna. Pred letom 1958 sta bili zemljišči, ki ju tožeča stranka označuje kot gospodujoče zemljišče in zemljišče, danes označeno s parc. št. 39/2 k.o. X, v lasti istih oseb, zato služnost ni mogla nastati. Nastala ni niti v času podržavljenja parc. št. 39/2 k.o. X, niti po njenem olastninjenju, kakor je obrazloženo v 5., 6. in 7. točki te sodbe. Zahtevek za ugotovitev obstoja služnosti hoje in vožnje po parc. št. 39/2 k.o. X je zato utemeljeno zavrnjen. V tem delu je pritožba zavrnjena in odločitev prvostopenjskega sodišča potrjena (353. čl. ZPP).

10. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo, da zemljišče, ki je označeno s parc. št. 34/1 k.o. X, pred podržavljenjem ni bilo v lasti Ž.. Parc. št. 34 je bila pred podržavljenjem v lasti E. P. in J. T., vsake do ½ (historični zemljiškoknjižni izpisek vl. št. 56 k.o. X – dokaz A 16). V letu 1957 se je delila v parc. št. 34/1 sadovnjak 992 m2 in 34/2 sadovnjak 266 m2 (vpis dn. št. 314/57 v A2 listu vl. št. 56 k.o. X). Parc. št. 34/1 k.o. X je bila še istega leta (skupaj s parc. št. 59 k.o. X) ponovno udeležena v delitvi (naznanilni list št. 29 - dokaz A20) in označena kot gospodarsko poslopje 9 m2 in njiva 792 m2 (vpis dn. št. 1692/75 v A2 listu vl. št. 56 k.o. X) in kasneje kot njiva 178 m2 (naznanilni list 1/76 - dokaz A22; vpis dn. št. 1698/75 v A2 listu vl. št. 56 k.o. X). V času, ko je bila parc. št. 34/1 k.o. X vpisana v vl. št. 47 k.o. X in 1766 k.o. X, njen obseg ni bil spremenjen. Iz vpisa pod dn. št. 1591/98 v A2 listu vl. št. 1766 k.o. X je razvidna zgolj sprememba njene kulture v dvorišče. Zemljišče, ki je sedaj označeno s parc. št. 34/1 dvorišče 178 m2, je bilo torej pred leta 1958 izvedeno nacionalizacijo v lasti E. P. in J. T. ter njunih pravnih prednikov, gospodujoči zemljišči parc. št. 39/1 in 60, obe k.o. K. pa v lasti Ž.. Ker sta Ž. na svoja zemljišča dostopala po tujem zemljišču, ki je danes označeno s parc. št. 34/1 k.o. X, sta služnost hoje in vožnje lahko priposestvovala.

11. Trditve o tem, da se je tudi po parc. št. 34/1 k.o. X že od nekdaj hodilo in vozilo za potrebe gospodujočih zemljišč Ž. in da je bila služnost hoje in vožnje z vsemi vozili priposestvovana že pred podržavljenjem, je tožeča stranka podala v III. točki tožbe. V vlogi z dne 20.5.2011 je intervenient trditvi o nastanku služnosti pred nacionalizacijo ugovarjal zgolj s pavšalno navedbo, da je bila pred nacionalizacijo funkcionalnost nepremičnin drugačna in da zato do priposestvovanja ni moglo priti. Ker ni zanikal hoje in vožnje z vsemi vozili, se dejstvo, da so pravni predniki tožnikov po zemljišču, ki je danes označeno s parc. št. 34/1 k.o. X, za potrebe zemljišč parc. št. 39/1 in *60/0, obe k.o. X in tam stoječe stavbe hodili in vozili, šteje za priznano (2. odstavek 214. čl. ZPP). Svoje trditve, da je bila funkcionalnost zemljišč pred podržavljenjem taka, da priposestvovanje služnosti ni bilo možno, intervenient ni dokazoval.

12. Z neprerekano trditvijo, da so pravni predniki tožnikov po služečem zemljišču parc. št. 34/1 k.o. X do gospodujočih zemljišč dostopali že od nekdaj, tožnika zatrjujeta hojo in vožnjo v trajanju več kot 20 let pred nacionalizacijo služečega zemljišča. Ž. sta zemljišče pridobila v last leta 1928 (historični zemljiškoknjižni izpisek vl. št. 96 k.o. X; dokaz A 17). Na zemljišča par. št. *60/0 in 39/1, obe k.o. X in do na parc. št. *60/0 k.o. X stoječe stavbe (danes označene s parc. št. 849 k.o. X) sta prihajala (hodila in vozila z vsemi vozili) po tujem zemljišču, ki je danes označeno s parc. št. 34/1 k.o. X. Zaradi dolgoletne rabe sta služnost hoje in vožnje do decembra 1958, ko je bilo služeče zemljišče nacionalizirano, priposestvovala. Priposestvovanje je v tem obdobju urejal Obči državljanski zakonik, ki je za priposestvovanje zemljišč predpisoval 30 letno priposestvovalno dobo. Že v letu 1960 je sodna praksa sprejela sklep o 20 letni dobi za priposestvovanje nepremičnin (načelno pravno mnenje, sprejeto na razširjeni občni seji Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960). Sodna praksa je táko dobo sprejela tudi za priposestvovanje služnostne pravice (poročilo VS SRS št. 1/86).

13. Služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po parc. št. 34/1 k.o. X v korist parc. št. 39/1 k.o. K, *60/0 k.o. X in stavbe št. x k.o. X je bila torej priposestvovana pred 26. decembrom 1958, ko je bilo služeče zemljišče nacionalizirano. Ker se je zemljišče, ki je danes označeno s parc. št. 34/1 k.o. X, za potrebe gospodujočih zemljišč na enak način uporabljalo tudi po nacionalizaciji, služnost ni prenehala. V času splošnega ljudskega premoženja so stvarna bremena sicer izgubila pravno veljavno, to pa ni veljalo za služnosti (50 čl. Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč), ki so obstajale še naprej.

14. Ker sodišče listin, ki izkazujejo lastništvo služečega zemljišča parc. št. 34/1 k.o. X pred podržavljenjem, ni presodilo pravilno, je odločitev prvostopenjskega sodišča spremenjena tako, da je obstoj služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili po parc. št. 34/1 k.o. X v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 39/1, *60/0 in stavbe št. x, vse k.o. X, ugotovljen. Dejstvo, da v naravi trasa poti poteka med poslopjema, stoječima na parc. št. *61/0 in 39/3, obe k.o. X, ni sporno. V tem obsegu je pritožba utemeljena in prvostopenjska odločitev spremenjena tako, da je zahtevku o ugotovi obstoja služnosti na parc. št. 34/1 k.o. X ugodeno (2. alineja 358. čl. ZPP).

15. Razveljaviti pa je potrebno odločitev o zavrnitvi zahtevka o ugotovitvi služnosti na parc. št. 39/3 k.o. X, ker ni ugotovljeno, kdo je bil pred podržavljenjem lastnik tistega dela nepremičnine, po katerem se hodi in vozi za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. 39/1, *60/0 in stavbe št. x, vse k.o. X. Če je bil ta del pred podržavljenjem v lasti Ž., služnost ni nastala, ker je služnost stvarna pravica, ki nastane na tuji stvari. Če pa je bil del parc. št. 39/3 k.o. X, po katerem se hodi in vozi, pred podržavljenjem v lasti P. in T., je služnost nastala, saj gre za identično situacijo, kot je opisana v 10. do 14. točki te odločbe. Po delitvi parc. št. 34 k.o. X v parc. št. 34/1 sadovnjak 992 m2 in 34/2 sadovnjak 266 m2 (vpis dn. št. 314/57 v A2 listu vl. št. 56 k.o. X) in ponovni delitvi parc. št. 34/1 k.o. X ( naznanilni list 29 – dokaz A20 in vpis dn. št. 1692/75 v A2 listu vl. št. 56 k.o. X; naznanilni list 1/76 – dokaz A22 in vpis dn. št. 1698/75 v A2 listu vl. št. 56 k.o. X) sta nastali parc. št. 34/1 in 34/3 k.o. X, ki sta bili odpisani v vl. št. 47 k.o. X, od tod pa v vl. št. 1766 k.o. X. V zadnje navedenem vložku je prišlo do združitve parcel (vpis dn. št. 1591/98 v A2 listu vl. št. 1766 k.o. X), v kateri je iz parc. št. 39/3 (v preteklosti last Ž.), 32 in 34/3 k.o., vse k.o. X, nastala parc. št. 39/3 k.o. X. Ker brez sodelovanja izvedenca geodetske stroke ni mogoče ugotoviti, čigav je bil pred podržavljenjem tisti del zemljišča parc. št. 39/3 k.o. X, po katerem se za potrebe gospodujočih zemljišč hodi in vozi, je dokazni postopek treba dopolniti. Če bo tožeča stranka vztrajala, da se ugotovi tudi obstoj služnostne pravice hoje in vožnje po parc. št. 39/3 k.o. X, je dolžna predlagati izvedenca geodetske stroke, ki bo povedal del čigave nepremičnine (Ž. ali P./T.) je bil v preteklosti tisti del parc. št. 39/3 k.o. X, po katerem se hodi in vozi.

16. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je zavrnitev zahtevka o obstoju služnosti na parc. št. 39/3 k.o. X preuranjena. V tem delu je prvostopenjska odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Razlogov za dodelitev zadeve drugemu sodniku ni, saj je nepravilna prvostopenjska odločitev posledica zapletenih dejanskih in pravnih vprašanj in ne posledica sodnikove obremenjenosti z nepravilnimi pravnimi stališči.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi 3. odstavka 165. čl. ZPP.

(1) Uradni list FLRJ št. 52/1958 s spremembami

(2) Uradni list FLRJ št. 86-605/46 z dne 25.10.1945

(3) Uradni list SRS št. 19/76 z dne 23.7.1976

(4) Pred njim so se kot republiški zakon uporabljale določbe Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. list SFRJ št. 43/65 s spremembami).

(5) Uradni list SFRJ 6/80

(6) Pravni pojem „družbenega sredstva v družbeni pravni osebi“ je bil opredeljen v 265. čl. Zakona o združenem delu (Ur. list SFRJ 53/76 s spremembami).

(7) Uradni list RS št. 87/2002

(8) Z 269. čl. SPZ je urejen tek priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ (1.1.2003) in se nadaljevala v času veljavnosti SPZ.


Zveza:

ZTLR člen 54, 55.
SPZ člen 217, 217/1, 217/2.
ZNNZ člen 50.
ZZ člen 65.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyMDYx