<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 198/2012
ECLI:SI:VSRS:2013:II.IPS.198.2012

Evidenčna številka:VS0016539
Datum odločbe:28.11.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 2321/2011
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, Aljoša Rupel
Področje:STVARNO PRAVO - LASTNINJENJE
Institut:družbena lastnina - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - lastninjenje - lastninska pravica države - premoženje javnih zavodov - dejavnost posebnega družbenega pomena - vzgojno izobraževalne organizacije - zavod s pravico javnosti - pravica uporabe - pravica upravljanja - javna lastnina - vzgojno izobraževalne organizacije

Jedro

Na podlagi določb ZZ in ZOFVI je mogoče zaključiti: tožeča stranka (RS) bi lahko postala lastnica spornih zemljišč, (1) če so se ta zemljišča olastninila na podlagi določb ZZ in postala javna lastnina ter (2) če so bila v upravljanju javnega zavoda iz prvega odstavka 61. člena ZOFVI in namenjena opravljanju javne službe.

Prvi odstavek 65. člena ZZ, na katerega se sklicuje toženec določa, da premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane lastnina ustanovitelja te organizacije. Zakon tako ne govori o pravici uporabe, temveč o premoženju, ki je v upravljanju te organizacije. Enačenje pravice uporabe s pravico upravljanja pa je materialnopravno zmotno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka zahteva ugotovitev lastninske pravice na zemljiščih parc. št. ... , vse k.o. ..., in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. V zemljiško knjigo se je na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) kot lastnica spornih zemljišč vpisala tožena stranka, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe. Tožeča stranka meni, da sta bili imetnici pravice uporabe na teh zemljiščih Srednja šola ... (v nadaljevanju šola) in Dijaški dom ... (v nadaljevanju dom). Ker so bila sporna zemljišča od leta 1958 v posesti njunih pravnih prednikov, ki so ta zemljišča ves čas uporabljali in vzdrževali in tudi plačevali nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, po oceni tožeče stranke tožena stranka ni bila dejanska imetnica pravice uporabe na spornih zemljiščih. Lastninsko pravico naj bi tožeča stranka pridobila na podlagi določb Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI). Tožeča stranka je na podlagi 61. člena ZOFVI s sprejemom Odlokov o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda (Srednja šola ... Dijaški dom ...) z dne 30. 1. 1992 in 13. 2. 1992 postala lastnica vsega premoženja, ki sta ga javna zavoda (šola in dijaški dom) upravljala in uporabljala, torej tudi spornih zemljišč, prav tako pa je prevzela pravice in obveznosti ustanovitelja šole in dijaškega doma.

2. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopisov ugotovilo, da sta prostore na teh zemljiščih ves čas uporabljali šola in dijaški dom. Na podlagi te ugotovitve je naredilo nadaljnji zaključek, da sta očitno šola in dom s temi zemljišči tudi upravljala (verjetno tudi gospodarila, glede na navedbe tožeče stranke, da sta jih vzdrževala, uporabljala in plačevala nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča) v smislu prvega odstavka 65. člena ZZ. Ob zaključku, da sta s spornimi zemljišči upravljala šola in dijaški dom ter glede na določbo ZOFVI, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) postane lastnik vsega premoženja v javni lastnini, s katerim upravljajo javni vzgojno-izobraževalni zavodi, je presodilo, da je tožeča stranka postala lastnica spornih zemljišč.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da se sporna zemljišča niso lastninila na podlagi določb ZLNDL, zato za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno, da je imel pravni prednik tožene stranke na teh zemljiščih v zemljiški knjigi vpisano imetništvo pravice uporabe oziroma da je morda financiral gradnjo objektov na teh zemljiščih. Podredno je še dodalo, da tudi sicer vpis imetništva pravice uporabe v zemljiški knjigi še ne pomeni, da je bila tožeča stranka tudi dejanska imetnica pravice uporabe na teh zemljiščih. Pri presoji, kdo je bil dejanski imetnik pravice uporabe, je treba ugotoviti, kdo je zemljišče uporabljal, saj subjekt, ki nepremičnine v družbeni lasti nima v posesti, praviloma tudi ni mogel imeti pravice uporabe. V tej zadevi pa sta tudi po presoji pritožbenega sodišča, ki je pritrdilo zaključku prvostopenjskega sodišča, ta zemljišča uporabljala in z njimi upravljala šola in dijaški dom. Dodalo je še, da sta bila šola in dijaški dom vključena v sistem javnega izobraževanja, saj drugačnih trditev ni bilo, tožena stranka pa je celo sama v pritožbi navedla, da sta bila vključena v takšen sistem. Ker se je tožeča stranka na podlagi zakona štela za ustanoviteljico šole in dijaškega doma, zakon pa je določal, da na premoženju v javni lastnini, s katerim upravljajo javni vzgojno-izobraževalni zavodi iz prvega odstavka 61. člen ZOFVI, pridobi lastninsko pravico RS, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka na spornih zemljišč pridobila lastninsko pravico. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je zavrnilo, ker ne gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice.

4. Revizijo zoper odločitev sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava vlaga tožena stranka. Meni, da bi tožeča stranka na spornih zemljiščih lahko pridobila lastninsko pravico pod dvema kumulativno podanima pogojema: tožeča stranka bi morala biti ustanoviteljica delovne organizacije, prav tako bi delovna organizacija morala imeti na teh zemljiščih v družbeni lastnini pravico uporabe. Zakon namreč določa, da ustanovitelj pridobi lastninsko pravico le na tistem zemljišču v družbeni lastnini, ki ga delovna organizacija upravlja. Po mnenju tožene stranke to pomeni, da bi morala imeti delovna organizacija na tem zemljišču v času ZZ in ZOFVI pravico uporabe. Pravico uporabe na teh zemljiščih pa je imel njegov pravni prednik (v zemljiški knjigi je bil ves čas vpisan kot imetnik pravice uporabe), ki te pravice ni nikoli prenesel na tožečo stranko, prav tako pa mu nikoli ni bila odvzeta in dodeljena drugi delovni organizaciji. Po mnenju tožene stranke bi morali sodišči, če bi želeli ugoditi zahtevku, tudi ugotoviti, kdo je bil ustanovitelj delovne organizacije Srednja šola ... Zavodov tudi ni mogoče šteti za organizaciji v smislu določb ZZ in ZOFVI, saj jih je tožeča stranka ustanovila šele po sprejetju ZZ in ZOFVI. Tako ni mogoča ex lege pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih, saj oba zakona urejata razmerja, ki so nastala pred njuno uveljavitvijo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da ZZ ne predstavlja neposredne podlage za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na premoženju v delovnih organizacijah. V konkretnem primeru gre namreč za delovni organizaciji (šolo in dijaški dom), ki sta bili vključeni v sistem javnega izobraževanja in sta torej opravljali dejavnost posebnega družbenega pomena. To pomeni, da delovni organizaciji po uveljavitvi ZZ nista mogli nadaljevati z delom kot zavoda. Iz prvega odstavka 65. člena ZZ pa izhaja, da postanejo ustanovitelji lastniki premoženja le v tistih delovnih organizacijah, ki so po uveljavitvi ZZ nadaljevale z delom kot zavodi. Družbeno premoženje v delovnih organizacijah, ki so opravljale dejavnost posebnega družbenega pomena, pa je postalo javna lastnina (četrti v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZZ), ne glede na to, kdo je bil njihov ustanovitelj – ali družbenopolitična skupnost ali druga pravna oseba.

8. Zaradi statusa šole in dijaškega doma je lahko torej ZZ v konkretnem primeru predstavljal podlago le za prehod premoženja v javno lastnino. Prehod premoženja v javno lastnino pa ne pomeni nujno, da je to premoženje v lasti RS, lahko je tudi lastnina občine ali druge skupnosti lokalne samouprave.(1) Da bi lahko RS na spornih zemljiščih pridobila lastninsko pravico, je treba upoštevati še ZOFVI. Ta v drugem odstavku 61. člena določa, da postane RS lastnica le tistega premoženja v javni lastnini, s katerim upravljajo javni zavodi iz prvega odstavka 61. člena ZOFVI in če je to premoženje namenjeno za opravljanje(2) javne službe. Ne določa pa, da RS postane lastnica premoženja v javni lastnini, s katerim upravljajo zavodi s pravico javnosti.

9. Na podlagi navedenih določb ZZ in ZOFVI je tako mogoče zaključiti: tožeča stranka bi lahko postala lastnica spornih zemljišč, (1) če so se ta zemljišča olastninila na podlagi določb ZZ in postala javna lastnina ter (2) če so bila v upravljanju javnega zavoda iz prvega odstavka 61. člena ZOFVI in namenjena opravljanju javne službe.

10. Tožena stranka meni, da se sporna zemljišča niso lastninila na podlagi določb ZZ, saj šola in dijaški dom na teh zemljiščih nista imela pravice uporabe. Poudarja, da je pravico uporabe na teh zemljiščih imel njen pravni prednik, saj je bil v zemljiški knjigi ves čas vpisan kot imetnik pravice uporabe, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi pravni prednik toženca pravico uporabe kadarkoli prenesel na tožečo stranko, prav tako pa mu nikoli ni bila odvzeta in dodeljena drugi delovni organizaciji. To pa po mnenju tožene stranke pomeni, da je lahko bila imetnica pravice uporabe na spornih zemljiščih v času uveljavitve ZZ le tožena stranka, ki je lastninsko pravico na teh zemljiščih pridobila na podlagi določb ZLNDL.

11. Izhodišče toženca, da ZZ določa imetništvo pravice uporabe delovne organizacije kot pogoj, da se premoženje lastnini na podlagi določb ZZ, je materialnopravno zmotno. Prvi odstavek 65. člena ZZ, na katerega se sklicuje toženec namreč določa, da premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane lastnina ustanovitelja te organizacije. Zakon tako ne govori o pravici uporabe, temveč o premoženju, ki je v upravljanju te organizacije. Enačenje pravice uporabe s pravico upravljanja pa je materialnopravno zmotno.(3) Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z revizijskim očitkom glede presoje sodišč, da šola in dijaški dom ob uveljavitvi ZZ nista bila dejanska imetnika pravice uporabe na spornih zemljiščih, saj imetništvo pravice uporabe za odločitev v tej zadevi ni pomembno.

12. Na opisanem materialnopravno zmotnem izhodišču pa temeljita tudi sodbi sodišč druge in prve stopnje, ki sta enako kot toženec izhajali iz predpostavke, da je imetništvo pravice uporabe pogoj, da se zemljišča lastninijo na podlagi določb ZZ in tako presodili, da sta bila ob uveljavitvi ZZ na spornih zemljiščih dejanska imetnika uporabe šola in dijaški dom. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je pogoj za lastninjenje premoženja po določbah ZZ imetništvo pravice uporabe na tem premoženju, v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, ali sta imeli šola in dijaški dom na spornih zemljiščih pravico upravljanja. Samo v tem primeru bi se lahko sporna zemljišča lastninila na podlagi določb ZZ. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je torej dejansko stanje glede imetništva pravice upravljanja na spornih zemljiščih ostalo nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato moralo sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Zaradi nadaljnjega postopka revizijsko sodišče še opozarja, da prehod v javno lastnino (začasno lastninjenje) še ne pomeni, da je lastnica spornih zemljišč postala RS. V drugem odstavku 61. člena ZOFVI je namreč določeno, da RS postane lastnica premoženja v javni lastnini samo v tistih vzgojno-izobraževalnih organizacijah, ki so na podlagi ZZ pridobile status javnih zavodov,

ne pa tudi v tistih delovnih organizacijah, ki so na podlagi ZZ pridobile status zavoda s pravico javnosti. Ali je določena delovna organizacija, ki je opravljala vzgojno izobraževalno dejavnost posebnega družbenega pomena, pridobila status javnega zavoda ali zavoda s pravico javnosti, pa je bilo odvisno ravno od tega, kdo je bil ustanovitelj te delovne organizacije. Status javnega zavoda so namreč pridobile le tiste delovne organizacije, katerih ustanovitelj je bila družbenopolitična skupnost, medtem ko so delovne organizacije, katerih ustanovitelj je bila druga pravna oseba, pridobile status zavoda s pravico javnosti(4) (drugi odstavek 64. člena ZZ).

14. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): Prim. M. Janc, Ureditev sredstev v državni lasti in lasti lokalnih skupnost v Sloveniji, 15. 9. 2009, str. 4, dostopno na http://www.crf.si/upload/czrf/mo_files/lang_slo/12560414668UuG3mfZOj.pdf.

Op. št. (2): V tem primeru ne gre za „upravljanje“ v smislu prejšnjega družbenega sistema, temveč za upravljanje z že olastninjenim premoženjem.

Op. št. (3): Več o pravici upravljanja v odločbi VS RS II Ips 213/2010 z dne 5. 5. 2011.

Op. št. (4): Zavod s pravico javnosti ni javni zavod, vendar lahko opravlja javno službo na podlagi podeljene koncesije.


Zveza:

ZZ člen 64, 64/2, 665, 5/1, 65/4. ZOFVI člen 61, 61/1, 61/2.
Datum zadnje spremembe:
16.01.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYxNTM1