<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 614/2010
ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.614.2010

Evidenčna številka:UL0007356
Datum odločbe:05.10.2011
Senat, sodnik posameznik:Agata Zavašnik (preds.), mag. Darinka Dekleva Marguč
(poroč.), mag. Damjan Gantar
Področje:INVALIDI
Institut:nacionalni svet invalidskih organizacij - zavrnitev zahteve za registracijo društva

Jedro

Nacionalni svet invalidskih organizacij po določbi 5. odstavka 25. člena ZInvO ne more pridobiti statusa invalidske organizacije (društva ali zveze društev) za katere veljajo predpisi, ki urejajo društva (2. odstavek 2. člena ZInvO).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z uvodoma navedeno odločbo z dne 19. 9. 2008 odločil, da se pritožbi A. št. 56/S-I/08 z dne 8. 8. 2008 ugodi (1. točka izreka); da se sklep Upravne enote Ljubljana, št. 215-118/2007-18 (21007) z dne 23. 7. 2008 o ustavitvi postopka registracije A. po določbah Zakona o društvih (ZDru-1, Uradni list RS, št. 61/06 in nadaljnji) odpravi in nadomesti s to odločbo (2. točka izreka); da se zahteva A. za registracijo nacionalnega sveta po določbah ZDru-1 zavrne (3. točka izreka) in da stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi med drugim navaja, da Zakon o invalidskih organizacijah v določbah, ki se nanašajo na ustanovitev A. ni mogoče šteti kot specialni predpis glede na določbe ZDru-1, ustanovitve A. s pogodbo po 25. členu Zakona o invalidskih organizacijah pa ni mogoče šteti za izjemo od pravila, ki ga za ustanovitev zveze društev določa 16. člen ZDru-1. V obrazložitvi tudi navaja, da ime A. (v nadaljevanju: A. oziroma nacionalni svet) ne vsebuje ustrezne besede, ki označuje vrsto združevanja, niti ga ni bilo mogoče šteti za izjemo od pravila, ki ga določa 10. člen ZDru-1, saj drugačno poimenovanje društva oz. zveze društev, ki ga omogoča 2. odstavek 10. člena ZDru-1, iz določb Zakona o invalidskih organizacijah ne izhaja. Zaradi navedenega se zahtevo za registracijo A. zavrne.

Drugostopni organ je z uvodoma navedeno odločbo z dne 31. 3. 2010 v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju, št. U 314/2008-14 z dne 16. 12. 2009, pritožbo tožeče stranke zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi povzema nosilne razloge sporne prvostopne odločbe ter opisuje dotedanji potek postopka v obravnavani sporni zadevi in povzema navedbe v pritožbi A., sedaj tožeče stranke, ter odgovora na pritožbo, ki jo je vložila stranka z interesom: B., na podlagi 4. odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Povzema tudi obrazložitev svoje predhodne odločbe, št. 2152-37/2008/10 (1332-03) z dne 17. 10. 2008, ki je bila odpravljena s citirano sodbo Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju, št. U 314/2008-14 z dne 16. 12. 2009, ki jo prav tako povzema v svoji obrazložitvi. Ob sklicevanju na določilo 4. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10) ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo sporne prvostopne odločbe pravilen in da je tudi odločba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovil organ prve stopnje v postopku pred izdajo svoje odločbe in z navedenimi ugotovitvami dne 9. 9. 2008 pisno seznanil tako vlagatelja zahteve, sedaj tožnika, kot tudi stranskega udeleženca. Čeprav je vlagatelj navedenim ugotovitvam nasprotoval, je prvostopni organ na podlagi vlogi priložene dokumentacije zaključil, da vlagatelj, A., sedaj tožnik, ne izpolnjuje pogojev, ki jih ZDru-1 določa za registracijo zveze društev, zato je njegovo zahtevo za registracijo zavrnil in na podlagi določil veljavnega ZDru-1, ne glede na dejstvo, da je bil tožnik ustanovljen že pred tem, ni pa bil registriran v času prej veljavnega Zakona o društvih. Pri odločitvi se je oprl na določbe Zakona o invalidskih organizacijah, ki ne določa statusno pravnega položaja A., temveč le določa, na kakšen način se oblikuje. Ker v skladu s 5. odstavkom 25. člena Zakona o invalidskih organizacijah ne more pridobiti statusa invalidske organizacije, po mnenju prvostopnega organa zanj ne veljajo predpisi, ki urejajo društva. Določba 2. člena pogodbe o ustanovitvi in delovanju A., ki določa, da nacionalni svet pridobi status pravne osebe zasebnega prava po Zakonu o društvih, pa ne nadomešča odločitev najvišjih organov društev oz. zvez o ustanovitvi nacionalnega sveta, ter da nacionalni svet ni bil ustanovljen skladno z določili 16. člena ZDru-1, saj ustanovitelji – društva in zveze društev na svojih zborih niso sprejeli odločitev o ustanovitvi nacionalnega sveta. Prav tako pa je prvostopni organ še ugotovil, da temeljni akt nacionalnega sveta ni skladen z ZDru-1, ker njegovega imena: A., ni mogoče šteti kot izjemo od pravila po 2. odstavku 10. člena ZDru-1. Po presoji drugostopnega organa je sporna prvostopna odločba pravilno izdana na podlagi 16. člena ZDru-1, ki v 2. odstavku določa, da mora odločitev o ustanovitvi zveze društev sprejeti zbori članov vseh društev, in 2. odstavka 18. člena ZDru-1, po katerem je treba zahtevi za registracijo zveze društev priložiti tudi odločitve zborov članov vseh društev o ustanovitvi zveze društev. Prvostopni organ pa se je pravilno oprl na 2. odstavek 10. člena ZDru-1, ki med drugim določa, da mora ime društva vsebovati besedo društvo, združenje ali klub, če zakon ne določa drugače, pri čemer Zakona o invalidskih organizacijah, ki se nanaša na ustanovitev A., ni mogoče šteti kot specialni predpis napram ZDru-1, pogodbe po 25. členu tega zakona pa ni mogoče šteti za izjemo od pravila, ki jo za ustanovitev zveze društev določa 16. člen ZDru-1. V nadaljevanju povzema določila 2. in 25. člena Zakona o invalidskih organizacijah (ZInvO, Uradni list RS, št. 108/02), ki določa način in namen ustanovitve nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, vendar izrecno ne določa, da le-ta pridobi status pravne osebe po ZDru-1. Glede na mnenje Upravnega sodišča v citirani sodbi brez pravne podlage v tem zakonu ni mogoče registrirati A. kot zvezo društev, saj ne gre za invalidsko organizacijo v smislu določb 3. poglavja ZInvO, ki se nanaša na status invalidskih organizacij oz. 4. poglavja ZInvO, ki ureja vlogo in merila ter pogoje za priznanje statusa reprezentativnih organizacij, ki se pridobi s posebno odločbo. Po presoji drugostopnega organa bi bila registracija vlagatelja A. v nasprotju z določbami tako ZInvO, kot tudi ZDru-1, saj z obliko združevanja na podlagi 25. in 26. člena ZInvO ni mogoče upoštevati določbe 5. člena ZDru-1, po kateri je društvo pravna oseba zasebnega prava. Dokazila, ki jih je vlagatelj priložil vlogi izkazujejo, da združevanje v A. temelji na določilih 25. in 26. člena ZInvO ter pogodbe o ustanovitvi in delovanju z dne 21. 2. 2005, ki je bila sestavljena na podlagi 25. in 26. člena ZInvO. Drugostopni organ dalje ugotavlja, da je bilo v skladu s 142. členom ZUP stranskemu udeležencu (B.) kot soustanovitelju A., ki iz tega razloga izkazuje pravni interes za sodelovanje v predmetnem postopku, pravilno dana možnost, da se postopka udeležuje kot stranski udeleženec in možnost, da se tako kot stranka v postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba, organ prve stopnje pa je pravilno postopal, s tem da je s sklepom z dne 31. 3. 2008 priznal navedeni zvezi položaj stranskega udeleženca. Pri svoji odločitvi se je drugostopni organ oprl na določilo 1. odstavka 248. člena ZUP.

Tožnik v tožbi meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita in sodišču predlaga, da jo odpravi in samo odloči v sporni upravni zadevi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo prvostopnega organa v zvezi z odločbo drugostopnega organa odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. V tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik se ne strinja z razlago Zakona o invalidskih organizacijah, na podlagi katerega naj se tožnik kot zveza društev in zvez invalidskih organizacij primarno registrira in šele podredno po pravilih ZDru-1, ki so jo podali upravni organi prve in druge stopnje ter upravno sodišče. Tožnik se ne more strinjati s stališčem, da bi naj moral registracijo zveze društev posebej dovoljevati nek zakon, ker meni, da mu je kot zasebnemu subjektu dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Zato meni, da se „subjekti tožeče stranke“ lahko povezujejo v zvezo že na podlagi ZDru-1 in Ustave RS. Dodaja še, da noben od upravnih organov, niti sodišče, niso navedli nobenega predpisa, ki bi topogledno združevanje prepovedoval. Natančneje je v izpodbijani odločbi upravni organ navedel, da registracijo zvez ureja ZDru-1 z določiloma 16. in 2. odstavka 18. člena, obenem pa navaja, da veljavni ZDru-1 ne ureja neregistriranih združenj, gibanj in različnih iniciativ in da je pravica združevanja dana na podlagi Ustave RS, njihovo delovanje, medsebojna razmerja in odgovornost pa se presojajo po splošnih pravilih civilnega prava. Pri predhodnem odločanju je tožena stranka ugodila tožnikovi pritožbi zoper izpodbijano prvostopno odločbo in odločila, da se tožnik vpiše v register društev kot zveza društev, sedaj izpodbijana odločba pa je bila izdana v ponovljenem postopku kot posledica citirane sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelek v Celju. Tožnik meni, da iz izpodbijane odločbe ni razvidna pravna podlaga za sprejeto odločitev, pri čemer kot nesporno dejstvo navaja, da tožnik ne sme pridobiti statusa reprezentativnosti, vendar meni, da to nima zveze s pridobivanjem statusa zveze po določilih ZDru-1. Izpostavlja ustavno pravico po določilu 42. člena Ustave RS (svoboda združevanja), ter 1. in 3. členu ZDru-1. Za tožnika je jasno, da subjekt zasebnega prava lahko pridobi pravno osebnost kot zveza po določilih ZDru-1, v kolikor mu zakonodaja tega ne prepoveduje. Tožnik meni, da v konkretnem primeru zakonodaja tožniku ne prepoveduje registracije po določilih ZDru-1 „v kolikor za to izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje, kar pa za izpodbijano sodbo sploh ni sporno.“ Tožnik izpostavlja 26. člen ZInvO, po katerem se lahko reprezentativne in druge invalidske organizacije, ki delujejo na državni ravni, s pogodbo povezujejo v nacionalni svet invalidskih organizacij, ki ne more pridobiti statusa invalidske organizacije ter tako ne prepoveduje registracije po določilih ZDru-1. Zato tožnik meni, da je izpodbijana odločba posegla v zakonske in ustavne pravice tožnika. Pri tem izpostavlja nujno razločevanje med pridobivanjem pravne subjektivitete ter pridobitvijo statusa invalidske organizacije, saj gre za dve različni stvari. Ker pa status pomeni vstopni kriterij za možno kandidiranje na sredstva po javnih razpisih (Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS, v nadaljevanju FIHO), meni, da je zakonodajalec v izogib dvojnega pridobivanja sredstev v 5. odstavku 25. člena Zakona o invalidskih organizacijah določil prepoved podelitve statusa invalidske organizacije A., sedaj tožniku, ker izhaja iz koncepta, da ga financirajo včlanjene reprezentativne in druge invalidske organizacije, ki delujejo na državni ravni. Ker pa ta status prinaša možnost kandidiranja na različnih razpisih in da ne bi prišlo do dvojnega pridobivanja sredstev, je zakonodajalec prepovedal podelitev statusa invalidske organizacije tožniku. Iz celotnega spisa ni razvidno, da bi tožnik sploh kdaj zaprosil za pridobitev navedenega statusa, niti da bi ga pridobil, česar zaradi izrecne zakonske prepovedi niti ne more. Izpostavlja še, da je pristojnost za registracijo zveze društev dodeljena Ministrstvu za notranje zadeve, medtem ko je podeljevanje statusa invalidske organizacije v pristojnosti Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Nadalje v tožbi poudarja, da je Računsko sodišče RS z revizijskim poročilom št. 1218-2/2007-24 z dne 13. 8. 2008 podalo mnenje s pridržkom, po mnenju tožnika iz razloga, da financiranje tožnika, ki je brez pravne osebnosti, s strani svojih članic, zato ni bilo skladno s sistemsko finančno zakonodajo. Le-ta ne dopušča samostojnega vodenja finančnih sredstev, če subjekt nima statusa pravne osebe. Tožnik meni, da iz navedenega revizijskega poročila izhaja mnenje Računskega sodišča RS, da bi si tožnik lahko pridobil pravno osebnost. Iz tega izpeljuje, da bi se tožnik lahko registriral le kot zveza društev, saj se ni ustanovil kot gospodarska družba glede na namen le-te, ki je v pridobivanju dobička in ne v uresničevanju skupnih ciljev članic. V tej zvezi tožnik izpostavlja kot ključnega pomena svoje, po lastni navedbi logično, sklepanje, da si lahko tožnik pridobi status pravne osebe izključno na podlagi ZDru-1, ker se vsaka izmed včlanjenih reprezentativnih ali drugih invalidskih organizacij mora ustanoviti in registrirati na podlagi ZDru-1 in v svojem statutu opredeliti obvezne vsebinske zasnove po 10. členu ZInvO. Tožnik dodaja, da se do teh argumentov izpodbijana odločba ni opredelila, prav tako tudi ne citirana sodba. Nadalje izpostavlja dejstvo, da glede na določila Zakona o delovnih razmerjih tožnik lahko zaposluje le, če ima pravno sposobnost, trenutno pa ima zaposleni dve osebi, ki jima bo delovno razmerje očitno prenehalo in to celo retroaktivno, kar predstavlja poseg v pridobljene pravice. Nadalje meni, da bo tožnik izgubil polnopravno članstvo v EDF (European disability forum), saj naj bi statut navedene organizacije zahteval, da imajo polnopravni člani pravno osebnost. Ustanovitev A., v celoti ureja ZInvO, tako da se ustanovi s pogodbo, zaradi česar tožnik meni, da je glede ustanovitve A. ZInvO specialni predpis. Zgolj zaradi dejstva, da navedeni zakon ne ureja njegove pravne subjektivitete, pa po mnenju tožnika še ne more biti razlog, da se A. ne bi mogel registrirati kot zveza društev. Kot pravno nevzdržno označuje zaključevanje, da bi odsotnost takšne določbe odrekla tožniku pridobitev pravne osebnosti, ob dejstvu, da je tožnik izjemno potrebna organizacija, kakršno invalidi potrebujejo, da jih predstavljajo navzven in medsebojno usklajuje njihove interese. Zgolj ustavna prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti še ne zadošča za celovito sistemsko izenačevanje možnosti invalidov v smislu 13. člena Amsterdamske pogodbe, na podlagi katerega je EU sprejela vrsto direktiv, ki urejajo pravice invalidov. Tožnik meni, da je za njegov obstoj nujno, da si pridobi pravno osebnost, brez katere dejansko ne bi mogel obstajati, s čimer bi imela določila 25. in 26. člena ZInvO imela zgolj deklarativen značaj, njegovo delovanje pa je brez legalne registracije onemogočeno. Po mnenju tožnika mu sporno nepriznanje pravne osebnosti po določilih ZDru-1 posega v njegovo pravico do svobode združevanja, glede na določila 25. in 26. člena ZInvO pa posega tudi v pravice invalidov, kot so opredeljene v 52. členu Ustave. V kolikor tožnik ne bo obstajal kot pravna oseba, slovenski invalidi ne bodo mogli imeti predstavnika v evropskih asociaciah, njegove članice pa tožnika ne bodo smele financirati, saj tožnik ne bo mogel obstajati.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, tožnikove navedbe pa neutemeljene iz razlogov, ki jih je drugostopni organ navedel v svoji odločbi z dne 31. 3. 2010. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2010 vztraja pri tožbi in dosedanjih navedbah. Podarja, da je združevanje v društva oz. zveze društev ustavna kategorija. Nadalje izpostavlja dejstvo, da je tožnik zasebni subjekt in kot tak lahko počne vse, kar ni z zakonom prepovedano. Meni, da mu veljavna zakonodaja ne prepoveduje združevanja v zvezo in da niti odločba prvostopnega organa, niti odločba druge stopnje ali citirana sodba Upravnega sodišča niso navedle pravne podlage, ki bi tožniku prepovedovale združevanje v zvezo društev. Tožnik ocenjuje, da ni pravilno pravno naziranje citirane sodbe in tudi ne drugostopne odločbe. Meni, da je tudi v nasprotju z obstoječo prakso, za kar kot primer navaja AMZS. Tožnik vztraja, da pravno podlago za združevanje tožeče stranke v zvezo društev poleg Ustave RS predstavlja tudi ZDru-1.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10) tožbo posredovalo v odgovor stranki z interesom: B., ki posebnega odgovora na tožbo ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba upravnega organa prve stopnje v zvezi z drugostopno odločbo, kot je predhodno povzeta in je bila izdana v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča RS, Oddelek v Celju, opr. št. U 314/2008-14 z dne 16. 12. 2009, iz katere med drugim izhaja: „V obravnavani zadevi sodišče uvodoma ugotavlja, da status, področje delovanja, financiranje in lastnino invalidskih organizacij ureja ZInvO. Navedeni zakon v določbi 2. člena pojasnjuje tudi pojem invalidske organizacije. Tako v 1. odstavku tega člena pojasnjuje, da je invalidska organizacija, društvo ali zveza društev, ki deluje v javnem interesu na področju invalidskega varstva v skladu s tem zakonom. Status invalidskih organizacij se presoja na podlagi določb 3. poglavja ZInvO, o izpolnjevanju meril za njegovo pridobitev pa odloča minister, pristojen za invalidsko varstvo, ki odloči o vpisu v register. Na podlagi pravnomočne odločbe o vpisu v register invalidskih organizacij pridobi društvo ali zveza društev status invalidske organizacije. Prav tako zakon v 4. poglavju ureja vlogo in merila ter pogoja za priznanje statusa reprezentativnih organizacij, ki se pridobi z odločbo (22. člen) in po njeni pravnomočnosti izvede vpis reprezentativne organizacije v register.

V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja na A. ni invalidska organizacija v smislu določb 3. in 4. poglavja ZInvO. Sodišče to ugotovitev utemeljuje s podatki, da so v upravnemu spisu predložene listine o ustanovitvi nacionalnega sveta invalidskih organizacij in statut A. Status A. sprejel na svojem zasedanju 21. 9. 2007, na podlagi 9. člena ZDru-1 in v skladu z ZInvO, upoštevaje pogodbo o ustanovitvi in delovanju A., ustanovnih članic z dne 21. 2. 2005. Navedena podlaga za sprejem statuta predvsem citirana pogodba z dne 21. 2. 2005, ki je bila sestavljena na podlagi 25. in 26. člena ZInvO//...//opredeljuje kot Nacionalni svet invalidskih organizacij s 25. in 26. člena ZInvO, ki je ustanovljen s pogodbo, ustanovijo pa ga lahko reprezentativne in druge invalidske organizacije, ki delujejo na državni ravni. Vsebinsko enako opredelitev A. izhaja tudi iz 1. odstavka 1. člena Statuta A. Gre torej za organiziranost oz. povezovanje, za katero pa določba 5. odstavka 25. člena ZInvO izrecno določa, da ne more pridobiti statusa invalidske organizacije (društva ali zveze društev) za katere veljajo predpisi, ki urejajo društva (2. odstavek 2. člena ZInvO). Navedena ugotovitev torej pomeni, da so oblike združevanja na podlagi 25. in 26. člena ZInvO ni mogoče upoštevati določbe 5. člena ZDru-1, ki določa, da je društvo pravna oseba zasebnega prva. Sodišče torej ugotavlja, da pravna subjektiviteta za nacionalni svet invalidskih organizacij kot obliko povezovanja reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij, ki delujejo na državni ravni v ZInvO ni predvidena ….//. Zgoraj navedeno stališče sodišče utemeljuje tudi z ugotovitvijo, da je sicer odločitev o statusu in s tem načinu organiziranosti invalidske organizacije povsem avtonomna odločitev članov invalidske organizacije, kar pomeni, da niti upravni organ, niti sodišče takšni odločitvi ne moreta oporekati, mora pa biti ta odločitev oprta na določbe zakona, bodisi ZInvO bodisi ZDru-1. Sodišče po vpogledu v zapisnik konstitutivne skupščine A. z dne 21. 9. 2007 ugotavlja, da je bila v okviru 4. točke obravnavano tudi „preoblikovanje A. na podlagi Zakona o društvih z namenom pridobitve pravne osebe“. Iz same razprave pod navedeno točko dnevnega reda pa je razvidno, da so prisotni delegati iz reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij, ki delujejo na državni ravni razpravljali o vsebini predlaganega statuta, bili seznanjeni z mnenjem Ministrstva za notranje zadeve RS o uporabi imena A. „v povezavi z 2. točko 10. člena Zakona o društvih v neposredni formalni in vsebinski povezavi z določili 25. in 26. člena ZInvO“. Po presoji sodišča navedeni dokument potrjuje stališče sodišča, da združevanje v A. temelji na določbah 25. in 26. člena ZInvO, kar potrjuje tudi vloga z registracijo A. z dne 24. 9. 2007, ki se v zadnji alinei sklicuje na iste zakonske določbe.

Upoštevaje navedeno, predvsem določbe 25. in 26. člena ZInvO, v povezavi z določbo 1. člena ZInvO, ki opredeljujeta povezovanje v nacionalni svet invalidskih organizacij, sodišče zavrača navedbe stranke z interesom v tem upravnem sporu, da prepoved pridobitve statusa invalidske organizacije ne pomeni tudi prepoved pridobitve pravne osebnosti. Prav tako zavrača ugovore v zvezi z določitvijo vrednosti upravnega spora, kar v obravnavani zadevi niso relevantni. Vrednost upravnega spora se namreč določa upoštevaje določbo 83. člena Zakona o upravnem sporu, kar v obravnavani zadev, v kateri pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti pomeni, da je dopustnost revizije vezana na izpolnjevanje pogoja iz 2. in 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1.“

V obravnavani zadevi sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi opr. št. U 314/2008-14 z dne 16. 12. 2009 v zadostni meri sledila napotkom sodišča ob upoštevanju določila 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Po tej določbi je pristojni upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku po sodbi upravnega sodišča vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 je na pravno mnenje in stališča sodišča iz prejšnjega odstavka vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. V skladu z določilom 1. odstavka 2. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 23/05 – UPB) pa mora pravnomočno odločbo sodne oblasti spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v RS. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju v obravnavani sporni zadevi v skladu z določili 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1 in 1. odstavka 2. člena ZS pravilno upoštevala pravno mnenje Upravnega sodišča RS, izraženo v citirani pravnomočni sodbi, ter svojo odločitev oprla v dejanskem pogledu na relevantne podatke predmetnega upravnega spisa, ki jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija oz. ne navaja kako drugače, pač pa le posplošeno označuje kot napačno in nelogično obrazložitev tožene stranke v posledici citirane sodbe. Na podlagi 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba razlagati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Zato sodišče na tem mestu ne ponavlja razlogov, ki sta jih za svojo odločitev pravilno navedla že prvostopni organ in tožena stranka, ko je v ponovljenem postopku po citirani sodbi Upravnega sodišča RS ponovno odločila v svojstvu drugostopnega organa o pritožbi tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo. V zvezi s tožbenimi ugovori, da tožnik lahko pridobi status pravne osebe izključno na podlagi ZDru-1, in sicer zgolj kot zveza društev, do česar naj bi se izpodbijana odločba in sodba ne opredelili, sodišče tožniku pojasnjuje, da so še druge možnosti pridobitve pravne subjektivitete oz. statusa pravne osebe (med drugim na podlagi določil Zakona o zavodih), ne zgolj na podlagi določil ZDru-1 ali ZGD, ki ju v tožbi omenja tožnik, hkrati z obširnim opisom domnevnih posledic, izvirajočih iz zatrjevane nezmožnosti pridobitve pravne subjektivitete.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba tožene stranke, kot tudi prvostopnega organa pred njo, pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče na podlagi 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o zahtevi in za povrnitev stroškov tega postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).


Zveza:

ZDru-1 člen 5.
ZInvO člen 2, 25, 26.
Datum zadnje spremembe:
30.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU3NjI5