<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 809/2012
ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.809.2012

Evidenčna številka:UL0007260
Datum odločbe:14.03.2013
Senat, sodnik posameznik:Andrej Kmecl (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.),
Nataša Smrekar
Področje:KOMUNALNA DEJAVNOST
Institut:komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - komunalna oprema - program opremljanja - pogodba o opremljanju - obračunski stroški

Jedro

Šteje se, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme v obračunskem območju, na katero je mogoče izvesti priključke in tisto, ki jo je mogoče uporabiti.

Če občina nima programa opremljanja za komunalno infrastrukturo, za katero sklepa pogodbo o opremljanju, za to komunalno opremo tudi ne more odmerjati komunalnega prispevka. Ali bosta občina in investitor sklenila pogodbo o opremljanju, pa je odvisno od soglasja njunih volj.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Občine Piran št. 429-1/2012 – PO OPPN z dne 13. 2. 2012 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici za gradnjo večstanovanjskih objektov C, D in E, dvanajstih individualnih enostanovanjskih objektov in infrastrukture na območju OPPN A., odmerila sorazmerni del stroškov za komunalno opremljenost zemljišča v znesku 1.631.337,41 EUR za obstoječo komunalno infrastrukturo ter 1.759.054,12 EUR za novo predvideno komunalno opremo, kar skupaj za plačilo znaša 3.390.391,53 EUR (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločila, da tožnica s toženko sklene pogodbo o opremljanju v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe, s katero se zaveže zgraditi novo predvideno komunalno opremo, kot izhaja iz 31. člena Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu A. (v nadaljevanju OPPN), s 3. točko pa, da je tožnica preostanek plačila prispevka za obstoječo komunalno opremo dolžna plačati na račun toženke pred izdajo gradbenega dovoljenja in sicer v petnajstih dneh po pravnomočnosti odločbe, sicer se obračunajo z zakonom določene zamudne obresti.

Iz obrazložitve je razvidno, da so bile podlage za odmero komunalnega prispevka Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za občino Piran (v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja), OPPN in podatki o površinah parcel in objektov. Za objekte je bil izračunan komunalni prispevek za obstoječo primarno in magistralno komunalno opremo po preračunanih obračunskih stroških na enoto parcele in na enoto tlorisne površine iz 9. člena Odloka o programu opremljanja za obračunska območja CE-Piran, VO-Piran, KA-Piran, JP-Piran in OD-Piran ter za obračunska območja sekundarne opreme CE1-2-3, VO2 in KA2. Izračun je bil opravljen posebej za večstanovanjske in posebej za individualne enostanovanjske objekte. Za vrednost novo predvidene komunalne opreme pa je v obrazložitvi navedeno le, da je komunalni prispevek izračunan po programu opremljanja in da ta decembra 2009 znaša 1.682.822,26 EUR, pomnožen z revalorizacijskim faktorjem 1,0453 pa 1.759.054,12 EUR.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil, med drugim ugovore o nezakonitosti Odloka o programu opremljanja in OPPN in trditve, da bi zato moral biti komunalni prispevek odmerjen na podlagi Pravilnika o podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (v nadaljevanju Pravilnik o podlagah). Pravno zmotno naj bi bilo tudi pritožbeno stališče, da je izračun komunalnega prispevka napačen. Organ druge stopnje se v zvezi s tem sklicuje na določbe OPPN in Odloka o programu opremljanja. Navaja, da je bila obračunana samo tista obstoječa komunalna oprema, na katero se ima tožnica možnost priključiti, in oprema, ki je z načrtom razvojnih programov predvidena v obdobju dveh let. V nadaljevanju navaja obstoječo komunalno infrastrukturo državnega in lokalnega pomena (regionalna cesta R3, Belokriška cesta, dovozna cesta, kanalizacijsko omrežje za odvod odpadnih sanitarnih in meteornih vod, vodovodno omrežje ter telefonsko in elektro omrežje), v OPPN pa naj bi bila predvidena izgradnja nove komunalne opreme (cestnega omrežja in drugih javnih površin, objektov in omrežja za oskrbo naselij z vodo, objektov in naprav za odvajanje komunalne odpadne vode, objektov in naprav za padavinske vode ter objektov in naprav za odstranjevanje komunalnih odpadkov).

Pritožbene ugovore o višini skupnih stroškov zavrača s pojasnilom, da je izmed možnih načinov ugotavljanja skupnih stroškov po petem odstavku 12. člena Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba) izbrala način ugotavljanja stroškov, ki so po višini enaki stroškom, ki bi nastali z izgradnjo nove opreme. Predmet odmere komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo naj bi bila tako primarna kot sekundarna oprema, na katero se investitor lahko priključi oz. jo uporablja v naselju ali občini. Ugovor, da pogodbe o opremljanju še ni vročila, toženka zavrača s stališčem, da je lahko le dokončna in pravnomočna odločba o komunalnem prispevku podlaga za sklenitev pogodbe o opremljanju. Zavrača tudi pritožbene trditve, da je komunalna oprema, na katero se ima tožnica možnost priključiti, obračunana dvakrat, vrednost obstoječe in nove komunalne opreme pa naj bi bila obračunana na podlagi strokovnih podlag.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta tako Odlok o programu opremljanja kot OPPN nezakonita. Sklicuje se na določbe Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki se nanašajo na program opremljanja, in na drugi odstavek 11. člena Uredbe. Meni, da iz navedenih določb izhaja, da mora občina sprejeti program opremljanja bodisi za območje celotne občine, če sprejme občinski prostorski načrt, bodisi za manjše območje, če za manjše območje sprejme občinski podrobni načrt. Temu naj bi sledilo tudi določanje obračunskih območij. V obravnavanem primeru naj znotraj območja OPPN ne bi bilo ničesar razen ceste, ki jo bo morala tožnica zgraditi sama, in vodovoda, ki ga bo morala v celoti rekonstruirati.

Ker znotraj območja urejanja ni komunalne opreme, tožnica ugovarja tudi načinu ugotavljanja skupnih stroškov. Glede na 12. člen Uredbe meni, da bi bila primerna kvečjemu metoda, ki bi upoštevala knjižne vrednosti komunalne opreme z upoštevanjem amortizacije. Poleg tega meni, da sta oba navedena odloka nezakonita, ker toženka še ni sprejela občinskega prostorskega načrta. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 74. člena in drugi odstavek 75. člena ZPNačrt ter navaja, da je bil Program opremljanja sprejet 15. 9. 2009, tj. pred sprejemom OPN oziroma OPPN.

Trdi, da je program opremljanja v odsotnosti prostorskih načrtov arbitraren in da toženka ni izkazala dejanske podlage za nerazumno visoke postavke. V ta namen navaja primerjavo obračunskih stroškov na enoto mere po Pravilniku o podlagah in po predpisih toženke, iz katere izhaja, da je razlika nekaj tisoč odstotkov. Številke v Odloku o programu opremljanja naj bi bile navedene brez prikaza izračuna. Po OPPN naj bi bila določena obveznost plačila komunalnega prispevka za infrastrukturo, ki je ni, zato naj bi se komunalni prispevek po OPPN obračunal dvojno. Tudi po OPPN naj bi bila vrednost predvidene infrastrukture določena arbitrarno in v nasprotju z 12. členom Uredbe. Kot primer navaja, da je toženka tožnici prodala zemljišče, potrebno za gradnjo komunalne infrastrukture, po 846,92 EUR za m2, toženka pa v drugostopenjski odločbi navaja, da je upoštevana vrednost 122 EUR za m2, kot odraz povprečne cene, ki velja na nepremičninskem trgu, čemur pa tožnica nasprotuje. Meni, da je toženka na ta način z zlorabo pristojnosti sprejemanja odlokov o komunalnem prispevku določila nižjo ceno, po kateri bo nazaj pridobila zemljišče, ki ga je pred tem prodala za višjo ceno. Navaja, da bo infrastruktura, ki jo bo prevzela toženka, obsegala 2.066 m2.

Ker je z izpodbijano odločbo obračunan komunalni prispevek za komunalno infrastrukturo, ki je na območju ni, tožnica izpodbija tudi višino odmerjenega komunalnega prispevka in meni, da ta ne more znašati 1.631.337,41 EUR, temveč le 398.729,26 EUR, izračunano po postavkah „Vodovod – primar“ in „kanalizacija - primar“. Meni, da bi bila toženka glede na četrti odstavek 79. člena ZPNačrt upravičena obračunati komunalni prispevek v višini 1.631.337,41 EUR le, če bi sama zagotovila manjkajočo komunalno infrastrukturo. Trdi, da na tem območju ni primarne in sekundarne ceste, sekundarnega vodovoda, sekundarne kanalizacije, javnih odprtih in zelenih površin in površin za ravnanje z odpadki, ker je to komunalna oprema, ki je predmet gradnje po OPPN (členi 12, 14, 16 in 19). V nadaljevanju utemeljuje odmero komunalnega prispevka po Pravilniku o podlagah in zatrjuje, da bi pravilno odmerjen komunalni prispevek za vse objekte znašal 41.997,18 EUR.

Tožnica meni še, da občina nima pravne podlage, da bi sklenitev pogodbe o opremljanju vezala na pravnomočnost odmere komunalnega prispevka. Zato bi bilo treba odločbo spremeniti tako, da se pogodba o opremljanju sklene takoj, ne glede na tek odločanja o višini komunalnega prispevka. Brez zakonske podlage naj bi bila tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti v primeru nepravočasnega plačila komunalnega prispevka. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožnici odmeri sorazmerni del stroškov za komunalno opremljenost zemljišča za navedene novogradnje na območju OPPN v znesku 41.997,18 EUR, naloži toženki, da je v 15 dneh od izdaje te odločbe dolžna skleniti pogodbo o opremljanju, s katero se tožnica zaveže zgraditi komunalno opremo po OPPN, in toženki naloži povrnitev stroškov pritožbe v upravnem postopku v višini 19.437,50 EUR ter stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo ugovarja tožbenim trditvam o nezakonitosti OPPN in programov opremljanja. Z navajanjem namena in vsebine programa opremljanja prereka tudi tožbene trditve o arbitrarnosti Odloka o programu opremljanja. Pojasnjuje še, da je bila vrednost obstoječe komunalne opreme v programu opremljanja za območje A. (30. člen OPPN) povzeta po Odloku o programu opremljanja. V nadaljevanju tožbenim trditvam po vsebini oporeka enako kot v obrazložitvi odločbe drugostopenjskega organa. Izrecno nasprotuje tožbeni navedbi, da znotraj območja urejanja ni komunalne opreme in navaja, da za potrebe obstoječih objektov gradnja nove komunalne infrastrukture ne bi bila potrebna. Nasprotuje tudi uporabi Pravilnika o podlagah, ker je sprejela Odlok o programu opremljanja na podlagi drugega odstavka 20. člena Uredbe za območje celotne občine. V 30. členu OPPN pa je določen program opremljanja kot sestavni del tega odloka. Sklicuje se na enajsti odstavek 79. člena ZPNačrt in meni, da bi drugačna odmera komunalnega prispevka pomenila neenakopravno obravnavanje investitorjev, ki so sklenili pogodbo o opremljanju in ostalih. V zvezi z odločitvijo o obveznosti sklenitve pogodbe po pravnomočnosti odločbe o odmeri komunalnega prispevka se sklicuje na določbe 78. člena ZPNačrt, iz katerih naj bi izhajalo, da pogodbe o opremljanju ni mogoče skleniti, dokler višina komunalnega prispevka ni dokončna. To naj bi izhajalo tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 880/2010. Glede obveznosti plačila zamudnih obresti se sklicuje na 378. člen Obligacijskega zakonita (v nadaljevanju OZ).

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2012 odgovarja na navedbe toženke in obrazloženo oporeka vsem njenim stališčem. Toženka pa je 8. 1. 2013 poslala še pripravljalno vlogo s pojasnili v zvezi s prostorskimi sestavinami občinskih prostorskih aktov in glede višine stroškov obstoječe komunalne opreme, ki naj bi bila določena z OPPN. Tožnica je poslala pripravljalno vlogo (z dne 22. 1. 2013), s katero sodišče obvešča, da je toženka z novelo, objavljeno v Uradnem listu št. 106/12, spremenila Program opremljanja tako, da so vse postavke za odmero komunalnega prispevka znižane za 20 %.

Tožba je utemeljena.

Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt). Obračunsko območje je po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt opredeljeno kot območje posamezne vrste komunalne opreme, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe. S plačilom komunalnega prispevka pa je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in v obsegu, kot to določa program opremljanja (četrti odstavek 79. člena ZPNačrt).

Kot je razvidno iz tožbe in izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, da je z OPPN na območju, na katerem tožnica namerava graditi, predvidena gradnja nove komunalne infrastrukture. Prav tako ni sporno, da se stavbna zemljišča, za katera se odmerja komunalni prispevek, nahajajo na območju, ki ga ureja OPPN. V drugem odstavku 30. člena OPPN je določeno, da so obračunska območja predvidene komunalne opreme nezazidana stavbna zemljišča v enoti urejanja prostora OPPN, v tretjem odstavku istega člena pa, da so obračunska območja posamezne vrste obstoječe komunalne opreme CE-Piran, VO-Piran, KA-Piran, JP-Piran, OD-Piran ter CE1-2-3, VO2 in KA2, kot so opredeljena v Odloku o programu opremljanja.

Z izpodbijano odločbo je komunalni prispevek odmerjen tako za obstoječo kot za novo predvideno komunalno opremo (1. točka izreka) v 2. in 3. točki izreka pa je določen način plačila, in sicer za novo predvideno komunalno opremo s sklenitvijo pogodbe, preostanek pa je tožnica dolžna plačati na bančni račun občine. Tožnica ugovarja tako višini odmere komunalnega prispevka, kot odločitvi, da se pogodba o opremljanju sklene v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe.

Pogodbo o opremljanju ureja 78. člen ZPNačrt, predvideva jo tudi 31. člen OPPN, vendar to ne pomeni, da je investitor z občino dolžan skleniti pogodbo, niti da je občina dolžna skleniti pogodbo z investitorjem. Sklenitev pogodbe o opremljanju namreč ni predpisana kot obvezna. Prvi odstavek 78. člena ZPNačrt določa le, da se občina in investitor lahko dogovorita, da bo investitor sam zgradil del ali celotno komunalno opremo. Ali bosta občina in investitor sklenila pogodbo o opremljanju, pa je odvisno od soglasja njunih volj. Točka 2. izreka izpodbijane odločbe, s katero je bilo odločeno o sklenitvi pogodbe o opremljanju za komunalno opremo, ki jo predvideva OPPN, je torej nezakonita že iz tega razloga.

Glede na to, da je toženka z izpodbijano odločbo odmerila komunalni prispevek tako za obstoječo komunalno opremo, kot tudi za novo predvideno komunalno opremo, tožnica pa tej odmeri ugovarja, je sodišče v nadaljevanju presojalo zakonitost navedene odmere. Odločitev o odmeri komunalnega prispevka namreč sama po sebi ne bi preprečevala naknadne sklenitve pogodbe o opremljanju.

Komunalni prispevek se odmeri za stavbno zemljišče, ki se nahaja v obračunskem območju komunalne opreme, in če je investitorju s plačilom komunalnega prispevka zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in v obsegu, kot to določa program opremljanja. Komunalni prispevek se odmeri na podlagi programa opremljanja (82. člen ZPNačrt).

Organ druge stopnje in toženka v odgovoru se sklicujeta na 30. člen OPPN kot podlago za odmero komunalnega prispevka tako za obstoječo kot za novo predvideno komunalno opremo.

Sodišče ugotavlja, da po programu opremljanja, kot je določen v 30. členu OPPN, komunalnega prispevka ni mogoče odmerjati ne za obstoječo, ne za predvideno komunalno opremo. Ta program opremljanja namreč nima vseh podlag za odmero komunalnega prispevka, predpisanih s tretjim odstavkom 75. člena ZPNačrt in z Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba). Tako je za obstoječo komunalno opremo naveden le podatek o stroških (1.520.669,26 EUR) brez navedbe, ali gre za skupne ali za obračunske stroške. Zato OPPN ne more biti zakonita podlaga za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo. Ker pa je organ prve stopnje komunalni prispevek za obstoječo komunalno infrastrukturo odmeril po merilih Programa o opremljanju, je sodišče (kot je pojasnjeno v nadaljevanju točka 25 in dalje) presojalo tudi tožbene ugovore o zakonitosti tega odloka.

Za predvideno komunalno opremo pa so v OPPN določeni le obračunsko območje (nezazidana stavbna zemljišča v enoti urejanja prostora OPPN) ter podatka o skupnih stroških gradnje komunalne opreme in o obračunskih stroških predvidene komunalne opreme, ne da bi bili ti stroški prikazani po posameznih vrstah komunalne opreme in preračunani na m2 parcele oziroma na m2 neto tlorisne površine objekta po posameznih vrstah komunalne opreme. Poleg tega je v peti alineji drugega odstavka 30. člena OPPN določeno celo, da so obračunski stroški višji od skupnih stroškov, čeprav so skupni stroški, kot jih opredeljuje 12. člen Uredbe, vsi stroški, ki so povezani s projektiranjem in gradnjo posamezne vrste komunalne opreme na obračunskem območju, obračunski stroški pa so le delež skupnih stroškov, ki se financirajo s komunalnim prispevkom (tretji odstavek 11. člena Uredbe). To pomeni, da obračunski stroški ne morejo biti višji od skupnih stroškov gradnje komunalne opreme.

Po navedenem torej OPPN ne more biti podlaga tudi za odmero komunalnega prispevka za načrtovano komunalno opremo. Izpodbijana odločitev je v delu, v katerem je odmerjen komunalni prispevek v višini 1.759.054,12 EUR za načrtovano komunalno opremo, iz tega razloga nezakonita.

Nezakonitost programa opremljanja v OPPN pa ni pomembna, če se investitor in občina dogovorita, da bo investitor sam zgradil komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi, saj po prvem odstavku 78. člena to lahko storita tudi, če gradnja te komunalne opreme ni predvidena v programu opremljanja. To pomeni, da je napačno stališče toženke, da je lahko le dokončna in pravnomočna odloča o komunalnem prispevku pravna podlaga za sklenitev pogodbe o opremljanju. Če občina nima programa opremljanja za komunalno infrastrukturo, za katero sklepa pogodbo o opremljanju, za to komunalno opremo tudi ne more odmerjati komunalnega prispevka (prvi odstavek 82. člena ZPNačrt). Zato tudi četrti odstavek 78. člena ZPNačrt, ki določa, da je investitor dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka, kolikor bo obremenil že zgrajeno komunalno opremo, na katero bo priključil komunalno opremo, ki jo bo sam zgradil, ne pomeni, da je dokončna ali pravnomočna odločba o odmeri komunalnega prispevka pogoj za sklenitev pogodbe o opremljanju, kot to zmotno meni toženka.

Tudi v primeru sklenitve pogodbe o opremljanju pa je zakonitost odmere preostalega dela komunalnega prispevka odvisna od zakonitosti programa opremljanja, ki se nanaša na obstoječo komunalno opremo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo odmerjen po določbah Odloka o programu opremljanja in ne po OPPN. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe so namreč navedena vsa merila za odmero iz 9. člena Odloka o opremljanju, za katerega tožnica prav tako trdi, da je nezakonit, ker toženka ni sprejela prostorskega akta.

Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru ta očitek neutemeljen. Določbe ZPNačrt, na katere se v tožbi sklicuje, se namreč nanašajo na program opremljanja za načrtovano komunalno infrastrukturo, saj te brez ustreznega prostorskega načrta tudi graditi ni mogoče. Niso pa te določbe ovira za sprejem občinskega predpisa, ki bi bil podlaga za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno infrastrukturo. Poimenovanje tega predpisa „program“ opremljanja, samo po sebi ne more biti pravno odločilno.

V 2. in 6. členu Odloka o programu opremljanju je sicer navedeno, da je ta program podlaga za odmero komunalnega prispevka za obstoječo in načrtovano komunalno opremo, vendar iz 8. člena izhaja, da so bili med skupnimi stroški upoštevani le stroški za obstoječo komunalno opremo. Obračunski stroški so namreč določeni od skupnih stroškov obstoječe komunalne opreme (drugi odstavek 8. člena Odloka o programu opremljanja). Poleg tega je v prehodni določbi 19. člena predvideno, da se komunalni prispevek na območjih, kjer je potrebna zgraditev nove komunalne opreme, rekonstrukcija ali povečanje zmogljivosti obstoječe komunalne opreme, izračuna na podlagi novega programa opremljanja, v katerem se ponovno opredelijo merila za odmero komunalnega prispevka.

Ker po navedenem ni razvidno, da bi se Odlok o programu opremljanja nanašal na gradnjo komunalne infrastrukture, načrtovano z OPPN, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor o nezakonitosti tega odloka, ker toženka ni sprejela občinskega prostorskega načrta, s katerim bi določila vrste komunalne opreme, ki jo je treba zgraditi po posameznih vrstah urejanja prostora (prvi odstavek 73. člena ZPNačrt). Zgolj dejstvo, da toženka še ni sprejela prostorskega akta za gradnjo komunalne infrastrukture za območje cele občine, pa še ne pomeni, da je Odlok o programu opremljanja nezakonit in da je odmera komunalnega prispevka za obstoječo komunalno infrastrukturo mogoča le po Pravilniku o odmeri.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka komunalni prispevek odmerila v celoti tako za primarno kot za sekundarno komunalno opremo. Po presoji sodišča pa bi toženka komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo v celoti lahko odmerila le, če bi bila s tem zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo. Da bi bilo to mogoče, ne izhaja ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ne iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje. Da obstoječa komunalna oprema ne zadošča, je nenazadnje razvidno tudi iz tega, da je z OPPN predvidena gradnja nove komunalne opreme. Toženka pa v odločbi ne ugotavlja, da bo priključitev na komunalno opremo zagotovljena v obsegu in v roku, kot to določa program opremljanja, temveč tožniku nalaga sklenitev pogodbe o opremljanju po 31. členu OPPN.

V primeru sklenitve pogodbe o opremljanju bi bila odmera komunalnega prispevka za celotno obstoječo komunalno opremo mogoča le, če bi se s priključitvijo novo zgrajene komunalne opreme, obremenila vsa obstoječa komunalna oprema. V tem primeru pa bi morala toženka pojasniti, zakaj se bo novozgrajena komunalna oprema, ki jo bo zgradila tožnica sama, priključevala ne le na primarni in magistralni del komunalne opreme iz prvega odstavka 7. člena Programa o opremljanju, temveč tudi na sekundarnega v območjih CE1-2-3, VO2 in KA2 iz drugega odstavka istega člena.

V zvezi s tem pa sodišče glede na tožbene ugovore pojasnjuje, da tožnica odmeri komunalnega prispevka za javne ceste ne more ugovarjati zgolj zato, ker bo novozgrajena cesta na območju OPPN neposredno priključena na državno cesto. Investitor je namreč zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tudi za komunalno opremo, ki jo uporablja brez posebnega priključka, med tako opremo pa poleg cest sodijo tudi druge javne površine. Šteje se torej, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme v obračunskem območju, na katero je mogoče izvesti priključke in tisto, ki jo je mogoče uporabljati. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbo X Ips 324/2011 z dne 16. 5. 2012 zavzelo stališče, da je bistveno, da ima zavezanec iz tega obračunskega območja dostop do občinske javne ceste, ki se nahaja v istem obračunskem območju in da jo torej lahko uporablja, čeprav do nje dostopa preko državne ceste, kot je to predvideno v obravnavani zadevi. Za drugo vrsto komunalne opreme pa mora biti ugotovljeno, ali je objekt mogoče priključiti na to vrsto komunalne opreme.

Navedbe toženke, da nove komunalne opreme ni treba graditi za potrebe obstoječih objektov, ne utemeljujejo zakonitosti izpodbijane odmere komunalnega prispevka. Obstoj komunalne opreme, ki zadošča le za obstoječe objekte in ne omogoča priključitve novogradnje oz. uporabe, lahko kvečjemu pomeni, da je toženka v obračunsko območje obstoječe sekundarne komunalne infrastrukture neutemeljeno umestila stavbna zemljišča, na katera se nanaša OPPN. Kot je bilo že prej povedano, je namreč možnost priključitve na komunalno omrežje oziroma njegova uporaba pogoj za odmero komunalnega prispevka. Pavšalne navedbe toženke, da se bo novozgrajena komunalna oprema priključevala tako na primarno kot na sekundarno komunalno opremo v navedenih obračunskih območjih in da je zato komunalni prispevek treba odmeriti v celoti, pa po navedenem ne zadoščajo za utemeljitev take odmere.

Zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje toženke na stališče iz sodbe tega sodišča I U 880/2010, po katerem je investitor dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka zaradi obremenitve že zgrajene komunalne opreme, saj to stališče ne pomeni, da je bil investitor dolžan plačati komunalni prispevek za celotno obstoječo komunalno opremo. Poleg tega je iz obrazložitve te sodbe razvidno, da v primeru, na katerega se nanaša, tožniku komunalni prispevek za t. i. sekundarno komunalno infrastrukturo sploh ni bil odmerjen.

Po navedenem torej obstoječa komunalna oprema ne zagotavlja priključitve predvidene novogradnje, pogodba o opremljanju pa tudi ni bila sklenjena. Tako ne z njo ne kako drugače ni bilo ugotovljeno, katera obstoječa komunalna oprema že obstaja (2. točka obveznih vsebin pogodbe o opremljanju po tretjem odstavku 78. člena ZPNačrt), katero komunalno opremo bo zagotovil investitor in na katero komunalno opremo (primarno in sekundarno) jo bo investitor priključil (3. in 4. točka tretjega odstavka istega člena). Zato je tudi odločitev o obveznosti dela komunalnega prispevka, ki ga mora tožnik kot investitor plačati v primeru sklenitve pogodbe o opremljanju, preuranjena.

Ker je bilo treba tožbi ugoditi že zato, ker toženka za odmero komunalnega prispevka ni ugotovila vseh odločilnih dejstev, se sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti tožbenih očitkov o arbitrarnem določanju skupnih stroškov v Odloku o programu opremljanja, ni ugotavljalo, ali skupni stroški, kot so določeni v tem odloku, predstavljajo realno vrednost (šesti odstavek 12. člena Uredbe) in ni presojalo tožbenega očitka o teku obresti.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da podatki postopka za to ne dajo zanesljive podlage, tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o odmeri komunalnega prispevka. Zato je sodišče v prvi točki izreka ugodilo tožbi glede na tožbene predloge.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, mu v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča od navedenega zneska pripada še 20 % DDV, to je 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).


Zveza:

ZPNačrt člen 78, 78/1, 82, 82/2.
Datum zadnje spremembe:
13.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU3MzA5