<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 14/2013
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.14.2013

Evidenčna številka:VDS0010597
Datum odločbe:11.04.2013
Senat:Tatjana Prebil (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Metod Žužek
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:imenovanje dekana - vzgoja in izobraževanje

Jedro

Tožnik pogojev za imenovanje dekana ni izpolnjeval, ker ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto visokošolskega učitelja (ZViS člen 24/2), zato njegov zahtevek na razveljavitev postopka in akta o imenovanju druge osebe za dekana ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se spremeni izpodbijana sodba v

- II. točki izreka, tako da se stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti prvotno toženi stranki A. fakulteta, Univerza v ..., znižajo na 272,04 EUR ,

- III. točki izreka, tako da se stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znižajo na 501,00 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita postopek in akt o imenovanju prof. dr. B.B. za dekana A. fakultete z dne 10. 6. 2009 (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik povrniti stroške postopka A. fakulteti v skupnem znesku 1.017,72 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka) ter Univerzi v ... v skupnem znesku 1.935,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni in njegovemu zahtevku v celoti ugodi ter prisodi nastale stroške postopka, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikove argumentacije, zakaj je določbo 24. člena zakona o visokem šolstvu (ZViS) potrebno razumeti širše, zato je obrazložitev sodbe v bistvenem delu pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. V 2. odstavku 24. člena je res določeno, da je za dekana članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda lahko imenovan, kdor je na njem zaposlen kot visokošolski učitelj, a je treba pri razlagi te določbe poleg jezikovne uporabiti tudi namensko razlago. Namen take ureditve je zagotovitev opravljanja dela osebi, ki je povezana s fakulteto in pozna delo na članici univerze ali zavodu ( in je konkretizirano v 1. odstavku istega člena) ter na fakulteti opravlja delo visokošolskega učitelja. Določila 2. odstavka 24. člena ZViS ni mogoče razlagati brez upoštevanja dejstva, da celoten člen predstavlja pravno celoto. Tak namen je razviden tudi iz obrazložitve 5. člena novele ZviS-A, s katerim sta bila na novo formulirana 2. in 3. odstavek 24. člena ZViS. Delo visokošolskega učitelja ex lege opravljajo osebe, ki so dobile ustrezen strokovni naziv, med njimi tudi docenti. Tožnik je sicer imel sklenjeno pogodbo za delovno mesto veterinarja specialista, vendar je med strankama nesporno, da je opravljal tudi dela visokošolskega učitelja in izvajal pedagoški proces. Noben zakon ne določa omejitev glede časovnega obsega visokošolskega pedagoškega dela in tudi ne določa, da se določeno pedagoško delo ne šteje za delo visokošolskega učitelja, če se opravlja pod nadzorstvom. Sodišče je pomanjkljivo pojasnilo, zakaj pedagoškega dela, ki ga je opravljal tožnik, ne šteje za delo visokošolskega učitelja.

Da bi sodišče ugotovilo, ali delo, ki ga je opravljal tožnik, predstavlja delo visokošolskega učitelja, bi moralo zaslišati vsaj tožnika, nosilca predmeta prof. dr. C.C. in predstojnika Inštituta za ... prof. dr. D.D.. Sodišče je dalo prevelik poudarek pričanju dr. E.E., iz katerega izhaja, da slednja ni bila neposredni udeleženec spornega pedagoškega procesa. Ta priča je bila predsednica kadrovske komisije pri volitvah dekana, tudi ona pa je potrdila, da je tožnik izvajal pedagoško delo, ko je izvajal predavanja in vaje. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je iz listin A5 do A14 jasno razvidno, da je tožnik opravljal predavanje in vaje iz področja imunologije in da je A. fakulteta tožnika javno obravnavala kot del pedagoškega osebja. Materialnopravno napačno je zato sklepanje sodišča, da tožena stranka ni izpolnjevala zakonskega pogoja za izvolitev, ker ni imela sklenjene pogodbe kot visokošolski učitelj. Pogodba o zaposlitvi nima vsebinskega učinka, temveč gre le za formalnost. Nesprejemljivo bi bilo, če bi se delala vsebinska razlika v pravici biti izvoljen med osebami, ki opravljajo isto delo, le zaradi tega, ker ima nekdo sklenjeno pogodbo za to delo, medtem ko ima drugi sklenjeno drugačno pogodbo.

Določba 44. člena Statuta Univerze v ... odstopa od zakonske ureditve, saj za izvolitev predpisuje strožja merila od zakonskih, po katerih mora biti kandidat za dekana zaposlen pri članici Univerze. Tako določila Statuta niso relevantna saj avtonomija Univerze ni absolutna, ampak je omejena z zakonskimi pogoji. Tožnik je bil v času volitev zaposlen pri članici Univerze, A. fakulteti. Tudi izbrani kandidat ne izpolnjuje zakonskih pogojev, ker je zaposlen pri Univerzi in ne pri članici Univerze. Visokošolski učitelji niso zaposleni pri članicah Univerze, temveč pri Univerzi, in tudi zato ne gre dobesedno brati določbe 2. odstavka 24. člena ZViS.

Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovorov v zvezi s postopkovnimi kršitvami in je presojo postopkovne pravilnosti volitev v celoti opustilo. Akademski zbor A. fakultete je na 8. seji odločil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dekana, in sicer na podlagi mnenja Univerze v .... Tožnik je bil izločen že pred glasovanjem, zoper tako odločitev pa ni imel nobenega pravnega sredstva. Ni prejel pravnega akta, s katerim bi bila neizpolnitev pogojev za kandidaturo ugotovljena, navedeni razlogi za ugotovitev in podana možnost pritožbe. Obrazložitev izpodbijanega akta nima vsebine, iz katere bi tožnik lahko razbral, zakaj ne izpolnjuje pogojev za izvolitev. Tožena stranka pa ni dokazala, da bi izdala akt, s katerim bi bila tožnikova kandidatura ugotovljena kot nezakonita.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika poudarila, da je določba 2. odstavka 24. člena ZViS popolnoma jasna in ne potrebuje dodatnih pravnih razlag. Šele če je možno več jezikovnih rešitev, je potrebno izbrati tisto, ki najbolj ustreza. Tožnik ni zaposlen kot visokošolski učitelj ne na univerzi in ne na članici univerze, zato ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na funkcijo dekana iz 2. odstavka 24. člena ZViS. Samo visokošolski učitelji, ki so na visokošolskem zavodu tudi zaposleni kot visokošolski učitelji, so lahko imenovani na funkcijo dekana članice univerze. Če bi imel zakonodajalec namen omogočiti, da je na funkcijo dekana lahko imenovana oseba, ki sodeluje v pedagoškem procesu in opravlja posamezne naloge iz pedagoškega procesa, potem bi to tudi zapisal. Posamezne naloge visokošolskega učitelja res opravljajo tudi osebe, ki so pridobile ustrezen strokovni naziv, a niso zaposlene na visokošolskem zavodu kot visokošolski učitelj. To pa ne pomeni, da je visokošolski učitelj ex lege zaposlen na visokošolskem zavodu. Visokošolski učitelj, ki ni zaposlen na mestu visokošolskega učitelja, pri A. fakulteti opravlja delo raziskovalca in samo sodeluje v pedagoškem procesu, medtem ko visokošolski učitelj pedagoško delo izvaja. Zato obstaja delitev na pogodbe za pedagoška delovna mesta, ki so sklenjene z Univerzo, in nepedagoška delovna mesta, ki so sklenjena s posamezno članico univerze.

Dekan članice univerze ni izvoljen, temveč ga na to funkcijo imenuje rektor univerze. Ne izvoli ga akademski zbor ali senat članice. Komisija za kadrovske zadeve pri članici evidentira in pregleda prijave, ali prijavljeni kandidati izpolnjujejo zakonskega pogoje. Kandidate, ki izpolnjujejo pogoje, vabi na sejo akademskega zbora, ta pa nato oblikuje predlog za senat članice. Predlogov, ki jih oblikujeta akademski zbor in senat članice, ni mogoče samostojno izpodbijati, saj je pravno varstvo možno le zoper sklep o imenovanju dekana. Komisija za kadrovske zadeve je ocenila, da tožnik ne izpolnjuje predpisanih pogojev, zato ga ni vabila v nadaljnji postopek. Zato tudi ni bistveno, ali je bil postopek imenovanja dekana pravilen in zakonit.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Izrek sodbe je popolnoma razumljiv, sodba je obrazložena, in tudi razlogi v njej niso v nasprotju sami s seboj. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo svojo odločitev tudi v delu, zakaj je potrebno določbo 24. člena Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/1993 in spremembe; v nadaljevanju: ZViS) razlagati tako, da je pogoj za imenovanje v dekana, da ima kandidat sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto visokošolskega učitelja. Tožnik v bistvu uveljavlja navedeno bistveno kršitev postopka zaradi nestrinjanja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ni absolutna bistvena kršitev po 14. točki 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo posameznih dokaznih predlogov tožnika. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, da je izvedbo drugih predlaganih dokazov zavrnilo, ker je lahko odločilo na podlagi vseh že izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče s presojo sodišča prve stopnje soglaša. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je predpogoj za imenovanje dekana sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto visokošolskega učitelja, zato ugotavljanje tožnikovega dejanskega dela in s tem povezano izvajanje dokazov ni bilo potrebno.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za imenovanje v dekana A. fakultete. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogojev ni izpolnjeval, ker ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto visokošolskega učitelja, zato je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev postopka in akta o imenovanju prof. dr. B.B. za dekana A. fakultete z dne 10. 6. 2009. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Skladno z določbo 2. odstavka 24. člena ZViS je za dekana članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda lahko imenovan, kdor je na njem zaposlen kot visokošolski učitelj. Pravilna je interpretacija sodišča prve stopnje, da je s to določbo postavljen pogoj, da je za dekana lahko imenovan samo delavec, ki je pri visokošolskem zavodu ali univerzi na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen kot visokošolski učitelj.

Skladno z 31. členom Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/1991 in spremembe; v nadaljevanju: ZZ), ki velja tudi za visokošolske zavode, je za poslovodni organ zavoda (ki je direktor ali drug individualni organ) imenovan, kdor izpolnjuje pogoje, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi oziroma s statutom ali pravili zavoda (1. odstavek 33. člena Zakona o zavodih). Statut Univerze v ... (v nadaljevanju: Statut) v 70. členu določa, da dekana imenuje rektor za dobo dveh ali štirih let na predlog senata članice članice izmed njenih učiteljev, ki izpolnjujejo pogoje za izvolitev v senat univerze. V senat Univerze pa so skladno s 44. členom Statuta lahko izvoljeni učitelji članic, ki so zaposleni na univerzi s polnim delovnim časom, in študentje. V 2. odstavku 44. člena Statuta je še določeno, da je za člana senata lahko izvoljen tudi učitelj medicinskega kliničnega predmeta, ki ni zaposlen na univerzi s polnim delovnim časom. Glede na navedeno je jasno, da je namen 24. člena ZViS možnost imenovanja za dekana zožiti na visokošolske učitelje, ki imajo za to delovno mesto sklenjeno tudi ustrezno pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas. Zmotno je stališče tožnika, da sodišče prve stopnje 24. člena ZViS ni razlagalo namensko in da je pogodba o zaposlitvi le formalnost. Na podlagi 31. člena ZZ lahko poleg zakona pogoje določa (tudi) statut. Iz Statuta pa je razvidno, da je kandidat za dekana lahko le visokošolski učitelj članice, ki je na univerzi zaposlen poln delovni čas (razen v primeru učitelja medicinskega kliničnega predmeta). Tožnik je bil zaposlen za poln delovni čas pri članici univerze, vendar na delovnem mestu veterinar specialist IX in ne na delovnem mestu visokošolskega učitelja, zato pogojev za imenovanje na funkcijo dekana, določenih v ZViS in Statutu, v spornem času ni izpolnjeval.

Glede na navedeno je v predmetnem sporu nepomembno, kaj je tožnik dejansko delal, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge v zvezi s tem (zaslišanje tožnika, nosilca habilitacijskega področja mikrobiologija z imunologijo prof. dr. C.C. in predstojnika Inštituta za ... prof. dr. D.D.). Že iz izvedenih dokazov pa izhaja, da tožnik dela visokošolskega učitelja ni izvajal poln delovni čas, temveč le nekaj ur tedensko (kar je ne nazadnje nesporno tudi med strankama).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni presojalo postopkovne pravilnosti volitev. V zvezi s postopkom volitev dekana je zaslišalo pričo dr. E.E., ki je bila predsednica kadrovske komisije. Priča je pojasnila, da so prejeli dve prijavi in v zvezi s tožnikom izpolnjevanjem pogojev pridobili tudi mnenje Univerze v ..., iz katerega izhaja, da tožnik pogojev ne izpolnjuje. Vse ugotovitve je kadrovska komisija v maju 2008 predstavila akademskemu zboru, ki je ugotovil, da pogoje za imenovanje kandidata izpolnjuje tožnikov protikandidat, prof. dr. B.B.. Statut v 80. členu določa, da akademski zbor predlaga senatu kandidate za dekana, senat članice pa nato predlaga rektorju v imenovanje dekana (77. člen Statuta). Akademski zbor torej senatu članice predlaga samo tiste kandidate, ki pogoje za imenovanje izpolnjujejo, kar izhaja že iz same narave stvari. Skladno s 36. členom ZZ pa ima kandidat za dekana v petnajstih dneh po prejemu obvestila o izbiri možnost zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Zmotno je zato tožnikovo stališče, da ni imel nobenega pravnega sredstva zoper odločitev akademskega zbora o neizpolnjevanju pogojev. Tožnik je dne 10. 6. 2009 prejel elektronsko sporočilo, da je rektorica Univerze v ... imenovala za dekana prof. dr. B.B., in nato dne 24. 6. 209 pravočasno vložil tožbo v predmetnem sporu. S tem je izkoristil sodno varstvo, ki mu je skladno s 36. členom ZZ zagotovljeno v zvezi s celotnim postopkom volitev dekana. V obravnavanem primeru je akademski zbor na predlog kadrovske komisije sprejel pravilno odločitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za imenovanje v dekana in da pogoje izpolnjuje le protikandidat prof. dr. B.B., ki je bil z izpodbijanim sklepom tudi imenovan na to funkcijo. Razpisni postopek je bil izpeljan v skladu z zakonom, isto pa velja tudi za izpodbijani sklep, saj prof. dr. B.B. izpolnjuje vse pogoje za dekana.

Sodišče prve stopnje je v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka tožniku napačno naložilo previsoke stroške postopka, saj je izhajalo iz napačne vrednosti spornega predmeta. Tožnik je v tožbi sicer res navedel, da vrednost spora znaša 40.001,00 EUR, kar pa je očitno previsok znesek, zato bi sodišče skladno s 3. odstavkom 44. člena ZPP pravilnost te vrednosti moralo preveriti. Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; ZOdvT) v 22. členu določa, da se vrednost spornega predmeta, če je ni mogoče določiti po določbah 21. člena tega zakona, določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera (1. odstavek 22. člena ZOdvT). Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti v skladu s prejšnjim odstavkom, znaša vrednost predmeta 4.000 eurov. Ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000 eurov (2. odstavek ZOdvT). Glede na navedeno v predmetni zadevi, v kateri tožnik izpodbija razpisni postopek in akt o imenovanju dekana, vrednost spora znaša 4.000,00 EUR. Stroške postopka je potrebno odmeriti od te vrednosti, saj ne gre za zahtevnejši individualni delovni spor niti glede na pravna vprašanja, ki se v njem obravnavajo, niti ni potreben obsežnejši dokazni postopek. Nagrada za postopek, do katerega je upravičena prvotno tožena stranka A. fakulteta, Univerza v ..., se zato zniža na 206,70 EUR (tar. št. 3100), tako da priznani stroški prvotno tožene stranke, ki ji jih mora povrniti tožnik, skupaj s pavšalnim zneskom 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV znašajo 272,04 EUR. Potrebni stroški tožene stranke, Univerze v ..., pa so: nagrada za postopek 206,70 EUR, nagrada za narok 190,80 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV. Priznani stroški tožene stranke, ki ji jih mora povrniti tožnik, znašajo 501,00 EUR.

Glede na navedeno je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel le v manjšem delu, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

ZViS člen 24, 24/2. ZZ člen 31, 36.
Datum zadnje spremembe:
12.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU3MTcx