<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep in sodba II Cp 1373/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.1373.2012

Evidenčna številka:VSL0077307
Datum odločbe:13.03.2013
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODNE TAKSE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:predpostavke odškodninskega delikta - pravnomočna obsodilna sodba - znak kaznivega dejanja - odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - zastaranje - pretrganje zastaranja - tek zamudnih obresti - zakonitost dela zavoda - gospodarnost razpolaganja s proračunskimi sredstvi - dokazno breme - sodna taksa za odgovor na pritožbo

Jedro

Kazensko obsodilna sodba vsebuje le ugotovitev nastanka določene nevarnosti, kar pa za nastanek civilnopravne odškodninske odgovornosti, katere nujni element je nastanek določene škode, ne zadošča. V obravnavani zadevi je tako moralo sodišče ugotavljati obstoj tudi preostalih predpostavk odškodninskega delikta.

Zahtevek zoper drugega toženca je zastaran, ker ne pride v poštev uporaba 353. člena OZ; I. B. je bila obsojena zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin, katerega zakonski znak ni povzročitev škode oziroma pridobitev premoženjske koristi.

Glede na specifičnost zadeve je moč tolmačiti določbo 165. člena OZ, da določa le zapadlost, ne pa tudi zamude z odškodninsko obveznostjo, zaradi česar zamuda nastane šele pod pogoji iz 299. člena OZ – z vložitvijo tožbe, ko je bila prva toženka lahko seznanjena z višino terjatve. Takšno tolmačenje je v obravnavani zadevi pravičnejše, saj tudi tožnici v času vložitve premoženjskopravnega zahtevka višina škode ni bila poznana, sicer bi svoj zahtevek določneje opredelila.

Ravnateljica je odgovorna za organizacijo in vodenje šole, pa tudi za zakonitost dela zavoda. V ta okvir sodi tudi odgovornost za zakonitost, namenskost, učinkovitost in gospodarnost razpolaganja s proračunskimi sredstvi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v II. točki izreka glede zneska 18.911,70 EUR ter v III. in IV. točki izreka (pravdni stroški), v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pa se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba prve tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 27. 3. 2012 se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se plačilni nalog z dne 7. 3. 2012 razveljavi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo prvi toženki naložilo, da tožnici plača 12.655,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2006 dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in prvi toženki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 1.802,10 EUR, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; stranskemu intervenientu O. B. pa 611,26 EUR pravdnih stroškov, prav tako s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici pa je naložilo, da drugemu tožencu povrne pravdne stroške v višini 3.125,82 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnica in prva toženka, ki vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Tožnica se ne strinja z zavrnitvijo zahtevka proti drugemu tožencu, saj meni, da je tudi on odškodninsko odgovoren kot delodajalec in odgovorna oseba za I. B. Za tožnico je povsem nesprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da z ravnanjem drugega toženca oziroma njegove žene I. B. ni nastala nikakršna škoda. Nobene osnove ni bilo za izdajo spornih računov in njihovo plačilo, saj drugi toženec tožnici ni nudil nikakršnih storitev in ji tudi ni dobavil nobenih artiklov. Dejanja obeh toženih strank so tako povezana in prepletena, da ne more biti govora o tem, da je takšno oškodovanost povzročila zgolj prva toženka, saj je šlo za usklajeno, nesprejemljivo in nezakonito ravnanje obeh toženih strank. Kot nesprejemljivo in nerazumljivo ocenjuje tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve zahtevka za znesek v višini 18.911,70 EUR. Ni jasno, na podlagi česa je prvostopenjsko sodišče štelo, da je prva toženka dokazala upravičeno porabo zneska v višini 18.911,70 EUR; gre za absurden zaključek sodišča, ki se ne da preizkusiti. Nikoli ni bilo nobene potrebe po poslovanju z gotovino in po t.i. črnem fondu. V pozitivnih predpisih je jasno določeno, kako se posluje z javnim denarjem. Prva toženka za svoje izkrivljene navedbe ni predložila niti enega pisnega dokaza in tudi zaslišane priče, ki jih je sama predlagala, njenih navedb niso potrdile. Tožnica poudarja, da v letu 2002 ni bilo nikakršnih potreb v smislu prireditev, šolskih oziroma obšolskih dejavnosti, kot to skuša prikazati prva toženka. Prehrana je bila v tem letu bistveno slabša in skromnejša, pa tudi prireditve oziroma druge aktivnosti niso odstopale od aktivnosti preteklih let. Sicer pa je imela tožnica tudi v tem letu stalne dobavitelje, zato ni bilo potrebe po nakupih pri drugemu tožencu. Pritožnica poudarja, da so navedbe o porabljenih sredstvih popolnoma izkrivljene in da ta sredstva niso bila porabljena za potrebe tožnice. Tožnica je imela za lastno dejavnost zagotovljena ustrezna sredstva, naloga prve toženke pa je bila, da transparentno prikazuje vse prihodke in odhodke, saj mora javni zavod delovati zakonito. Oporeka tudi odločitvi glede teka zamudnih obresti in se pri tem sklicuje na določilo Obligacijskega zakonika, po katerem tečejo zamudne obresti od dneva nastanka škode oziroma dneva nastanka prikrajšanja. Oporeka pa tudi odločitvi glede pravdnih stroškov.

3. Prva toženka v pritožbi poudarja, da je terjatev tožnice zastarana. Obsodilna sodba ne temelji na istem dejanskem stanju kot tožbeni zahtevek. Prva toženka je bila za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika, kjer med znake kaznivega dejanja sodi tudi pridobitev premoženjske koristi ali povzročitev premoženjske škode, oproščena, zato ni moč uporabiti daljših zastaralnih rokov od tistih, ki so določeni v 352. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tožnica je najkasneje konec leta 2002 izvedela za škodo, tožbo pa je vložila šele 28. 12. 2006, zato je njen zahtevek zastaran. Pritožnica poudarja, da nobena od pravdnih strank ni bila bodisi okoriščena bodisi prikrajšana. Res je, da drugi toženec tožnici ni vedno dobavil artiklov po specifikaciji posameznega računa, vendar pa je bila vrednost navedenih in dejansko dobavljenih artiklov vedno enaka. Pojasnjuje, da v postopku ni zatrjevala nadstandardne prehrane otrok, temveč, da je bilo veliko artiklov porabljenih na prireditvah, organiziranih akcijah, piknikih, pogostitvah kulturnikov. Zgolj dejstvo, da sodišče ni moglo natančno ugotoviti višine dejansko porabljenih sredstev za določene namene, ne pomeni, da si je prva toženka karkoli prilastila oziroma se okoristila na račun tožnice. V pritožbi še posebej izpostavlja zatrjevane stroške v zvezi z gospodinjskim poukom, porabljeno gotovino za manjša popravila, vzdrževalna dela v šoli in šolskem vinogradu ter sredstev za delavce S. in E. ter za piknik športnega društva. Meni, da v zvezi s temi sredstvi sodišče ni navedlo argumentiranih razlogov. Enako pa velja tudi za sredstva, ki naj bi bila namenjena za poplačilo dela drugega toženca in A. G. v šolskem vinogradu. Poudarja, da je nepravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila v 40. točki specifikacije ponovno pojasnjena poraba sredstev v višini 1.200.000,00 SIT za kulturnike, predavanja, okrogle mize, podpise, lutke, manjša popravila oken, inštalacijo računalniških programov, popravila računalnikov, dostavo pošiljk za šolo, ki so bila opredeljena že v predhodnih postavkah. Pojasnjuje, da navedeno ne spada med redna vzdrževalna dela, za kar bi imela tožnica zagotovljena namenska sredstva in zaposlenega delavca. Poudarja, da nobena od pravdnih strank ni bila okoriščena ali prikrajšana, saj je bila vrednost na računih navedenih artiklov in dejansko dobavljenih artiklov vedno enaka.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje zatrjevanjem prve toženke o zastaranju terjatve. Meni, da se prva toženka ne more sklicevati na specifikacijo, ki jo je pripravila sama in se je v dokaznem postopku izkazala za neverodostojno. Dokazni postopek je jasno pokazal, da je bila v kritičnem obdobju prehrana skromnejša, zaposleni pa niso dobivali nikakršnih daril.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba prve toženke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 27. 3. 2012

6. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožnice zoper plačilni nalog z dne 7. 3. 2012, s katerim ji je bilo naloženo plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 113,00 EUR.

7. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru. Pritožnica poudarja, da se je toženka pritožila le zoper ugodilni del sodbe – za znesek 12.655,07 EUR – zato je dolžna plačati sodno takso glede na izpodbijani znesek, ne pa od skupnega vtoževanega zneska v višini 35.255,69 EUR. Meni, da je s plačilom zneska v višini 63,28 EUR plačala celotno sodno takso za dogovor na pritožbo.

8. Pritožba je utemeljena.

9. Pritožba pravilno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče napačno odmerilo takso za odgovor na pritožbo, saj je iz pritožbe tožene stranke razvidno, da se pritožuje le zoper ugodilni del sodbe, torej za znesek 12.655,07 EUR.

10. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da se v obravnavani zadevi za odmero sodne takse uporablja Zakon o sodnih taksah, ki je veljal do uveljavitve ZST–1. Po 2. točki tar. št. 1 se za odgovor na pritožbo plača polovica takse iz prvega odstavka tar. št. 1. V 1. točki tar. št. 1 je navedeno, da se sodna taksa določi po vrednosti zahtevka. Vendar pa je treba taksno tarifo razlagati v povezavi s splošnim delom Zakona o sodnih taksah in pri tem upoštevati tudi določbo 25. člena ZST, ki določa, da se v primeru delnega izpodbijanja vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela. Glede na vrednost izpodbijanega dela (12.655,07 EUR) in ob upoštevanju tar. št. 1/2 ter splošnih določb Zakona o sodnih taksah je tožnica s plačilom zneska 63,28 EUR poravnala celotno sodno takso za odgovor na pritožbo.

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter spremenilo sklep prvostopenjskega sodišča tako, da je plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 7. 3. 2012 razveljavilo.

O pritožbi tožeče stranke

12. Pritožbeni očitek tožnice glede zavrnitve zahtevka zoper drugega toženca je neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je glede na določbo 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V kazenskem postopku je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta prva toženka in I. B. storili kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine. Kazensko obsodilna sodba tako vsebuje le ugotovitev nastanka določene nevarnosti, kar pa za nastanek civilnopravne odškodninske odgovornosti, katere nujni element je nastanek določene škode, ne zadošča. V obravnavani zadevi je tako moralo sodišče ugotavljati obstoj tudi preostalih predpostavk odškodninskega delikta. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je zahtevek zoper drugega toženca zastaran, ker ne pride v poštev uporaba 353. člena OZ; I. B. je bila obsojena zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin, katerega zakonski znak ni povzročitev škode oziroma pridobitev premoženjske koristi.

13. Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da je premoženjskopravni zahtevek, ki ga je tožnica postavila v kazenskem postopku, premalo substanciran. Zato je pravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je zahtevek za račune, ki niso bili obravnavani v kazenskem postopku, zastaran. Pravilno pa je tudi razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da dokazni postopek ni pokazal, da bi drugi toženec oziroma pri njem zaposlena I. B. tožnici povzročila škodo. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bilo vedno dobavljenih toliko artiklov (čeprav drugih, kot so bili navedeni na računu), kolikor je bil znesek na računu. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da ni vzročne zveze med ravnanjem drugega toženca (oziroma njegove zaposlene) in nastankom škode. Z izdajo računov, na katerih so bili navedeni drugi artikli, kot so bili dejansko dobavljeni, pri čemer pa je kupnina znašala toliko, kot je bila vrednost dejansko dobavljenih stvari, tožnici še ni nastala škoda, niti ni moč govoriti o neupravičeni obogatitvi.

14. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede tožbenega zahtevka v višini 18.911,70 EUR, ki ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker je štelo, da je prva toženka upravičila njegovo porabo. V tem delu je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče je toženkino specifikacijo ocenilo kot zelo pavšalno in nespecificirano. Poudarilo je, da določene postavke nimajo nobene neposredne povezave z dejavnostjo tožnice in šolskim oziroma izvenšolskim programom ter da ni mogoče ugotoviti natančne višine dejansko porabljenih sredstev. Kljub temu pa je v 23. točki obrazložitve ugotovilo, da je prva toženka uspela s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati porabo javnih sredstev za znesek 18.911,70 EUR. Prvostopenjsko sodišče bi se moralo podrobneje opredeliti do posamičnih postavk iz specifikacije, za katere je štelo, da jih je prva toženka izkazala, saj jim je tožnica izrecno ugovarjala. Pri tem bi moralo upoštevati temeljno pravilo dokaznega bremena, ki izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje, in ne oni, ki zanika oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Tisti, ki nosi dokazno breme, je lahko uspešen le, če trditve o dejstvih tako argumentira, da je izključen vsak razumen dvom oziroma, da o resničnosti teh trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek (2). Prvostopenjsko sodišče pa ni argumentirano pojasnilo prvotoženkine upravičenosti porabe sredstev v višini 18.911,70 EUR in je celo samo izrazilo dvom v specifikacijo kot ustrezen in zadosten dokaz. Dvom v ugotovitve prvostopenjskega sodišča izkazujejo tudi nekatere izpovedbe prič. Tako je priča S. K., ki je bila pri tožnici kuharica, povedala, da se je hrana v primeru raznih prireditev pripravljala v šolski kuhinji iz živil, ki so jih dobavljali redni dobavitelji in ne iz trgovine B. ter da se je v letu 2002 v trgovino B. hodilo zelo malo. Da se je pri B. kupovalo malo, je potrdila tudi priča A. G., ki je bila prav tako zaposlena kot kuharica pri tožnici.

15. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek glede teka zamudnih obresti. Upoštevaje naravo zadeve je po mnenju pritožbenega sodišča pravična odločitev prvostopenjskega sodišča, da zamudne obresti tečejo od dneva vložitve tožbe dalje. Glede na specifičnost zadeve je moč tolmačiti določbo 165. člena OZ, da določa le zapadlost, ne pa tudi zamude z odškodninsko obveznostjo, zaradi česar zamuda nastane šele pod pogoji iz 299. člena OZ – z vložitvijo tožbe, ko je bila prva toženka lahko seznanjena z višino terjatve. Takšno tolmačenje je v obravnavani zadevi pravičnejše, saj tudi tožnici v času vložitve premoženjskopravnega zahtevka višina škode ni bila poznana, sicer bi svoj zahtevek določneje opredelila. Zahtevek za povračilo škode, ki ni definiran oziroma konkretneje opredeljen, tudi ni iztožljiv.

O pritožbi tožene stranke

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati zastaranje zahtevka zoper prvo toženko. Prvostopenjsko sodišče je pravilno kot materialnopravno podlago uporabilo določbo 352. člena OZ in prepričljivo pojasnilo, da je bila tožnica ob skrbnem ravnanju najkasneje v juliju ali avgustu 2003 seznanjena s tem, da ji je z ravnanjem prve toženke nastala škoda. Premoženjskopravni zahtevek, ki ga je tožnica uveljavljala v kazenskem postopku, je bil vložen v okviru triletnega zastaralnega roka. Z vložitvijo predmetnega zahtevka pa je bilo zastaranje pretrgano (365. člena OZ).

17. Prvi toženki ni uspelo dokazati, da ni podana njena odgovornost za zatrjevano škodo ter da škoda, ki jo zatrjuje tožnica, sploh ni nastala. Predložena specifikacija je zelo pavšalna in izkazuje nenamensko ter prekomerno porabo javnih sredstev. Prva toženka je bila kot ravnateljica v skladu z določbo 31. člena Zakona o zavodih odgovorna za organizacijo in vodenje šole, pa tudi za zakonitost dela zavoda. V ta okvir sodi tudi odgovornost za zakonitost, namenskost, učinkovitost in gospodarnost razpolaganja s proračunskimi sredstvi. Predložena specifikacija pa izkazuje ravno nasprotno - razsipno in neodgovorno trošenje proračunskih sredstev. Prvi toženki ni uspelo dokazati, da so se vsi sporni računi in izdatki nanašali izključno na pokritje stroškov za reprezentanco šole, šolskih prireditev, za vzdrževanje in popravilo šole itd. Tega namreč ni potrdila nobena od zaslišanih prič.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena glede ugodilnega dela tožbenega zahtevka opravljena v skladu z metodološkim navodilom iz 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče pravilno ni sledilo prvi toženki glede zatrjevanih stroškov za gospodinjski pouk, saj prva toženka ni prepričljivo pojasnila teh stroškov, niti jih ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Neutemeljena je pritožba tudi glede porabe gotovine za manjša popravila, vzdrževalna dela v šoli in šolskem vinogradu. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s prej navedeno postavko imajo vso oporo v izvedenem dokaznem postopku, predvsem v zaslišanju priče S. M. Prav tako prvostopenjsko sodišče pravilno ni sledilo prvi toženki glede porabe sredstev za delavce S. in E., saj prva toženka teh zneskov ni s prepričljivostjo izkazala. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da izdatki za različne pogostitve in darilca kažejo na veliko neskrbnost prve toženke pri upravljanju z javnimi sredstvi ter predstavljajo kršitev določbe 6. člena OZ.

19. Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da prva toženka tudi glede zatrjevanih stroškov za delo v vinogradu ni bila prepričljiva. V zvezi s pripravo hrane za delavce v vinogradu je priča A. G. – kuharica pri tožnici – povedala, da so v vinogradu delali vsi delavci šole, kosilo pa je pripravila kuharica iz zalog, ki so jih imeli v šoli.

20. Prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo v specifikaciji navedenih zneskov v višini 620.000,00 SIT in 427.000,00 SIT, ki naj bi nastala v zvezi z delom A. G. v vinogradu in raznimi opravili M. B. Izpovedba priče A. G. ne potrjuje navedbe prve toženke, da naj bi se mu izplačevalo tudi v obliki gotovine. Priča je povedala, da denarja v višini 620.000,00 SIT ni prejela; kot plačilo je v trgovini V. nabavljala le škropiva, v trgovini B. pa naj bi kupovala le enkrat. Tudi glede zneska v višini 427.000,00 SIT prva toženka ni zadostila dokaznemu bremenu. Šlo naj bi za znesek, ki ga je prejel drugi toženec za izvedbo raznih opravil pri šoli. Drugi toženec o teh opravilih ni vedel povedati nič konkretnega; enako pa velja tudi za pričo I. B., ki je sicer potrdila, da so se neka dela za šolo opravljala z njihovo gradbeno mehanizacijo, ni pa potrdila načina plačila, kot ga je zatrjevala prva toženka.

21. S strani prve toženke je ostal neizkazan tudi znesek v višini 1.200.000,00 SIT, zabeležen pod točko 40 specifikacije (priloga B 14). Prvostopenjsko sodišče tega zneska pravilno ni priznalo prvi toženki, saj so navedbe glede tega zneska povsem nekonkretizirane in z ničemer podprte ter ne zadostijo dokaznemu standardu.

22. Ker pritožba prve toženke ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP v celoti zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Pritožbi tožnice pa je glede na zgoraj navedeno deloma ugodilo in na podlagi določbe 355. člena ZPP sodbo razveljavilo v II. točki izreka glede zneska v višini 18.911,70 EUR ter v III. in IV. točki izreka glede pravdnih stroškov. V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče ugotovljene nedoslednosti odpravi; specifikacijo naj upošteva v povezavi z izpovedbo zaslišanih prič ter pri tem upošteva pravilo o dokaznem bremenu.

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.

(2) Glej L. U. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba.


Zveza:

ZZ člen 31.
OZ člen 6, 165, 299, 352, 365.
ZPP člen 8, 14.
ZST člen 25.
Datum zadnje spremembe:
08.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0NjMx