<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 1742/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.1742.2012

Evidenčna številka:VSL0076026
Datum odločbe:13.03.2013
Področje:STVARNO PRAVO - LASTNINJENJE
Institut:priposestvovanje - priposestvovanje pred nacionalizacijo - priposestvovanje stvarne služnosti - priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini - družbena lastnina - splošno ljudsko premoženje - javno dobro - stranska intervencija

Jedro

V času, ko so bila zemljišča v družbeni lastnini, služnost ni bila priposestvovana.

Sporne nepremičnine so bile v splošni, javni rabi, kar pomeni, da jih je skladno z njenim namenom lahko uporabljal vsak. Take nepremičnine so tudi po uveljavitvi 55. čl. ZTLR uživale najmanj tako varstvo, kakršno je bilo predvideno za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi.

Priposestvovalna doba ne teče tudi po vložitvi tožbe ter se čas po vložitvi tožbe ne všteva v priposestvovalno dobo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek, s katerim tožnika uveljavljata obstoj stvarne služnosti hoje in vožnje po nepremičninah parc. št. 34/1, 39/2 in 39/3, vse k.o. X, v korist nepremičnin parc. št. 39/1 in 60, obe k.o. X, in na teh nepremičnina stoječe stavbe št. 849. Glede stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 411,86 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 447,29 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je sodišče ugotavljalo priposestvovanje samo v obdobju od leta 1975 dalje oz. od izgradnje Šolskega centra dalje. Prezrlo je, da sta tožnika zatrjevala priposestvovanje že v obdobju pred nacionalizacijo in pred uveljavitvijo 55. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). V obdobju pred uveljavitvijo ZTLR noben predpis ni preprečeval priposestvovanja služnosti. Meni, da je sodišče narobe razlagalo 218. čl. in 92. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in sicer v tistem delu, ki se nanaša na obravnavanje dobre vere pri izvrševanju služnosti. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da se uveljavlja pravo in nepravo priposestvovanje po 1. in 2. odstavku 217. čl. SPZ; primarno nepravo priposestvovanje, za katero kvaliteta posesti oz. dobra vera ni pomembna. Opozarja, de je bilo z določilom 55. čl. ZTLR onemogočeno priposestvovanje stvarne služnosti samo na nepremičnini v uporabi družbene pravne osebe, ne pa na vsaki nepremičnini v družbeni lastnini. Ocenjuje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bile služeče nepremičnine v uporabi družbene pravne osebe. Trdi, da iz procesnega gradiva izhaja, da je šlo za družbeno lastnino v upravi Občine Krško, katere funkcija je bila ravno v zagotovitvi dostopa do nepremičnin tožnikov in soseda S.. Opozarja, da se dobra vera domneva. Opozarja, da so bila služeča zemljišča olastninjena z Zakonom o zavodih dne 1. 4. 1991 in ne šele z vpisom tožene stranke v zemljiško knjigo. Zaključuje, da je od lastninjenja do zaključka glavne obravnave preteklo več kot 20 let in je zato služnost priposestvovana tudi že v času po lastninjenju. Za nepravilno označuje ugotovitev, da so bile služeče nepremičnine javno dobro. Opozarja, da so javno dobro le tiste nepremičnine, ki so s pravnim aktom razglašene za javno dobro oz. v sistemu družbene lastnine za družbeno lastnino v splošni rabi. Opozarja, da za služeča zemljišča tak pravni akt ne obstaja. Trdi, da družbena lastnina v splošni rabi v zemljiški knjigi ni bila vpisana. Opozarja, da nepremičnine pred menjalno pogodbo, sklenjeno med toženo stranko in intervenientom, niso bile izvzete iz javnega dobra. Če bi bile javno dobro, bi bilo to storjeno. Trdi, da ne gre niti za kategorizirano javno cesto; traso so vseskozi vzdrževali uporabniki. Opozarja, da se v pogodbah med pravnimi predniki tožnikov omenja dostop po služnostni poti in ne po javni poti. Meni, da Odlok o občinskem prostorskem načrtu za ureditev starega mestnega jedra, s katerim se v ta prostor umešča knjižnica, ne preprečuje priznanja služnostne pravice. To stališče utemeljuje s hierarhijo pravnih aktov – občinski odlok ne more negirati zakonskih določb o nastanku služnosti; razen tega je sodnik pri odločanju vezan zgolj na ustavo in zakon. Opozarja, da knjižnica še ni umeščena v prostor. Če kdaj bo, ali če bo služnost postala nekoristna, ali če se bodo bistveno spremenile okoliščine, se bo to takrat upoštevalo. Opozarja, da je odločitev v nasprotju s pravico do zasebne lastnine iz 33. čl. Ustave. Sklicuje se tudi na kršitev 22. čl. Ustave, ker sodišče trditev tožeče stranke ni vzelo na znanje in se do njih opredelilo. Opozarja, da intervenient ni zatrjeval in ni izkazal pogojev za obstoj stranske intervencije, zaradi česar je odločitev o stroških postopka nepravilna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da ima intervenient, ki na služečih zemljiščih izkazuje lastninsko pravico v pričakovanju, interes, da v pravdi zmaga tožena stranka. Zavezovalni posel s toženo stranko glede služečih zemljišč je že sklenil. Od odločitve v tej zadevi je odvisno, ali bo z razpolagalnim poslom dobil v last s služnostjo obremenjene ali neobremenjene nepremičnine. Ker odločitev v tej zadevi lahko vpliva na njegov pravni položaj, so podani pogoji, da v postopku sodeluje. Izjavo o vstopu v pravdo na toženi strani je podal.

5. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da se o trditvi, da so pravni predniki tožnikov stvarno služnost hoje in vožnje po nepremičninah parc. št. 34/1, 39/2 in 39/3, vse k.o. X, priposestvovali že pred nacionalizacijo, sodišče prve stopnje ni izreklo. Dokazov, ki sta jih tožnika za to trditev ponudila, sodišče prve stopnje ni presodilo in se do njihove dokazne vrednosti ni izreklo. V tem obsegu je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno in zato sodba na podlagi 355. čl. ZPP razveljavljena. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek oz. se izreči o utemeljenosti te trditve. Z 266. čl. SPZ je namreč določeno, da stvarne pravice, pridobljene pred njegovo uveljavitvijo, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa. Obstaja sicer tudi pravno stališče, da je s prehodom služečega zemljišča v družbeno lastnino oz. s pridobitvijo statusa splošne rabe nevknjižena služnostna pravica ugasnila (1), vendar v obravnavanem primeru, ko so pravni predniki tožnikov in tožnika z uporabo poti nadaljevali vse do sedaj (tožnika pot še vedno uporabljata), temu stališču ni mogoče slediti.

6. Nepremičnine parc. št. 34/1, 39/2 in 39/3, vse k.o. X, so bile nacionalizirane – prešle v družbeno lastnino dne 26. 12. 1958 z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (2). Nacionalizacija je bila zemljiškoknjižno evidentirana pod dn. št. 684/60 (zemljiškoknjižni izpisek vl. št. 56 k.o. X – dokaz A16) in dn. št. 700/60 (zemljiškoknjižni izpisek vl. št. 96 k.o. X – dokaz A17) – vpisana družbena lastnina v upravi Občine Krško. Po odpisu iz vl. št. 56 in 96 k.o. X, so bila obravnavana zemljišča kot splošno ljudsko premoženje vpisane v vl. št. 47 k.o. X (dokaz A15) in od leta 1978 dalje v vl. št. 1766 k.o. X kot družbena lastnina v uporabi Šolskega centra (dokaz A14).

7. V času, ko so bila navedena zemljišča v družbeni lastnini (26. 12. 1958 do 1. 4. 1991), služnost ni bila priposestvovana. Po uveljavitvi Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1946 in med sovražno okupacijo (3) so se prejšnji predpisi lahko uporabljali le toliko, kot niso bili v nasprotju z Ustavo FLRJ, ustavami ljudskih republik, zakonov in drugih prepisov, ki so jih izdali pristojni organi nove države in tudi ne z načeli pravnega reda nove države. Vzpostavljena je bila družbena lastnina in njeno varstvo na način, da na sredstvih v družbeni lastnini nihče ni mogel pridobivati lastninske pravice ali kakšnih drugih premoženjskih upravičenj; tudi služnost na družbeni lastnini s priposestvovanjem ni mogla nastati. Leta 1976 uveljavljeni Zakon o prometu z nepremičninami (4) je povzel dotedanji način varstva družbene lastnine; režima pravnega varstva družbene lastnine bistveno ni spreminjal (5). Določal je, da nepremičnine v splošni rabi in nepremičnine, za katere to določajo zakoni in drugi predpisi, niso v pravnem prometu. Na nezazidanih stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini ni omogočal pridobitve lastninske pravice, temveč smo pravice, ki jih določa zakon (3. in 4. člen). Služnostne pravice seveda med njimi ni bilo. S 6. členom je bil prepovedan neodplačen prenos nepremičnin iz družbene lastnine v zasebno lastnino. Dne 16. 2. 1980 uveljavljen ZTLR je s 55. čl. izključeval možnost priposestvovanja služnosti na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi (6). Obravnavana zemljišča niso bila v uporabi take družbene pravne osebe, kljub temu pa so uživala táko varstvo, da služnostne pravice na teh zemljiščih tudi po uveljavitvi ZTLR ni bilo mogoče pridobiti. Uporabljala so se kot splošno ljudsko premoženje – potrebna materialna osnova za uresničevanje funkcij družbenopolitičnih skupnosti (občine) in samoupravnih interesnih skupnosti (s področja izobraževanja). Zato so tudi po uveljavitvi ZTLR uživala varstvo pred prehodom v zasebno lastnino in obremenjevanjem s strani fizičnih in civilnopravnih oseb (7). Ker so bila služeča zemljišča po nacionalizaciji vpisana kot družbena lastnina v upravi Občine Krško (zemljiškoknjižna izpiska vl. št. 56 in 96 k.o. X) in kasneje (od leta 1975 oz. 1976 dalje) kot splošno ljudsko premoženje (zemljiškoknjižni izpisek v vl. št. 47 k.o. X), akt o ustanovitvi javnega dobra, ki je bil v kasnejšem obdobju pogoj za nastanek javnega dobra (konstitutivne narave), ni bil izdan. Lokacijsko dovoljenje (dokaz A27) potrjuje, da zaradi take narave obravnavnih zemljišč ovir za hojo in vožnjo po njih ni bilo; Šolski center, ki je sporni nepremičnini dobil v uporabo, je uporabo poti štel za pravico pravnih prednikov tožeče stranke (dokaz A26). V dopisu z dne 7. 9. 1977 (dokaz C6) je Skupščina občine Krško potrdila, da sporne nepremičnine predstavljajo javno dobro. Vse to kaže, da so bile sporne nepremičnine v splošni, javni rabi, kar pomeni, da jih je skladno z njenim namenom lahko uporabljal vsak. Take nepremičnine so tudi po uveljavitvi 55. čl. ZTLR uživale najmanj tako varstvo, kakršno je bilo predvideno za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. To pomeni, da služnosti na navedenih zemljiščih v času od 26. 12. 1958 do lastninjenja ni bilo mogoče priposestvovati.

8. Nepremičnine parc. št. 34/1, 39/1 in 39/2, vse k.o. X, so bile olastninjene na podlagi 65. čl. Zakona o zavodih. Z dnem 1. 4. 1991 so postale last Republike Slovenije. Lastninjenje je bilo v zemljiški knjigi evidentirano pod dn. št. 849/96, kar je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 1766 k.o. X (dokaz A8). Od lastninjenja (dne 1. 4. 1991) dalje zakonske ovire za priposestvovanje služnosti ni več. Tudi dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ priposestvovanje služnosti dopušča (217. člen). Od dne lastninjenja (1. 4. 1991) do vložitve tožbe (11. 11. 2010) ni preteklo dvajset let, zato služnost na podlagi 2. odstavka 217. čl. SPZ ni bila priposestvovana. Tako ZTLR (54. člen) kot SPZ (2. odstavek 217. člena) za primer dejanske uporabe (brez pridobitnega naslova in dobre vere o upravičenosti uporabe), določata dvajsetletno priposestvovalno dobo (8). Ker pa se v vlogi z dne 3. 5. 2011 (list. št. 30) tožnika sklicujeta tudi na dobroverno priposestvovanje v destletni dobi (1. odstavek 217. čl. SPZ), je treba razčistiti, s kakšno kvaliteto posesti (pravnim naslovom) to posest oz. svojo dobrovernost utemeljujeta. Ni pa mogoče slediti pritožbi, da priposestvovalna doba teče tudi po vložitvi tožbe in da se tudi čas po vložitvi tožbe všteva v priposestvovalno dobo. Iz stališč tožene stranke in intervenienta je razvidno, da izvrševanju služnosti nasprotujeta; hojo in vožnjo (torej rabo – splošno rabo) zaradi načina uporabe v preteklosti tolerirata; tudi po lastninjenju zagotavljata dostop do nepremičnin tožnikov, izvrševanju služnosti pa se upirata.

9. O stroških pritožbenega postopka bo določeno s končno odločbo (3. odstavek 165. čl. ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Odločba VSK Cp 968/2011 z dne 13. 3. 2012, zoper katero je s sklepom II DoR 155/2012 z dne 17. 5. 2012 dovoljena revizija

(2) Uradni list FLRJ št. 52/1958 s spremembami

(3) Uradni list FLRJ št. 86-605/46 z dne 25.10.1945

(4) Uradni list SRS št. 19/76 z dne 23.7.1976

(5) Pred njim so se kot republiški zakon uporabljale določbe Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. list SFRJ št. 43/65 s spremembami).

(6) Pravni pojem „družbenega sredstva v družbeni pravni osebi“ je bil opredeljen v 265. čl. Zakona o združenem delu (Ur. list SFRJ 53/76 s spremembami).

(7) Iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 47 k.o. X (dokaz A15) je razvidno, da so bila vpisana kot splošno ljudsko premoženje.

(8) Z 269. čl. SPZ je urejen tek priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvitvijo SPZ (1. 1. 2003) in se nadaljevala v času veljavnosti SPZ.


Zveza:

ZTLR člen 54, 55.
SPZ člen 217, 217/1, 217/2, 266.
ZZ člen 65.
Datum zadnje spremembe:
11.06.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0MTc1