<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1258/2012
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.1258.2012

Evidenčna številka:VSL0068788
Datum odločbe:17.10.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DRUŠTVA
Institut:društvo - članstvo v društvu - kršitev osebnostne pravice - kršitev pravice do združevanja - nezakonita izključitev - pravična denarna odškodnina

Jedro

Društvo je z nezakonitim postopkom izključitve in nezakonitim suspenzom člana prekršilo njegovo pravico do združevanja.

Odmerjena odškodnina v znesku 3.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice do združevanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna vsakemu izmed tožnikov plačati 3.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2009 dalje do plačila. Kar so tožniki zahtevali več (za vsakega plačilo 10.000,00 EUR), je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v ponovno določanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnikom dosodilo prenizko odškodnino, s tem pa je zmotno uporabilo 179. člen OZ. Premalo je upoštevalo trajanje omejevanja osebnostne pravice tožnikov (pravice do združevanja), ki je bila tožnikom omejena že od 6. 2. 2006, kar predstavlja več kot pet let in devet mesecev. Ves ta čas pa so tožniki trpeli hude duševne bolečine. Ob tem sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožena stranka nacionalna reprezentativna invalidska organizacija, ki deluje v javnem interesu ter hkrati kot edina monopolna organizacija na območju RS skrbi za distrofike in njihove posamične in skupinske interese. Treba je upoštevati, da so tožniki zaradi svoje invalidnosti depriviligirani in ne morejo v celoti zadovoljevati svojih osebnih, družinskih in družbenih potreb, saj so odvisni od pomoči drugih ter so hkrati s 15. členom statuta upravičeni biti člani tožene stranke. Zato je potrebno omejevanje članskih pravic ocenjevati posebno strogo. Tožeča stranka je izpostavila, da tožniki trpijo duševne bolečine tudi zato, ker se jim je zaradi izključitve članskih pravic poslabšal tudi zdravstveni položaj. Prav tako je tožeča stranka prepričana, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevati tudi, da gre tožnikom odškodnina tudi zaradi bolečin, ki so jih pretrpeli zaradi prikrajšanja oziroma onemogočenega ali oteženega dostopa do storitev tožene stranke. Poleg tega je tožeča stranka v tožbi zatrjevala kršitev tudi še drugih človekovih pravic, in sicer 39. 50 in 52. člena URS, sklicevala pa se je tudi na določila Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja ter na razne mednarodne akte o invalidih. Vse storitve, ki jih je tožena stranka tožnikom nudila pred 13. 2. 2006 v okviru svojih programov, predstavljajo srž kršene osebnostne pravice svobode združevanja. Ni namreč moč ločiti pravice do zbiranja in združevanja od dejanskih učinkov, ki jih ta pravica prinaša za tožnike. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker individualizacije odškodnine ni obrazložilo. Zato sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. V okviru odmere odškodnine je treba upoštevati tudi, da je tožeča stranka zatrjevala tudi razžalitev tožnikov, ki jo je tožena stranka povzročila z dopisom z dne 28. 7. 2008, v katerem je tožena stranka tožnikom očitala „pritlehno“ delovanje z etično izprijenimi sredstvi, očitala jim je, da lažejo in sramotijo toženo stranko. Tožniki pa so izpovedali, da so se zaradi tega dopisa počutili grozno. Sodišče prve stopnje pa o tem delu zahtevka sploh ni odločilo oziroma v tem delu zahtevka sodba nima razlogov. Ne glede na to pa tožniki apelirajo na pritožbeno sodišče, da samo sanira napake z odmero višje odškodnine tožnikom brez vrnitve zadeve pred sodišče prve stopnje. Poleg tega je napačna tudi odločitev o stroških, saj bo v primeru zvišanja odškodnine uspeh tožnikov višji, zaradi česar bo potrebna sprememba odločitve o stroških. Prav tako je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo uspeh tožeče stranke, ki je 50 % po temelju in 10 % po višini, kar pomeni 60 % uspeh. Poleg tega bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi to, da je tožeča stranka v predmetnem sporu zabeležila bistveno višje stroške kot tožena, saj je morala plačati tudi stroške sodne takse za tožbo.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodba v nasprotju sama s sabo oziroma s sodbo ni odločeno o celotnem zahtevku. Vsaka od tožečih strank je zahtevala plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR, pri čemer je bilo ugodeno zahtevku za 3.000,00 EUR, zahtevek za 10.000,00 EUR pa je bil zavrnjen. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje za protipravnost štelo nezakonitost postopkov izključitve, kar pa pomeni kršitev pravice do pravičnega sojenja, ki zasleduje povsem drugačne cilje kot pa pravica do združevanja. Iz zaslišanja tožnikov ne izhaja, da so jim bile kršene pravice, ki so jih navedli v tožbi. Poleg tega je bilo v sodbi ugotovljeno, da le manjši del duševnih bolečin tožnikov izvira iz dejstva protipravne izključitve. Tožniki pa niso zatrjevali, da trpijo še kakšne druge bolečine. Zato je z izpodbijano sodbo kršeno načelo dispozitivnosti in 5. člen ZPP, saj se tožena stranka ni mogla izjaviti o škodi, ki naj bi jo tožeče stranke utrpele zaradi kršitve osebnostne pravice. Z izpodbijano sodbo pa je kršena pravica tožene stranke do združevanja, saj ta pravica obsega tudi pravico, da člani društva svojo organiziranost uredijo samostojno in svobodno. Poleg tega ni podana vzročna zveza med kršitvijo pravice in nastalo škode. Tožniki so namreč priznali, da z društvom (tožencem) že bistveno pred prvim disciplinskim postopkom niso sodelovali, nadalje ni prerekano, da tožniki nimajo z društvom skladnih prepričanj in tudi, da nasprotujejo, da bi jih društvo predstavljalo. Ker tožniki nimajo nobenih interesov, ki predstavljajo vsebino 42. člena URS, tudi njihova pravica do združevanja ni mogla biti kršena. Vzročne zveze ni tudi zato, ker so se tožniki vsebini pravice odpovedali prostovoljno. Poleg tega so tožniki vidni člani reprezentativne invalidske organizacije Y.. Izpodbijana sodba ne opredeljuje škode (škodljivih posledic), zato tožena stranka ne more preveriti, ali zatrjevana škoda ustreza prisojeni odškodnini. Vsekakor pa prisojena odškodnina bistveno odstopa od dosedanje prakse, ki se je uveljavila glede kršitve osebnostnih pravic. Poleg tega bo tožena stranka odškodnino lahko poravnala le iz sredstev, ki jih sicer namenja socialni pomoči distrofikov, kar pomeni, da bodo odškodnino plačali distrofiki, ki so od tožnikov socialno šibkejši.

5. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila. Prav tako tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnikom kršila osebnostno pravico, in sicer ustavno zagotovljeno pravico do združevanja (42. člen URS). Protipravno ravnanje toženke predstavlja nezakonito izključitev oziroma črtanje tožnikov iz članstva pri toženki v prvem disciplinskem postopku, ki je trajal od 6. 2. 2006 do 13. 5. 2008. Prav tako je tožena stranka v drugem disciplinskem postopku, sproženem iz istih disciplinskih razlogov 13. 5. 2008, ponovno protipravno izključila prvo tožnico oktobra 2010, maja 2008 pa je vse tožnike nezakonito suspendirala. Za izrek suspenza, ki je imel enak učinek kot izključitev, pa ni imela pravne podlage v Statutu.

8. V skladu z določilom prvega odstavka 179. člena OZ oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja in trajanje bolečin to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Tožniki so v izpovedbah potrdili, da so bili resno in globoko prizadeti predvsem zaradi nezmožnosti koriščenja članskih pravic, prav tako pa tudi zaradi izključitve.

9. Pritožbeni očitek, da je dosojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR za vsakega tožnika prenizka, ni utemeljen. Pri odmeri odškodnine v višini 3.000,00 EUR je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera, zlasti pa trajanje in intenzivnost pretrpljenih duševnih bolečin tožnikov. Upoštevaje načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine je odškodnina materialnopravno pravilno odmerjena. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker individualizacije odškodnine ni obrazložilo, pa ni utemeljen. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine moralo v večji meri upoštevati, da so tožniki trpeli tudi zato, ker so bili prikrajšani oziroma so imeli otežen dostop do storitev tožene stranke, ni utemeljen iz razloga, ki ga je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Prikrajšanost ugodnosti iz naslova članstva pri toženi stranki namreč lahko predstavlja le materialno škodo, ne pa posega v osebnostno pravico, ki bi utemeljeval denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na kršitev časti in dobrega imena tožnikov in na kršitev drugih človekovih pravic tožnikov po 39., 50. in 52. členu URS. Tožniki namreč v zvezi s temi trditvami niso postavili določno specificiranega zahtevka. Ker zahtevka niso specificirali, sodišče prve stopnje o njem ni moglo odločati. Zato tudi očitek o zagrešeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

11. O pravdnih stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno odločilo v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP, pri čemer je poleg uspeha po višini zahtevka upoštevalo tudi uspeh tožeče stranke po temelju. Glede na te okoliščine konkretnega primera je utemeljeno naložilo vsaki stranki svoje pravdne stroške. Pritožba tako odločitev o stroških graja neupravičeno.

O pritožbi tožene stranke:

12. Ustavna določba 42. člena URS zagotavlja vsakomur, da se zaradi izražanja in uresničevanja skupnih ciljev in interesov prostovoljno povezuje v združenje oz. društvo, člani pa se dogovorijo za pravila delovanja in njegov namen. V skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o društvih (1) (ZDru-1) lahko vsakdo postane član društva pod pogoji, ki jih društvo določi v temeljnem aktu. Tudi predhodnik tega zakona Zakon o društvih, ki je veljal do 28. 6. 2006, je v 5. členu (2) določal, da lahko vsakdo postane član in deluje v društvu pod enakimi pogoji. Glede na to, da so bili tožniki člani društva, bi toženec v postopku njihove izključitve moral ravnati zakonito, torej skladno z določili Zakona o društvih in Statuta (A8 in A9). Ker ni ravnal tako, saj postopek izključitve ni bil zakonit, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila kršena osebnostna pravica tožnikov do združevanja. Ni pa utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo toženčevo pravico do združevanja, ker tožniki nimajo z usmeritvami društva skladnih prepričanj. Kot že navedeno, lahko vsakdo postane član društva pod pogoji, ki jih društvo določi v temeljnem aktu. Iz sedaj veljavnega 15. člena Statuta toženke (A9), kot tudi njegovega predhodnika (A8, 15. člen) pa izhaja, da lahko redni član društva postane vsak državljan RS, ki ima katero od oblik mišično in živčno-mišičnih obolenj, ki povzročajo invalidnost, zaradi katere ne more sam delno ali v celoti zadovoljevati potreb osebnega, družinskega in družbenega življenja. Tožniki so invalidi distrofiki (3), torej izpolnjujejo pogoj za vključenost v društvo, ki ga določa 15. člen Statuta. Zato pritožbena navedba o kršitvi toženčeve pravice do združevanja ni utemeljena. Tudi sicer pa mora biti v skladu s 4. členom ZDru-1 temeljni akt društva (statut) tudi v skladu pravnim redom RS, ki pa v 14. členu vsakomur zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na politično ali drugo prepričanje ali na katerokoli drugo osebno okoliščino. Tako toženčevo sklicevanje na drugačno nazorsko prepričanje tožnikov kot razlog za njihovo izključitev in zaščito pravice do združevanja preostalih svojih članov tudi iz tega razloga ni utemeljeno.

13. Pritožbene navedbe, da so tožniki vidni člani druge reprezentativne invalidske organizacije po svoji izbiri Y., za odločitev v tej zadevi niso pravno relevantne, saj pravica do svobodnega združevanja ni omejena zgolj na vključitev v eno društvo oziroma združenje, prav tako se z včlanitvijo v drugo društvo ne izčrpa. Ustavno zagotovilo, da se vsakdo združuje svobodno, pomeni, da ima sam možnost izbrati, ali se bo povezal v neko združenje ali ne in kako dolgo bo ostal njegov član (4).

14. S pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku, toženec izpodbija zavrnilni del sodbe, za kar pa nima pravnega interesa. Zato s tem pritožbenim očitkom ne more uspeti.

15. Toženec je pravico tožnikov do združevanja prekršil z nezakonitim postopkom izključitve in nezakonitim suspenzom tožnikov. Ker je ravnal v nasprotju s pravili Statuta ter Zakona o društvih (9. člen ZDru-1), so bili disciplinski postopki nezakoniti. S pritožbeno navedbo, ki priznava, da je bila tožnikom kršena pravica do sojenja, toženec nasprotuje lastnim navedbam iz odgovora na pritožbo, kjer je navajal, da je bila izključitev tožnikov zakonita in skladna z društvenimi pravili. Ne drži pritožbena navedba, da toženec ni kršil pravice tožnikov do združevanja zato, ker jim je kršil drugo pravico, pravico do poštenega sojenja. Ravno s tem, ker toženec v postopku izključitve ni spoštoval lastnih avtonomnih pravil ter pravil Zakona o društvih (9. člen ZDru-1), je kršil pravico tožnikov do združevanja. Vzročna zveza med kršitvijo pravice in duševnimi bolečinami, ki so jih pretrpeli tožniki, kar potrjujejo njihove izpovedbe, je podana. Zato pritožba neutemeljeno izpodbija vzročno zvezo.

16. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnikov ni reparacija, pač pa satisfakcija, ki naj tožniku zbudi občutek določenega moralnega zadoščenja, ki naj njegove težave, škodo omili (5). Pritožba zato neutemeljeno navaja, da izpodbijana sodba ne opredeljuje škode. Škodo namreč predstavljajo duševne bolečine tožnikov, ki so jih ti dokazali. Prizadetost osebne sfere tožnikov pa ni in ne more biti primerljiva s posledicami, ki jih bo imel prisojeni znesek v oškodovalčevi sferi (6). Po mnenju pritožbenega sodišča je dosojena odškodnina pravična, pri njeni določitvi pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera in načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine. Zato pritožbene navedbe, da se izpodbijana sodba do višine škode ne opredeljuje ter da prisojena odškodnina bistveno odstopa od dosedanje prakse, niso utemeljene. Pritožbena navedba o sredstvih, iz katerih bo toženec poravnal odškodnino, pa ni pravno relevantna.

17. Pritožbeni očitek, da tožniki niso navajali, da trpijo še kakšne druge duševne bolečine, razen duševnih bolečin zaradi nezmožnosti uveljavljanja članskih pravic, ni utemeljen. V tožbi so namreč tožniki izrecno zatrjevali, da zaradi posegov toženca v njihovo osebnostno pravico do združevanja, ki jo toženec krši načrtno in neomajno, trpijo duševne bolečine že vse od 6. 2. 2006, kar so tožniki potrdili tudi s svojimi izpovedbami. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešenih relativnih bistvenih kršitvah določb 2. in 5. člena ZPP.

18. Ker razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 61/2006 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Zakon o društvih: Uradni list RS, št.60/1995 s spremembami in dopolnitvami.

(3) temu toženec ni oporekal.

(4) Lovro Štrurm in drugi: Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, stran 461.

(5) D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 1023.

(6) D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 1023.


Zveza:

URS člen 42.
OZ člen 179, 179/1.
ZDru-1 člen 2, 2/2, 4, 9.
Datum zadnje spremembe:
12.12.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5NzQ0